Rade Šerbedžija ekskluzivno za Metropolitan.si: "Takšna so naša življenja, polna kompromisov in napak ..."

Rade Šerbedžija je nesporno ena največjih legend na območju nekdanje Jugoslavije. Najbolje ga poznamo kot igralca in režiserja, ki se je po mednarodnem uspehu makedonskega filma Pred dežjem (1994), v katerem je igral, prebil tudi v Hollywood: stranske vloge je imel med drugim v filmskih uspešnicah Harry Potter in Svetinje smrti - 1. del, Možje X: Prvi razred, Svetnik in Misija: nemogoče 2. Na Brionih je leta 2001 ustanovil priznano gledališče Ulysses, ki vsako leto uprizarja klasike svetovne dramatike. Je pa tudi pesnik in glasbenik.

Prav v tej vlogi se 3. novembra vrača v Ljubljano, na oder Cankarjevega doma. S svojim bendom Zapadni kolodvor pripravlja koncert z naslovom Eto pjesma, na katerem bo gostoval legendarni istrski glasbenik Livio Morosin. Pred koncertom si je vzel čas tudi za intervju za Metropolitan.si.

Pred časom se je pošalil, da ima njegova soproga, režiserka Lenka Udovički, tremo samo, kadar nastopa kot glasbenik, ne pa tudi, kadar igra. Na vprašanje, zakaj je tako, nam je odgovoril, da je prepričana, da se v igri skorajda ne more zmotiti, na koncertih pa lahko kdaj zamudi ali prehiteva ritem, saj ni šolan glasbenik.

"K sreči imam v Zapadnem kolodvoru tako dobre glasbenike, da se zaradi njih to ne opazi," se zasmeje. Sicer pa pravi, da za koncert še ni sestavil repertoarja. "Bom pa gotovo pel neke stare in neke nove pesmi ... čeprav je moj Kemal Monteno (pokojni bosanski kantavtor, op. a.) rad govoril: "Ma, jeb*š novo. Nova je dobra samo, ko postane stara."

To gotovo velja za romantično, nostalgično pesem o ljubezni in slovesu od mladosti Ne daj se, Ines, ki jo je napisal Arsen Dedić, Šerbedžija pa jo je prvi interpretiral s svojim prepoznavnim šarmantnim glasom. Pesem je bila, kot je v enem svojih intervjujev povedal Dedić, Šerbedžiji, ko jo je prebral, izjemno všeč in posnel jo je na ploščo, Dedića pa prosil, da zanjo napiše še glasbeno spremljavo. Skladba je danes praktično ponarodela, a da bo uspešnica, je bilo, vse kaže, neizogibno.

"Še preden sva pesem posnela, so jo ljudje na koncertih oboževali," se spominja Šerbedžija. "Potem pa se je skozi leta zgodilo, da so nama jo 'ukradli' in ni več niti najina. Zdaj je last občinstva in na nek način sama svoja. Preprosto je postala legenda in zaščitni znak neke mladosti."

V gledališču so tudi spali

Šerbedžija je že na začetku kariere skoval prijateljstva z mnogimi veliki imeni svojega časa. Od starejših igralcev je dobival motivacijo in podporo, ki ju zna danes tudi sam prenesti na mlade igralce.

"Od nekdaj so starejši in bolj izkušeni igralci podpirali svoje mlade kolege. V mojem primeru so bila med najlepšimi prijateljstva z Ljubo Tadićem in Bato Stojkovićem. Od svoje generacije pa sem se največ družil in prijateljeval z Ivico Vidovićem, Mustafo Nadarevićem, Draganom Nikolićem in Mileno Dravić. V Sloveniji pa so bili to Radko Polič - Rac, Boris Cavazza, Dušan Jovanović in Milena Zupančič. In kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, ki smo jo vsi oboževali." 

Časi so se od takrat sicer nekoliko spremenili, opaža. "Skupaj s časi pa se spreminjajo tudi okusi in običaji. Tako se mi zdi, da se danes mladi gledališčniki ne družijo več toliko, kot so se naše generacije. Mi smo ves svoj čas preživljali v gledaliških klubih. Tam smo jedli, pili, včasih pa tudi spali."

A četudi nikomur ne odreče podpore, to še ne pomeni, da mladim igralcem rad daje nasvete. "Če vidim kakšno dobro predstavo, jih pohvalim in občudujem. Takrat jih objamem in poljubim, a to je vse. Tudi kot profesor (Šerbedžija je bil redni profesor na igralski akademiji v Novem Sadu in na reški univerzi, op. a.) študentov nisem želel preveč dolgočasiti s pravili in nasveti. Delal sem na tem, da jim pomagam, da čim prej pridejo do lastne svobode."

"Naslednjič!"

Ker je njemu to hitro uspelo in ker se zdi, da je v karieri dosegel praktično vse, kar bi si igralec v jugoslovanskem prostoru lahko želel, smo ga vprašali, ali mu je ob vseh uspehih in dosegu statusa legende sploh še ostala kakšna neizpolnjena želja – in ali je kaj, kar bi danes naredil drugače.

"Temu ne bi rekel neizpolnjena želja, ampak neizpolnjena priložnost," odvrne in nadaljuje, da se mu je že nekajkrat v karieri izmuznila prilika, da bi posnel film s slovitim režiserjem Terrenceom Malickom.

"Po filmu Pred dežjem, ki je leta 1994 dobil zlatega leva na Beneškem filmskem festivalu in nominacijo za oskarja, so mnogi uveljavljeni režiserji želeli posneti film z mano. Eden od njih je bil Terrence Malick, eden največjih. Dogovorila sva se za sestanek na Beverly Hillsu, v znanem hotelu Peninsula. Pojavil se je v črni usnjeni jakni in črni usnjeni kapi. Čisto je bil podoben režiserju Živojinu Pavloviću, še črne brke je imel. Vprašal me je, ali sem poročen, koliko otrok imam, kako jim je ime ... govorila sva o vsem razen o njegovem filmu. Šele ko sva se razhajala, mi je rekel, da me je gledal v "Pred dežjem", da sem se mu zdel odličen in da bi želel, da v njegovem novem filmu igram eno glavnih vlog," pripoveduje Šerbedžija.

Začele so se priprave in nad vlogo je bil navdušen, vendar se je vmes zgodil napad na newyorška dvojčka. "Čez nekaj dni me je Malick poklical in dejal, da je projekt na žalost propadel, ker bi film morali snemati v Maroku, po terorističnem napadu pa si je bilo težko predstavljati, da bi se ameriški film snemal v Maroku."

Znova sta se slišala, ko je Malick snemal film o revolucionarju Che Guevari. "Poklical me je in rekel, da ima lepo vlogo zame. In spet se ni zgodilo, ker je v zadnjem trenutku zamenjal scenarij z režiserjem Sodeberghom. Opravičil se in mi obljubil: "Next time" (Naslednjič) ..."

Res se je zgodil "naslednjič". "Pred nekaj leti me je klical moj agent in mi rekel, da se je Terrence Malick nenadoma odločil, da naredi nek manjši film in da bi želel, da igram v njem. Moral bi takoj odpotovati v Los Angeles. Toda to je bilo ravno v času, ko sem imel turnejo s prijateljema Miroslavom Tadićem in Vlatkom Stefanovskim, tako da sem rekel agentu, naj ga lepo pozdravi in mu pove, da sem na turneji po južni Srbiji in Makedoniji. Agent mi je sporočil, da je Malick spet dejal: "Next time!" In nekako sem prepričan, da se bo to res zgodilo!"

Kar se tiče obžalovanj, pa o njih ne razmišlja. "Prepričan sem, da bi veliko stvari, ki sem jih počel, danes, z izkušnjami, ki jih imam, napravil drugače. A s tem se niti ne ukvarjam. Neka lepota je v tem, da je umetnost nedorečena in da je v njej nekaj napak. Ker takšna so tudi naša življenja, polna kompromisov in napak ..."

Najraje ima Kranjsko Goro

Šerbedžija je nekaj let preživel tudi v Ljubljani, kamor je s soprogo pobegnil zaradi dogajanja na Hrvaškem ob razpadu Jugoslavije. Teh časov se ne spominja rad, ravno tako kot pravi, da že dolgo ne želi več govoriti o politiki. "Seveda so bili ti časi težki za Lenko in zame, saj je imela najina hči Nina, ki je z Lenko priletela iz Skopja, takrat le sedem dni. Leto dni smo se navajali na Slovenijo in Slovenija na nas. Imeli smo prijatelje, ki so nas objeli in zaščitili. To se ne pozablja," je dejal.

V Slovenijo se tako še danes rad vrača, najraje pa v Kranjsko Goro. "Tam je imel svojo rojstno hišo v Mojstrani moj prijatelj Marijan Pogačnik. Nekoč je bil kontraadmiral jugoslovanske armade in poveljnik severnega Jadrana, ko se je začela vojna, pa je zapustil JNA, ker ni želel sodelovati v politiki zasužnjevanja lastnega naroda. Bil je eden najboljših ljudi, kar sem jih srečal v življenju."

Sicer pa proste trenutke, ki jih ne namenja igri in glasbi, rad posveti kuhi. "Posebej rad pripravljam jedi iz morskih sadežev, rečem lahko namreč, da sem precej dober ribič. S prijateljem Adijem Hanićem že leta uspešno loviva ribe v Pulju in Fažani in seveda znava dobro pripraviti jedi na mornarski način."

Uživa pa tudi v družinskem življenju – žena Lenka je njegova nepogrešljiva sopotnica že več kot trideset let, nedavno je zapisal, da jima nikoli ni dolgčas in da se po vseh teh letih še vedno držita za roke. "A pri ljubezni je tako: ljubezen je strast in tega se ne da naučiti. Ali znaš ali pa ne znaš pobožati, znaš ali ne znaš ljubiti, znaš ali ne znaš prejemati ljubezni," zaključuje.

Novo na Metroplay: "Zgodovine se moramo zavedati, da ne ponavljamo istih napak. Moramo pa jo zagotovo preseči" | Matej Grah