Poslovil se je eden vidnejših sodobnih vizualnih umetnikov Ulay

Frank Uwe Laysiepen, znan pod umetniškim imenom Ulay, se je rodil leta 1943 v nemškem Solingenu. Leta 1968 se je odpravil v Amsterdam, kjer je sedem let pozneje spoznal Marino Abramović. Kemija, ki se je aktivirala, je za 12 let združila enega najbolj razvpitih in kontroverznih umetniških parov v zgodovini. Njuna zveza se je začela resno krhati po desetih letih osebne in umetniške simbioze, simbolno pa sta jo sklenila z znamenitim performansom Great Walk of China leta 1988, kjer sta Kitajski zid prehodila vsak z ene strani, dokler se nista na sredi srečala in se za vselej poslovila.

Ulay se je sprva izšolal za fotografa in začel iskati alternativne umetniške izraze kot odgovore na vprašanja, povezana s človekovo identiteto, spočetka predvsem spolno. Po razhodu z Marino Abramović se je znova posvetil fotografiji, v kateri je raziskoval marginalizirane posameznike v sodobni družbi. Med pomembnejšimi serijami tega obdobja je Berlin Afterimages iz let 1994-1995.

Od leta 2009 je živel med Amsterdamom in Ljubljano, v teh letih pa se je v svojem delu posvetil problematiki pitne vode. V sklopu Evropske prestolnice kulture leta 2012 v Mariboru je sodeloval pri pripravi razstave Vodna vrata, ki je bila na ogled v mariborskem Sodnem stolpu. Zasnoval je instalacijo, v kateri je voda kapljala na vročo ploščo, kar se je po njegovih besedah slišalo kot nekakšni streli, ki delujejo kot tiktakanje ure.

Ob razstavi je predstavil tudi svoj spletni projekt Katalog Zemlja voda (Earth Water Catalogue), pri katerem je k sodelovanju povabil umetnike z vsega sveta, da sodelujejo s svojimi deli, ki se dotikajo teme vode. Bodisi gre pri tem za bolj estetski moment ali pa za etičnega ali geopolitičnega. Kot je tedaj povedal kustos razstave Tevž Logar, je želela platforma opozarjati na problematiko pitne vode, po drugi strani pa pokazati na različne vidike, ki jih ima voda v današnjem času.

Leta 2016 so v Mestni galeriji Ljubljana odprli razstavo z naslovom Jaz drugi, ki je zajela dobršen del Ulayjeve umetniške prakse, od začetka 70. let minulega stoletja do leta 2000. Na prvi Ulayjevi večji samostojni predstavitvi v regiji so bili predstavljeni materiali iz umetnikovega arhiva, ki so bili le redko deležni galerijske ali muzejske predstavitve.

Leta 2017 je prejel Trendovo nagrado za življenjsko delo. "Če je Marina Abramović babica performansa, je Ulay nesporni dedek polaroidne umetnosti," je pisalo v utemeljitvi.

Ulay je ustvarjal do samega konca. V Muzeju Stedelijk v Amsterdamu bo po pisanju spletnega Dela med novembrom 2020 in aprilom 2021 na ogled njegova samostojno predstavitev.

O njegovi bolezni je režiser Damjan Kozole posnel film z naslovom Projekt rak. V filmu gledalec spremlja Ulaya, kako se med zdravljenjem s kemoterapijo odpravi na pot od Amsterdama in Berlina do New Yorka, da bi se v svojevrstnem obredu poslavljanja še zadnjič pozdravil v prijatelji.

Kozole se je na umetnikovo smrt že odzval na Facebooku: "Frank Uwe Laysiepen - Ulay je preminil minulo noč. V počastitev njegovega spomina delim utrinke s ponovitve predstave Fototot Fototot (The Dead of Photography), ki sva jo naredila skupaj. Počivaj v miru, prijatelj."

Odzval se je tudi kustos Tevž Logar, s katerim sta veliko sodelovala. Med drugim je zapisal, da ni treba govoriti o tem, kaj vse nam je dala njegova umetniška ustvarjalnost. Zanj bo vedno ostal "brezkompromisna, nagajiva, velikodušna in radostna oseba, ki ga je naučila stvari, ki presegajo umetnost".

Rip Ulay. #ulay pic.twitter.com/LdZOOamA9B

— Alexa🏹🔮 (@AlexaNajwa99) March 2, 2020

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj