»Vedno me je bilo strah, da ne bom sprejet s strani staršev, tudi v družbi, čeprav so tudi med vrstniki na srednji šoli bili odprti ljudje, prav tako prijatelji, vseeno določenih stvari niso mogli razumeti. Tega, da bom v nekaterih okoljih izločen, me je bilo vedno strah, ker sem bil izločen že v osnovni šoli,« nam je povedal o strahu med odraščanjem Luka Skadi, zvečer Babsi Adler - 'prva dama ljubljanskega novega vala drag scene' in čez dan Luka.
Po letih utiranja poti v lastno življenje pa ugotavlja
»Včasih sem se zelo sekiral glede tega, če bodo drugi mislili, da sem nenormalen, zdaj pa živim svoje življenje in počutim se bolje. Živim ga ponosno, nimam težav z odgovarjanjem na različna vprašanja, glede na to, da sem za marsikoga nenavaden.«
Pravite, da je prav, da javnost zve, da so tudi takšni ljudje. Kakšni?
Na splošno drugačni. Družba nas že na začetku uči in imamo vsi ponotranjene mantre, da moramo drugačnost spoštovati, ko pa odrasteš ugotoviš, da ni vsaka drugačnost sprejeta. Sem gej, zraven pa še malo čuden, ker sem drag queen – kraljica preobleke.
Ima to kakšno zvezo s transvestizmom?
Transvestit je zastarel izraz, ki ni bil natančno definiran in lahko marsikaj pomenil. Uporabljali so ga tudi za trans ženske, čeprav so trans ženske nekaj povsem drugega, transvestit pa pomeni moški, ki se oblači v ženska oblačila oziroma oseba, ki se oblači v oblačila nasprotnega spola, kot je sam. Glede oblačenja žensk je v sodobni družbi to malo težje definirati, ker so za ženske na splošno primerna različna oblačila, tudi tista, ki so značilna za moške. Glede moškega oblačenja pa še nismo prišli tako daleč, da bi bilo v širši javnosti povsem sprejemljivo nošenje kril. Se pa to zdaj počasi spreminja. Če pogledamo kilt, zdi se mi, da lepo poudari moško telo, saj imajo moški načeloma lepe noge.
Kaj pravite o vaši drugačnosti?
Drugačen sem zato, ker smo geji že itak marginizirani, povrhu tega pa sem še kraljica preobleke, kar pomeni, da odstopam od konvencionalnih pričakovanj družbe, navsezadnje tudi v privatnem življenju, ker mi je vseeno, kaj si kdo misli glede moje ženstvene mimike. Obnašam in premikam se tako, kot se. Kar se tiče oblačenja, drži, da se za performanse rad oblačim v žensko.
Samo za performanse?
Bolj kot ne samo za performanse, odvisno kako to dojameš. Včasih grem ven oblečen kot moški z namazanimi očmi ali kaj podobnega, a se ne počutim kot ženska.
Mar se tudi metroseksualci ne mažejo?
Izraz metroseksualec je tudi že zastarel izraz. Izraz je bil popularen na začetku 90. in 2000. let, veljal je za moškega, ki se rad ureja. Zdaj prodajajo make up za moške, ki se mu reče beetle paint zato, da se sliši bolj možato, v resnici pe gre za puder. Zdi se mi, da se vedno bolj razvija v to smer, da lahko moški brez, da jim dodelimo poseben izraz, uporabljajo make up. Sploh v Ljubljani, dovoljeno je marsikaj več kot v ostalih mestih Slovenije.
Moški ne smejo prekriti nepravilnosti na koži, če jih motijo?
Točno to. Te razlike so povsem arbitrarne, ker pudra ni v naravi, kar pomeni, da smo si ga mi izmislili. Torej, zakaj je uporaba pudra za nekoga sprejemljiva, za nekoga pa ni? Tudi na splošno, če se vrnemo na drugačnost, v svojih performansih se ukvarjam s takšno vrsto drugačnosti ali s tem, da se pojavim v ženskem kostumu in s tem v bistvu izzivam konvencionalne družbene standarde in stereotipe. Zakaj moški ne bi smel biti lep. Če pogledamo ptice, je na splošno tako, da so samci lepši, recimo pri kosih, vrabcih, pavih...
Je moškim moteče, ko se drugi moški oblači v žensko in maže kot ženska?
Ko moški vidijo namazanega moškega oziroma nekoga, ki je rojen kot moški, oblači in maže pa se kot ženska, se pravi, da ni podrejen določenim standardom, ogroža njihovo moškost. Sicer ne vem zaradi česa v moških sproži negativno reakcijo, kot da oni niso dovolj možati. Transfobija, homofobija oziroma skoraj vsaka sovražnost je izraz neke notranje stiske, bolj gre za to, da se človek vpraša zakaj ga to tako moti. Če človek prepozna svojo stisko lahko iz tega nekaj naredi, ne pa, da se toliko ukvarja s tujimi »težavami«.
S čim ogrožate druge, če se oblačite v žensko?
Točno to. Mogoče ti ni všeč, pa ne pogledaš. Saj ni noben problem.
Delujete kraljice preobleke kot skupnost?
Kot skupnost delujemo, ker marsikdo doma ni imel take sreče, da bi ga sprejeli kot so mene, potrebujejo pa nekakšen družinski odnos, nekoga, ki bo zanje poskrbel, ko nihče drug ne bo. Precej izhaja iz ameriške scene: kličemo se »mama«, »stric«, »sestra«, »hčerka« ...
S takšnim izražanjem smo na nekakšen način družina, imamo nekaj skupnega, smo skupnost in stojimo drug drugemo ob strani, ko je to potrebno.
Marsikoga družina zavrže ali vrstniki v šoli, kar smo vsi do neke mere izkusili.
Kdaj ste se začeli spraševati, kdo ste?
Najbolj zgodnji spomin imam na vrtec, ko so mi bili všeč fantje in punce v človeškem smislu, oboji so mi bili zanimivi, potem pa čedalje bolj fantje. Ampak tega nisem realiziral, ker mi tudi noben ni povedal za to oziroma o temu tudi ničesar nisem videl. Na Koroškem v 90. letih nisem imel kaj.
Vas je spoznanje, da so vam fantje všeč begalo?
Sprva ne, ker se s tem še nisem resno ukvarjal. Begalo me je, ko so to drugi začeli izpostavljati, ker so čutili, opazili, da sem drugačen. Bolj sem se družil s puncami, ampak v osnovni šoli je bolj veljalo, da se fantje s puncami ne družijo in sem bil izobčen iz ene in druge skupine, tako se zares nisem imel kam dati.
Niste imeli svoje družbe?
V osnovni šoli nisem imel svoje družbe, v srednji pa že. Pravzaprav sem obdobje iz osnovne šole že toliko potlačil, da se marsičesa več ne spomnim. Vem, da sem imel prijatelje, ampak po tretjem razredu si nisem bil z nikomer zares blizu.
Kdaj ste s sabo razčistili kaj bi radi?
V prvem letniku srednje šole, ko sem tudi sredi šolskega leta povsem spremenil stil oblačenja in bil povsem emo: lase sem imel čez obraz, nosil sem pretesne hlače, jopice in deloval malo bolj punčkasto, imel sem make up, nalakirane nohte ...
Ste štrleli ven?
Sem in nisem, ker so tudi drugi bili emo, saj je to takrat bilo popularno. Vedno smo se nekako našli na kup. Emo je bil po svoje ženstven stil, hkrati tudi deški, androgen. To je bil tudi čas, ko sem se prijavil na družabno omrežje MySpace in seveda sem preko njega videl kaj vse obstaja ter kasneje tudi marsikaj o sebi spoznal. Najprej sem se opredelil, da sem biseksualen, ker bi naj to bilo malo bolj sprejemljivo.
Res?
Kaj pa vem, če je res. Se pa biseksualci srečujejo s povsem drugimi težavami in sterotipi.
Ste raziskovali, iskali svojo identiteto?
Seveda sem raziskoval, se pa seksualnost lahko spreminja, saj ni zakoreninjena.
Ste kasneje v srednji šoli le dobili resno družbo?
Nikomur se nisem mogel zares povsem odpreti. Tudi kasneje, ko je že vsa šola vedela, nikomur nisem mogel zaupati svojih želja, če mi je bil kakšen fant všeč, je to šlo takoj naprej in je bil problem. Me pa na srečo nihče nikoli pretepel ali kaj podobnega, saj je Koroška mala skupnost, pa tudi oče je policaj.
Je Skadi vaš umetniški priimek?
To ni moj pravi priimek. To je nordijska beseda. Mislim, da je to boginja smučanja, zime ali nečesa podobnega. V neki knjigi je bila tako poimenovana čarovnica. Luca Skadi je moje »umetniško ime«.
Sicer pa ste?
Luka K., več ne povem, med ostalim, ker želim biti anonimen kar se tiče spleta. Rad imam anonimnost in distanco.
Ko imam performanse, imam zraven še drag ime - Babsi Adler.
Fino mi je, da so karakterji, ki jih predstavljam v javnosti, malo odmaknjeni od realnosti in sem doma lahko povsem privat.
Ste človek večih oseb?
Imam alter ego, ki ga imamo vsi. Če bi vsakdo imel priložnost povedati svojo zgodbo, bi mogoče bili bližje odgovoru, kaj je smisel življenja, čeprav ne vem, če res obstaja odgovor.
Kdaj ste se odločili, da boste svoje življenje zaživeli s polnimi pljuči?
A sem se že? Po mojem sem se odločil nedolgo nazaj. Nekaj sem že dal skozi, za sabo imam dve dolgoletni zvezi. V prvi zvezi je bilo ogromno lepega, je pa partnerja bilo tudi strah, da sem zaradi performansov transspolen. On s trans osebo ni bil oziroma ni želel biti. Tudi ne vem ali se je bal tega, da je gej.
Menite, da delujete izrazito poženščeno?
Niti ne, malo bolj ženstvene geste imam. Je pa tako, da se nekateri geji zelo trudijo, da hodijo pravilno po moško, da ni opaziti nobenih ženstvenih gibov. Seveda je najbolje, da samega sebe sprejmeš brez kakršnegakoli vpliva, dobro pa je, da imaš neko zaledje, da te podpira partner, skupnost, družina ..., da se izražaš tako kot se izražaš.
Kako ste razčistili s svojimi domačimi?
Z domačimi sem razčistil nekaj let nazaj. Sedaj se počutim super. Starši že nekaj časa vedo, pravzaprav sem jih s tem soočil že enkrat prej, a se potem zelo dolgo nismo o tem pogovarjali. Potem sem v enem trenutku ponovno dal to na mizo in povedal, da živim s fantom, nakar smo začeli tudi malo več o tem govoriti. Zdaj se s starši razumem. Šele zdaj se zavedam, kako imam ljubečo družino, čeprav me v najstniškem obdobju niso najbolje razumeli, ker me niso dovolj poznali.
Zdaj, ko vidijo, da znam skrbeti zase, da sem srečen in imam nekoga, jim je povsem vseeno kaj delam, s kom sem, le da sem zadovoljen in znam poskrbeti zase.
Ste morali zbrati pogum, da ste se očetu pogledali v oči in mu povedali zase, glede na to, da je policaj?
Mislite, ker je njegov poklic mačističen? Tudi oče prizna, da je tako. Prav tako ima še določene predsodke, recimo na splošno do tatujev oziroma tistih, ki so tetovirani, čeprav sem tudi sam tetoviran, prav tako mama. Tajiti domačim dejstva o sebi je bila samo dodatna prtljaga, ki mi je neprestano povzročala skrbi. Zdaj sem zelo srečen, ko pridem domov, ker je za vse poskrbljeno in lahko odprto govorim o svojem življenju. Vsi vedo, da imam partnerja, ki je še bolj potetoviran kot jaz, pa tudi spoznali so ga že.
Kako se počutite po performansu?
Počutim se odlično, ker sem dal neke občutke, s katerimi se borim znotraj sebe, v performans, to so od slabih misli do samomorilnih misli. Delal sem točko You Keep Me Hangin' On (Me obesiš) in je cela točka bila o tem, kako napišem poslovilno pismo in se obesim, a je bilo zabavno. Nisem se delal norca iz samomorilnosti, ampak iz sebe.
Če se lahko hecaš na svoj račun, je super, ker daš ven nekaj težkega, neprijetnega v družbeno sprejemljivem kontekstu skozi hec.
Če bi to isto stvar izražal na bolj pristen način, bi se ljudje umaknili, čeprav to mogoče ni prav.
Kdo ste čez dan?
Čez dan sem jaz.
Ne bi rekel, da se identificiram kot fant ali punca, sem samo jaz, Luka.
Ne bom se izognil ženskim oblačilom, če so mi všeč in če mislim, da na meni dobro izgledajo, so moja. Zame je družbeni spol 'pase', ne želim se orientirati na osnovi tega. Nič mi ne doprinese, če se bolj identificiram kot moški ali kot ženska. Včasih še s kostumi nimam definiran spol, oblečem se v kostum, a zgoraj ne oblečem nič tako kažem kosmate prsi in sem neka mešanica vsega.
