Rok Vilčnik: "Neumnost je ne biti srečen, ko si lahko, in biti žalosten, ko ti ni treba."

»Kaj to pomeni 'zrasla'? Zrasti samo po sebi niti ni tako slabo – drevo zraste, pa mu je bolje – a za nas ljudi pomeni zrasti tudi odrasti, in ta 'odrasti' pomeni kup sitnih reči. Lahko se ti celo zgodi, da postaneš drug človek,« začne na odrskih deskah pripovedovati svojo zgodbo Pikapolonica Zmagoslava Marjetica Nogavička, ki je zaradi dragega vzdrževanja prodala vilo Čira čara, živi v garsonjeri v bloku in je sedaj samo še … Marjetka.

Pa to še ni vse! Nehala je nositi različne »štumfe«, barva si lase, nosi salonarje z visoko peto in si pudra nos. Si predstavljate? Verjamem da ne, tudi mene je šokiralo, kaj takega od nje res nisem pričakovala.

»Da bi le kroglice pregelk delovale in nikoli ne bi zrasla! Tako se tudi ne bi nikoli rabila zaposliti in nikoli se ne bi zaljubila v Tomaža. Kar bi bilo itak najboljše. Baje takrat sploh nisi več ti. Saj se ti zdi, ja, da si srečen, a to je le prividno, in ko ti odvzamejo objekt tvoje adoracije, te baje trofi takšna abstinenčna kriza, da bi se najraje ubil. Nisem veliko vedela o ljubezni in mogoče nikoli ne bom, a vem dovolj, da se dva skupaj morata imeti fajn, samo fajn,« toži bivša Pika, po tem, ko si je nekega dne proti koncu tistega romantičnega pol leta na prste ene roke izračunala, kolikokrat je bila srečna. Tako skromna v tej raboti ni bila še nikoli.

Poznano? Ste si tudi vi kdaj, tako kot Pika, želeli na »odvajanje od ljubezni?« Zagotovo.

Pika je celo našla tečaj in mesto, v katerem je to všteto v osnovno zdravstveno zavarovanje, ne pa pri nas, ko za to zapravimo leta terapij in denarja, pa še to ti nihče ne garantira, da ne boš spet »zbolel«, ko boš srečal to osebo, kajti okusa, kot da bi nekdo vate nalil najslajšo regratovo limonado, se ne pozabi kar tako. Tako je namreč bilo, ko sta se dotaknili ustnici Pike in Tomaža. In takrat je postala odgovorna. Zanj.

Razpletla si je kite, pobarvala lase, sezula nogavice, napudrala nos in, po njeno, ves ta rompompom, ki sodi zraven. Spremenila se je. Postala je gospodinja in skrbela za to, da je bil Tomaž ves čas sit in čist. Tomaž je bil seveda ponosen nanjo in jo je hvalil, kako je lepa, kako se zna obnašati – pametno spraševati in poslušati, a Marjetka, nič več Pika, se je začela utapljati v žalosti. Vse dokler se ji ni posvetilo.

»Veste kaj? Saj nisem neumna! Mogoče se komu zdi, da sem, toda, kaj je neumnost? Neumnost je ne biti srečen, ko si lahko, in biti žalosten, ko ti ni treba. Kako naj me ima nekdo iskreno in v resnici rad, če sem ves čas nekdo drug? Kar pomeni, da se še sama nimam. Spremenila sem se zavoljo drugih, izgubila moč, izgubila sebe? Zakaj?! Da bi bila sprejeta?! Klinc pa tako sprejemanje! To je le ovoj, lepo zapakirano darilo! Vsebina je važna!! Kdor me ima v resnici rad, me bo imel rad takšno, kot sem!,« sklene.

Je to morda trenutek, ko Pika ni le zrasla, temveč tudi odrasla?

»Beseda odrasti ne pomeni, da naj bi bil človek odrasel, ko neha rasti s telesom. Rast je nekaj, kar traja od rojstva do smrti in se dogaja v nas, v naših dušah,« jo pouči Tomaževa mama, ki jo med vsemi drugimi peripetijami, ki se ji dogajajo, obišče. »A za kaj sploh moramo odrasti?« »Da lahko prepoznavamo srečo.«

Hvala Pika, hvala Rok! V svet, kjer sta drugačnost in ohranjanje otroka v sebi še vedno pospremljena z vprašanji, kot so »A se boš ti kdaj zresnila?«, »Koliko si stara, da se takole obnašaš?«, »Misliš ti kdaj odrasti?«, prinašata upanje, da se ljudje spet spomnimo, da smo se včasih znali igrati, na ves glas smejati, sanjati in po Pikino »sankati poleti ali kopati pozimi«.

Z besedilom je Rok Vilčnik (na fotografiji zgoraj) - 'rokgre' na lanskem 48. tednu slovenske drame tako očaral žirijo, da je igro upravičeno uvrstila med nominirana besedila za Grumovo nagrado.

»Odraščanje je osrednja tema drame, vključno z otroškimi sanjami, razočaranji, s telesnimi spremembami in socialnimi obveznostmi. A besedilo ne ostane pri začetni melodramatski zasnovi in ne igra samo na čustveno noto. Vseskozi slutimo tudi Pikino notranjo premišljenost in obenem razburjenost, negotovost in izgubljenost, ki ne tvorijo le zaradi hormonov razburkanega najstništva, ampak eksistencialno bistvo sodobnega človeka,« so utemeljili.

Monodramo, katere protagonistka je Vesna Slapar, režiral pa jo je Alan Jelen, si lahko ogledate v Prešernovem gledališču Kranj.

Novo na Metroplay: "Prehransko okolje, v katerem danes živimo, je zelo nenaklonjeno temu, da smo zdravi"