Moj mož ve, kaj postanem, ko dobim menstruacijo: "PMS - pozor, moja sitnari!"

Imam namreč najbolj zverinski PMS na Zemlji, ki se je po porodu tako potenciral, da je samo še vprašanje časa, kdaj bom dramatično pritekla na urgenco in se zadrla: "Za božjo voljo, dajte mi hitro injekcijo s pomirjevalom in dve infuziji z gin tonikom in čokolado."

No, v bistvu bi pomirjevala potrebovali tudi vsi, ki so v tistih dneh v stiku z mano. A preden vam opišem, kako se proti meni zarotijo lastni hormoni, dovolite eno kratko pojasnilo. Zgolj zato, da ne bo kdo klical gospodov v belih suknjičih, da me osamijo, neuravnovešeno, kot sem.  Glejte ... Jaz sem v glavnem kar prebavljiv človek. Lahko bi si celo upala trditi, da znam biti nadvse prijetna, če ne celo zabavna ... Sem miroljubna, nekonfliktna in relativno potrpežljiva. A le če name naletite v prvi polovici menstrualnega ciklusa. V drugi polovici sem POŠAST. 

Pa ne samo po izgledu, ki ga vedno oplemeniti kak mozolj v velikosti srednje velike krtine, pa čelo, ki se sveti, kot da sem ambasadorka oljarice Gea, napihnjen trebuh, ki je večji kot v 6. mesecu nosečnosti, in zabuhlost zapitega starega rokerja ... V tistem tednu pred mesečnico sem še bolj razdražljiva, kot so dojenček, ki mu izraščajo zobje, malček, ki mu ugasneš risanko, in najstnik, ki mu ne dela wi-fi, skupaj  ... In ko smo že pri razdražljivem ... Takšno je v času PMS tudi moje črevo (najbrž bi bilo nekoliko bolje, če ne bi požrla vsega, kar vidim). 

Na živce mi gre praktično vse

V službi se komaj zadržujem, da ne začnem bentit, ker sodelavka prenaglas tipka, žveči in diha ... Čeprav sem v prvi polovici ciklusa najbolj na svetu hvaležna, da imam tako fajn službo in sodelavce, bi se v drugi polovici skoraj zdrla na vsakega, ki malo preveč na glas pogoltne vodo, medtem ko moram jaz uboga reva hendlat toliko stvari.

Mimogrede, občutek, da imaš preveč nalog in obveznosti, je eden prevladujočih simptomov PMS in paše poleg razdražljivosti, nihanja razpoloženja in občutljivosti v koš, na katerem piše ANKSIOZNOST. Ja, vse to sem uspešno poguglala, potem ko mi je moja prijazna in potrpežljiva ginekologinja rekla: "Petra, umirite se. Ne potrebujete psihiatrične obravnave, imate samo močan PMS. Ne rabite anksiolitikov, lahko pa vam dam kontracepcijske tablete."

Jaz sem bila namreč v zadnjih letih, ko so se moji simptomi stopnjevali do te mere, da je bila 10 dni na mesec resno ogrožena moja zveza, prepričana, da sem zrela za hospitalizacijo. Zdaj vem, da sem zgolj žrtev neusmiljenega nihanja hormonov.

PMS = pusti moje sladkarije 

A tudi na lasten ciklus se človek ne more vedno zanesti. Ker očitno mi levi jajčnik povzroča drugačne PMS simptome kot desni. Če sem se prejšnji mesec drla na partnerja, da "sem za vseeee sama", ker ni takoj isto sekundo odnesel smeti, sem bila predprejšnjega ves čas malodušna, brez energije in jokava.

Kot dež sem jokala, ko se je pri delu nanizanke Friends (Prijatelji, op. p.), ki sem ga pogledala že 137-krat, končala ljubezen med Rossom in Rachel. Ko sem poleg tega še opazila, da v hladilniku ni ne sira in ne čokoladnega pudinga, je bilo moje življenje že skoraj brez smisla. Naj me kar takoj nekdo evtanazira!

Če v tistih dneh, ko me spremlja skupek simptomov, ki po guglovem letaku spadajo v koš DEPRESIJA, slučajno stopim na tehtnico, ki pokaže 2 kili več kot ponavadi, in uzrem zatečene gležnje, v katerih se pridno naskladišči zastala voda, pa me tako niti čokolada z lešniki ne more več pomiriti.

"Petra … To ni nič nenavadnega, PMS je kar pogost pri ženskah med 30. in 40. letom," me je prijazno pomirila ginekologinja. Še dobro, da je to rekla v prvi polovici cikla, ko sem prijazno in celo optimistično rekla: "Še malo, pa bo konec, ker bom že v menopavzi."

Če bi mi isto informacijo sporočila v drugi polovici cikla, bi si najbrž mislila: "Ti ženšče hudobno. Kako si me drzneš spomnit na to, koliko sem stara, ko pa se ne počutim niti dneva več kot 22." Morda bi celo zajokala. Kdo ve. 

PMS - posebno morilska strupenjača

Ta mesec so bili moji bližnji blagoslovljeni na prav poseben način. Moj PMS je sovpadal s polno luno. Prvi dan sem v zgolj nekaj minutah zaužila 7500 kalorij v gumijastih bombonih in se odločila, da bom za pridobljene kilograme brezsramno okrivila domnevno leno ščitnico. Seveda je bilo narobe, da me je moj dragi čisto slučajno pogledal ... Če me ne bi, bi bilo še bolj narobe. Bombona mi ni upal vzeti, ker se je bal, da mu bom sicer odgriznila prst.

Ponoči sem premetavala svoje občutljivo telo, ki se je potilo kot puding v savni, vmes pa sikala dedcu, da preglasno diha. Smrčati tako ni upal, ker sem mu zagrozila, da ga bom sicer zadušila. Najbrž se zaveda, da je živ samo še zato, ker ima 130 kil in nimam dovolj moči, da bi zvlekla njegovo truplo do gozda in ga zakopala.

A na srečo je moj dragi kar pameten mož. Takoj ko se vklopi prvi alarm, pametno pobaše šila in kopita in gre na sprehod. In alarm se ponavadi začne z izjavami tipa: "Kdo je prestavil kozarec (za pol milimetra)?" "V kaki greznici živimo, a jaz res ne morem imet pol ure čiste hiše?" "A misliš še letos sestavit omaro al moram soseda prosit?" "Če ne bi blo mene, bi se zadušili v svinjariji, za vse sem sama!"

Vem, sanjska sem. Zato bom za konec kot žrtev PMS dala samo dva nasveta in eno pobudo vladi. Prvi nasvet –  ko naletiš na živčno in razdražljivo žensko, ki kaže znake PMS, ji nikar ne reci: "Ljubica, pomiri se!" Nobena ženska sredi izpada noče slišati, naj se umiri. A ti sploh veš, kako je ona uboga?

Drugič –  poskrbi, da bodo v času PMS vedno na voljo pripomočki za prvo pomoč. To so čokolade, gumijasti bomboni, čips, skratka, vse, kar ni zdravo in redi, a je tako hudičevo dobro.

"Pazi, da ne narediš tako katastrofalne napake, kot jo je (samo) enkrat naredil moj dedec."

Naznanila sem mu, da prihajajo tisti dnevi in ga poslala po nujno pomoč. Vrnil se je s čokolado z rozinami (poudarjam r-o-z-i-n-a-m-i) in najbolj debelimi VIR vložki, za katere sem mislila, da jih, odkar imamo samostojno državo, ne prodajajo več.

Zdaj pa še pobuda vladi. Prosim, da se nemudoma uvedejo dela prosti dnevi v času PMS. Ne samo v času menstruacije, ko se ženske spopadamo s hudimi krči, za družbo je bolj varno, če posameznice z močno izraženimi simptomi predmenstrualnega sindroma tudi v času slednjega ostanemo doma. Hvala.

Novo na Metroplay: "Zgodovine se moramo zavedati, da ne ponavljamo istih napak. Moramo pa jo zagotovo preseči" | Matej Grah