"Kdaj boš pa ti kaj zibala?" Vprašanje, pri katerem sem komaj zadrževala solze

Nisem jezna, ker me je oseba, ki jo poznam samo na videz, tako brezsramno odpikala kot potencialno nosečnico, čeprav, kdo bi si mislil, ženske pri štiridesetih še vedno ovuliramo in smo, resda ob močno zmanjšanih možnostih, še vedno zmožne reprodukcije.

Motilo me je, da se ji je, glede na naravo najinega odnosa, zdelo popolnoma normalno, da se ukvarja z mojo maternico. Predvsem pa – ali ljudje ob postavljanju tako intimnih vprašanj in komentarjev res niti malo ne pomislijo, kakšno bolečino lahko s tem povzročijo drugim?

Ko je lahko eno samo vprašanje nož v srce

Takrat sem se spomnila na svoj obisk frizerja pred leti. Ko sem med barvanjem narastka poslušala najnovejše trače, ki so vsebovali tudi informacije o nosečnostih mojih znank, se je frizerka kar naenkrat čutila poklicano, da me začne spodbujati k naraščaju. "Kaj je, Petra. Kdaj boš pa ti kaj zibala? So pa ja že vse tvoje mlajše sestrične rodile, kaj pa čakaš?"

Pustimo, da je popolnoma neprimerno namigovati na to, da se za žensko spodobi, da poskrbi za naraščaj, samo zato, ker je starejša kot mnoge, ki so to že zdavnaj storile. Bolj me moti, da ljudje, ki tako vsiljivo posegajo v najbolj intimne prostore drugih, niti za pol sekunde ne pomislijo, kakšno bolečino lahko s svojim radovednim poizvedovanjem povzročijo.

"Pa ti si hujša kot moja žlahta," sem skušala duhovičiti, pri tem pa komaj zadrževala solze, saj sem samo dva tedna pred tem v devetem tednu izgubila bitjece, za katero sem že izbrala prve nogavičke. Žal mi je, da ji tega v polnem salonu ljudi, ki so bili priča pogovoru, nisem rekla in ji povzročila nelagodja. Morda bi tako dobila dragoceno lekcijo in nikoli več ne bi tako vsiljivo vohljala. 

Saj ni mogla vedeti, boste rekli. Res je. Nikoli ne moreš vedeti. Ravno zato je dobro pustiti tuje maternice pri miru. Če ženski, ki je mnogo več kot le maternica na dveh nogah, nimaš povedati prav nič drugega, kot pa izražati mnenje o njeni reprodukciji, bodi tiho. Ali pa se pogovarjaj o vremenu. Bo manj bolelo.

Morda se Špela iz pisarne, ki jo med druženjem ob kavici tako pogosto hecaš, da bi počasi pa že lahko kaj "prištimala", že leta trudi za plusek, ti pa ji vsakič s svojimi komentarji zarineš nož v srce. Morda je sosed Miha, ki ga tako rad dražiš, kdaj bo po punčki naredil še sina, ravno včeraj objemal ženo, ki je že tretjič zapored splavila. Morda se starši male Lane, ki se ti jo zdi tako imenitno spraševati, ali je že naročila pri atiju in mamici sestrico, že mesece neuspešno zdravijo.

Morda je sestrična ravno izvedela, da zaradi avtoimunske bolezni nikoli ne bo smela imeti otrok, čeprav si jih želi bolj kot vse na svetu, ti pa ji spet namiguješ, da bi bil že čas. Morda si prijateljica, ki ji tako pogosto najedaš, naj ima vendarle še enega, da njen edinček ne bo sam, sploh ne želi več otrok, saj jo že eden izčrpava. Fizično, psihično ali finančno. Spet druga si morda želi še četrtega in jo vsak komentar, "da bodo zdaj pa najbrž že zaprli proizvodnjo, ko jih je toliko", prizadene.

Ljudje res sila radi ob vsaki priložnosti nekam vtaknemo še komentar o naraščaju. Kupiš stanovanje? – "Oooo, štalco že imamo, zdaj pa hitro še kravco." Že imamo otroka in se z njim preselimo v večjo hišo. – "Zdaj bo pa hitro treba še najmanj enega bratca al pa sestrico, ko imate toliko prostora." Dobiš službo za nedoločen čas. – "No, zdaj pa imaš vse pogoje za razplod."

Kdaj so izpolnjeni vsi pogoji za razplod, bosta povedala samo moški in ženska, ki načrtujeta ali pa ne načrtujeta. No, pa morda še njun ginekolog. In pri tem je popolnoma njuna stvar, koliko bosta pri tem stara in koliko sorojencev bo otrok imel ali pa ne imel. Prav nikomur nista dolžna pojasnjevati, da bosta otroke delala šele po tridesetem, ko si bosta ogledala svet. Pa tudi tega ne, da ne rabijo prav vsake sobe v novi hiši spremeniti v otroško, saj jima bolj paše, da imata enega otroka, enega mačka in eno pisarno namesto otroške sobe.

Vem. Se zgodi. Vsi bleknemo in zelo verjetno le malokdo slabo misli. V bistvu sploh ne mislimo in prav to je problem. Otroci so res za večino ljudi razlog največje sreče, a za mnoge tudi vir neizmerne bolečine. Pustimo ljudem, ki niso sami od sebe načeli te teme, da ne lažejo, da bi prikrili svojo rano. Ne silimo jih, da z nasmehom na ustih duhovičijo, medtem ko navznoter jočejo.

Dovolimo jim, da vsaj na kavi, družinskem srečanju ali obletnici mature pozabijo na svoj neuspeh in bolečino. Ker včasih sta slednja manjša, če ju ne rabimo izgovoriti na glas.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču