Sekumady Conde: "Slovenski mediji se premalo zavedajo svoje odgovornosti"

Po očetu je Gvinejec, po mami Slovenec, rodil pa se je v Slovenj Gradcu. Njegovo odraščanje je zaznamovalo iskanje identitete, ki jo je pogojevala njegova drugačnost. Zdaj je srečen s spremljevalko in psom, za katera pravi, da sta njegova mala družina.

Ko ste začeli voditi poročila, so imeli gledalci pomisleke, povezane s predsodki do barve kože. Kako je zdaj s tem, so se vas ljudje navadili?

Tako je, menda so se pojavljali celo zelo organizirani odpori, a me vodilni s tem niso veliko obremenjevali niti me niso obveščali o tem. Zato ne vem, kakšne razsežnosti je doseglo, verjamem pa, da je bil za nekatere šok videti temnopoltega voditelja poročil. Zadnje čase teh pripomb k barvi ni, so pa bolj realne pripombe.

Dogaja se, da občasno, ko vodim poročila, na televizijo pokliče gledalec, ki pravi, da bi se moral obriti, ker naj bi voditelji bili obriti, ali pa da bi se moral ostriči. Seveda ima vsak od gledalcev svoje mnenje ter želje in vsak si televizijo zamišlja po svoje. Bi pa bilo življenje verjetno precej težko, če bi želel vedno vsem ugoditi. Mislim, da ga ni človeka, ki bi mu to uspelo. Glede barve kože pa ... Takšna je in takšna bo ostala.

Kakšno je bilo vaše otroštvo, glede na to, da se otroci navadno spravijo na vsakega, ki je 'drugačen'?

Hm, kako je bilo odraščati nekoliko drugačen ... Kar zadeva dekleta, je bilo super, kar zadeva fante, pa niti ne tako zelo. Vendar sami sebe največkrat ne dojemamo kot drugačnih. Moja barva je vsako jutro ista, in kadarkoli sem se pogledal v ogledalo, nisem razmišljal o sebi, češ: O, danes sem pa nekam rjav, danes sem pa drugačne barve. Niti se ni zgodilo, da bi doma prišel zjutraj za mizo in bi mi mama rekla: O, ti si pa danes tako rjav. Vsi dojemamo svojo drugačnost kot nekaj povsem običajnega in pravzaprav je večji šok sprejeti ali pa razumeti, da te drugi vidijo drugačnega.

Pozneje, predvsem med puberteto, pa se z iskanjem identitete in podobnim začenja neka skoraj destruktivna faza. Nekaj časa ti uspe graditi na tem, da si drugačen, in ti je to mogoče dovolj, a kmalu ugotoviš, da te mora biti še več in da nisi samo drugačen, v mojem primeru temnopolt, ampak da se napolniš z neko vsebino.

Velik vpliv na vas ima tudi oče, predvsem z vidika iskanja korenin. Od kdaj vas zanima Afrika?

Od nekdaj, čeprav je bilo spoznavanje Afrike zame vedno neka mešanica vseh stereotipov, ki vladajo tukaj. Začelo se je v pogovorih z očetom, nato prek literature, branja afriških avtorjev, s prebiranjem znanstvene, neznanstvene in vse druge literature, ko sem začel razbirati neke vzorce.

Afriko pa sem spoznaval tudi prek očetovih sorodnikov, obiska v Franciji ter Gvineji in prek stikov z različnimi Afričani, ki živijo tukaj, pa prek Afriškega centra ... Dandanes je skoraj spet toliko Afrike in afriškega pri nas kot v času neuvrščenih. To pomeni, da smo po 20 letih, ko je v nekem hipu želja po vedenju o Afriki skorajda izginila, spet na tisti točki.

V Gvineji imate še vedno veliko sorodnikov. Menda ste v sorodu tudi s samim predsednikom?

Je eden od mojih stricev, saj smo tradicionalna velika družina in večina sorodnikov še vedno živi v Gvineji. V mladosti sem si zelo želel dol na obisk, a zaradi političnih razlogov, ko so bile zadeve zelo vprašljive, dolgo nismo šli. Prvič sem Gvinejo obiskal leta 2009, ko je bivši dolgoletni diktator umrl. Lani sem spet želel obiskati sorodnike, pa se je ravno bližal čas volitev in je bilo napeto. Zato bom šel spet na obisk, če bo le čas dopuščal, letos vsaj za mesec dni. Mika me tudi posneti obsežnejši dokumentarec o zahodni Afriki. Bilo bi super, če bi ga začel delati v Gvineji.

Koliko članov vaše družine torej še živi v Afriki?

Večina. Babica je sicer že pokojna, ampak imam tam vseeno še veliko stricev, tet in bratrancev, to je ogromno sorodnikov. Nekaj jih je v Franciji, drugi so se raztepli po svetu. Včasih je prav dih jemajoče, ko vidiš, s kom vse si v sorodu in kdo vse te vidi kot takega.

Kako pa so vas sprejeli na prvem obisku? Ste bili za njih belec?

Sorodniki se temu niso posvečali, saj so bili izjemno veseli, ko sem prišel, ker je moj oče že prej toliko časa napovedoval moj prihod. Marsikdo zunanji tam, recimo ljudje na banki, pa so večinoma mislili, da sem Libanonec. Zame je bilo torej zanimivo spoznanje, da tako, kot se tukaj počutim doma, a nekako še vedno ne popolnoma doma, sem se tam počutil doma, pa še vedno ne čisto doma. Živim nekje vmes med obema svetovoma in v obeh se dobro počutim, a nikjer nisem stoodstotno doma.

Kaj o Afriki in tamkajšnjih razmerah menite kot predstavnik zahodne družbe?

Huh ... Se mi zdi, da Afričanom manjkata dve stvari. Prva je samozavest in k tej samozavesti spada tudi občutek, da zmorejo sami. Druga stvar pa je samozaupanje oziroma prepričanje, da ti lahko stvari uspejo.

Občasno vidimo demokratične spremembe v afriških državah, ki se izjalovijo. Njihova pot proti znosnejši demokraciji je recimo iz dneva v dan počasnejša, ustavljana, med drugim tudi zaradi ekonomskega ozadja, zaradi vseh dolgov, ki jih imajo afriške države. Afričani bi morali stopiti skupaj in se skupaj povzpeti, ne pa da vsak zase išče rešitve.

Kakšen pa se vam zdi položaj v slovenski družbi?

Slovenska družba se mi zdi kot vse druge. Ne opažam kakšnih sprememb, mogoče se v času krize bolj zavedamo sveta okrog sebe, kot smo se ga v času, ko nam je šlo dobro. Zdi se mi, da smo se zdaj le začeli zavedati, da nismo sami, ampak smo vpeti v neki svet, ki seveda od nas zahteva aktivno vlogo.

Kot novinar na eni strani vidim veliko obupnih situacij, v katerih so se znašli ljudje, na drugi strani pa zelo veliko oportunistov in oportunističnih gibanj, ki želijo to zmedenost, brezizhodnost, strah pred usodo ljudi izkoristiti za politično ali kakršnokoli drugo manipulacijo, bodisi iz čistega koristoljubja bodisi da bi mešali štrene, namesto da bi pomagali ljudem.

In razmere v naši politiki?

Ah, hehehe, glede na to, da poznam leve, desne in sredinske politike pa tudi tiste skrajno leve in skrajno desne, se mi naša politika ne zdi čisto nič drugačna kot katerakoli politika v svetu. Politika je zgolj in samo odraz družbe. Imamo tisto, kar smo izvolili v tem in v prejšnjem mandatu, in imeli bomo, kar bomo izvolili v prihodnjem. Vedno bomo imeli, kar bomo izvolili.

Zanimivo pa je, da ko smo bolni, želimo, da bi nas zdravil najboljši zdravnik. Ko nam crkne avto, si želimo, da bi nam ga popravljal najboljši mehanik. Vodenje države pa zaupamo ljudem zgolj na lepe besede in obljube. Mislim, da bi morali ljudje bolj spremljati delo politikov in bedeti nad njim. Ko damo doma delati nove ploščice, mojstru nenehno gledamo pod prste, toliko bolj bi morali gledati pod prste tudi politikom, in to vsem, brez izjeme.

Upam, da bo to počasi vseeno prišlo v navado, da se skozi ta krizni čas vsaj te stvari nekako uvedejo. Vem, da je težko spremljati vse politike, ampak se mi zdi, da bodo ljudje prej ali slej izgubili občutek nemoči vplivanja na politično kulturo pri nas. Do takrat pa bo tako, kot je.

Vas je kdaj mikalo, da bi šli v politiko?

Nikoli.

Javno podpirate tudi družbene skupine, kot so homoseksualci. Kaj menite o njih?

Pri katerikoli družbeni skupini je pomembno, da je vidna, saj ima vsaka skupina svoje težave, o katerih bi morali govoriti. Zdi se mi prav, da ljudje to poznajo, ni pa nujno, da se s tem tudi strinjajo. Ampak veliko pomembneje je, da se kot posameznik ne strinjaš z nečim, kar dobro poznaš, kot pa da se pavšalno delaš strokovnjaka, pa čeprav o stvari nimaš pojma. Zdi se mi, da je to način delovanja, ki bi moral biti tudi vodilo za ljudi.

Da spoznaš ljudi, take in drugačne, črnce, Japonce, Kitajce, geje ... skratka vse, ki s svojo drugačnostjo ne škodijo drugim. Ampak moraš jih spoznati s človeškega vidika, potem pa si lahko vsak ustvari svoje mnenje. Zato rad sodelujem pri takih projektih in z veseljem pomagam tudi, ko me Igor Leonardi in Tomo Križnar povabita, da vodim dobrodelni koncert za Darfur.

Sploh se zelo rad udeležujem humanitarnih projektov, če seveda vem, da gredo sredstva predvsem tistim, ki denar potrebujejo, ne pa v organizacijo in administracijo, ki to urejata. Na vsakem takem dogodku nato spoznam cel kup novih ljudi in cel kup novih zgodb, ki me zanimajo.

Velikokrat poslušamo o političnih pritiskih na medije. Kako je s tem pri vašem delu?

Politični pritiski na medije so kot jeti, ki naj bi obstajal, a ga nihče ne pokaže. Vsekakor pa menim, da lahko vejo upogneš samo toliko, kolikor se pusti.

Kakšen pa je vaš pogled na strpnost v Sloveniji?

Hm ... Kaj izraz strpnost sploh pomeni? Ali gre za to, da trpimo nekaj, pa čeprav je slabo? Če je s tem mišljeno, da smo strpni do drugačnih, pa spet ne vem, ali je strpnost pravi izraz. Če obstajajo drugačni, to pomeni, da je nekdo isti kot vsi preostali. A tega ni, vsak od nas je v nečem drugačen od večine, vsi smo drugačni in vsa drugačnost je tukaj.

Ne vem, zakaj bi moral biti strpen do nečesa. Če ti niso všeč hruške, jih verjetno ne boš kupoval na tržnici, ampak hruške bodo še vedno tam in marsikomu so všeč. Mislim, da marsikateri izraz služi bolj temu, da si nasujemo peska v oči, ko rečemo: Mi smo bolj strpna družba. A kaj to pomeni? Uporabljamo neke pojme, o katerih niti ne razmišljamo veliko in o katerih prevečkrat razpravljamo in govorimo pavšalno, brez poglobljenega razmisleka.

Govorite skoraj perfektno slovenščino. Kako vam uspeva nenehno govoriti tako knjižno?

Ker se tako najbolje počutim. No, če bi me poslušala lektorica na RTV-ju, bi rekla, da moja slovenščina ni tako knjižna. A tako sem govoril od nekdaj, kar imam mogoče deloma od doma, pa tudi všeč mi je jezik tak, kot je. Kadarkoli uporabim kakšno premočno narečno štajersko ali ljubljansko besedo, sam sebe presenetim in se ne počutim dobro, tako kot se recimo ne počutim dobro v kratkih hlačah. Je pa smešno, da v Mariboru vsi pravijo, da govorim ljubljansko, v Ljubljani pa vsi opazijo mojo štajersko melodijo.

Za svoje televizijsko delo ste leta 2010 prejeli viktorja za obetavno medijsko osebnost. Po prejetju ste izjavili, da nanj še niste bili čisto pripravljeni. Kaj menite zdaj?

Še vedno enako, ker za svoje delo ne pričakujem nagrade, je pač moje delo. V tistem trenutku mi je bil celo malo v breme. Viktor za obetavno medijsko osebnost pomeni, da nekaj obetaš, kar je kot delnica, za katero vlagatelji pričakujejo, da zraste. Ali pa kot stava n a konja, kot da bi stavili na Lucky Daya zaradi tega, ker dobro teče.

Bil sem pod pritiskom, češ zdaj moram pa res dobro delati, če vsi stavijo name, in sem potreboval kar nekaj časa, da sem spet 'nakalibriral' samega sebe, da sem to dal nekako na stran. Zagotovo je lepo, da te opazijo, in prejeti viktorja je vsekakor čast, a bi si ga bolj želel za kakšen konkreten projekt.

Kakšen je vaš prispevek k nacionalni televiziji?

Ojoj, nikoli nisem razmišljal o tem. Mislim, da ne prispevam nič bistveno več kot kdorkoli izmed kolegov. Ampak če bi se le dalo, bi želel, da bi bilo na TV več različnega poročanja o Afriki. Ne samo da poslušamo, da se je tam in tam začela državljanska vojna in da na Afriškem rogu zaradi lakote umre toliko in toliko ljudi.

Ali se vam na splošno morda zdi, da je v poročilih preveč slabih novic?

Menim, da se ukvarjamo z vsem, kar se v svetu dogaja. Če je zdaj razmerje med dobrimi in slabimi takšno, da je bolj v prid slabim, je to pač svet. Je pa to tudi način dela, ki ga imajo vsi mediji, brez izjeme. Če se pri nas zgodi na primer kakšna afera, jo bodo polni vsi časopisi, televizijske radijske postaje ...

Potem bo stvar morda po dolgem času prišla na sodišče. In na koncu afere ponudimo gledalcu le eno novičko, ta in ta je bil obsojen ali oproščen v tej in tej aferi. Torej to zrnce na koncu ne odtehta vsega pompa. Tudi sam dobim včasih v roke kakšno novico in se potem komaj spomnim, za kaj je šlo ... Ampak to je nekako narava medijev. Tako kot v poslovnem svetu iščejo 'the next big thing' (naslednjo veliko priložnost), tako mi nenehno iščemo 'the next big news' (naslednjo veliko novico). To je naš posel.

Si pa včasih poskušam predstavljati poročila, kjer bi bilo vse dobro. Sam bi jih z veseljem naredil, pri tem pa bi me seveda zanimal odziv gledalcev. Bojim se, da bi po določenem obdobju prišel odziv, pa kaj ti poročajo samo o dobrih stvareh, pa saj v svetu ni vse dobro. Zato je treba najti srednjo pot. Včasih nam uspe, včasih pa tudi ne.

Kaj pa menite o slovenskih medijih?

Težava slovenskih medijev je, da se premalo zavedajo odgovornosti, ki jo imajo. Niso samo poročevalci o stvareh, ki se dogajajo, saj vplivajo na javno mnenje in na to, kako ljudje gledajo na svet, vplivajo tudi na razdraženost ljudi. Ne moremo reči, da samo opazujemo in poročamo, to je neodgovorno. Slovenski mediji bi se morali zavedati vpliva, ki ga imajo na svoje bralce, gledalce, poslušalce, in seveda temu primerno ravnati.

Poleg tega, da delate na televiziji, v življenju počnete še cel kup stvari. Kaj najraje delate v prostem času?

Zadnje čase pridem tako izžet, da se samo sesedem pred televizijo in gledam kakšno sproščujočo serijo. Sicer pa zelo rad pišem in pisanje je nekaj, kar mi je bilo od nekdaj najbližje. Aprila sem izdal novo pesniško zbirko, hkrati s tem pa sem tudi zagnal svojo založbo, v kateri bom izdajal zahodnoafriške avtorje in priročnike za poslovno sodelovanje med zahodno Afriko in Slovenijo. Pred nekaj leti sem se ukvarjal z gledališčem, zdaj pa tudi kaj prevajam. Ampak večino časa danes preživim na televiziji.

Kaj pa družina?

Nekoč, nekdaj. Spremljevalko Lauro imam zdaj že kar nekaj časa in skupaj z Malajko, mojim psom, smo pravzaprav že družina. Ta se bo nekoč povečala, a za zdaj še ne razmišljava o tem.

Kaj bi v življenju še radi počeli?

Huh ... Leta 2005 sem zagnal projekt Afriška knjižnica v Ljubljani, ki se počasi premika naprej. Na televiziji pa si želim narediti kakšno informativno oddajo, namenjeno neznanemu svetu. To bi mi bil izziv, prav tako tudi voditi Dnevnik.

Na splošno si želim, da bi vsi moji drobni projekti uspeli. Vedno mi je pomembno, da se dobro počutim in da sem zadovoljen sam s sabo in da me tisti, ki me najbolj poznajo, podpirajo pri tem, kar počnem. Ko sem bil mlajši, sem v šali govoril, da bom nekoč bogat in slaven. Ampak starejši ko sem, bolj cenim to, da lahko ob Ljubljanici ali v Piranu sedim na kavi ali pa na Bledu jem kremšnito v miru z ljudmi, ki mi pomenijo največ.

Vas na cesti prepoznavajo?

Včasih dobim kakšno pohvalo, včasih kritiko, ampak pohvale so vedno malo bolj iskrene kot kritike, predvsem zaradi tega, ker ljudje ne vedo, kako kritiko sploh povedati. Včasih čutiš, da bi ti z veseljem rekli še kakšno bolj ostro, ampak se v tistem trenutku raje zadržijo.

Mi je pa zanimiv trenutek, ki nastopi pri vseh ljudeh, tudi pri meni, ko prepoznam nekoga s televizije, ko pomisliš: O, tebe pa od nekod poznam. To se jim vidi v očeh in to so tisti simpatični trenutki. Čeprav se srečujemo prek medija, smo nekako v končni fazi vsi znanci.

Kaj pa sicer menite o življenju Sloveniji?

Življenje v Sloveniji je čudovito, a se tega premalo zavedamo. Iz Ljubljane si v dobri uri v Piranu, v Mariboru, na Bledu ... Vse to imamo na dosegu roke. Zdi se mi, da bi to lahko tudi turistično izkoristili, in to je vsekakor velik izziv. Imeli bi lahko butični turizem, ki zdaj uspeva po svetu, in ne vem, zakaj pri nas tega ne dojamemo.

Uporabljamo izraz, da smo majhni, kar je pravzaprav napačen izraz. Nismo majhni, Slovencev nas je samo malo, v številkah. Med tem, da je nekaj majhno, in tem, da je nečesa malo, pa je velika razlika. Sam pri nas ne vidim majhnosti, na trenutke vidim samo pomanjkanje samozavesti. Všeč mi je Ljubljana, saj postaja metropola.

Če se peljem po Slovenski cesti, vidim Kitajce, Afričane, Arabce in Slovence, ki si upajo biti individualisti in so zadovoljni taki, kot so, in s tem ne motijo nikogar. Všeč mi je, da se vrača veselje do življenja. Skratka, mislim, da nimamo nobenega razloga, da bi se kot Slovenci počutili majhne.

Besedilo in foto: Urška Košir

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču