7. 1. 2022, 17:38 | Vir: STA

Poslovil se je prvi temnopolti dobitnik filmskega oskarja Sidney Poitier

profimedia

V 95. letu starosti je umrl Sidney Poitier, prvi temnopolti igralec, ki je v zgodovini podelitve oskarjev prejel zlati kipec za glavno moško vlogo, poroča francoska tiskovna agencija AFP. Zaigral je v več kot 60 filmih. Vselej se je zavzemal za pravice temnopoltih, pogosto je igral osebnosti, ki so jih zaznamovale medrasne napetosti.

Poitier je imel državljanstvo ZDA in Bahamov, novico o igralčevi smrti je sporočila vlada Bahamov, piše AFP.

Rodil se je v Miamiju, odraščal pa na Bahamih, pozneje delal v ameriški vojski, od leta 1946 pa je bil član gledališča American Negro Theater. Po debiju na Broadwayju je prvo filmsko vlogo odigral leta 1950 v filmu Josepha L. Mankiewicza No Way Out in kmalu postal prva temnopolta filmska zvezda.

Prvič je bil za oskarja za glavno vlogo nominiran v filmu Beg v verigah Stanleyja Kramerja iz leta 1958, njegovi vlogi v filmih Ugani, kdo pride na večerjo (1967), ki ga je prav tako režiral Kramer, in To Sir, with Love (1967) režiserja Jamesa Clavella pa sta bili takrat prelomnici pri razbijanju socialnih pregrad med temnopoltim in belim prebivalstvom v ZDA. Prvega oskarja je nato osvojil leta 1964 za film Lilije na polju v režiji Ralpha Nelsona.

Veliko je igral še v 70. letih, manj v 80. letih, v 90. letih pa se je pojavljal predvsem na televiziji. Preizkusil se je tudi kot režiser, med uspešnejšimi filmi velja omeniti Stir Crazy (1980).

Leta 2002 je prejel častnega oskarja. Akademija je v obrazložitvi nagrade zapisala, da gre za igralca, ki je v svoji karieri nanizal izjemne vloge ter briljiral z unikatno prezenco. Nagrajen je bil za izredno igro in edinstveno pojavnost na filmskih platnih ter za predstavljanje filmske industrije z dostojanstvom, slogom in inteligenco.

V zadnjem obdobju ni bil več tako dejaven v igranju, se je pa velikokrat pojavil kot podeljevalec oskarjev in zlatih globusov.

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev