Pismo Nine iz Tajske, ki je pustila življenje v Sloveniji in šla reševat slone

Nino poznam že več let. Bila sva sodelavca in je ena tistih ljudi, ki žarijo od pozitivne energije. Kadarkoli je vstopila v pisarno, je vstopila z nasmeškom, kdaj povedala kak vic in te razorožila, še preden si namrščil čelo zaradi še ene prošnje ali vprašanja, ki ga je tisti dan imela v povezavi z delom. Ljudje so jo imeli radi. Eni so jo klicali sonček. In res je bil njen smeh nalezljiv. Včasih celo preveč. V vse hitrejšem tempu dostikrat nisi odprt za take ljudi. Škoda, če dobro pomislim. 

A tudi Nina ni bila čisto vedno prešerno razpoložena. Kdaj pa kdaj je ob kavi nakazala, da si želi spremembe. Kaj točno je iskala, ni znala ubesedit, a nekaj v njej je tlelo in zorelo.

Kot marsikje v zadnjih letih so se tudi v našem podjetju zgodile spremembe. In Nina je, zaradi okoliščin in ne po svoji krivdi, ostala brez službe. A začuda ob tej novici ni bila žalostna. Bila je vznemirjena. Videlo se je v njenih očeh. Ob prvi priliki sem jo vprašal, kaj se dogaja z njo? "Odločila sem se, da grem na Tajsko. Kot prostovoljka bom pomagala pri reševanju tamkajšnjih slonov iz ujetništva. Že dolgo sem razmišljala o odhodu v tujino, sedaj pa imam končno priložnost. Nič več me ne veže na Slovenijo," je dejala. Kmalu se je poslovila in potem sem samo še občasno spremljal njeno pot prek družbenih omrežij. 

Minilo je leto in pol in Nine še vedno ni nazaj v Slovenijo. Zanimalo me je, kaj se dogaja z njo. Kontaktiram jo prek Facebooka, odgovori mi v minuti. In tudi takoj pokliče: "Aleš, noro je. Tako sem srečna. Še vedno sem na Tajskem in to, da sem se odpravila, je bila najboljša odločitev v mojem življenju."

Že po nekaj minutah pogovora mi je jasno, da se pogovarjam z drugačno Nino. Bolj umirjeno, zveni bolj odraslo. Ko mi pripoveduje o svojih doživetjih, jo prosim, če bi lahko zgodbo delila tudi z bralci na spletu. Z veseljem pristane in zmeniva se za kratek intervju naslednji dan.

Zjutraj me je na mailu že čakalo njeno sporočilo. "Veš kaj, malo sem se želela pripraviti na intervju in sem včeraj kar začela pisat. A misliš, da bi to bilo dovolj?" Preberem pismo, ki ga je priložila, in ji odgovorim: "To je to, Nina. Zgodbo si sama povedala tako, kot jo čutiš. In tako je najboljše. Hvala. Uživaj."

Pismo Nine (objavljeno v celoti)

"Živim življenje, ki sem ga vedno želela, ob tem pa se sprašujem, zakaj sem tako dolgo rabila, da sem zbrala pogum in motivacijo, da naredim korak naprej. Vrsto let sem si želela v tujino, a se doma oklepala neke varnosti, za katero sedaj vem, da ne obstaja.

Slovenija je čudovita dežela in zelo sem hvaležna, da sem tukaj odraščala. A vendar sem vseskozi čutila, da mi nekaj manjka. Ko gledam s trenutne perspektive, bi rekla, da me je okolje precej omejevalo. In kot energetsko zelo občutljivo bitje nikakor nisem mogla najti svojega manjkajočega koščka. Niti nisem vedela, kaj to je in kaj sploh iščem.

Ugotavljam, da se vsi oklepamo znanega, tudi če nas to resnično notranje ne osrečuje. Menim, da je to tudi glavni razlog za vztrajanje v službah, odnosih in na sploh v okolju, kjer delujemo.

Ko sem po smrti mame in nekaj drugih grenkih izkušnjah spoznala, kako minljivo je življenje, in ko sem se vprašala, ali bi bila zadovoljna s svojimi trenutnimi izkušnjami, če bi jutri nehala fizično obstajati, sem ugotovila, da si želim izkusiti več. 

Verjamem, da imajo ljudje in okolje velik vpliv na to, kako se počutimo, kljub temu, da uravnovešenost in sreča prihajata od znotraj. In zaradi tega sem vedela, da si želim v tujino. Ampak kam? Vedela sem, da želim delati z živalmi, tako da je bil moj iskalni izraz v Googlu zelo preprost - delo z živalmi v tujini. Tretji rezultat je bil - Pomagaj slonom na Tajskem z organizacijo GVI. Poleg slonov in Tajske me je nekaj zelo pritegnilo k temu, da sem podrobno prebrala opis in začutila veliko navdušenje. V roku meseca dni sem se odločila, da sledim intuiciji in da se za pol leta posvetim slonom v odročni vasi na severu Tajske.

Uau, občutila sem neverjetno svobodo, hkrati pa neizmeren strah. Kar zapustila bom vse? Kaj pa, če mi ne bo všeč? Pa sama bom tam, nikogar ne bom poznala, kaj če se mi kaj zgodi? Vse to so bile misli, ki jih je začel mleti moj um. Ko sem po 35 urah potovanja pristala v Chiang Maiu, se je vse zdelo popolnoma naravno. Takoj sem začutila, da sem se prav odločila. Nekaj zadev je šlo kot po maslu, nekaj se jih je zataknilo. Življenje pač. A vsesplošen občutek je bil fenomenalen.

Skupaj s 30 prostovoljci so nas odpeljali v vas s 60 hišami, kjer živi pleme Karen iz Zvezne republike Mjanmar, ki je pred več desetletji naselilo gorati predel severne Tajske. Živeli smo zelo preprosto življenje, kdaj celo brez elektrike in vode, spali smo na tleh v lesenih kolibah pri družinah (ang. homestays), jedli smo hrano, ki so nam jo skuhali, pri čemer smo imeli vpliv le na to, ali bo obrok mesen ali brezmesen. Večino časa smo jedli zelenjavo in riž. Vsak dan pol leta.

Ob sončnem vzhodu smo pohajkovali s sloni, popoldnevi so bili polni različnih aktivnosti in učenja, zvečer pa smo si ob ognju pripovedovali zanimive zgodbe, saj smo se na kupu zbrali prostovoljci iz različnih delov sveta. Življenje je bilo preprosto in brez materialnih dobrin, ki sem jih bila vajena vse življenje. A bilo je polno, kot še nikoli doslej. Polnili so ga čudoviti ljudje, iskreni pogovori, medsebojna ljubezen in seveda sloni, s katerimi smo živeli v njihovem naravnem okolju. 

Na Tajskem je danes le okoli 4000 slonov in le majhen odstotek jih še živi v divjini. Preostali del je udomačen. Živijo v nacionalih parkih ali v turističnih kampih v sramotnih razmerah, kjer jih obiskovalci jahajo, kjer se jih pretirano hrani in umiva, nekatere so celo naučili risati z njihovimi veličastnimi rilci. Na ta način tajske družine prejemajo mesečni dohodek. ‘Svojega' slona pošljejo v tovrstne kampe, s čimer si omogočijo mesečni finančni priliv.

Cilji projekta, v katerem sem sodelovala, so bili doseči premestitev slonov iz turističnih kampov v njihovo naravno okolje, finančna pomoč družinam in pa opazovanje teh slonov in beleženje, kako hitro (ali počasi) se nazaj prilagajajo naravnemu okolju. Čez dan so se torej prosto sprehajali in jedli zelenje, ponoči pa so bili na dolgih verigah, samo zato, da se ne bi poškodovali na cestah ali uničili pridelkov na poljih, za katere so domačini trdo garali. Tako smo poskrbeli za blaginjo in čim večjo svobodo devetih slonov. 

Kaj sem odnesla s projekta? Fenomenalne izkušnje. Naj opišem eno izmed: priča sem bila pogrebu slonice, kateri so, preden so jo pokopali, v rilec zavili zelenje in koruzo, ki jo sloni obožujejo, in zalili z viskijem, da bo v posmrtnem življenju živela v obilju. Zanimivo se mi je zdelo, da pleme Karen ne pusti žensk na pogreb, saj naj njihovo srce ne bi bilo dovolj močno za tako žalosten dogodek in moški ne želijo, da njihove ženske jokajo. Tujke smo bile tako edine ženske na pogrebu in verjemite, da je bilo solz ogromno.

S projekta sem odnesla tudi neverjetno veliko ljubezni. Sedaj imam prijatelje po vsem svetu in hvaležna sem za vse, kar se mi je prej zdelo samoumevno. Posebej bi izpostavila tudi ogromno mero samozavesti. Kar se mi zdi največja popotnica za življenje. Živeti v trenutku in biti manj navezan na vse živo in neživo. 

Obdobja prostovoljstva so bila različna. Jaz sem med sloni preživela pol leta, nekateri pa so odšli že po 14 dneh ali mesecu dni. Naučila sem se ceniti vsak trenutek z nekom in vse manj me je bilo strah prihodnosti, 'izgube' teh ljudi, slonov in trenutkov. Življenje sem začela zajemati s polno žlico in prisotnost v trenutku je postal moj najvišji cilj.

Po koncu te izjemne polletne izkušnje sem se odločila, da bom še mesec in pol raziskovala jug Tajske in se nato odpravila domov. A razmere s koronavirusom so se že začele slabšati. Znanka iz Slovenije je dnevno objavljala čudovite zgodbe na Facebooku, zato sem jo vprašala, kje se skriva. Njen odgovor je bil Koh Phangan. V trenutku sem se odločila, da tudi sama v času, ki mi je preostal, raziščem ta čudoviti tajski otok. 

Tja sem odpotovala polna želja, z vznemirljivostjo in občutkom, da se mi bo popolnoma spremenilo življenje. Po nekaj tednih rahlega pritiska mojih dragih iz Slovenije, sem morala sprejeti odločitev, ali grem domov na 'varno' ali ostanem. 

Po nekaj pogovorih, predvsem pa svojem močnem notranjem občutku, sem se odločila ostati. Nisem vedela, kaj se bo zgodilo, strah me je bilo neznanega, a vendar sem zaupala sebi in vesolju, da bo poskrbelo zame. In resnično je. 

Začela sem spoznavati vrsto izjemnih ljudi, polnih ljubezni in objemov, bila priča neverjetnim sončnih zahodom, udeleževala sem se različnih delavnic, prakticirala jogo, izgubila sram pred seksualnostjo, plesala ob ognju… In skozi vse to doživljala osebno preobrazbo. Močna energija otoka in družba odprtih ljudi sta mi pomagali, da sem se začela imeti rada. Posledično sem začela manj obsojati sebe in druge, se odprla in doživela občutek enosti. 

2020 je bilo zame najlepše leto mojega življenja in občutek imam, da sem se prebudila. Menim, da je življenje skupek odločitev in našega pogleda nanj. Seveda je bilo tudi polno padcev in slabe volje, a sledenje intuiciji in zaupanje v to, da bo na koncu vse v redu, je poskrbelo, da sem našla svoj manjkajoči košček in da se počutim izpopolnjeno.

Številni trdijo, da morajo biti telo, duša in um povezani, jaz pa menim, da ni nič hudega, če se kdaj ločimo od uma in vseh zgodb, ki jih ta napleta (predvsem strahu pred neznanim). Brez vmešavanja uma namreč lažje spoznamo, kar naša duša resnično želi.

Še vedno sem na Tajskem, verjetno v trenutno eni najbolj varnih držav na svetu. Svobodna in zdrava v mestu Chiang Mai. Predajam se neznanemu in se z vznemirljivostjo in radovednostjo veselim prihodnosti. 

Če kdo želi več informacij, naj me kontaktira."

• Nino lahko kontaktirate na Facebooku in Instagramu.

 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču