Amanda Buhinjak | 20. 8. 2022, 20:00
Pisateljica Suzana Zagorc o ljubezni in pričakovanjih drugih: "Nisem se zavedala, kako težko rečem ne ..."
Avtorica, ki je slovenske bralce sprejela v svoj svet, vsakič znova preizprašuje življenjska vprašanja, ki so tako resnična in iskrena, da si jih med branjem preprosto moramo postaviti tudi sebi. V pogovoru o ranljivosti, zlomljenih srcih in novih začetkih sva se pogovorili tudi o tem, ali perfekcionizem sploh obstaja.
Suzana Zagorc je po izobrazbi komunikologinja, kar jo navdaja z občutkom za svet, ki teži k stalnemu preizpraševanju življenja, odnosov in tudi ljubezni. Letos je izdala svojo drugo knjigo, roman z naslovom Ne me silit, da ti lažem.
Kljub temu da v uvodnih besedah prebiramo, da je "vsaka podrobnost z resničnostjo zgolj stvar naključij, ki jih je v življenju mnogo", se lahko s protagonistkama zgodbe poistovetimo, kot da bi odkrivali tudi svoje življenje in iskali svobodo v njunih besedah, dejanjih in odločitvah.
Roman je postavljen v kontekst sodobnega življenja dveh v številnih pogledih uspešnih prijateljic, obeh na pragu let, ob katerih se zaveš, da čas in energija nista neomejena, da stvari, ki jih želiš uresničiti, ne boš mogel vedno znova prelagati nekam v prihodnost, pogosto pa se srečaš tudi s spoznanjem, da je tvoj temeljni projekt – partnerstvo – na preizkušnji.
Z avtorico sva se v iskrenem intervjuju pogovorili o vsakodnevnosti njenega pisanja in ugotovili, da si med seboj nismo tako različni, kot si mislimo. "Ugotavljam, da veliko stvari počnemo, ker se dokazujemo, ko pa je čisto dovolj zgolj to, da smo, živimo. In pustimo to tudi drugim – da živijo, brez naših obsodb, brez mnenja, za katero ne prosijo," med drugim zaupa.
Pisanje je začutila kot prostor za premislek, tudi o sebi
Zagorčeva pojasni, da je zaposlena mama z majhnim otrokom in možem podjetnikom, zato je tudi ob ideji o tem, o čemer si želi pisati, trajalo kar nekaj let, da so njena prizadevanja obrodila novo knjigo. "Pri meni je od izida prve do izida druge knjige vse skupaj trajalo sedem let. Skoraj pravljičnih," mi je pojasnila.
Pisanje, ki ga dojema kot polje svobode, s katerim se lahko vživi v različne življenjske situacije, ji nudi možnost, da premisli in pretehta o meji med sebičnostjo in pogumom, o odgovornosti do sebe in do drugih, o vlogi ženske in neskončnih bremenih njenih družbenih vlog, pretirani pridnosti, vgrajenih občutkih krivde, zaradi česar mi zaupa, da je postala še bolj strpna.
"Čas bi že bil, da jih začnemo odlagati," o občutkih, ki iz zunanjega sveta bodejo v naše vsakdanje premisleke, pove romanopiska in doda, da se sama tega dolgo ni zavedala: "Jaz se prej nisem zavedala, kako globoko so tudi v meni, kako težko postavljam mejo, rečem ne, dovolj je, kako težko je včasih sploh vedeti, kdo si, ko nisi mama, žena, hči, uslužbenka, prijateljica."
View this post on Instagram
V treh pridevnikih je ...
Sama se kot pisateljica opredeljuje v treh pridevnikih, pri čemer kot prvega izpostavlja čakajoča navdih in pojasnjuje: "Prava misel, zaplet, razplet, razmisleki … Ko pride, čakam še na navdih, da to zapišem. To ne pomeni, da čakam, da mi neka sila zunaj mene nekaj vsadi v misli, daleč od tega, vem, da je to v meni, samo čas si moram dati."
Opiše se tudi kot vztrajno, kar povezuje s tem, da pisanje ni vedno romantično: "... takrat je treba vztrajati in pisati dalje, najti čas in voljo za to, tudi ko ni prijetno, tudi ko nimamo idej, tudi, ko se nam zdi, da je vse, kar smo napisali, zanič. To vztrajnosti imam," pojasnjuje.
View this post on Instagram
Vendarle pa k temu dodaja, da je tudi hudomušna, da lahko bralci v zgodbah najdejo tudi "kakšno iskro zase," in dodaja: "... domnevam, da ne beremo zato, da se zgolj kratkočasimo, temveč zato, da najdemo kakšen utrinek, ki nam vsaj popestri dan, ki je vreden, da si ga podčrtamo, mogoče je celo tisti drobec, ki nas v določenem trenutku napolni z motivacijo za naprej."
Zakaj prav ljubezen?
"Ljubezen je nekaj najlepšega, nekaj, kar iščemo in lahko najdemo vsi, nekaj, kar se trudimo ohraniti, ne moremo izsiliti niti kupiti, lahko pa jo tkemo, gradimo, a se zgodi, da tudi izgubimo. Je tako redka, po drugi strani pa imamo občutek, da je vseobsegajoča," o tematiki svoje zgodbe premišljuje pisateljica. Kot pravi, je ljubezen polna tveganj, poguma in zaupanja. Zato je ljubezen zanjo tudi pokazati svoje rane in temno plat, s čimer mislimo, da ima nad nami moč reševanja vseh težav. "... a te moči nima, to moč imamo zgolj sami – in ravno ta osnovna ljubezen, do samega sebe, ki vključuje tako priznanje kot odgovornost, lahko vodi do drugih oblik ljubezni."
"Na določeni točki zrelosti odnosa ljubezen postane odločitev. A to ni tista ljubezen, po kateri sprva hrepenimo. Po tovrstni ljubezni kot po toplem, varnem, ognjišču običajno hrepenimo, ko jo izgubimo – ali ko res dosežemo točko zrelosti."
Sama bi za vodilo izbrala poved: "Mogoče je pa dovolj, da se imaš sama rada," kar pojasnjuje kot preprost in prav nič bleščeč način dojemanja življenja.
Izrečene besede so tiste, ki za zmeraj ostanejo v nas
Knjiga se pred nas postavlja z močnim naslovom – Ne me silit, da ti lažem – zato ob vprašanju, ali je te besede kadarkoli v življenju slišala, temu takoj vrne pritrdilen odgovor: "Ja, nekdo mi jih je izrekel in ravno zato, ker so tako močne, so butnile vama z vso silo in odpirale razmisleke," iskreno prizna.
"Kar precej si lažemo, tudi najbolj iskreni med nami, resnica ni vedno najlažja in najbolj prijazna sopotnica, zato včasih lažemo tudi sami sebi, toliko, da se včasih vprašamo kdo sploh smo, čigavim ciljem sledimo, čigava prepričanja so tista, za katera mislimo, da so naša, čigave besede izrekamo, katero vlogo trenutno igramo."
Posledično pojasni, da naleteti na koga, ki si tega ne želi, terja premislek in globok vdih in izdih, čeprav to nujno ne pomeni, da se od te točke ne poberemo in nadaljujemo naprej.
Dve pripovedi in dve na svoj način zlomljeni srci
Pripoved posreduje dve diametralni osebni pripovedi dveh glavnih junakinj – Karmen in Iris – s katerima se avtorica na svoj način poistoveti skozi izkušnje iz osebnega življenja. "Pri dvajsetih sem pogosto govorila: tega ne bi pa nikoli, to je prav in to narobe, pri dobrih štiridesetih razumem, da življenje ni črno-belo in se lahko vsakdo znajde v katerikoli od okoliščin, ki jih izkušata obe junakinji," zato skozi njune izkušnje in bolečino lahko tudi kot bralci dozorimo.
View this post on Instagram
"Iris sem močno čutila ob njenem spoznanju, kako osvobajajoč je občutek, da ti je končno vseeno – za moža, ljubimca, za vse poglede, da ji je bilo mar zgolj za tisti trenutek in ta dragoceni občutek, da je ta trenutek svobodna, pa čeprav (ali ravno zato), ker se je ves čas zavedala, kako kratek je," opiše eno izmed protagonistk, a dodaja, da je svoje razumevanje vzpostavljala tudi do Karmen. "Karmen sem zelo razumela v njeni izjavi, da lahko dopuščamo ženskam vsem možne odločitve, ne bomo pa je razumeli, da si želi zadržati moža, kljub temu da jo vara in želi stran, ne podpremo, je v tem, da je to pač njena odločitev, da ima razloge za to in da je teža tega, kako bo to predelala, že tako dovolj visoka, brez našega nerazumevanja."
"In tu je še podoba mlade ženske, praktično neznanke, vse sijoče, ki se ne zaveda, da je poroka za žensko (mitološko gledano) tudi pogreb, smrt njene dekliške dobe."
Čeprav gre za osebi, ki uresničujeta svoje cilje, premišljujeta življenjske scenarije in se borita s prav ali narobe, so njune reakcije pristen odsev občutkov ljubezni. "Medtem ko Karmen naredi vse, da bi ohranila moža – ne gre namreč zgolj za izgubo njune ljubezni, temveč za razpad družine, statusa, obljube življenja, ki ga je vedno želela in zanj garala – se Iris zaradi razočaranosti nad zakonom in mogoče celo nad samo sabo, nad svojimi izgubljenimi ideali, odzove povabilu moškega, besedam, ki celo njej zvenijo plehko, a so morda celo resnične: 'od nekdaj si mi že bila všeč'. Ne bi vsaka od nas reagirala enako, a vsaka ima razloge za svoje reakcije, kakršnekoli že so," pojasnjuje.
"Če bi bili glavni vlogi zamenjani z njunima partnerjema, pa bi bilo seveda vse drugače, tudi avtor knjige bi bil kdo drug (nasmeh)," na vprašanje, kako drugačna bi bila zgodba, če v glavnih vlogah ne bi bili protagonistki, ali bi v prvoosebno pripoved vstavili moški vidik, pojasnjuje romanopiska.
Kako lahko je reči "to je to"?
"Knjigo sem toliko časa pilila, dokler nisem rekla: dovolj, dobra je! Seveda bi lahko vsak stavek klesala v nedogled, a potem ne bi nikoli ugledala luči sveta, pa še sprememb verjetno ne bi opazil nihče razen mene," pove avtorica in prizna, da bi lahko knjigo spreminjala v nedogled. Zato je zavedanje končnega trenutka zanjo tudi povod in premislek o drugih romanih, ki si jih še želi napisati: "Perfekcionizem ne vodi nikamor."
View this post on Instagram
Odlomek iz zgodbe s posebnim pečatom (vpogled v knjigo, ki vas bo zagotovo prepričal)
"Je možno, da v nas živita dve osebi? Tista razumska, ki je absorbirala vse teorije o prav in narobe, o pomenu hvaležnosti, o posledicah uničujočih napak, nauke o 'bodi pridna in poštena', 'ne delaj neumnosti, družino imaš', in tista druga, ki jo slišiš samo občasno, po navadi preden zaspiš, tik preden se zbudiš ali medtem ko si sama nabiraš travniško cvetje, on, ki ne vidi lepote teh trav, pa govori: 'daj pohiti že no' in hiti proti vrhu. Takrat za trenutek ostrmiš, si mogoče za hip izgubljeno rečeš: 'kako sem se že jaz znašla v tej zgodbi?', še enkrat pogledaš te trave in jo slišiš, tisto drugo, ki samo tiho izraža svojo željo. A potem pohitiš naprej, za njim, v hrib, tako kot je prav. Tista pametna ve, da ne moreš vse krivde lastnih nerealiziranih želja naprtiti enemu človeku. Je on kriv, ker bi ti rada ležala na travnikih, pa tega ne počneš? Je on odgovoren za tvoje dobro počutje, ali si ti sama? Tiha samo molči in zatre misel, da ji nič ne pomenijo travniki, na katerih bi ležala sama. Pokima pametni, a vseeno se iz trebuha kot mehurček iz kozarca penine vzdiguje misel: in kaj če je tam nekdo, ki ravno tako kot ti strmi v te majske trave? Ah, samo zaradi teh trav se ne ogrozi vsega ostalega, kajne? Ne, res ne, se končno strinjata obe."
