Plečnikova knjižnica: ustvarjena za vse čase (razstava z zgodbo in zgodovino)

V sredo, 15. junija, so v Narodni in univerzitetni knjižnici odprli razstavo Plečnikova knjižnica: ustvarjena za vse čase, ki predstavlja zgodbo in zgodovino  Plečnikove knjižnice na Turjaški ulici, ene najbolj edinstvenih knjižničnih stavb na svetu.

Razstava bo na ogled do 12. novembra, od ponedeljka do petka med 10. in 18. uro, ob sobotah med 9. in 18. uro.
 

Razstava skozi Plečnikove načrte, pisma, fotografije, časopisne članke in druge dokumente razkriva prizadevanja, načrtovanje in gradnjo nove knjižnice, za katero je sam mojster leta 1933 zapisal, da je »knjižnica nekaj, kar ni važno samo za nas, ampak prav za vsakogar in za vse poklice enako. V knjižnico bi hodili vsi sloji po svoje navdihovanje, svoje zveličanje. To je nekaj, kar je ustvarjeno za vse čase. Zato ni noben napor premajhen«.

Avtorji razstave so dr. Damjan Prelovšek, priznani umetnostni zgodovinar, ki sodi med največje poznavalce Jožeta Plečnika, prof. mag. Tadej Glažar, prodekan Fakultete za arhitekturo UL in Žiga Cerkvenik (NUK); oblikoval jo je Maj Blatnik (NUK).

Kot je poudaril Žiga Cerkvenik, eden od soavtorjev razstave, je Plečnik v NUK-u povezal svoje umetnostne nazore, arhitekturne vrednote, svoja intimna svetovnonazorska in verska prepričanja ter moralni pogled na svet. O knjižnici, ki je bila zgrajena in predana v uporabo leta 1941, že v času italijanske okupacije, je Plečnik razmišljal že od sredine dvajsetih let, v njej pa ni videl le zgradbe, namenjene hrambi, izposoji knjig in študiju, temveč jo je dojemal kot tempelj znanja, duhovnosti in tudi umetnosti. 

Pri načrtovanju se je vključil v široko javno razpravo o nujnosti gradnje knjižnice, o čemer med drugim priča njegova korespondenca z Metodom Dolencem, ki je kot rektor ljubljanske univerze v letih 1929–30 dosegel, da je bila v proračunu določena vsota za gradnjo univerzitetne knjižnice in z dr. Jožetom Glonarjem, knjižničarjem v tedanji Licejski knjižnici Ljubljana, ki je bila predhodnica NUK-a. 

Plečnik je bil tudi neomajen v prepričanju, da mora biti nova knjižnica produkt domačega znanja, dela in materialov, ki izhajajo iz lokalnega okolja. Delo je tako zaupal lokalnim mojstrom obrtnikom, na delovišču so zaposlovali domače delavce, temeljni in najbolj prepoznaven gradnik knjižnice pa je znameniti kamen podpečan, marmor temno sive in črnkaste barve, ozaljšan z belim školjčnim okrasjem fosilov, kar mu daje posebno žlahtnost in brezčasno lepoto. Mineralov kamnolom, v katerem so v 20. stoletju nalomili največ podpečana, je danes spomeniško zaščiten, znameniti podpeški apnenec pa se uporablja le še za sanacije objektov, kot je NUK.

Razstava odstira še številne zanimivosti iz zgodovine knjižnice, na primer o tem, kakšnega zanimanja javnosti je bilo deležno njeno načrtovanje in gradnja, o čemer pričajo tudi številni zapisi v medijih. Tako so ob začetku gradnje v časniku Jutro ob podrobni predstavitvi načrtovanega projekta zapisali, da »kramp in lopata družno kopljeta temelje za novi hram, v katerem bo našla lepa in znanstvena knjiga svoje pravo mesto«. 

Dokumentirana je tudi nenavadna in precej bizarna nesreča, ki je knjižnico zadela januarja leta 1944. Na streho se je namreč zrušilo manjše italijansko poštno letalo, pri čemer je bila povsem uničena Velika čitalnica, v kateri je zgorelo 50 tisoč knjig. V tragični nesreči je življenje izgubila posadka letala in en obiskovalec knjižnice, ki je bila zaradi mraza nekaj dni ravno zaprta in je bilo na srečo v njej le malo ljudi. Ogromna pa je bila gmotna škoda, poleg uničene čitalnice in knjig je bilo veliko knjig tudi poškodovanih, predanim knjižničarjem pa jih je pet ali šest tisoč uspelo ohraniti. Knjižnica je še isto leto septembra znova odprla svoja vrata.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču