Damjan Kozole, režiser: Biti filmar pomeni, da moraš imeti trdo kožo in vseeno občutljivo dušo

Pred kratkim je za kratki dokumentarni film Meje na mednarodnem festivalu kratkega filma Maremetraggio v Trstu prejel glavno festivalsko nagrado. Recimo lani je na filmskem festivalu v Karlovih Varih za celovečerni film Nočno življenje prejel nagrado za najboljšega režiserja in je film dva- do trikrat na mesec na festivalih, kjer ima v povprečju tudi po tisoč gledalcev, v Sloveniji pa ni bil tako sprejet. Morda zato, ker so njegovi filmi malo mračni, kot pravi sam, čeprav njegovi junaki na koncu najdejo neko človečnost.

Je režiser tisti, ki mora kdaj udariti po mizi in povedati, da gre ta svet v tri krasne?

Damjan Kozole: Ne vem, ali je ravno treba udariti po mizi, zdi pa se mi, da je dolžnost tudi umetnikov, da opozarjamo na stvari, ki se dogajajo v družbi. Živimo v nevarnih časih, ko se temeljne človeške vrednote, kot je solidarnost, rušijo in umetniki, ki imamo na nekakšen način vpliv na občinstvo, imamo seveda nalogo, da opozarjamo tudi na to. Seveda ne mislim, da bi morala vsa umetnost in vsi filmi biti samo družbenokritični, zase pa mislim, da je pomembno, da govorim o tistem času, v katerem živimo, in živimo v slabih časih.

Opozarjate na to v svojih celovečernih in dokumentarnih filmih?

Damjan Kozole: Dokumentarni film je ta, ki zareže direktno v temo, medtem ko igrani film po navadi odpira problematiko v posredni metafori in običajno so dometi tega večji. Ker znajo dokumentarci biti preveč direktni, imajo ljudje do njih distanco, medtem ko pri igranih filmih nekatere ideje pridejo za tabo šele pozneje. Seveda ne mislim, da je tako z vsemi dokumentarci, živimo pa v času, ko so dokumentarni filmi boljši in bolj zanimivi od igranih filmov.

Vaši celovečerni filmi spominjajo na dokumentarne, ker so življenjski?

Damjan Kozole: Itak črpam iz življenja, verjetno so vsi moji filmi zadnjih 20 let bili inspirirani z nekim detajlom iz življenja, z neko resničnostjo.

Kot recimo film Slovenka?

Damjan Kozole: Ja, Slovenka je bila inspirirana s časopisnim oglasom, včasih pa gre za nekakšen občutek, ki ga začutiš v sebi ali nekomu drugem in bi ga rad prenesel, tako zgradiš celo zgodbo okrog enega samega občutka, ki si ga imel v tistem trenutku. Zdi se mi, da se ne moremo pretvarjati in ukvarjati s fikcijo, ko je ravno realnost v resnici toliko bolj neverjetna od fikcije. Danes je realnost pravzaprav znanstvena fantastika. To, kar živimo danes: od revščine v Slovenije ali na področju bivše Jugoslavije do vojne v bivši Jugoslaviji in beguncev iz Sirije, če se vrnemo 20 ali 25 let nazaj, takrat nismo mogli verjeti, da se nam bo lahko zgodilo kaj takšnega. Skratka realnost je na žalost veliko bolj dramatična, kot so lahko kakršnikoli ZF-filmi.

So igrani celovečerni filmi intenzivni zaradi njihove večplastnosti?

Damjan Kozole: Moji zadnji filmi so vsi malo mračni. Na festivalih se mi je zgodilo, saj filmi kar uspešno krožijo naokrog, da so mi, ko so me spoznali, rekli: “Saj ti si pa čisto normalen, zabaven človek, po teh filmih sem mislil, da si hud depresivec”. Najbrž, bi rekel povsem realno razmišljanje po nekaj filmih, ki sem jih naredil, ampak kot rečeno, so ti filmi refleks časa, v katerem živimo. V resnici je ta meja med tem, kar si predstavljamo, da je življenje, ki si ga zaslužimo, in med tem, da se vse skupaj sesuje, lahko zelo tanka, ne glede na to, da večina ljudi še vedno dobro živi. Na to nas opozarjata vojni v Bosni, v Siriji, kjer so ljudje po mojih informacijah imeli boljši standard, kot ga imamo mi. Mislim, da bi se morali vsak dan zavedati, kakšen privilegij je, da vseeno živimo nekje, kjer je varno, in večina ljudi še vedno dobro živi.

Kako si razlagate, da so vaši filmi slabše sprejeti v Sloveniji kot zunaj?

Damjan Kozole: To je res. Vprašanje je zelo kompleksno. Prvo, kar je, moji filmi opozarjajo na anomalije v družbi in tudi psihi ljudi, ki se skupaj z družbo spreminja. Filmi seveda niso najbolj prijetni za gledanje, ljudje imajo že lastne nesreče dovolj in je ne želijo gledati še v kinu, oziroma kadar gredo v kino, rečejo, da hočejo videti nekaj veselega, zabavnega. Drugo je, da imajo na splošno avtorji, kolegi, pa poznam kar nekaj kolegov iz Romunije in Bolgarije, ki so izjemno uspešni, bolj kot jaz, zelo podobne težave, kot jih imam sam. Njihovi filmi doma prav tako niso gledani. Najbrž je to odgovor na to, da je vedno lažje stvari analizirati, sprejeti in se vanje vživeti z distance, kot pa analizirati tisto, kar je pred tvojim nosom in te preveč spominja na lastno eksistenco.

Ste si nekoč sploh predstavljali, da boste filmski režiser?

Damjan Kozole: Ne, nisem. V osnovni šoli sta bili moja prva strast fotografija in arhitektura, v resnici sem sebe videl kot nekoga, ki bo študiral arhitekturo in se s tem ukvarjal, kar je še vedno moja skrita strast. Potem sem iz fotografije prišel na film. V Ljubljani sem delal sprejemne izpite na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), ki jih nisem naredil. Takrat se je ponudila varianta v ŠKUC-u, kjer je bila super scena. To je bilo obdobje, ko je Igor Vidmar delal najboljše koncerte v Sloveniji. Takrat so gostovali Einsturzende Neubauten, Nico, Swans, Nick Cave … Igor me je povabil, ali bi te bende snemal, kar sem seveda zagrabil. Najprej me je vprašal, ali znam snemati, in seveda sem rekel, da znam, čeprav ne vem, ali sem prej imel kamero dvakrat v rokah. Vem le, da sem imel hudo tremo in ves teden vadil s kamero. Predvsem sem si želel, da vsaj kaj posnamem, ker je takrat tehnika bila bolj komplicirana in je že samo to, da si posnel, bil uspeh, kaj šele, če si to dobro naredil. Igor je s tem bil zadovoljen, ni pa to bilo nikoli montirano. Gre za izjemen dokument tistega časa, ljudi, koncertov, atmosfere v osemdesetih do mojega prvega filma. V bistvu sem začel kot fotograf, potem sem bil snemalec in iz tega prišel do režije.

Kako zmorete potrpežljivo čakati po nekaj let, da posnamete naslednji film?

Damjan Kozole: Vmes so res odmori. Spomnim se, ko sem očetu rekel, da bom filmski režiser. Rekel je: “Super, dobro, da se nisi odločil, da boš astronavt.” Hotel je reči, da imam pri nas približno enako šans, da se realiziram v raziskovanju vesolja kot v filmu. To, da lahko relativno kontinuirano delam, ne glede na to, da so vmes dolge pavze, ki so frustrirajoče, in so ti filmi uspešni, jemljem kot nekakšen privilegij. V našem poklicu je v resnici tako, da si toliko vreden, kot je vreden tvoj zadnji film. Če je tvoj zadnji film neuspešen, običajno pomeni dolga leta čakanja na popravni izpit oziroma marsikdo niti tega ne dobi.

To pomeni, da je pred vami delovno obdobje glede na nagrade, ki ste jih zadnja leta dobili?

Damjan Kozole: Zdaj je pri meni zelo produktivno obdobje. Recimo zadnji igrani film Nočno življenje sem delal pet, šest let, kar je nekakšna realnost pri nas. Vmes snemam dokumentarce, ki jih delam z veseljem, saj je pritisk veliko manjši, prav tako pričakovanja. Izberem si stvari, ki jih v resnici želim delati. Kar je paradoksalno, je to, da so ti projekti potem dostikrat bolj uspešni, ker so preprosto delani s strastjo, z manj pričakovanji in si tudi včasih upam več tvegati. Ne glede na to, da menim, da moraš vedno tvegati in se splača tvegati. Ne živimo v časih, ko bi bil ziheraš, zlasti pa ne v umetnosti.

Niste naklonjeni polikanemu videzu filma?

Damjan Kozole: Nasprotno, moji filmi zavračajo lepo estetiko. Mislim, da je danes preveč enostavno narediti lepo podobo, lep kader, lepe igralce … Ne gre za lepe, ampak za prave stvari. Gre za tiso, ki naj bi imelo nekakšen učinek, ki ga želim proizvesti. Tudi grdo je lahko lepo. Danes, ko živimo v času Instagrama in filtrov, je lahko prehitro vse lepo. Ampak vprašanje je, kaj je za tem? Moji filmi se vedno poskušajo dotikati neke psihoze v družbi, realnosti in mislim, da takšni filmi pač enostavno ne morejo biti preveč polikani, dizajnirani.

Ni lepota v tem, da so stvari predstavljene takšne, kot so?

Damjan Kozole: Ljudje ne drvijo v vrstah za takšne filme, za filme, kot jih delam, je pa veliko občinstva po Evropi in v svetu. Recimo film Nočno življenje v Sloveniji ni imel ravno številnega občinstva, film pa že eno leto kroži in je dva- do trikrat na mesec na festivalih, kjer ima v povprečju tudi po tisoč gledalcev. Skratka, te publike je kar veliko, so pač drugi kanali za takšne tipe filmov, kot jih delam.

Se v dokumentarnih filmih o ustvarjalcih dotaknete estetike?

Damjan Kozole: Ja, če razmislim za nazaj, sta dve glavni temi, s katerima se ukvarjam, eno so družbene teme, kot so bili izbrisani, in zadnji film o beguncih: Meje. Drug takšen velik sklop pa je sodobna umetnost. Gre za krog ljudi, ki so mi zanimivi in jih poznam: Ulay, Zora Stančič, delam film o Igorju Zabelu. To so vse izjemno zanimivi avtorji, in ko se odločiš delati dokumentarec, to pri nas pomeni posvetiti eno leto življenja temu, je kot bi delal doktorat. Seveda si vedno izberem nekaj, kar me v resnici zelo zanima, ali me prizadene, kar se tiče družbenih tem, ali ker gre za avtorje, ki so mi izjemno zanimivi. Danes, ko živimo v času, ko so atraktivne le še masovnim medijem zanimive stvari, se mi zdi pomembno opozarjati tudi na umetnike. Če recimo izpostavim Ulaya, ki je eden največjih živečih umetnikov tega časa od osemdesetih naprej, eden od pionirjev performativne fotografije, performansa. Živi v Ljubljani, česar veliko ljudi sploh ni vedelo. Med nama je bilo prijateljstvo in zdelo se mi je super, celo privilegij, da sva eno leto potovala skupaj.

Je to bilo med njegovo boleznijo?

Damjan Kozole: Življenje je res nepredvidljivo, Ulayu so tik pred snemanjem odkrili rak, prepričal sem ga, da film vseeno posnamemo. Odločil se je, da bo to neke vrste ceremonija poslavljanja in da gre naokrog. Šli smo v Berlin, kjer je njegova nekdanja partnerica Marina Abramović imela premiero filma. Tam je srečal ogromno starih prijateljev, šli smo v New York, Amsterdam, kjer je preživel večino življenja, da se poslovi. V bistvu mu je ta film dal takšno energijo, da se je odločil, da bo preživel. Povedal je: “Marina Abramović ima celovečerni film, nočem umreti, da bo moj film kratek!” Zgodilo se je, da je pol prijateljev, od katerih se je šel poslovit, v vmesnem času že umrlo, saj gre za generacijo proti osemdesetim. Prijatelji so umrli, on pa je še vedno vitalen. Včasih lahko filmi res rešujejo življenja. Sicer pa najbrž nihče ne more biti filmski ali gledališki režiser, če stalno ne vidi ali ne prepozna neke zgodbe.

Se vas malenkosti dotaknejo?

Damjan Kozole: Zelo sem občutljiv za detajle, in to za različne. Ali je to pogled otroka, ki se je izgubil, in opazim njegovo popolno zmedenost, ali je to nekaj, kar se zgodi v družbi, lahko je tudi le vonj. Skratka vedno startam iz nekih detajlov. Zase bi rekel, da sem režiser detajlov, kar je po mojem mnenju najbolj pripeljano v filmu Nočno življenje, kjer tako rekoč zgodbe skorajda več ni in je ves film intenzivna drama, ki se dogaja v eni noči, pravzaprav je sestavljena samo še iz detajlov občutij.

Kako pa ste zastavili dokumentarec Meje?

Damjan Kozole: Film Nočno življenje je nastajal skoraj pet let, osnovna ideja je bila vedno ista, v resnici pa se je stalno spreminja. Nisem nekdo, ki bi pet let delal en in isti scenarij, ta scenarij je imel evolucijo, medtem ko je film Meje nastajal, ko se je begunski tok preusmeril na Slovenijo. Rojen sem v Brežicah in tam sem že snemal film Rezervni deli. To so moji konci in zdelo se mi je primerno, da kot avtor reagiram. Prvi dan, ko se je ta tok preusmeril dol, sva z mojim snemalcem dokumentarcev, Matjažem Mrakom, bila tam. Na neki način sem bil tako paraliziran s človeško nesrečo, ki sem jo videl, da se mi je zdelo delati film o tem, kot bi bil vojni dobičkar in da do tega nimam pravice. Vrnila sva se v Ljubljano, hkrati pa sem to še vedno spremljal, takšen Bibličen eksodus, kot se je zgodil tu, je nekaj, kar nas zaznamuje, tako da sem o tem intenzivno premišljeval. V enem trenutku se mi je zgodila misel, da bi pravzaprav ta film moral biti nekaj podobnega, kot je bil posnet sploh prvi film v zgodovini, ko je Lumière postavil kamero in bil le opazovalec, nasproti pa je prišel vlak in si je vsak gledalec ustvari svoje mnenje. Ljudje so bežali, ker so se tega bali. Moja ideja je bila, da naredim nekaj s čim manj režijske manipulacije, tako rekoč brez besedila, scenarija, dialoga, glasbe, montaže, denarja in ne nazadnje bi skoraj rekel brez režije, čeprav je ideja vse, je režija.

Sta se vrnila?

Damjan Kozole: Šla sva, ko pa je ta skupina prihajala proti nama, je bil takšen dvojni občutek. Po eni strani je bila človeška pretresenost, takrat je približno 1500 ljudi šlo mimo, dobesedno so se naju dotikali, pozdravljali, podajali roke. Po drugi strani pa je bila res avtorska fascinacija, ker je bilo  nekaj odstotkov možnosti, da se bo to v resnici tako zgodilo in da bova to posnela. Spomnim se, da sva se potem, ko sva se vračala proti Ljubljani, nekaj časa vozila v tišini, bila sva šokirana in navdušena, ker sva vedela, da je notri film. Kaj loči film od enega kadra? Namreč, imela sva posneti le en kader! Loči ga to, da ima ta kader v sebi dramaturgijo, zgodbo, lepo slovensko pokrajino in motnjo, ki se zgodi v tej pokrajini, tragedijo in na koncu ostane ta ista pokrajina vsem nam tukaj, ampak mislim, da je več ne vidiš z istimi očmi, kot si jo videl prej. Tako lahko včasih poveš z enim kadrom vse, kar si hotel povedati.

Ste v desetih minutah in brez besed povedali vse, kar ste hoteli?

Damjan Kozole: Težava filmov, ki se dotikajo takšnih žalostnih zgodb, je, da zelo hitro zdrsnejo na rob patetike, ker kaj lahko poveš novega, razen da so ljudje v eni tragični situaciji, nevredni človekovega življenja. In to se seveda na neki način ponavlja. Medtem ko ima ta film, glede na to, da pač ničesar ne govori, ampak si vse ustvarjaš v sebi, meditativno dimenzijo, da vmes, ko ga gledaš, itak po nekem času zaštekaš, da se ne bo zgodilo nič drugega, kot to, da bodo vsi ti ljudje šli mimo tebe. Predstavljam si, da se po videnem začneš spraševati o lastni človečnosti in usodi, kako krhko je vse skupaj.

Kaj najprej opazite pri filmih drugih avtorjev?

Damjan Kozole: Najprej opazim prepričljivost na različnih ravneh, od igralske do prepričljivosti zgodbe. Filme ločim med tiste, ki me prepričajo, in tiste, ki me ne. Rad imam in cenim drzne filme, ki si upajo eksperimentirati, pa čeprav jim zdrsne. Nisem pristaš popolnoma klasične produkcije predvidljivih filmov, ki so preveč dizajnirani in so v njih ljudje preveč lepi. To, kar me v resnici zanima, in to, kar v svojih filmih delam, je, da me prepriča, da me odnese in odpelje, da verjamem in ne rečem: “To je igralka Pia Zemljič,” ampak v tistem trenutku, ko to gledam, da je Lea.

Kaj vas drži, da ste pripravljeni čakati tudi po osem let do novega filma?

Damjan Kozole: V našem poklici nikoli ne veš, kaj čez leto dni, niti ne, kaj bo čez pet let, tudi ko začneš snemati, ne veš, ali boš film dokončal. Tudi ko je film narejen, pa tudi če je uspešen, ne veš, ali ni to mogoče zadnji film. Ne veš, ker so te pavze dolge, procesi v družbi pa so tudi niso naklonjeni filmu. Slovenski film ni nikoli dobil zaveznika pri politiki, da bi prepoznali, da je film pomemben. Res je to, da je mogoče premalo filmov, ki bi bili zelo popularni in bi dvignili zavest. Obstaja izvrstni dokumentarec, ki so ga – mislim, da – delali študentje AGRFT-ja, v katerem so intervjuvali ljudi v Ljubljani. Spraševali so jih, kaj mislijo o slovenskem filmu. Več ali manj je bil odgovor, da so zamorjeni in dolgočasni. Naslednje vprašanje pa je bilo, kaj so nazadnje gledali, in običajno je bil to Kekec. Skratka ljudje imajo neke predsodke. Mislim, da je v Sloveniji veliko dobrih filmov, sploh gledano skozi odstotek, saj ne more biti vsak film uspešen. Mlade generacije, ki zdaj prihajajo, delajo izvrstne filme, ki so relevantni evropskemu prostoru in imajo svojo publiko.

Zakaj vztrajate?

Damjan Kozole: Najbrž v to moraš verjeti, ker je velika verjetnost, da ti ne bo uspelo. Biti filmar pomeni, da moraš imeti trdo kožo in vseeno občutljivo dušo. Najprej je toliko pritiskov, barier, prek katerih moraš, in si edini, ki mora ves čas verjeti v nekaj, ne glede na to, da si vsak dan poln dvomov, ampak če ti ne boš dal energije tem ljudem in vere, da ima to, kar delate, nekakšen smisel in bo iz tega nekaj nastalo, potem je res bolje, da se film ne snema.

So vaši filmi res tako mračni?

Damjan Kozole: Upam, da ne, moja ideja pri teh filmih, ki se dotikajo tudi ne toliko atraktivnih tem, je, da moji junaki, ki gredo skozi moje zgodbe, na koncu najdejo neko človečnost.

Foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Duo Arbadakarba o novi avtorski pesmi, vsestranskem ustvarjanju in trenutkih z družino