Začenja se festival hvaljenja z ocenami genialnih sončkov (ali kako je moj otrok bolj pameten od tvojega)

Morda sem staromodna, ker izhajam še iz časov, ko smo spričevala v najboljšem primeru pokazali staršem, babici in dedku ter kaki teti, da so nam stisnili par tolarjev za sladoled, to pa je bil že vrhunec razkazovanja šolskih uspehov.

Preden me okronate za haterko, naj povem, da se mi seveda zdi lepo, da smo ponosni na uspehe svojih otrok, da je lepo, da jih za uspehe pohvalimo in, ok, če se komu zdi, tudi nagradimo, čeprav sama nikoli nisem pričakovala od svojih staršev za dobre ocene kaj več kot en dober banana split v lokalni slaščičarni, niti mi nikoli niso ničesar obljubljali v zameno za uspeh. "Učiš se zase," je bila mantra za nas, ki smo se šolali v 90. 

A danes je treba uspehe deliti s sosedi, krajevno skupnostjo, celotnim Facebook občinstvom, Darinko, ki smo jo enkrat srečali na tržnici in jo imamo slučajno na družbenih omrežjih. Z vsemi. Tudi tistimi, ki ne vedo niti, da imamo otroke, kaj šele, da bi jih zanimalo, kakšna je bila njihova zaključna ocena pri kemiji. Pri vsem skupaj me najbolj žalosti, da vidim med spričevali, objavljenimi na Faceboku, samo petice, že kakšna štirica je redka, trojk svojih sončkov pa se starši očitno že malce sramujejo. Čeprav je, kot že opisna ocena pove, trojka dobra. A danes ni več dovolj, da si dober. Danes moraš biti najboljši. V tej inflaciji nazivov in uspehov.

Moj otrok je večji genij!

Tekma za najbolj genialnega potomca se začne že v plenicah. Starši ves čas hote ali nehote primerjamo svojega dojenčka z drugimi. In to primerjanje, kdo bo prvi pasel kravice in podrl bolj glasnega kupčka, mi je šlo vedno na živce skoraj tako kot božični okraski novembra. Ko se je moj prestolonaslednik pri 14 mesecih še vedno plazil po tleh kot ranjeni vojak, sem dnevno poslušala herojske zgodbe mamic otrok, ki so shodili že pri 10-ih. "Naš Jaka se je že pri 8-ih postavljal na noge. Res je gibalno spreten!"

Komu je mar! Kot da bo čez dve leti sploh še važno, kdaj je kdo shodil. Kot da bo Maj, ki je naredil prve korake pri 15 mesecih, v srednji šoli dobil košarico od punce, ker bo izvedela to nezaslišano informacijo. "Sorči, ne morem hodit s tabo, ker si se pri 14-ih še plazil. Enostavno se ne vidim z nekom, ki se je tako pozno postavil na noge." In kaj sploh želijo povedat ljudje, ki se tolčejo po prsih, ker njihova triletnica suvereno reče RIBA, medtem ko mnogi štiriletniki še vedno govorijo LIBA ali JIBA?

Da bo mala pri 30-ih predsednica Osončja, mali luzer pa bo v sortirnici prebiral smeti in še vedno ponavljal RIBA RACA RAK? In potem so tu plenice. Najbrž bi se morala zjokati ob misli, da mojemu štiriletniku občasno med spanjem uide. Kaj naj? Spi kot top in ne opazi, da je silna voda, ki jo je moral pred spanjem nujno spit, začela delovat. A po pogovoru z eno izmed mamic na igrišču (ne vem, kako je beseda sploh nanesla na to), je to naravnost zastrašujoče. Njena princeska je vendar že od drugega leta in pol popolnoma suha. Niti kapljice ne spusti, tudi če pred spanjem stanka cel kanister vode. Vau, kakšen izjemen mehur in talent za samokontrolo. Gotovo jo čaka svetla prihodnost v upravi Svetovnega združenja zgodnjih suhohlačnikov.

Splošno znano je namreč, da se na razgovorih za službo ne da izogniti vprašanjem, kot so: Kdaj ste naredili prve korake? Se spomnite, kdaj ste speljali kolo brez pomožnih kolesc? Kako vam je šlo pa kaj odvajanje od plenic? 

Prav vidim, kako se visoko izobražen in kompetenten kader sooča z valom zavrnitev, samo zato, ker so bili kot dojenčki in malčki "nekoliko leni". "Gospod Smrekar ... Vidim, da imate tri diplome in tekoče govorite 7 jezikov. Ampak črke R pa pri treh letih še niste rekli. Glejte, to je za nas ključna informacija. Gospod Tumpan sicer še vedno ne zna sklanjati, ampak R je pa pri treh že rekel. Bomo raje vzeli njega."

Pri naboru za NBA so prav tako ključni kriterij upoštevanje razvojnih mejnikov. "Glejte, gospod Dončić. Vi ste nesporno zelo uspešen organizator, vrhunski skakalec, vsestranski igralec, ki mu ni para. Ampak to, da pri 12 mesecih na ukaz "daj PAPA" niste pomahali, nam daje občutek, da morda ne znate slediti navodilom."

Dober uspeh je dober!

Skratka, kar želim povedati, je, da je primerjanje in tekmovanje skoraj tako koristno kot definicija levega ujemalnega prilastka. Moja prijateljica Janja do tretjega leta ni spregovorila niti besede, danes jo je nemogoče utišati. Sestrična Martina je shodila najkasneje, danes pa je prava pohodnica. Prijateljica Tina je v srednji šoli padla letnik, danes pa ima dve diplomi, magisterij in doktorat.

Jaz sem v prvem razredu dobila enko zaradi pisanja. Danes pa pišem tole kolumno. Zato ob koncu šolskega leta ne primerjajmo svojega otroka z drugimi. Čez mnogo let bo tako zelo nepomembno, koliko je imel zaključeno biologijo. Tega, kaj je mitohonrdij, se tako ne bo spomnil. Če je otrok dal vse od sebe (in ocene niso posledica kronične lenobe), je prav, da smo ponosni tudi na trojke. Dober uspeh je dober. Zadosten je včasih zadosti. Zadosti, da je otrok v življenju srečen in uspešen.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču