Sam Sebastian: Čaroben si, ko svojo idejo preneseš v resničnost

Čarodej Sam Sebastian, mentalist, iluzionist in še kakšen izraz bi našli, ki opisuje delo slovenskega poklicnega čarodeja z devetimi mednarodnimi nagradami, odkar s svojimi nastopi in igro iluzije profesionalno navdušuje množice doma in v tujini.

Prepoznaven je tudi po lastni oddaji na nacionalni televiziji Šesti čut, zadnje mesece pa prek spletne čarovniške šole in video tečajev predaja čarovniško znanje najmlajšim. S tem jih opolnomoča, da verjamejo vase in v svoje sposobnosti, da razvijajo motoriko in samopodobo, kajti »če zmorem jaz, zmorete tudi vi«, pravi.

Čarobni trenutek, čarobni ljudje, čarobni mesec ... beseda, ki jo pogosto uporabljamo in niti ne v povezavi z rokohitrskimi triki, temveč bolj kot nekakšno doživetje navdušenja, neverjetnega. Kaj pa vam pomeni čarobnost?

To, da po poklicno po dvajsetih letih še vedno čaram, to je zame čarovnija. Vedno znova me namreč fascinira to, da lahko imamo ljudje neko idejo, vizijo, nato jo pa z vztrajnostjo in delom materializiramo, uresničimo. Zaradi tega smo na nek način vsi čarovniki. In to je najbrž ta čarobnost, ko vidiš svojo idejo iz glave preneseno v resničnost.

Začelo pa se je že prej, kajne?

Tako je. Spomnim se svojega prvega stika s čarodejstvom, ko sem imel kakih sedem let in smo imeli na šoli čarovnika. Navdušeno sem opazoval njegove svetleče kovčke, kukal v garderobo in ko je imel nastop v telovadnici, sem si zaželel, da bi tudi jaz nekoč počel takšne stvari. In sem začel s svojimi prvimi čarovniškimi poskusi.

Kaj december prinaša čarovniku, imate sedaj dosti več dela kot sicer?

V tem mesecu se ljudje bolj zavedajo, oziroma se spomnijo, da je življenje še kaj več kot le delo, da se lahko tudi sprostijo, zabavajo in več družijo.

Seveda vpliva na to dejstvo, da je mesec december poseben, ker je najmanj svetlobe in si ga zato okrasimo z lučmi, ker smo manj zunaj, pride bolj do izraza potreba po toplini in bližini ljudi, radi se družimo, umirimo, ustavimo in si vzamemo čas tudi za to, da se prepustimo čarovniji. In tako se naročniki tudi bolj pogosto spomnijo name, kot sicer v letu, saj v decembru nastopam praktično vsak dan.

Podjetja svojim zaposlenim in poslovnim partnerjem rada ponudijo nekaj drugačnega in najamejo moje storitve, saj vedo, da je moj program za tovrstne zabave zelo primeren in da se bom znal prilagoditi njihovim željam in potrebam, saj za mojo magično-mentalistično predstavo ne potrebujem nujno odra, pač pa nastopam tudi kar pri mizah v restavraciji, stoje na aperitiv sprejemih in podobno.

Vas pogosto pokličejo tudi za dobrodelne prireditve?

Vsake toliko se zgodi, da, a moj pogled na to je takšen, da zame dobrodelna prireditev ne pomeni, da se moramo nastopajoči odpovedati honorarju in smo zato dobrodelni. Smisel dobrodelne prireditve je v tem, da se tako nastopajoči izvajalci kot tudi obiskovalci prireditve združimo zaradi nekega višjega cilja.

Da naredimo nekaj dobrega za družbo ali za določene rizične skupine. Zame je logika dobrodelne prireditve v tem, da če se ponudi kvaliteten kulturno-umetniški program, bo le-ta pritegnil več ljudi, ki bodo kupili vstopnico in na ta način lahko skupaj zberemo več denarja.

Poznam čarodeje v tujini, sploh v ZDA, ki so zgradili svoje kariere z organiziranjem dobrodelnih prireditev, tam je to poslovni model. Ob tem, da jim je to vir prihodka, hkrati delajo nekaj dobrega za skupnost. Dobrodelnost torej ni v tem, da delaš zastonj, ker to na daljši rok ne more funkcionirati. Zakaj ne bi bil plačan, da organiziraš in izvedeš dobrodelno prireditev? A ljudje v organizacijah, kot so Karitas ali Unicef delajo zastonj ali so tam zaposleni?

Zdi se mi prav, da so plačani za svoje delo, od prostovoljstva si ne moreš kupiti kruha ali natočiti goriva v avto. Z veseljem torej pridem kdaj in podprem določeno prireditev, a ne več zastonj, saj se mi je tudi že zgodilo, da tega organizator sploh ni cenil in sem bil obravnavan kot zadnje kolo.

Iluzioniste včasih vidimo kot ljudi s posebnimi, skoraj nezemeljskimi sposobnostmi. Koliko gre tukaj za nek dar, talent in koliko je vaje, urjenja določenih sposobnosti?

Iluzija je nekaj, kar ti zavede čute, se ti prikaže kot resnično, pa v resnici ni. Iluzionisti gledalcem to prikažemo z določenimi tehnikami, ki smo se jih naučili. Govorim o ročnih spretnostih, dramaturških spretnostih, preusmerjanju pozornosti, navsezadnje gre za uprizoritveno umetnost, tako da moramo obvladati tudi igro. Lahko bi rekel, da s svojimi petimi čuti ustvarim iluzijo šestega. Če bi temu lahko rekli dar? Ne vem, morda tudi, vsekakor pa je vloženo res veliko učenja in vaje. Tudi glasbenik ne prime instrumenta v roke in zna kar igrati, podobno je z nami.

Naš um vedno išče logične razlage. Najbrž si vsak od gledalcev želi izvedeti, kako ste določen trik izpeljali. Koliko pa se ljudje dejansko prepustimo temu »nevedenju« in verjamemo v čarovnijo?

Tehnični vidik čarovniškega trika v resnici ni pomemben. Že pokojni slovenski čarodej Franc Zupan je nekoč dejal: »Lepše je biti očaran, kot razočaran.« Bolj se mi zdi pomembno to, zakaj smo ljudje tako fascinirani nad likom čarodeja, zakaj nas čarovnije tako univerzalno nagovarjajo, ne glede na raso, spol, starost ali izobrazbo? Zame je čarovnik lik, ki na simboličen način kaže ljudem, da stvari, za katere so mislili, da so nemogoče, postanejo mogoče.

Čarovnik nima nadnaravnih sposobnosti, je eden od nas, navadnih smrtnikov, vendar je neke vrste katalizator magije in zgolj posrednik, skozi katerega se magija manifestira. S tem nam čarovnik na simbolni, umetniški način kaže, da imamo v resnici vsi ljudje v sebi moč, da premagamo izzive, ki se nam zdijo veliki in nerešljivi. Čarovnik zato predstavlja upanje za človeštvo.

Je morda ravno to vaše poslanstvo, da spet začnemo verjeti?

V določeni točki si najbrž vsak želi imeti takšne sposobnosti in če mu to pomaga, da jih najde pri sebi, da začne verjeti vase, toliko bolje.

V različnih medijih sem zasledila, da ste tudi jasnovidni, da berete misli – to je najbrž nekaj, kar marsikoga privlači. Da mu nekdo »pogleda v glavo«. Je tudi to iluzija?

Mentalizem je eno področje čarodejstva, ki se ukvarja s čarovnijami našega uma. Odgovor pa je odvisen od posameznika, ali verjame, da sem mu prebral misli ali sem ustvaril le iluzijo tega. (smeh)

Vaše delo obsega več dimenzij. Lahko bi rekli, da ste poleg čarovnika tudi cirkusant, požiralec ognja, lutkar, veliko se ukvarjate tudi z otroki. Vaše predstave so vzgojno-izobraževalno usmerjene, učite jih trikov, kakšna publika so?

Najboljša. (smeh) Predvsem zato, ker so odlični kritiki, iskreni in neposredni. Nastopati za otroke ni preprosto. Marsikdo, govorim za svojo branžo, jih podcenjuje, v smislu »za njih je vse dobro, saj so še otroci« in pogosto nastopijo z neprimernim programom. Ni res.

Nekateri čarodeji se sploh ne zavedajo odgovornosti, ki jo imajo, ko nastopajo pred otroki. Zelo malo jih razmišlja na tak način, da imajo v resnici širše poslanstvo. Zelo je namreč pomembno, kako bodo otroci doživeli čarodeja, ko prvič v življenju prisostvujejo čarovniški predstavi. Ti otroci bodo nekoč odrasli, zato ima nastopanje za otroke tudi vzgojno plat.

Trudim se, da so moji nastopi zabavni, humorni, interaktivni, hkrati pa, da otroke spodbujam pri aktivnem opazovanju, kritičnem razmišljanju.  Ko sodelujejo z mano na odru, se jim razvija pozitivna samopodoba, soočijo se z javnim nastopanjem … Veliko sem se poglabljal v psihologijo otrok, saj ni enako, če imaš publiko, ki je stara pet let ali deset in je pomembno, kaj jim uprizarjaš.

Ste ambasador slovenskega čarodejstva v tujini, saj vsako leto izvedete okoli 50 nastopov na turneji po svetu, pogosto nastopate tudi na festivalih uličnega gledališča. Kako se razlikuje občinstvo na ulici ali v dvorani?

Opažam, da se zelo pozna, kako ljudje živijo, kakšen standard imajo, koliko so obremenjeni, koliko se znajo zabavati in nasmejati, tudi na svoj račun. Nastopanje na ulici je zagotovo večji izziv, saj so tam drugačne in predvsem nepredvidljive razmere, več je recimo improviziranja, saj moraš obvladati širši prostor, v gledališču pa je nastop bolj intimen. Publika na stolih je bolj v vlogi opazovalca kot na ulici. Na ulici je meja med odrom in gledalci zabrisana, zato se ljudje počutijo bolj vpletene, saj imam lahko z njimi bolj oseben stik.

Hvala vam, da po pogovoru z vami ob besedi čarodej ne pomislim več na gospodiče s klobuki v kričečih brezrokavnikih, ki iz dlani vlečejo barvne rutice, iz ust pa neskončno dolgo vrvico. Od nekdaj jih nisem marala. Priznam, takšna stereotipna podoba iz otroštva se mi je ob tem pojavila pred očmi in se mi zdi, da vam ljudje s tem pogledom delamo krivico.

Ni dovolj, če v trgovini s čarovniškimi triki kupiš nekaj pripomočkov in čez noč postaneš instant čarodej s svetlečimi škatlami, ruticami in ostalo kramo. (smeh) Trudim se, da s svojimi nastopi tako pri otrocih kot  odraslih, s primernim nivojem razbijem ta stereotip, da bodo ljudje o čarodeju dobili še kakšno drugo podobo.

Novo na Metroplay: "Zgodovine se moramo zavedati, da ne ponavljamo istih napak. Moramo pa jo zagotovo preseči" | Matej Grah