Jure Bohorič | 4. 11. 2022, 07:00
Pogovarjali smo se s Senidah: "Dekleta, zaprite družbena omrežja. Bodite raje kot rokometašice. One so ’carice’!"
Slovenija bo skupaj s Severno Makedonijo in Črno goro od 4. do 20. novembra gostila evropsko prvenstvo v rokometu za žensko, za katerega je uradno pesem napisala ena najuspešnejših slovenskih glasbenic zadnjih let.
Začenja se evropsko prvenstvo za rokometašice, ki ga bo skupaj s Severno Makedonijo in Črno goro gostila tudi Slovenija. Na prvenstvu stare celine bo sodelovalo 16 reprezentanc, med njimi bo kakopak tudi slovenska izbrana vrsta. Ta bo domače tekme odigrala v Celju in v Ljubljani, v Stožicah bodo na sporedu tudi polfinale, tekma za tretje mesto in veliki finale.
Slovenija bo v predtekmovanju igrala v skupini B, varovanke selektorja Dragana Adžića se bodo udarile z Dansko (uvodna tekma se bo v Zlatorogu v petek začela ob 18. uri), Švedsko in Srbijo. V nadaljevanje tekmovanja se bodo uvrstile po najboljše tri reprezentance iz vsake skupine.
Tik pred začetkom evropskega prvenstva, ki so ga na začetek oktobra prestavili zato, da se ne bi pokrivalo z nogometnim svetovnim prvenstvom v Katarju, smo se pogovarjali s priljubljeno slovensko glasbenico Senidah. Ljubljančanka je ena od ambasadork turnirja, hkrati je za evropsko prvenstvo napisala tudi uradno pesem tekmovanja z naslovom Play with Heart (Igraj s srcem).
Kako se počuti glasbenik, ko mu je dano, da napiše himno za tako veliko tekmovanje?
V prvi vrsti si to štejem v čast. Zelo, zelo. Ko na vsake toliko pomislim na vse to, me kar zmrazi! To je res velika čast. Predstavljajte si ... Uradna pesem tekmovanja. Sliši se dobro, kajne? Zame je to res velika čast. Ko ustvarjaš glasbo, si želiš, da bi jo slišalo kar največ ljudi. Potem pa kar naenkrat vsa Evropa posluša tvoj pesem. Vsa Evropa te spozna. Imenitno. Da mi je bilo dano, da lahko na tak način predstavljam ženske ... Preprosto enkratno.
Je bilo težko stopiti iz okvirjev klasičnega ustvarjanja in ustvariti pesem za tako specifično zadevo?
Predvsem je bilo vse skupaj zelo netipično. V prvi vrsti smo si želeli, da pesem ne bi bila preveč navijaška, a hkrati tudi dovolj športno obarvana. Skratka, udarna in športna, pa tudi takšna, da bi šla v uho vsakemu in ne samo rokometnim navdušencem. Sicer pa je že tako, da moraš v življenju vse delati s srcem. Zato tudi tak naslov. Igraj s srcem. Bolj kot ustvariti takšno pesem je bilo težko zapeti besedilo v različnih jezikih. To je bil zares pravi izziv.
Zapeli ste jo v angleškem, španskem, francoskem, italijanskem in hrvaškem jeziku. Kateri vam je povzročal največ težav?
Brez dvoma francoski jezik! Z angleščino nisem imela težav, s hrvaščino kakopak tudi ne, tudi španščina mi je kar šla. Malce težje je bilo z italijanskim jezikom, s francoskim pa sploh. Pa rada poslušam tako italijanske kot tudi francoske pesmi. In gledam filme v teh jezikih. Ko sem bila mlada, sem tudi jaz z veseljem poslušala Erosa Ramazzottija in si potem kar nekaj prepevala, čeprav sploh nisem vedela, kaj vse to pomeni.
Vedno sem si želela peti v drugih jezikih; tudi v japonščini bi, če bi bilo treba. Ni bilo pa lahko. Sploh francoščina je zelo zapleten jezik. K sreči imam prijatelje in sorodnike v Parizu, ki so mi z veseljem priskočili na pomoč. Po telefonu so mi pošiljala glasovna sporočila, kako se kaj izgovori, jaz pa sem jih poslušala in se učila.
Ste ženska, ki premika meje. Z vašim delom ste uspeli tudi zunaj slovenskih meja, kar res ni preprosto. Kakšen nasvet bi poslali našim rokometašicam pred začetkom evropskega prvenstva?
Naj povem, da žal ne bom mogla v živo navijati zanje, saj bom v tujini. Bom pa vsekakor od daleč držala pesti zanje. Ob tem mislim, da ne potrebujejo mojih nasvetov. Dobro vedo, kaj in kako.
Ko smo se spoznale, sem se prepričala, da so luštne, nore bejbe. One že vejo, kaj morajo narediti. Da bodo igrale s srcem, pa sploh ne dvomim.
In to je najpomembneje. Stoodstotno jim zaupam. Takoj se jim vidi, da so s srcem v tem, kar počnejo. Lahko se jim le priklonim. Res so carice.
Vas je kdaj mikalo, da bi se tudi vi zapisali športu? Ali je bila pri vas glasba vedno na prvem mestu?
V mladih letih sem rada hodila na igrišče, kjer pa sem ponavadi stala v golu. Hitro sem zrasla, imela sem dolge roke, zato sem bila med igranjem nogometa vratarka. (smeh, op. p.) Da bi se kdajkoli resno ukvarjala s športom, to pa ne. Sem in tja sem nabijala teniško žogico v steno. Pa badminton smo radi igrali. Odbojka je tudi v redu. Ampak nikdar se s športom nisem resno ukvarjala. Edini šport, ki ga jemljem zelo resno, je podajanje žoge v vodi. Ko grem na morje, gre žoga vedno z mano. Obvezno.
Vaša mama pa je igrala rokomet, kajne?
Res je. Igrala ga je, toda ne profesionalno. Vedno je govorila, da je to njen najljubši šport. Se je tudi ukvarjala z njim, ampak bi težko kaj več povedala.
Takrat sem bila mlada in je nisem veliko spraševala o tem. Zdaj pa je žal ni več ob temi, da bi mi kaj več povedala o tem. Sem pa vsekakor zaradi nje vzljubila rokomet, saj imam občutek, da sem tako še bolj povezana z njo.
Ne dvomimo, da jo zelo pogrešate …
Seveda. Se mi pa ves čas zdi, da je še vedno zraven mene. Čeprav so tudi trenutki, ko jo še toliko bolj pogrešam. Recimo zdaj. Sem ambasadorka evropskega prvenstva v športu, ki ga je imela zelo rada. Zame je to nekaj največjega, kar se mi je zgodilo. Vse bi delila z njo. Pa je ni ob meni … Sicer pa mislim, da v življenju počnem stvari, ki bi jih morala početi ona. Veste, tudi moja mama je zelo rada pela. Ko je bila mlada, je celo zmagala na nekem tekmovanju. Zelo rada je pela.
Toda tedaj so bili drugi časi. Časi, v katerih so se v vse mešali predvsem strici. Starši so nekaj dovolili, toda če je stric rekel ne, potem je bilo ne. In se nisi smel ukvarjati s tistim, s čimer si se želel.
Mislim, da je mama zelo vesela, da sem šla na to pot, na katero sem šla. Čutim, da je ob meni. In kdo ve, morda pa mi ona daje vse to, kar se mi dogaja.
Verjetno bi bila na vas ponosna tudi zato, ker ste zrasli v močno, mogočno in odločno žensko. Žensko, ki je vzor mladim. Žensko, ki se ničesar ne boji.
Dejansko sem s tem odraščala. To sem imela vedno pred sabo. Moja mama je bila takšna ženska. Jaz pa sem jo gledala in opazovala in se učila. Zdaj pač sem takšna, kakršna sem. Mislim, da ni s tem nič narobe, je pa res, da potem potrebuješ ob sebi nekoga, ki je dovolj močan, da ga ne poješ. (smeh, op. p.) Menda se govori, da jem moške. (smeh, op. p.) Čeprav ne vem, kdo si je to izmislil. Sem, kakršna sem.
Drugačna niti ne znam biti. Življenje me je izoblikovalo v močno žensko. Danes sem takšna, da se nihče ne more šaliti z mano. Točno vem, kaj hočem, in od tega ne odstopam. Toda veste, kaj? Znam biti tudi zelo prijazna. Sem zelo igrive narave. Po svoje sem še vedno otrok. Po duši vsekakor. Velikokrat imam občutek, kot da sem še vedno stara komaj 16 let. In mislim, da z vsem tem ni nič narobe.
Mama bi bila vsekakor ponosna na vas. Na vse to, kar ste postali.
Zagotovo. Ko bi slišala pesem za evropsko prvenstvo, še toliko bolj. Ker je poskočna vesela. Oboževala je takšne pesmi. Ko sem kdaj zapela kakšno balado, je vedno rekla, da vse lepo in prav. Ampak da naj raje pojem bolj vesele pesmi. Toda včasih ne gre drugače. Včasih je človek tudi žalosten.
Če bi bili predsednica države in bi imeli neomejeno moč odločanja, kaj bi najprej naredili?
Zanimivo vprašanje ... Nikdar nisem razmišljala o tem. Ampak če bi že bilo tako, bi v prvi vrsti poskrbela, da bi vsi imeli streho nad glavo. Da bi vsi lahko živeli dostojno življenje. Da nihče ne bi bil jezen.
Bi mladim dekletom prepovedali izzivalno oblačenje v šolah? Kako gledate na tematiko, ki je nedolgo tega v Sloveniji dvigovala veliko prahu?
Mladim bi v prvi vrsti svetovala, naj vsake toliko ugasnejo Instagram, TikTok in druga družbena omrežja. Mislim, da vse to slabo vpliva nanje. Ker tam res lahko vidiš vse živo. Vse, kar vidiš na internetu, pa ni realno. Ni resnično. Je zelo varljivo in dvoumno. Tudi nerealno.
View this post on Instagram
Prav tako menim, da predvsem mlada dekleta ne potrebujejo takšne pozornosti. Najpomembneje je, da imaš pozornost svojih najbližjih. Da so ti blizu. Vsaka pa naj se oblači, kot se želi. Ampak v prvi vrsti z mero dobrega okusa. Saj se je lepo včasih tudi malce bolj izzivalno obleči. Toda vsega pa res ni treba odkriti. Čar je tudi v tistem, kar je očem skrito.
