Sebastian Cavazza kot Taras Birsa: Igralec je imel največjo tremo pred pisateljem

Ravno na dan, ko je izšel v uvodu omenjeni tretji del Golobove kriminalne serije, je v Hribarjevi dvorani Ljubljanskega gradu potekal pogovor, na katerem je Miha Šalehar gostil Tadeja Goloba, "očeta" Tarasa Birse, ki je hkrati - vsaj deloma - pisateljev alter ego, in Sebastiana Cavazzo, igralca, ki je višjega policijskega inšpektorja utelesil v ekranizaciji romana in pravkar izšli zvočni knjigi v produkciji Radia Slovenija in v režiji Alena Jelena. (Uvod in prvo poglavje zvočne knjige lahko za pokušino poslušate na tej povezavi.)

Kot je razkril Cavazza, čigar prepoznavni raskavi glas je dvorano napolnil že pred dogodkom (poleg tistih, ki so prva dva dela nadaljevanke v režiji Klemna Dvornika in Matevža Luzarja gledali predpremierno na Liffu, smo obiskovalci večera na Gradu med prvimi videli uvodne minute pilota šestdelne serije, ki na ekrane TV Slovenija prihaja 22. decembra), je imel največjo tremo prav pred Golobom, saj je on tisti, ki je ustvaril Tarasa Birso in zato njegovo mnenje o igralčevi intepretaciji največ šteje.

Televizijski projekt z razkošno produkcijo - tudi spektakularna kulisa Triglavskega narodnega parka ne more škoditi - in zvenečimi slovenskimi igralskimi imeni, kot so Jana Zupančič, Matej Puc, Gregor Čušin, Nataša Barbara Gračner, Matjaž Tribušon, Vlado Novak, Ivo Ban, Alojz Svete, Branko Šturbej, Igor Samobor, Brane Završan in drugi, veliko obeta, ga pa, kot omenjeno, dopolnjujeta trinajsturna zvočna knjiga, za katero je Cavazza pred mikrofonom preživel kar 125 ur, kot največji izziv pri snemanju pa je izpostavil ohranjanje bralne nevtralnosti, ter miniserijo podkastov o ozadju nastajanja kriminalke. 

Slovenskemu bralstvu dobro znana, a za ekrane malce predelana zgodba sledi Tarasu Birsi, višjemu inšpektorju za krvne in seksualne delikte, ki se na poti z novoletne zabave nehote zaplete v preiskavo umora. Težavnega in neobičajno krutega primera umora mlade ženske se morata Taras in njegova uigrana ekipa na zahtevo nadrejenih lotiti z novo sodelavko Tino (Nika Rozman). Ob pritiskih javnosti se Taras spopada še z osebnimi težavami: potem ko gre hči edinka študirat v tujino, se razkrijejo razpoke v njegovem zakonu. Novi primer v poklicnem odpre tudi novo poglavje v osebnem življenju Birse.

Golob: "Nisem pisal o sebi, razen včasih"

Šaleharju, ki se je branja Jezera lotil šele, ko je bilo že znano, da bo glavnega protagonista igral Cavazza in je zato imel med branjem ves čas v glavi njegov obraz, je prikimal pisatelj sam, ki je priznal, da ima tudi on zdaj pred sabo, ko razmišlja o svojem liku, podobo priljubljenega igralca, ki je bil pravzaprav očitna izbira za vlogo. Čeprav je avtorju knjižne predloge z jezika ušel podatek, da se je zanjo potegoval tudi Borut Veselko ...

Cavazza je povedal, da mu je delo malce olajšalo dejstvo, da je roman zelo dobro napisan in liki v njem natančno razdelani, pa čeprav je sam izhajal iz precej drugačnih življenjskih okoliščin kot Taras oziroma Tadej. Koliko Tadeja je v resnici v Tarasu, je zanimalo voditelja večera, nekatere vzporednice med pisateljem in višjim kriminalističnim inšpektorjem je vsekakor mogoče potegniti ... "Nisem pisal o sebi, razen včasih," Golob ni razrešil dileme.

Kot je ugotavljal Šalehar, sta morala prazvaprav tako Golob kot Cavazza izumiti nov kliše, namreč tistega o slovenskem kriminalistu. Cavazza, čigar oče Boris je na malih ekranih pred desetletji že igral policijskega inšpektorja, a ne s področja okrutnih zločinov, s katerimi se ukvarja Taras Birsa, je pripomnil, da je bil že skrajni čas, da je nekdo zbral pogum in napisal pravo slovensko kriminalko, Golob pa je v svojem hudomušnem slogu dodal, da je preprosto skopiral Nesbojevega Harryja Holeja in da se je tudi zato Jezera v medijih kaj hitro prijela oznaka "slovenska skandinavska kriminalka", oziroma, kot je spomnil Šalehar, "alpski noir".

Slovenski umori "na cvičku iz ljubosumja"?

So slovenski umori sploh dovolj intrigantni ali "morimo predvsem na cvičku iz ljubosumja", je razmišljal radijski voditelj in kolumnist Šalehar. Sploh ne, pravi Golob, ki je med pisanjem biografije odvetnika Petra Čeferina in enoletnim delom v celjskem zaporu spoznal, da imamo veliko "kvalitetnih umorov", torej takšnih, ki bi jih bilo vredno literarizirati ali ekranizirati.  Gre pa seveda za delikatno temo, pri kateri te kaj hitro zanese, doda pisatelj: "S pisanjem o umorih je podobno kot z opisovanjem seksa."

Nato se je trojica na odru vrnila k Tarasu Birsi, slovenskemu knjižnemu (anti?)junaku, ki pa mu gre v drugem in tretjem delu trilogije na osebni ravni vse slabše. "Junak, ki ga igram, razpada," je razmišljal Cavazza, ki mu je prav temačna stran lika predstavljala izziv, Golob pa je dodal, da je izziv videl v tem, da se njegovi liki razvijajo in ne ostajajo na istem mestu. Ni želel ustvariti novega Hercula Poirota, ki je nekako zamrznjen v prostoru in času, je dodal.

Taras je mnoge, tudi Šaleharja, na moralni ravni razočaral s skokom čez plot z mlado kolegico Tino, liku pa so nekateri pripisali celo šovinistična nagnjenja. To sta tako pisatelj kot filmski Taras odločno zanikala, kot je dejal Cavazza, lik sam sebe gotovo ne dojema tako, čemur je Golob prikimal.

Ko se v likih iz Jezera prepoznajo resnični policisti

Kako težko je napisati kriminalni roman na 500 straneh, je zanimalo voditelja. "Zelo naporno, pri Jezeru se mi je zataknilo že pri prvem odstavku," se spominja Golob, ki je dodal, da mu brez pomoči strokovnjakov na sodni medicini in forenzičnem inštitutu ne bi uspelo. Menda pa je roman tako prepričljiv, da mu je neki višji inšpektor pripomnil, da je pisatelj gotovo kdaj delal na ljubljanski policijski upravi, saj so se nekateri tamkajšnji uslužbenci v določenih likih celo prepoznali. Tudi Cavazza se je pred snemanjem nekaj časa družil z resničnimi policisti in raziskoval, "kako ti ljudje funkcionirajo znotraj službe in na terenu".

V vseh delih trilogije je Golob posebno vzdušje pričaral z vremenskimi pojavi: v Jezeru temačnost poleg kratkega dne v sicer idiličnem Bohinju ustvarjajo zimske razmere, torej v sneg zavita pokrajina, v Leninovem parku ljubljanska poletna zatohlost, pravkar izšla Dolina rož pa se odvija jeseni v - da, uganili ste - Rožni dolini. Pomemben del Tarasove (in Tadejeve) osebnosti je tudi že kar obsesivna ljubezen do alpinizma, s čimer mu je Golob, kot pravi, dal avtohtono slovensko noto, hkrati pa mora imeti po njegovem vsak junak travmo. Pri Birsi v obliki neuresničenih želja v kombinaciji s krizo srednjih let.

Med pisanjem kriminalke se je Tadej Golob veliko naučil o pisateljevanju, dober roman tega žanra mora po njegovem uresničiti najmanj dva pogoja: jasen in dobro nastavljen zaplet in razplet ter temeljito razdelane "slepe rokave", ki bralca sprva vodijo v napačno smer. Sebastian Cavazza je dodal, da je v slovenskem prostoru ta žanr "krimiča", ki je lahkotno branje, a hkrati tudi ne, pogrešal, obenem pa izrazil zadovoljstvo, da ga je priložnost upodobiti Tarasa Birso, kot je namignil že voditelj večera, "odrešila" večne vloge ljubimcev.

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev