Quentin Tarantino: O tem, kaj je bolj ali manj kreativno, bodo odločali gledalci

Ko je (ameriški) Playboy leta 2003 opravil prvi intervju s Quentinom Tarantinom, je minilo pol leta od filma Jackie Brown, pred prihodom v kinematografe je bil film Ubila bom Billa in postavljalo se je vprašanje: ali lahko Tarantino, ki je prelomil vsa pravila, s filmoma Mestni psi in z oskarjem nagrajenim Šundom je spremenil pravila žan­ra kriminalk in sprožil val posne­movalcev, ohrani tak ritem?

Za odgovor je z maščevanjem zaradi masakra na svoji poroki poskrbela Uma Thurman in glasil se je – da, lahko. Devet let pozneje nihče več ne dvomi o Tarantinovi trdoživosti. Njegova uveljavljena formula: preizpraševanje uveljavljenih žanrov, uporaba enciklopedičnega filmskega znanja, dialogi, ki privlačijo velike zvezde, in injiciranje svoje edinstvene dojemljivosti ter svojstvenega pogleda na svet v sicer predvidljive dogodke.

Nastala je izvirna zmes, ki ga skupaj z njegovo hipertrofirano osebnostjo ohranja v maloštevilnem klubu tistih režiserjev, katerih ime na prodajnih mestih kinematografov nekaj pomeni. Z dogovorom, ki mu daje pravico zadnje besede, velik odstotek od zaslužka filma in avtono­mijo, o kateri večina režiserjev le sanja, lahko Tarantino uveljavlja svoja pravila.

Še vsi njegovi filmi – z izjemo Grind­housa, filmskega poklona B-produkciji, ki ga je izpeljal s sodelavcem še iz časa snemanja filma Od zore do mraka Robertom Rodriguezom – so prinesli denar. Po Ubila bom Billa se je Tarantino celo lotil ponovnega pisanja zgodovine, ubijanja Hitlerja in velikih zveri tretjega rajha v Neslavnih barabah, na­silni domišljijski izpolnitvi želja.

Film je zbral osem nominacij za oskarja (in ga dobil za najboljšo stransko vlogo, ki jo je odigral Christoph Waltz) ter postal Tarantinov finančno najuspeš­nejši film doslej. S prodajo vstopnic je zaslužil 321 milijonov dolarjev.

In zdaj je Tarantino spet tu, v kinematografih z Djangom brez okovov – v ZDA od 25. decembra, v Sloveniji od 17. januarja.

Tako kot so Neslavne barabe odrinile v beli svet kot nekakšen rimejk Umazanih dvajset, filma o junakih na misiji, tako se je tokratnega dela Tarantino lotil kot špageti vesterna. Le da je svoj vestern postavil na ameriški jug in v čas pred državljansko vojno, njegov protagonist pa je suženj (Jamie Foxx), ki ga osvobodi lovec na glave, po poklicu sicer zobozdravnik (Waltz), in ga nauči umetnosti lova pobeglih zločincev.

Django se pripravlja na maščevanje lastniku plantaže (Leonardo DiCap­rio), ki je prisilil njegovo ženo Broom­hildo (Kerry Washington) v seksualno suženjstvo. Upodabljanje žensk, suženj, ki so prisiljene v spolnost s svojimi gospodarji, in moških, zapletenih v smrtonosne dvoboje, bo prav gotovo spro­žilo različna mnenja in naklonjenosti. Olikanost pač ni bila nikoli Tarantinova priljubljena tehnika.

Je tisto, kar sem videl na vašem dvorišču, res Pussy Wagon, tisti, ki ga je nevesta vozila v Ubila bom Billa?

Je, ja.

Ali ga zares uporabljate?

Niti ne. Malo je bil zjeban, ker je precej časa stal tam, medtem ko sem sam snemal. Šele pred kratkim smo ga za silo uredili.

Mogoče ni ravno najboljši avto za Quentina Tarantina, ki bi si želel nekaj diskretnosti?

Ne, je pa včasih fino narediti prav nasprotno, križariti okrog z odprtimi okni. Odpelješ se na dolgo počasno vožnjo po Malibuju in vsi vpijejo: »Hej, to je Quentin.« Zna biti zabavno.

V Neslavnih barabah ste ubili Hitlerja, judovski vojaki pa so skalpirali nacije. V Djangu brez okovov nastopa osvobojeni suženj, ki postane lovec na glave in se spravi na lastnika sužnjev, ki je njegovo ženo spremenil v prostitutko. Hollywood reciklira pravljice od Alice v čudežni deželi do Čarovnika iz Oza. Je to, kar počnete, malo kreativnejša različica istega, le da vi z umetniško upodobitvijo revizionističnih zgodovinskih bajk dajete žrtvam odurnih dogodkov priložnost za nekakšno maščevanje?

O tem, kaj je bolj ali manj kreativno, bodo odločali gledalci. Ampak to počnem deloma zaradi tega, ker si to želim gledati. Ko se odločiš za ogled večine filmov, veš, kako bodo tekli. Vsake toliko pa se filmi teh pravil ne držijo. Prav osvobajajoče je, ko pri filmu ne veš, kakšen bo naslednji prizor. Večini tovrstnih filmov se je to zgodilo po naključju, kot da bi zašli na pre­povedano območje, ker o tem niso dovolj dobro razmislili. Toda že en sam tak trenutek v filmu je osvobajajoč. Pomislil sem, zakaj ne bi pripovedoval o takšnih zgodbah na svoj način – surov in trd, s prijet­nim koncem.

Kateri film vas je navdihnil za to?

Če govoriva o filmu Neslavne barabe, potem sem navdih zanj dobil pri filmu iz leta 1942 Hitler – živ ali mrtev. Malo pred tem je Amerika vstopila v vojno. Neki bogataš ponudi milijon dolarjev za Hitlerjevo glavo. Trije gangsterji se domislijo načrta, kako bi ubili Hitlerja. S padali se spustijo v Berlin in se nekako dokopljejo do njegovega bivališča. Film je čudaški, včasih resen, včasih zelo smešen. Gangsterji ulovijo Hit­lerja, in ko ga začnejo pretepati, je to tako zabavno. Obrijejo mu brke, ostrižejo lase, ki so mu padali na čelo, slečejo uniformo, tako da zgleda povsem vsakdanje. Pojavijo se naciji in Hitler, ki ne zgleda več kot Hitler, zavpije: »Hej, to sem jaz.« In potem ga na mrtvo pretepejo. Pomislil sem, hej, pa to je za krepat smešno.

Ko so gledalci dočakali konec Neslavnih barab, so se najpogosteje vprašali, ali si Tarantino lahko privošči spreminjati zgodovino na tak način.

Filma se nisem lotil s to mislijo v glavi. Pravzaprav sem se je spomnil šele malo pred tem, ko sem jo zapisal. Ves dan sem pisal in pri tem razmišljal, kako bom delal naslednji dan. Poslušal sem glasbo, korakal po sobi in končno vendarle pograbil nalivno pero, šel z njim čez list papirja in zapisal: »Kurc, ubij ga!« Ta list sem pustil na nočni omarici, da bi ga zjutraj, ko bi se zbudil, zagledal in se odločil, ali se mi zdi ideja še vedno dobra. Zagledal sem ga, spet malo zakorakal gor in dol po sobi in si rekel: »Ja, to je dobra ideja.« Stopil sem na balkon in začel pisati. In, kurc, tako sem ga ubil. [smeh]

Prav tako ste pomešali zgodovino s fikcijo v Djangu brez okovov. Ste študirali filme ali zgodovino, ko ste se trudili poustvariti življenje na ameriškem jugu pred državljansko vojno?

Svojo zgodbo lahko zgradiš tudi tako, da gledaš filme o drugi svetovni vojni in se tako naučiš klišejev, ki pomagajo zgodbi s tem, da dajo občinstvu tisto, česar je vajeno. Obstaja samo prgišče pravih filmov o suženjstvu. Django brez okovov je zame vestern, ki je pač posnet globoko na jugu. Pri tem me je zanimal ta vidik suženjstva: Ljudje kot živina – kako je to šlo? Koliko je stalo? Koliko sužnjev je premogla povprečna oseba v Mississippiju? Kako so potekale dražbe? Kakšna je bila družbena razslojenost na plantaži?

Kako to mislite?

V Djangu brez okovov je Leonardo DiCaprio oziroma njegov lik, Calvin Candie, lastnik plantaže s 168 kvadratnimi kilometri zemljišča. Je kot Ben Cartwright iz Bonanze, le da na jugu, šef ene maloštevilnih bombažnih družin v Mississipiju. Vsak na takšnem položaju je kot kralj v svojem kraljestvu. Vsi ubožni belci, ki delajo zanj, in vsi sužnji so njegovi podložniki. Poseduje vse in vsakogar, do koder mu seže pogled, plantaža pa je popolnoma samozadostna, denar producirajoča enota. Candie se je v to rodil, kar pomeni, da se mu lahko popolnoma jebe za posel. Zanima ga samo še on sam. Nekakšna čudaška sprevrženost evropske aristokracije. To se nam je zdelo fascinantno izhodišče za celotno zgodbo in razmišljanje o tem, kako se bo Candie odločal preživeti svoj prosti čas.

V filmu so sužnji posiljevani, možje se borijo drug proti drugemu kot pitbuli. Ko ste posneli filma Jackie Brown in Šund, so vas številni kritizirali zaradi zelo pogoste rabe besede črnuh (nigger). Tako je tudi v tem filmu. Ali se s tem ne igrate z ognjem?

Bomo videli, domnevam. Če se, potem tega ne počnem nalašč. Samo pripovedujem svojo zgodbo, kot jo pač pripovedujem. Postavil sem jo v okvir špageti vesterna in poudaril nadnaravne kvalitete, vse­bovane v materialu. Poudarjam jih mitično, in ko gre za nasilje in odurnost, s črnim humorjem. To vse vsebuje žanr špageti
vesterna, sem se pa na tak način lotil dela zgodovine, ki ne bi mogel biti bolj nad­naraven, bizaren, krut in perverzen.

Toda zamisel, da te ženske, sužnje, upodobite kot prostitutke?

No, saj pravzaprav niso stoodstotno prostitutke. Cleopatrin klub v filmu ni bordel. Je klub gospodov, tak klub, v katerega prineseš svojo steklenico. Pripelješ svojega ponija in večerjaš z njim.

S ponijem mislite na atraktivno seksi suž­njo?

Ja.

In to se je res dogajalo?

A, seveda, absolutno. Mislim, da gre za temeljni kamen suženjstva, eno od reči, zaradi katerih je bilo uspešno. Poleg delovne sile je zagotavljalo spolnost na zahtevo. To se zgodi takoj, ko eni ljudje posedujejo druge. So to počeli v tistih časih? Da. To počnejo prav ta trenutek – pojdite v Bangkok. Če si imel svojo sužnjo rad, si jo lahko odpeljal v Cleopatrin klub. Lahko si večerjal z njo. Lahko si se družil z njo. Če pa si bil tip človeka, ki je tja rad pripeljal svojega ponija in ga pofukal, okej, si lahko storil tudi to. Toda mogoče si bil zaljubljen vanjo in je bila na neki način dejansko tvoja žena. Na tak način, s Cleopatrinim klubom, si jo lahko peljal ven in ji razkazal fino življenje.

Prvotno ste hoteli, da bi vlogo Djanga odigral Will Smith. Kako blizu sta prišla pri pogovorih?

Kar nekaj ur sva preživela skupaj čez vikend, ko je v New Yorku snemal tretji del filma Možje v črnem. Šla sva skozi scenarij in se o njem pogovorila. Dobro sem se imel z njim. Je pameten, skuliran tip. Mis­lim, da je bilo delo na neki način skoraj majhen izgovor za to, da sva se družila in skupaj zapravljala čas. Malo pred tistim sem pravzaprav končal scenarij. Osvežu­joče se je bilo pogovarjati o scenariju z nekom, ki mu ni bilo treba paziti na to, kaj bo rekel.

Kaj je rekel?

To bo ostalo med nama, ampak nič slabega.

Moral je oceniti material na podlagi svojega zvezdniškega statusa, za številne največjega svetovnega zvezdnika, gotovo pa največjega zvezdnika med Afroameričani?

Ja, vem, ampak ni zavrnil vloge zato, ker bi se je ustrašil.

Zakaj potem?

Ni bila še stoodstotno okej in nisva imela časa, da bi jo popravila. Razšla sva se tako, da sem rekel: »Glej, poskusil bom najti še koga.« Odvrnil je: »Bom razmislil, in če ne boš našel nikogar, se dajva še pogovarjat.« Potem sem našel pravega.

Zakaj Jamie Foxx?

Veliko razlogov je, zakaj on, med njimi pa je en gigantski, in sicer da je bil kavboj. Srečal sem se s šestimi različnimi igralci in se z vsakim od njih intenzivno pogovoril in pri tem resnično preučil vse njihovo delo.

S katerimi?

Z Idrisom Elbo. Potem s Chrisom Tuckerjem, Terrenceom Howardom, M. K. Williamsom.

Z Williamsom iz Žice in Imperija pregrehe?

Da. Govoril sem tudi s Tyresom. Vsi so cenili material in nameraval sem jih preizkusiti, jih prisiliti, da bi se za vlogo pomerili med seboj. Potem sem srečal Jamieja in spoznal, da mi tega ni treba početi. Jamie je razumel material, toda predvsem je bil kavboj. Pozabimo na dejstvo, da premore svojega konja in da ta njegov konj dejansko nastopi v filmu. Jamie prihaja iz Teksasa in razume, za kaj gre.

Ko smo pred leti intervjuvali Foxxa za Playboy, je govoril o svojem odraščanju v Teksasu. Čeprav je bil zvezdnik svojega nogometnega moštva, so ga kljub temu zmerjali z rasističnimi vzdevki in nasploh slabo ravnali z njim. Kako mu je to pomagalo pri oblikovanju vloge?

Vedel je, kako je biti tisti drugi. Čeprav je bil član nogometne ekipe, eden od zvezdnikov, so vsi ponoreli, če se je kje pojavil z lepim belim dekletom. Razumel je, kako se počuti najeti pianist v velikem belem teksaškem domu. Če si najeti črnski pianist na zabavi, si del pohištva. Ne govoriš z nikomer. Nihče ne govori s teboj. Celo tako daleč gre, da naj nihče ne bi niti razmišljal o tebi. Lahko si dovolijo izreči, kar jim pade na pamet, ker si pač pohištvo.

In so si?

So.

Ker si neviden?

Točno zato. Povedal mi je ogromno zgodb o tem, kako mu je hišna gospodinja plačala in rekla: »Glej, žal mi je zaradi tistega, kar so rekli nekateri gostje in pa moj mož. Nič takega niso mislili. Na, tukaj imaš nekaj denarja.« Nekoč se je pojavil in so rekli: »Hej, hej, brez suknjiča pa ne bo šlo.« »Zakaj mi pa niste prej povedali, da bi ga oblekel?« In so rekli: »Je že v redu, ti bomo že priskrbeli enega.« Dali so mu suknjič, odigral je svoje in se namenil domov. »Okej, tukaj je vaš suk­njič.« In se je odvilo nekako takole: »Hm, khm, to je pa zdaj tvoj suknjič, fant. Ne maram ga več.« To so mu rekli v obraz.

Kaj storite, ko vas igralci prosijo, da bi spremenili scenarij?

Dobro, komu lahko celo pade na pamet dobra zamisel in jo izrazi s prijaznim: »Hej, kaj pa če bi poskusili takole?« In včasih dobi odgovor: »Hm, vau, to je pa res dobra ideja. Naj premislim.« Tako sem že dobil dobre ideje. Ne delam pa tako, da bi ponujal scenarij okrog in ga potem usklajeval s pripombami. Če imajo ljudje težave s scenarijem, najbrž ne bomo skupaj snemali filma. Studio, ki je posnel Djanga, je posnel tudi Neslavne barabe in je z obema zelo zadovoljen. Nikoli se nismo prerekali zaradi podnapisov v obeh filmih. Nihče ni rekel: »Ali bi lahko poskusili z angleščino?« Vedeli so, da to ne pride v poštev. Pri meni je bilo, kar se tega tiče, vedno tako – vse je v scenariju. Mogoče bom kaj spremenil, toda če si prebral scenarij in ti je bil všeč, ti bo najbrž všeč tudi film.

Kako se je lokalna skupnost odzvala na snemanje filma o suženjstvu?

Sociološko se je najbolj zanimiva reč zgodila, ko smo snemali prizore, ki se dogajajo na plantaži. Tam so bombažna polja in obiralci bombaža – dekleta, možje, otroci, starci. Tam so tudi poniji, ki jih ta lastnik plantaže kot nekakšen zvodnik prodaja okrog. Najeli smo nekaj lokalnih temno­poltih statistov in z njimi skušali po­ustvariti zgodovino. Med njimi so se pojavila razhajanja, ujemala so se z različnimi položaji in vlogami, kakršne je od njih zahteval film. Poniji so bila lepa dekleta, ki so začela zviška gledati na statiste, ki so igrali obiralce bombaža. Kot bi bile boljše od njih. Tudi ljudje, ki so igrali hišne služabnike, so zviška gledali na tiste, ki so igrali obiralce bombaža. In ti so razmišljali o onih, ki so igrali hišne služabnike in ponije kot o nadutih prasicah. Potem je prišloše do trenj med svetlejšimi in temnejšimi temnopoltimi igralci. Ne pri vseh in ne tako očitno, da bi povzročalo težave, se je pa dalo opaziti. Po nekaj tednih na plantaži so se začela odražati dejanska razmerja tistega časa.

Kaj pa lokalni belci? So bili sovražno nastrojeni?

Odkrito, saj jih ni bilo prav veliko na našem snemanju. Imeli smo svojo ekipo lokalnih sodelavcev, seveda, prav veliko razlogov, da bi belci postopali tam okrog, pa gotovo ni bilo.

Leonardo DiCaprio naj bi pravzaprav igral vlogo Hansa Lande v Neslavnih barabah, za katero je Christoph Waltz prejel oskarja. Je DiCaprio vaša nova baraba?

Z Leom se pravzaprav nisva nikoli dobila, da bi se pogovorila o Neslavnih barabah. Vloga ga je zanimala, toda sam sem vedel, da potrebujem nekoga, ki bo obvladal vse tiste jezike. Leo zna pravzaprav kar dobro govoriti nemško, toda Landa je v filmu govoril več po francosko kot po nemško. Tako da nikoli nisem resno razmišljal o njem. Ampak druživa se že 15 let, všeč mu je to, kar napišem, in se vedno potrudi, da dobi en izvod vsakokratnega scenarija, da bi videl, ali je v njem kaj takega, kar bi bilo zanj. Tudi tega je dobil in se ogrel za vlogo Calvina Candieja.

Vas je on poklical?

Aha.

Ste imeli koga v glavi, ko ste pisali to vlogo?

Sem, pa ne bi povedal koga, preprosto zato, ker sem, ko sem končal scenarij, spoznal, da je prestar za lik, kakršnega sem imel v glavi. Ta težava se mi pogosto dogaja. Razmišljam o nekem igralcu in pozabim, da imam v glavi vlogo, ki jo je odigral pred 20 leti. Leo je bil sicer mlajši od junaka, kakršnega sem imel sprva v mislih, sem pa potem spoznal, da ni razloga, zakaj ne bi smel biti mlajši. In ker se v filmu zelo trudim predstaviti ameriški jug kot nekakšno kopijo evropske aristokracije, v svojem amaterskem poskusu posnemati njeno ležernost, je bila ideja predstaviti ga kot deškega imperatorja prav fina. Njegov oče je bil kralj bombaža, oče njegovega očeta tudi in njegov oče prav tako. Candieju ni treba storiti nič. Vse je nastavljeno, lahko je objesten vladar s svojimi interesi. Bombaž ni njegova strast. To so boji med sužnji.

Je Candie klasična Tarantinova baraba?

 Je prva baraba, ki sem jo napisal in je nisem maral. Candieja sem sovražil, pa so mi moje barabe sicer všeč ne glede na to, kako slabe so. Razumem jih. Tudi njega sem, pa sem ga kljub temu sovražil, prekleto sovražil.

Zakaj?

Ker je mojster same institucije suženjstva in ker sem se prav zaradi prezira do suženjstva lotil cele zadeve. On je jedro vsega tega. Tako sem pomislil, uf, dobil sem Lea, on pa ne ve, da se v tej vlogi skriva precej reči in da ni tako zelo dobra kot kakšne druge. Ampak potem sva de­lala skupaj in nama jo je uspelo dodelati tako, da ji nič ne manjka. Zamisel o objestnem deškem vladarju se zgosti, ko jo prikažeš v razmerju do njegovega velikega očeta. Leo je izdelal nov lik in bil pri tem, kaj želi iz njega napraviti, precej neposreden. Tako kot jaz si je v tem filmu tudi sam želel obračunati z zgodovino in je svoj lik izdelal po dolgotrajnem raziskovanju. V filmu ima lep monolog, v katerem govori o svojem otroštvu in o početju svojega očeta in kako je bil obdan s črnimi obrazi. Kako bi lahko bil kaj drugega kot to, kar je postal? Rodil se je v to. Naj bi se kot princ odrekel kroni, svojemu kraljestvu? Še vedno mi gre na živce, ampak kakšne mož­nosti je pa imel?

Znate ustvariti krasne barabe. Katera od njih je na vrhu vašega seznama?

Lee Van Cleef je eden mojih najbolj priljubljenih igralcev. Obožujem ga v filmu Dober, slab, grd.

Kako ustvariti všečno barabo?

Lahko si ogledate Schindlerjev sez­nam z Ralphom Fiennesom. Potem je tukaj film Ni dežela za starce z Javierjem Bardemom. Pa Neslavne barabe s Christopherjem Waltzom. Ko sem nazadnje gledal običajen žanrski film in se je pojavil negativec, ki me je vrgel s stola, je bil to film Umri pokončno z Alanom Rickmanom. S tem, kako je prevzel film. Prav gotovo si je zabavno izmišljevati takšne like. Sam sem se vedno trudil, tudi pri Mestnih psih, izmisliti like, ki bi jih gledalci nekako vzljubili, čeprav jih po tistem, kar počnejo na platnu, pravzaprav ne bi smeli. Navkljub temu, kar počnejo in kar govorijo, in navkljub njihovim ciljem. Všeč mi je tudi, če se ljudje smejijo odfukanim stvarem.

V svojem prvem intervjuju za Playboy ste govorili o ženski, ki vas je zasnubila in vam pošiljala mejle. Kako je danes z vašo elektronsko pošto?

Če sem na kakšnem filmskem festivalu in grem zvečer ven v mesto ali v kakšen lokal, pa tam srečam punco, je lahko še vedno fino. E-pošte pa ne utegnem več prebrati. Ko sem bil na beneškem filmskem festivalu kot šef žirije, nisem pa sploh mogel nič, ker so vsi vedeli, da sem tam. Lahko sem šel s člani žirije v bar, kjer je bilo vedno okej kaj spiti, drugače je bila pa okrog mene vedno strašna gneča.

Na velikem kitajskem zidu ste za sprostitev med snemanjem filma Ubila bom Billa vzeli ekstazi. Kaj vas je sprostilo med snemanjem drame o suženjstvu globoko na ameriškem jugu?

Ta film je bil strašno težek. In ko sem ga primerjal s snemanjem filma Ubila bom Billa, sem si rekel, okej, pač ne žuram tako, kot sem takrat. Ko smo imeli proste vikende, sem se včasih zalotil, da sem prespal vso soboto in si le vsake toliko privoščil kakšno večerjo zunaj.

Howardu Sternu ste povedali, da vam je Brad Pitt narezal košček hašiša med pogovorom o Neslavnih barabah. Ste imeli zaradi tega kakšne težave z njim ali z Angelino Jolie?

Ah, ne, nobenih. Jebiga, saj je Brad začel s tem. On je to omenil na zajebani tiskovni konferenci. Bi tudi jaz povedal, pa me je prehitel in to reč napravil javno. Mogoče sploh ne ve, da je on začel s tem, ampak je res. Nič slabega se ni zgodilo. Povzeli so me na zilijon straneh: »Quentin je zakadil Brada, da je sprejel vlogo v Neslavnih barabah.« In potem 996 povezanih člankov. [smeh]

Ali jemanje drog pomaga med pisanjem scenarija ali režiranjem?

Pravzaprav ne. Med snemanjem ne bi počel nič škodljivega. Tudi ko pišem, nisem prav pogosto zadet, ampak recimo, da se ukvarjate z neko glasbeno sekvenco. Pokadite džojnt, si zavrtite kakšno glasbo, jo poslušate in lahko se vam utr­nejo dobre ideje. Ali pa ste ravnokar sedli, da bi se spočili od delovnega dne, in si privoščite malo trave in kar naenkrat pletete mrežo iz tistega, kar ste ves dan počeli. Mogoče se vam porodi kakšna zamisel. Seveda je mogoče, da se vam ideja zdi smiselna zato, ker ste zadeti, in jo je zato dob­ro zapisati in jo preveriti naslednji dan. Tu in tam se izkaže za zajebano dobro. Ne potrebujem trave, da bi pisal, ampak s travo je nekako bolj fino. No, snemanje tega filma je bilo resnično trdo delo. Ob vikendih me je imelo, da bi se zakadil do vegetiranja. Da bi se ugasnil. Pri snemanju tega filma sem se z verige spustil ob petkih. Ko smo snemali v New Orleansu, smo s filmsko ekipo obiskali kakšen bar. Tam jih je na tone in nekateri so kar divji. Viseli smo v teh barih do šestih, sedmih zjutraj, prespali ves naslednji dan, se pobirali v nedeljo, si mogoče ogledali film in se vrnili na delo v ponedeljek.

Ali ste si priskrbeli napotnico za medicinski nakup marihuane, ki vsem v Hollywoodu zagotavlja legalen nakup?

Mogoče sem edini tukaj, ki je nima.

Prihodnje leto boste praznovali abrahama. Ali že kaj razmišljate o poroki in otrocih?

Bomo videli. Sem že razmišljal o tem, da bi se poročil in imel otroke, pa se ni izšlo. Saj nisem več nujno proti. Bil sem že za, pa šel čez to. Nekaj časa sem imel to željo po dojenčku, pa me je minila.

Se kaj družite z majhnimi otroki?

Ne, ne, ne. Film, ki ga delam, je moj otrok. Trenutno preživljam nekakšno svobodno obdobje v svojem življenju in me prav zanima, kaj mi bo prineslo.

Je to zato, ker boste kmalu stari 50 let?

Mislim, da ne, ker sam o teh rečeh na razmišljam na tak način. Mislim, da ste prvi, ki se sklicujete na mojih skorajšnjih 50 let. [smeh] Ja, še zmeraj se oklepam devetinštiridesetih. Še malo. Vso to govorjenje o petdesetih? To je zlobno.

Vas jezi?

Ja. [smeh] Mogoče bom pa kmalu srečal fino dekle, spoznal, da bi lahko shajala, dvignila najino znanstvo na višjo raven, in če bi bilo na tej stopnji še vedno fino, na še višjo stopnjo. Bom že videl kako in kaj, ko bom tam.

Se pravi, da boste eden tistih slavnih 65-let­nikov, ki se okoli hiše preganjajo z otroki?

Odkrito, s tem ne bi imel nobenih težav. Seveda bi si nekaj ega v meni želelo biti mlajši oče, ampak zajebanim otrokom je itak vseeno. Poleg tega imaš kot starejši oče verjetno več časa zanje. Nič boljšega nimaš na izbiro. Ne, otroku je za to vseeno.

Kaj je tisto najprivlačnejše v življenju samskega moškega?

Svoboda, da lahko počnem, kar si želim. Lahko si organiziram dan, kot si ga želim. Ljudje z družinami nosijo odgovornost do svoje ekipe. Seveda pa vem, da obstajajo tudi negativni vidiki mojega boemskega življenjskega sloga.

Na primer?

Ne vem. Povem najbolj vsakdanje modrosti?

Se ne morete spomniti niti ene, kajne?

Hja. Če bi imel ženo, bi bil verjetno vljudnejši. Ko bi ljudje storili kaj prijaznega zame, bi me silila, da tudi sam storim kaj prijaznega zanje – sporočilo ali telefonski klic –, česar se sam ne bi spomnil. [smeh] To bi bila dobra stran kupčije. Ne bi bil tak jamski človek. Mogoče ne bi bil tako odmaknjen. Ampak ko že to govorim, je pa treba vedeti, da je življenje, kakršno zdaj živim, umetniško, celo akademsko, zelo primerno za snemanje filmov, za raziskovanje snovi zanje. Če hočem leto dni preživeti v Parizu, pa kaj? Lahko. Ni se mi treba dogovarjati z nikomer. Samo odleteti moram tja. Če obstaja igralec ali režiser, ki me obsedeta in hočem v naslednjih 20 dneh preučiti vse njune filme, si to lahko privoščim. Odlična zame bi bila plejmejtka, ki bi uživala v tem.

Saj jih je kar nekaj tam zunaj.

Vem in zato pravim, da ni nemogoče.

Kako veste, da žensko, ki jo srečate, ne zanima Quentin kot režiser, ampak Quentin kot človek?

Hja, saj nisem Quentin kdorkoli. Pričakovati, da me bo marala, kot bi me marala, če bi bil vodovodar ali kot prodajalec hamburgerjev, ni prav verjetna. In zakaj bi si to želel? Del mene sem jaz in moje življenje in del mene sem jaz in moje umetniško potovanje. Vse je del tega.

Ali to pomeni, da mora biti ženska vaša fenica?

Ne, to samo pomeni, da če ji je všeč moje delo in spoštuje to, kar počnem, se ji to zna zdeti ob srečanju z menoj privlačno. In če sem ji ob tem še tudi sicer všeč, če se ji zdim šarmanten in seksi ali karkoli, kar bi jo lahko pritegnilo, je to samo še dodaten plus. Tista, ki bo hotela postati moje dekle, bo morala upoštevati, da smo jaz, moje življenje in moje umetniško potovanje del istega dogovora. In del mojega živ­ljenja je moje umetniško potovanje, ki postane prevladujoče, ko snemam film. Pa tudi dekle potrebuje svoje življenje.

Mora pa razumeti, da je vaše umet­niško delovanje na prvem mestu?

Jep.

Zagrozili ste, da se boste upokojili pri šestdesetih. Zakaj to časovno opredeljevanje?

Ja, kdo pa pravi, kaj bom res storil? Pač nočem biti star režiser. Rad bi se ustavil na določeni točki.

Zakaj?

Režiserji se ne starajo kot vino. Po navadi so najslabši filmi tisti na koncu njihovega opusa. Na svojega sem ponosen in ne bi rad, da bi en sam slab film uničil tri dobre. V svoji filmografiji nočem imeti slabe neživljenjske komedije, filma, zaradi katerega bi ljudje pomislili: »Ojej, on še vedno misli, da je star 20 let.« Ni prav lepo gledati režiserjev s pretečenim rokom trajanja.

Stanley Kubrick je bil še zelo živ v svojih poznih letih. Scorsese in Spielberg sta delala dobre filme pri svojih šestdesetih in Woody Allen je posnel Polnoč v Parizu, ko je bil že čez sedemdeset. Ali se vam ne zdi, da bi vaši oboževalci radi pogledali v vašo glavo, ko se boste starali?

Mogoče, in če bom še imel kaj povedati, bom to storil. Saj nisem podal kakšne gigantske zavezujoče izjave. Samo nočem biti star filmar. Sem na potovanju, ki mora imeti konec, in ne grem se večnih nada­ljevanj, ker bi potreboval delo, pa čeprav bi bil že star in izžet. Želim si, da ima to umet­niško potovanje svoj vrhunec. Hočem, da bi imelo cilj.

Ko začne režiser v svoje filme uvrščati klišejske akcijske prizore, s kate­rimi naj bi pritegnil pozornost ljudi, gre bolj za to, da se redi, postaja nesrečen in ne posluša več dobronamerne okolice?

Mogoče, gre pa tudi za leta. [smeh] Biografije režiserjev so v večini primerov kar ustrezen kazalnik tega. Bom podal primer. Nikoli nisem razmišljal o tem, koliko je star Tony Scott, dokler ni umrl. Pa sem ga poznal. Mislil sem, hm, da je tam nekje pri sedemdesetih? [Režiser uspešnic, kot so Top Gun, Dnevi grmenja, Policaj z Beverly Hillsa II, ki je pri 68 letih naredil samomor.]

Kako boste kot režiser vedeli, kdaj je pravi trenutek za upokojitev?

Saj, to šele poskušam ugotoviti.

Koliko filmov še premorete v svoji glavi?

Prenehaš, ko pač prenehaš, toda v nekem idealnem svetu bi bilo deset filmov v moji filmografiji kar pravšnja številka. Doslej sem jih posnel sedem. Če se bo kaj drastičnega spremenilo v mojem življenju, če bom zavohal novo zgodbo, bi se lahko vrnil, sicer se mi pa zdi končati pri desetih filmih en tak lep umetniški statement.

Ko sva se zadnjič pogovarjala ...

Pred kratkim sem spet prebral ta intervju in dobesedno naslednji dan ste me poklicali in vprašali, ali bi se še enkrat dobila. Kar se mi je zdelo fino pri prvem intervjuju, je bilo to, da ste zelo poudarili, da sem jaz tisti, ki je napravil Šund in se potem lotil filma Ubila bom Billa. Ob tem ste si zastavili vprašanje, ali gre za resnega režiserja ali za muho enodnevnico, pa sem pomislil: če se bo Playboy vrnil, potem bom najbrž prestal ta preskus.

Prav gotovo ste ga. Pred kratkim ste tudi rekli, da bi lahko postali dober igralec, če bi si to zares želeli. Zakaj se vam ni več zdelo pomembno?

Minilo me je. Da me je sploh zgrabilo, se lahko zahvalim dobrim izkušnjam s filmom Od zore do mraka in temu, da sem se začel sestajati z Miro Sorvino. Ona je igralka, prav tako njen oče Paul. Oba sta se pogosto pogovarjala o igranju, pa sem padel not. Potem so bile tu še stare otroške sanje in želje. Zdaj je prav nasprotno. Ko napišem del, ki ga namenim sebi, ga sčasoma skrajšam do minimuma. Tudi igralci so rekli, da lahko zdaj, ko sem presegel to svojo željo po igranju, šele zares začnem ustvarjati dobre reči. Ampak še najbolj je za to moje slovo od igranja zaslužen film Ubila bom Billa, v katerem naj bi igral Pai Meija in je bilo to tako težko ...

Pai Mei je učitelj Darly Hannah?

Da in jaz naj bi ga igral. Treniral sem, da bi lahko odigral borilne prizore in vse to, ampak je to bil tako pomemben film,
da sem mu moral posvetiti vso svojo režisersko pozornost. Odločil sem se, da če že moram biti na snemanju, bom tam kot režiser. Nočem biti igralec v filmu nekoga drugega. Nočem, da mi ljudje faksirajo domov sezname igralcev in prizorov, v katerih naj bi igrali, in nočem se zbujati zgodaj zjutraj zaradi filma koga drugega.

Tragedija v Aurori, v Koloradu, ko je nekdo streljal na obiskovalce kina, ki so si opolnoči ogledali film Vzpon viteza teme, je navedla nekatere filmske ustvarjalce, da so premislili o svojem upodabljanju nasilja. Tudi vas?

Ne, ker mislim, da je bil tip premaknjen. V dvorano je stopil zato, ker je vedel, da bo tam veliko ljudi in da si bo s streljanjem nanje zagotovil ogromno pozornost. Nič se ne razlikuje od tistega, ki se s puško odpravi v McDonald's in postreli ljudi med kosilom, pač zato, ker ve, da jih bo veliko tam.

Kaj pa odgovorite tistim, ki s prstom kažejo na filme zaradi glorificiranja nasilja?

Hm, nikoli jim nisem odgovarjal, ker me nikoli nihče ni tega obtožil. [smeh] Vedo, od kod prihajam. Snemam nasilne filme. Rad imam nasilne filme. Ampak kar se tega tiče, ni zame nobene povezave med umetnostjo in življenjem.

S filmoma Mestni psi in Šund ste postali podivjan kršitelj pravil, ki je na novo vzpostavil pravila gangsterskega filmskega žanra in zaredil posnemo­valce. Kako zdaj gledate nase?

Kot na Boba Dylana v sedemdesetih, De Palmo, Scorseseja, Kubricka in Spielberga v osemdesetih. Rad bi, da bi se me spominjali kot enega najpomembnejših režiserjev svoje dobe, na vrhuncu svojih moči, ki je do konca razvil svoje talente, ki je imel kaj povedati, dokazati, ki se je trudil biti najboljši.

Nič več kot avtsajderja?

Jep. To je ena od reči, ki je pravzaprav ljubka. Nisem več hollywoodski avtsajder. Veliko ljudi poznam. Rad jih imam. Oni me imajo radi. Mislim, da sem kar dober član te skupnosti, tako človek kot tudi delavec in tisti, ki k skupnosti nekaj prispeva. Takrat, leta 1994, so bili vsi zelo navdušeni nad menoj, kar je bilo fino, sam sem se pa počutil kot avtsajder, kot odpadniški pankrt in se trudil, da ne bi zajebal. Še vedno počnem vse po svoje, odpadel pa tudi nisem. Še vedno se mi zdi, da nekako skušam dokazati, da vendarle sodim sem.

Ko je umrl J. D. Salinger, se je pokazalo, kolikšno breme je lahko zgodnji uspeh. Ste si kdaj po Šundu oddahnili, ko je vaš takratni film dosegel njegov uspeh?

Ne. Rad vidim, če ljudje vznemirjeno pričakujejo nadaljevanje in verjamejo, da tvoje najboljše delo šele prihaja. Kar pomeni, da si želiš vsakič preseči samega sebe. To jemljem precej resno. Seveda je to subjektivno, ampak vsakič se trudim ustvariti tisto veliko, drzno, pomembno delo, ki bi pognalo moje umetniško potovanje naprej. Hočem pričakovanje. Pravzaprav sem bil kar ponosen, ko sem prebral, da je Django eden najteže pričakovanih filmov. Gre za črn vestern. Od kod to pričakovanje? Domnevam, da ima moje ime precej pri tem. In to je jebeno super. 

Besedilo: Michael Fleming

Prevod: Tadej Golob

Foto: David Rose

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču