Jadralni vikend s prekaljenim morskim mačkom Sandijem Fonom

Na pragu poletja 2014 sem precej zgodaj zjutraj – vsaj za Dalmoše je bilo še precej 
rano, kakor smo v baru splitske marine kmalu družno ugotovili med kratkočasnim čakanjem na ekskluzivno primopredajo jadrnic – že uvidel, da se je na bodočem tradicionalnem in tudi nekoč še legendarnem Playboyevem jadralnem vikendu, ki kani teden postati, kakšen zadrt slovenist pa bi mu raje rekel konec tedna, tam sem torej uvidel da se je pod slavnim hribčkom Marjanom zbrala sila pisana druščina zanimivih posameznikov različnih let. In sem z vsemi čutili začutil, da se bom gotovo s skoraj vsakim od njih na koncu jadranja objemal. No, z ženskim delom 
posadk, kakor ste modri med bralci takoj pravilno 
razumeli. Sprva to namreč sploh ni bilo očitno. Kajti zjutraj sem se pripeljal v Split brez hefovskega šlafroka, ki sem ga v silni skrbi za zajčice pozabil na uredništvu vaše najljubše revije, ki moške zabava! Še dobro, da sta me zajčici že vso pot po sivi pa nato še naprej po modri cesti vse do Bola na Braču tolažili. Skratka, iz Splita nismo odpluli tako hitro, kot bi si želeli najurnejši, pa spet prekmalu, kot so godrnjali redki, 
ki jih je že zagrabil dalmatinski občutek 
za čas. Ob pomoči kakšnega prijetno hladnega gemišta, seveda. Kar pa ni greh, 
še zlasti na morju ne.

Do Bola na Braču smo, priznam, skozi Splitska vrata večinoma motorirali, kajti 
sapica je bila kilava, se pravi, ni je bilo prav nič, če se prav spomnim. To pa nas ni preveč potrlo, saj je bil pred nami vendar Bol 
s svojim slavnim peščenim Zlatnim ratom. Da, lepo ga je videti z jadrnice in se ob njem pomočiti v kristalno čistem morju, 
ki je bilo v predsezonskem času še prazno kopalk in deskarjev na vodi. Raj za penzioniste, vam povem! Takšen je bil zvečer tudi sam Bol, kajti tukaj je žur pač zdaj, ko to berete.

Smo vzeli na znanje in bomo šli prihodnje leto tja doli malček pozneje. A tudi to ni porok, da je lahko dosti bolje. Razumete poanto? Ne? No, na naših jadrnicah je bilo pestro, zvečer so čustva nekaterim že razburkano plala in bilo je tako, da se je od strasti kar iskrilo. A, vas zanima, ali se je tudi vnelo, pa kaj se je na palubah in pod njimi dogajalo, še zlasti v kajutah pozno zvečer pa ponoči? Je šlo vse, kakor je moralo iti? Naka, nič ne bo. Kar se na palubi in pod njo zgodi, na jadrnici ostane. A berite dalje, pa čeprav vas prikrajšam za vse, kar bi bilo morda vredno kakšne vroče zgodbe Braneta Kastelica s primesmi Igre prestolov. Tako pač je, na Playboyevem jadranju je diskretnost povsem zagotovljena. Lahko vam zaupam le to, da sem naslednje jutro kmalu po sončnem zahodu doživel 
čudovit, nadvse srčen objem sončne dame. Tako se pač zgodi, ko se najdeta sorodni duši. No, je pa k temu, da so se srca in jeziki vseh jadrajočih razvezali, naslednjega poznega popoldneva dodobra pripomogel širokosrčni Zlatan Plenković (www.zlatanotok.hr), eden najboljših hrvaških vinarjev daleč naokoli, saj nas je v svoji zasebni marini s pogledom na svoje občudovanja vredne vinograde obilno počastil s svojimi najboljšimi vini že takoj, ko smo se privezali.

Na varovalnem zidu marine je sicer na veliko zapisana telefonska številka, tako da jih lahko pokličete, ko plujete mimo, ali vas sprejmejo na obisk in vam nato pomagajo pri privezu. Toda našim mojstrom krmila 
tega ni bilo treba, tudi tokrat so se justperfect.si izkazali in od takrat jim zaupam, tudi če bi pluli vezanih očiju. Da, i tata bi, sine! Sploh po gurmanskem večeru, ko je prišel na mizo pod zvezdami sredi marine sveže ulovljeni tun,

pečen na žaru in pospremljen z vso rapsodijo Plenkovićeve vinske kleti, o kateri vam bom podrobno kaj napisal 
kdaj pozneje, nemara jeseni, kajti z glavnim gospodarjem Zlatanom sva razdrla nekaj krepkih, takole po moško.

Naslednjega dne pa nas je del Playboyevega ladjevja skoraj zarana (zarana spet po dalmatinsko, kakopak) presenetil, saj se je iz Plenkovićeve marine novim morskim užitkom naproti odpravil sila zgodaj. A ko smo pogledali na odprto morje, je tudi nas takoj premamilo, da smo si z Zlatanom segli v roke in obljubili zvestobo njegovim dobrotam, kajti res lepo je 
pihalo, da bi bil greh ne razpreti belih 
jader. Zgodnjih jadralcev sicer vse do zadnje otoške postojanke našega vikendaškega jadranja nismo ujeli, pa čeprav smo se vsi preostali zapodili za njimi na vetrni pogon in se med seboj še celo tekmovalno udarili. Tako smo mimo 
mesta Hvar domala poleteli in uredniška jadrnica je bila menda celo v odličnem položaju za zmago, kakor so ves čas 
trdili pomorski izvedenci na našem krovu, tudi naš skiper Sandi, ki mu je z vrtenjem vitlov pri jezdenju valov urno pomagal playboyevec Uroš.

Preostali smo se itak silno sekirali zaradi končnega rezultata in smo se za vsak slučaj preventivno in seveda po pameti zmerno, kakor je nekoč že predpisal Paracelsus, bojevali proti morebitni morski bolezni z rdečo tekočo popotnico zlatnega plavca, s katero nam je vrli gospod Zlatan Plenković širokosrčno obnovil zaloge. Še dobro, saj nam je tekoči proviant, spravljen v podpalubju, že skoraj pošel in bi lahko sredi širnega vodovja zategadelj še hudo žejo trpeli.

(Minister za zdravje opozarja: "Prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju.")

Tako pa se nam po razvajanju brbončic v prejšnji noči sploh ni slabo godilo! Prav nasprotno, v družbi Playboyevih zajčic je bila to najboljša možna uvertura, stopnjevanje v večerni krešendo na opevanem otoku bujnega eksotičnega rastja, ki smo se mu nezadržno bližali. 
Tisti, ki smo potem na njegova tla stopili 
prvič, si navkljub slavospevom starega morskega mačka Sandija Fona, ki je vajen vsega hudega, kakor priča njegov nasmejani, od sonca ožarjeni obraz, in ve, kaj in kje je vrhunsko na Jadranu, niti približno nismo mogli misliti, kako se bodo naše že tako vsega hudo dobrega vajene brbončice 
potopile v rajske globine dobrot restavracije Meneghello Palmižana, kjer je vse tako, 
kot v raju mora biti, s postrežbo vred. Da o naravi, ki te po vzponu iz marine pričaka po umetniškem vhodu na posestvo in te skozi aleje kaktusov, cvetočih orhidej, mnogoterih tako rekoč nadzemeljskih vonjav in v senci mogočnih borov popelje do epicentra otoka, ki v človeškem bitju skozi zunanja čutila prebudi strast do življenja, ekstazo, ne govorimo. Tam se čas resnično ustavi, tam doma je ljubezen, tam že dobrih sto 
turističnih let vlada dolce far niente. Da, vstopili smo na Meneghellovo Palmižano ... KLIKNITE SEM ZA NADALJEVANJE

TEKST Borut Omerzel
FOTO Urška Košir in Borut Omerzel

Novo na Metroplay: "Zgodovine se moramo zavedati, da ne ponavljamo istih napak. Moramo pa jo zagotovo preseči" | Matej Grah