Pravica do lenobe: Privilegij redkih

Brezdelje je edino pravo stanje človeka, v katerem je srečen in zadovoljen. Če preletimo zgodovino razih ideologij, ugotovimo, da vse kot končni cilj obljubljajo prostor in čas, ko se bomo zasluženo lahko predajali lenobi. Vendar je treba za vnovični vstop v raj potrpeti, se do tam prigarati in ga dočakati. Le redki pametni ljudje to idejo ignorirajo in si v času življenja vzamejo pravico do lenobe. In ne boste verjeli, ravno zato so izredno uspešni.

Krasni novi svet

Propaganda novega, sodobnega življenja po drugi svetovni vojni je obljubljala novo, boljše življenje. Naprave bodo vse delale namesto nas in tehnologija nas bo rešila jarma revščine ter nam omogočila lagodno in bogato življenje. Vsem.

Ameriške sanje, propagirane v hollywoodskih filmih, da bomo vsi bogati in srečni in svobodni, so preplavile svet. Materialno bogastvo in tehnični napredek človeštva, to je postalo edina vrednota, ki bo vsakemu posamezniku na tem planetu omogočila človeka vredno življenje, tako da se bo lahko končno predajal stvarem, ki jih rad počne, namesto delu. Vsaj po definiciji sira Jamesa Matthewa Barrieja, avtorja Petra Pana, ki je dejal: »Vse, kar počnemo, v resnici ni delo, razen če tisti trenutek ne bi raje počeli nekaj drugega.«

Le še malce je treba potrpeti, pa bomo tam. Ste prepričani? Po 60 letih neverjetnega tehnološkega napredka človeške rase smo se, če povemo po pravici, znašli v popolnoma nasprotni situaciji. Delamo več kot kdaj prej, delovni čas in delovna doba pa se kar daljšata. Tehnološki napredek pa nam je prinesel ... nove igrače, za katere je treba zaslužiti, da bi jih lahko nenehno menjavali in bili vedno v trendu.

Sneži že v velikem delu Slovenije: kje ga bo padlo največ

Kaj pa bogastvo, sreča in svoboda ter predajanje užitkom, ki so nam jih obljubljali? Vrniti se moramo v Evropo, kjer je še vedno odmeval osovraženi napis, da delo osvobaja. Kakorkoli osovražen, zmanipuliran in uporabljen v zločinske namene, pa žal odseva idejo večine. Sodobni trendi propagirajo, da mora biti človek ves čas aktiven.

Aktiven na delovnem mestu, aktiven v prostem času, aktiven na počitnicah, aktiven v postelji ... kajti le tako lahko ohrani zdravje in večno mladost, da bo imel dolgo in srečno življenje ter bodo vsi rekli, da je uspešen človek, da je resnično nekaj naredil. Večinoma verjamemo, da je treba za uspeh vložiti veliko truda.

Toda, ali je to edina in končna resnica ali morda v svetu dualnosti obstaja drugi pol, ki je v današnjem času preganjan ožigosan in nezaželen? LENOBA, BREZDELJE. Prezirana do najglobljih korenin, nerazumljena, in ker je večinoma nepoznana, je lahko temelj manipulacije. Če poguglate slike, ki se 'skrivajo' pod besedo laziness, boste dobili večinoma slike nagravžnih zavaljenih dedcev, ki ležijo na kavču pred TV-jem in lokajo pivo.

Stop! To ni lenoba, temveč zanemarjenost. Po drugi varianti pa dobite nasvete, kako se proti lenobi boriti. Stop! Če bi bila pri ljubljenju dovoljena le ena poza (najbolje kar misijonarska) in bi bile vse druge neprimerne, kako bi se počutili? In če bi vaša draga vedno le govorila, da ohrani svoja usta aktivna, in bi vi venomer le jedli ...

Če priznamo ali ne, ljudje potrebujemo dualnost. In tako ni zdravo večno biti le aktiven, temveč je treba za ohranitev zdravega telesa in čistega duha kdaj pa kdaj potoniti tudi v nasprotje. Torej v lenobo. Vprašanje pa, je ali v vsem svojem nerazumevanju in nepoznavanju te zapostavljene človeške dejavnosti sploh še znamo lenariti. Delati nič. Tisto stvar, ki jo počnejo otroci, ko jih vprašamo: »Kaj pa počnete?« In oni odgovorijo: »Ah, nič.«

Združitev skrajnosti

Lenoba je prav tako pomemben del našega življenja kot delavnost. Da bi videli svetlobo, mora obstajati tema. Glasba zaživi v tišini med zvoki. V vesolju ne obstaja le tisto, kar vidimo, temveč tudi temna snov. Za polno doživetje življenja moramo obe skrajnosti združiti in ju spoznati, da bi lahko polno delovali v obeh. Pasivnost je medprostor aktivnih trenutkov našega življenja, je nedefiniran prostor, poln presenečenj, in ključ do kreativnega osmišljanja življenja in uspešnega reševanja problemov.

Skrivnost velikih kreativcev

Kreativni ljudje se od nekdaj prepuščajo temu božanskem darilu, lenobi, v njej iščejo odgovore na smisel življenja in iz nje črpajo navdih. Veliki ustvarjalci, posebneži in vizionarji, ravno zato vidijo in posledično vedo več kot drugi. Vsak od njih ima imel prav poseben in oseben odnos do sposobnosti kreiranja. Njihova skupna točka pa je odnos do sveta, ohranjen iz rane mladosti, predajanje lenobi. In seveda njihova samozavest.

O lenobi, kreativnosti in samozavedanju je lepo povedala Vojvodinja v kultni knjigi Lewisa Carolla Alica v čudežni deželi, ki je v resnici popolnoma odpiljen, kreativen in genialen priročnik o odraščanju za vse male in velike otroke: »Popolnoma se strinjam s tabo,« je rekla Vojvodinja, »nauk te zgodbe je 'Bodi, kar se zdiš, da si', oziroma, če to povemo malo jasneje, 'Nikoli si ne predstavljaj, da nisi drugačna od tistega, kar se drugim zdi, da kar si bila ali bi lahko bila, ni bilo drugačno od tistega, kar si bila, in bi se bilo njim zdelo drugačno.«

»Zdi se mi,« je vljudno rekla Alica, »da bi to dosti bolje razumela, če bi imela napisano. Takole pa ne morem čisto dobro slediti.«

»To ni nič v primerjavi s tistim, kar bi lahko rekla, če bi se mi zljubilo,« je vzradoščeno odgovorila Vojvodinja.

V zgodovini so nam poznani slavni trenutki velikih odkritij: trenutek ko je Newtonu padlo jabolko na glavo in se je Arhimed šel kopat. EUREKA! Zanimivo je, da sta oba, ko sta prišla do rešitve, lenarila. Podobni primeri se vrstijo skozi celotno zgodovino.

Leonardo da Vinci, prototip vsestransko kreativnega človeka, je bil pogosto označen kot neresen ravno zaradi uživanja v kreativni lenobi, ko bi moral po mnenju naročnika končati kakšno svoje delo. Včasih je za tri dni pustil in ... si lahko predstavljate, da lepega dne kar odkorakate iz pisarne in se vrnete čez tri dni ter polni energije in novih zamisli nadaljujete svoje delo?

Znanstvena fantastika! Vendar pa ne smemo preskočiti dejstva, da so se veliki kreatorji predajali lenobi, a obenem bili v zavestno izbranih trenutkih maksimalno aktivni, da so bili samozavestni in so bili prepričani v pravilnost svojih dejanj in odkritij.

Umazane podrobnosti

V vsem tem pa se skriva tudi tisti del, ki nam, lenobam, včasih ni tako všeč. In to je, da je predajanje brezdelju učinkovito šele po maksimalni aktivnosti in da če nekaj želite imeti, morate začeti z delom. V nasprotju z večino ljudi se po navadi nam, lenobam, stvari dogajajo same od sebe.

Pomembna sta start in predajanje stvarem do skrajnosti tisti trenutek, kajti drugače ne moremo imeti ne enega (lenobe) ne drugega (izpolnjenih želja). Tesli se ne bi mogla utrniti genialna rešitev elektromotorja med sprehodom po parku brez vsega časa, ki ga je vložil v učenje, raziskovanje in igranje na področju, ki ga je zanimalo. Šele ko imamo plus in minus, lahko pride novo.

Primer iz prakse

Ravno zato Randal L. Schwartz, guru programskega jezika perl, v svojem IT-oddelku zahteva drugačne vrednote. Ne želi si odgovornih, delovnih, lojalnih in poštenih zaposlenih, temveč lene, nepotrpežljive in ponosne.

Šokantno. Vendar poglejmo prednosti takšnih zaposlenih, še posebej, če to velja za vse na oddelku. Schwartz definira lenobo kot vrlino, zaradi katere je človek izredno prizadeven pri reševanju problemov, da bi se lahko čim prej vrnil k svojemu omiljenemu opravilu.

V želji, da bi si skrajšal delovni čas, išče nove inovativne rešitve, ki pripomorejo k temu, da delo hitreje mine. Oddelek, v katerem so vsi zaposleni neznansko zaposleni in v večni napetosti, ali jim bo uspelo opraviti vsa opravila, ki jih morajo narediti tisti dan in jih imajo na spisku, ter temu primerno brezglavo tekajo naokrog, je zanj najhujša možna situacija.

Da bi resnično kaj naredili, morate imeti bolj len in dolgoročen pristop. Če so vaši zaposleni leni, si želijo rešiti problem kar se da učinkovito in takoj (halo, kdo bo pa toliko delal!), zato so motivirani, sistematični in učinkoviti. Če že obstaja mati inovativnosti, kreativnosti in dobrih rešitev, potem je to definitivno lenoba. Kar pa se tiče nepotrpežljivosti ... Ker ne prenesejo neprijetnih slučajev, ki jih spravljajo iz tira, bodo že prej naredili vse, da se ne pripetijo. In ponosni ljudje si večinoma ne privoščijo napak. To so lastnosti, ki jih večinoma ni v opisu za delovno mesto, in vendar ima Schwartz prav.

V čem je kleč?

IT-jevci so ravno tako kot umetniki posebni ljudje. Kreativci na področju tehnologije. Kaj pa drugi, ki mislijo, da njihovo delo in življenje nista neposredno vezana na kreativnost? Imamo dve možnosti: da se prepuščamo situacijam in tako imenovani usodi ter nezavedno potujemo skozi življenje ali pa postanemo kreativni direktorji svojega življenja.

Življenje zahteva od nas kreativno odzivanje, vendar pa je vprašanje, ali to zmoremo, znamo ali pa smo večni ujetniki ponavljajočih se vzorcev in se ravno zato bojimo predati lenobi. Strah ovira človeka, da bi se prepustil neaktivnosti.

Bistvo problema

Problem se skriva v navadah, pridobljenih v rani mladosti. Tam nekje pri 14 letih prenehamo raziskovati svet skozi kreativne procese. Razlogov za to je več. Najpomembnejša sta dva. Prvi je, da si je posameznikov um do takrat ustvaril sliko sveta, za katero je prepričan, da je realna. Drugi pa je napačna predstava kreativnosti in lenosti v naši vzgoji, ki vztraja pri pravilih in pridnosti. Ključna prvina prave kreativnosti je namreč, da pravila ne obstajajo, da je realnost vedno spremenljiva in da najboljše ideje pridejo takrat, ko jih najmanj pričakujemo in smo sproščeni.

Posledica takšnega načina dojemanja življenja pa je, da večina ljudi danes živi v stanju pregorelosti in stresa, pa če si to priznamo ali ne. V svetu, ki naj bi deloval po sliki, ki smo si jo ustvarili in mu postavili pravila, nič ne deluje tako, kot bi 'moralo', zato se v njem več ne znajdemo. Stresne situacije nam onemogočajo kreativno delovanje, kar pomeni, da delujemo po starih vzorcih, v katere smo ujeti.

Posledice so strah pred novim in nezmožnost prilagajanja situacijam ter vse večja otopelost, utrujenost in nezadovoljstvo, ker se večinoma vrtimo v krogu. In če vedno počnemo samo to, kar poznamo, da bi ostali varni, in če vse počnemo iz strahu, da ne bo še huje, nikoli ne moremo videti drugače. Še manj pa kreirati novo realnost. V stanju strahu in ujetosti v idejo o varnosti, realnost kreiramo večinoma nezavedno.

V svojem delu s študenti in na delavnicah za kreativnost pa sem ugotovila, da šele ko prevzamemo tveganje in odgovornost svobodne volje, se stanje spremeni in svoje življenje začnemo kreirati zavestno – in tukaj ne govorimo o ustvarjalnosti kot dejavnosti (pisanje, slikanje, ples), ampak o kreiranju situacij v življenju.

Trenutek kreativnosti je pri večini ljudi nezaveden in spontan in odvisen od nešteto zunanjih okoliščin. Zdi se nam, da smo odvisni od nekega neznanca, ki nam v najbolj nenavadnih trenutkih potisne v roke ključ za skrivnostna vrata. In vendar obstaja sistem, ki vas nauči, kako s čutenjem in doživljanjem lahko odprete vrata do kreativne energije in spoznate mehanizme delovanja v svetu dualnosti, med delavnostjo in lenobo, aktivnim in pasivnim delom našega bivanja.

Kreiranje življenja postane zavestno in zato odvisno od naše svobodne volje. Kajti le tisto, kar smo zavestno doživeli, lahko razumemo in smo zato zmožni ponoviti kadarkoli in kjerkoli. Takrat lahko razumemo, da je kreativnost naravno stanje, ki se izraža na različne načine v komunikaciji z okolico.

Takrat lahko delujemo samozavestno, ustrezno trenutni realnosti in kreativno.

Seveda tako kot pri vsaki drugi stvari obstaja tudi pri lenobi njena temna plat. Lenoba vodi v propad, smrt, brezciljnost, zdolgočasenost, nezadovoljstvo, depresijo. A v enako stanje vodi tudi delo. Pretiravanje v enem in zanikanje nasprotja dolgoročno pripelje po eni ali drugi plati v izčrpanost. Prav tako kot od dela ste lahko izčrpani od lenobe. Ne verjamete? Potem morate preveriti, in šele ko boste lenobo (s)poznali do obisti, bomo lahko o njej do obisti tudi razpravljali.

O lenobi v naših logih

Saša Nabergoj, kustosinja, piska, urednica in predavateljica na področju sodobne umetnosti ter vodja šole Svet umetnosti v okviru Zavoda za sodobno umetnost (SCCA), se v seriji predavanj Dolce Far Niente: Hvalnica brezdelju povsem posveča lenobi in skuša ubraniti pravico do brezdelja v sodobni hiperproduktivni družbi.

Zagovarja pravico do lenobe in postavi zahteve po redefiniranju te besede s pretežno negativnimi konotacijami. Seli se skozi razna zgodovinska obdobja in si želi odkriti, od kod in kam segajo korenine naše obsedenosti z delom in s produktivnostjo. Vsako njeno predavanje sega globlje in nam odkriva nove razsežnosti lenobe. Ta privilegij redkih srečnežev skuša razumeti kot alternativo, ki lahko nujo po (multi)produkciji preobrne v svobodo za produkcijo.

Pozitivno stanje

Lenoba ni enostavna, vsaj ne za sodobnega človeka, ki je težko v stanju sproščenosti brez odvisnosti takšne ali drugačne vrste. Problem je v tem, da je lenoba nerazumljena, ožigosana kot največje zlo in predvsem zamenjana z nesrečo, nesposobnostjo, zanemarjenostjo, brezposelnostjo, depresijo, zapijanjem in drogiranjem, nekoristnostjo družbi, dekadenco ... in še vse polno takšnih in temu podobnih stvari. Da pa je lenoba pozitivno stanje, ki je nujno potrebno za zdravo in srečno življenje človeka, pa je dejstvo, ki ga bo večina spoznala, šele ko bo prišla v raj. Nekoč.

Kaj lenoba sploh je?

Je stanje telesa in duha, ki je v stanju STOP-a, kar pomeni, da nas ne obremenjujejo misli ali želje po nečem drugem. To ni obujanje spomina na nepozabni dogodek iz našega življenja, ni komiranje ali trenutek, ko mrtvo utrujeni pademo v posteljo, ali prisiljenost v nedejavnost zaradi nezaposlenosti.

Za pravo lenobo je značilno, da smo se zavestno odločili za nedejavnost. Edina prava lenoba je notranje stanje, neodvisno od zunanje aktivnosti, ko se vse odvija samo od sebe in smo mi le zadovoljni opazovalci. Lahko tečete, in vendar ne počnete nič.

Lenoba je osnova kreativnosti, pa ne v le smislu ustvarjalnega delovanja, kot so slikanje, pisanje, ples ..., temveč v njenem izvornem pomenu, kreiranju življenja. Lenoba pa je poleg aktivne lenobe osnova svobodnega kreiranja življenja.

Da bi življenje kreirali, moramo znati spoštovati in uživati v lenobi, ki je mati vseh kreativnih idej. V trenutkih, ko smo v mirovanju in nedejavnosti, takrat je naš problem v hibernaciji in ima čas, da se počasi razjasni, in šele takrat lahko pridemo do rešitev, ki so drugačne. Brez vpetosti v vsakdanjo rutino.

Hvalnica lenobi

Kot umetnik sem se učil tako od Vzhoda (socializem) kot od Zahoda (kapitalizem). Seveda, zdaj ko so se meje in politični sistemi spremenili, takšna izkušnja ne bo več mogoča. Toda tisto, kar sem se naučil iz tega dialoga, mi ostaja. Gledanje in poznavanje umetnosti Zahoda mi je te dni porodilo misel, da na Zahodu ne more biti umetnosti. Ne trdim, da je ni. Zakaj na Zahodu ne more biti umetnosti? Odgovor je zelo preprost. Umetniki Zahoda niso leni. Umetniki z Vzhoda so leni, toda ali bodo oni zdaj, ko niso več umetniki Vzhoda, ostali leni, bomo še videli.

Lenoba je odsotnost gibanja in misli, samo top čas – totalna amnezija. Ona je prav tako brezbrižnost, strmenje v nič, nedejavnost, nemoč. Ona je popolna neumnost, čas bolečine, ničeve koncentracije. Vse te vrline lenobe so pomembni gradniki umetnosti. Ni dovolj vedenje o lenobi, njo je treba vaditi in izpopolnjevati.

Umetniki Zahoda niso leni in zato niso več umetniki, temveč proizvajalci nečesa. Popolna preokupiranost umetnikov Zahoda z nepomembnimi rečmi, kot so proizvodnja, promocija, sistem galerij, sistem muzejev, sistem natečajev (kdo je prvi), igračkanje s predmeti, vse to jih je oddaljilo od lenobe, od umetnosti. Tako kot je denar papir, tako je tudi galerija soba.

Umetniki z Vzhoda so bili leni in siromašni, ker 'celoten sistem nepomembnih' dejavnikov ni obstajal. Zato so imeli čas za osredotočanje in ukvarjanje z umetnostjo in lenobo. Toda tudi kadar so proizvajali umetnost, so vedeli, da je to zaman, da je to nič.

Lekcijo o umetnosti so se umetniki Zahoda imeli od koga naučiti, a se je niso. Dva najpomembnejša umetnika 20. stoletja sta se ukvarjala z vprašanjem lenobe, praktično in teoretično: Duchamp in Malevič.

Duchamp ni nikoli govoril o lenobi, temveč o brezbrižnosti in ne-delu. Na vprašanje Pierra Cabanna, kaj mu je v življenju prineslo največ užitka, je Duchamp odgovoril: »Prvič, imel sem srečo, kajti nikoli v življenju mi ni bilo treba delati za preživetje. Menim, da je delo za preživetje nekoliko imbecilno z ekonomskega vidika. Nadejam se, da bomo nekega dne lahko živeli brez obveznosti, da delamo. Po zaslugi svoje sreče sem se lahko prebil skozi življenje brez dela.«

Malevič je napisal besedilo z naslovom Lenoba – prava resnica človeštva (1921). V njem je kritiziral kapitalizem, ker omogoča lenobo le majhnemu številu kapitalistov, pa tudi socializem, ker je celotno gibanje temeljilo na delu. Citiram: »Ljudje se bojijo lenobe in preganjajo vse, ki jo sprejemajo. To se vedno zgodi zato, ker nihče ne razume, da je lenoba resnica; bila je označena za mati vseh pregreh, v resnici pa je mati življenja. Socializem je prinesel osvobajanje v nezavedno, a prezira lenobo, ne da bi se zavedal, da je lenoba to stanje omogočila; v svoji norosti sin označi mamo za mati vseh pregreh in noče umakniti oznake; v svojem kratkem zapisu želim umakniti oznako sramote z lenobe in jo proglasiti za mati popolnosti.«

In naj bom len in sklenem: ni umetnosti brez lenobe.

DELO JE BOLEZEN – Karl Marx, Mladen Stilinović

DELO JE SRAMOTA – Vlado Martek

© Mladen Stilinović, 1993