Sillian: odklop od vsakdana in priklop na uživanje v naravi

Odklop od vsakdanjika in priklop nase – tako sem sama doživela Sillian – je od Ljubljane oddaljen manj kot tri ure vožnje z avtom.

Če vam ime Sillian diši po snegu, že veste, zakaj – oaza miru na Tirolskem, Dolomitih tik ob italijanski meji, je tudi priljubljeno smučarsko središče na 1100 metrih nadmorske višine. 

Mesto samo po sebi je mirno in majhno, leži ob Dravi ter navdušuje z enim najlepših pokritih lesenih mostov v Avstriji. Bunbrugge, ki je dolg 66 m, so zgradili leta 1781. Danes je sprehajalna točka ter seveda točka za fotografiranje. Radovednost zbuja tudi grad Heinfels, ki pa so ga v času mojega obiska renovirali, zato si ga nisem mogla ogledati.

Kljub majhnosti mesteca je v njem ogromno turističnih namestitev; občutek sem dobila, da turistom nudi udobje prav vsaka stavba. To najverjetneje ne drži, vsekakor pa drži, da največ pohval dobiva družinski hotel Dolomiten Residenz Sporthotel Sillian. Kmalu sem videla, zakaj.

Čeprav je objekt velik, izžareva toplino na vsakem koraku. K temu nekaj prida les, nekaj dekoracija in izbira pohištva, nekaj čudovit vrt z bazenom, nekaj pa izjemno prijazno osebje. V hotelu sem se počutila, kot da sem prišla na obisk k prijateljem. K prijateljem z velikanskimi toplicami z izjemno arhitekturo, ki še doda k toplini in domačnosti, zato se ne čudim, da je bil že večkrat nagrajen.

Pa hrana in pijača?

Hm, ne bi bilo dobro, da bi tam ostala ves teden, saj bi kljub aktivnim dnevom težko porabila energijo zaužitih dobrot, ki so jih za večerjo nosili na mizo. Lokalno pridelane hrane s sodobnim pridihom in kozarcem kakovostnega vina še nisem pozabila. In ko zjutraj prideš na zajtrk s tako bogato ponudbo, da ne veš, kje bi začel, pa si še od večerje pravzaprav sit … no, saj veste … »Raje pojdi hitro na kolo ali obuj pohodniške čevlje,« mi je šinilo skozi glavo.

Na kolo za zdravo telo

In sem šla, na kolo od Silliana do Lienza (nazaj smo se peljali z vlakom). Pot, ki je vodila med gozdovi ob Dravi, je bila izjemno lepa in ker se večinoma spušča, tudi nič kaj naporna. Motilo me je le to, da je bilo na njej izjemno veliko skupin in toliko kolesarjev, da se jim je bilo ves čas treba izogibati.

Lepa sončna nedelja je bila … In temu primerno koče ob kolesarski poti ob Donavi prenapolnjene z lačnimi in žejnimi kolesarji. Odlična ponudba z bolj in manj močnimi obroki, adrenalinski parki in veselo razpoloženje v teh kolesarskih restavracijah preprosto vabijo. Poleg stotine koles ob kočah človek preprosto hoče parkirati tudi svojega.

Oaza za čute – Vitalpinum

Sredi kolesarjenja ob Dravi smo zavili s poti – v mesto Assling, kjer smo si ogledali in doživeli njihov Vitalpinum. Premor za naše mišice je bil izjemno prijeten, ko pa smo sezuli še čevlje in se podali po doživljajski poti po suhih cvetovih, storžkih, lubju in drugih rastlinah Tirolske, smo se le še smejali.

Vitalpinum je kraj, kjer bi lahko preživela vsaj pol dneva. Tam vse diši po eteričnih oljih, doživljajska pot vodi skozi majhen, vendar izjemen park, prijeten za oko in za počutje, poln sprostitvenih kotičkov med rastlinjem in poučnih, a nevsiljivih tematik, ki rahlo spominjajo na muzej na prostem.

Ponujajo tudi delavnice naravne kozmetike, sprehod skozi njihovo trgovinico z naravnimi izdelki za dobro počutje in olji Brüder Unterweger pa je lahko naporen le za denarnico. A v tem primeru bo tudi doma lepo dišalo.

Izdelovanje napolitank v tovarni Loacker

Zabavna znamenitost, ki je najverjetneje ne bi smela imenovati znamenitost, vendar za nas sladkosnede to vsekakor je, je tovarna Loacker v sosednjem kraju Panzendorf, a le lučaj od Silliana, zato se do nje lahko odpravimo kar peš in si privoščimo prijeten sprehod ob Donavi.

Poleg trgovinice z vsemi možnimi vrstami napolitank, o kakršnih pri nas lahko le sanjarite (poskusite limonine, ki se vam bodo kar stopile v ustih), si oglejte muzej o izdelavi napolitank ter se poučite o tem, zakaj sta za dobre napolitanke tako pomembna čist gorski zrak in voda, nato pa se pridružite šoli izdelave napolitank in izdelajte čisto svojo velikansko napolitanko. Ne bo težko, bo pa zabavno in sladko.

Če bi v Sillianu preživela več kot le konec tedna, bi se povzpela tudi na bližnje vrhove, kdo drug pa bi morda raje zavihtel golfsko palico ali teniški lopar. Morda se vrnem pozimi. Kar predstavljam si, kako bi čez dan uživala v čudovitih zavojih pod čistim nebom in popoldneve preživela v velikem toplicah ter si privoščila plavanje v zunanjem bazenu, da bi ob zahajajočem soncu opazovala naravo, ki se pripravlja k spancu.  

Novo na Metroplay: "Kar naenkrat se liki začnejo obnašati po svoje" | Tadej Golob o pisanju kriminalk