Slikar Dušan Kirbiš: Zanima me medprostor, ki omogoča nadaljevanja zgodbe v gledalcu

Vaša študijska pot je bile pestra. Vodila vas je od Maribora in Ljubljane preko Berlina in New Yorka. Lahko obudite spomin na kraje, ki so vas zaznamovali?

Po duši sem razcepljen med izrazito mediteranskim in panonskim značajem. Po eni strani mi je blizu in ljubo vse, kar izhaja iz mediteranskega bazena, morje, kultura, umetnost, ljudje, po drugi čutim nostalgično povezavo s panonsko širjavo, ki se z obronkov naše dežele razteza tja proti Uralu, torej v objem skrivnostnega Atile, pa ruskega romana 19. stoletja, zlasti Dostojevskega in seveda avantgarde 20. stoletja.

Rodil sem se leta 1953 in z družino smo živeli na več koncih Slovenije - Gorenjskem, Kočevju, na Dravskem polju, Ptuju, Halozah. Ko sem po maturi začel s študijem, sem šel najprej v Maribor, nato v Ljubljano. Vsake počitnice sem preživel nekje na Zahodu, pretežno v Londonu, pa tudi Amsterdamu, Münchnu, Parizu. Kot štipendist DAAD sem se izpopolnjeval v mojstrski delavnici Georga Baselitza na Visoki šoli za umetnosti v Berlinu. Tam sem ostal dobra štiri leta. Sprva sem načrtoval, da bi ostal v Berlinu, a s padcem berlinskega zidu je prišlo do veliko sprememb, tudi na področju umetnosti in kulture. V zahodni Berlin so prišli umetniki z Vzhoda, ki so bili v tistem trenutku mnogo bolj atraktivni kot tujci, ki smo bili tam že nekaj časa. In tako se nas je veliko odločilo zapustiti Berlin.

V tistem času sem bil tudi povabljen, da bi začel učiteljsko kariero na Univerzi v Ljubljani. Pridobil sem naziv docenta na za področje likovnega izražanja in barvnih študij, vendar sem po habilitaciji šel še za slabo leto v New York. Nisem se mogel odločiti, ali bi poučeval ali ne. Po vrnitvi sem si rekel, da bom poskusil za dve leti, a ti dve leti sta se potem raztegnili. Tako da sem še danes profesor in trenutno tudi prodekan za umetnost na Naravoslovnotehniški fakulteti.

Tomaž Brejc vas je, kot piše v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada, zaradi vašega teoretskega znanja in razumevanja zgodovine umetnosti označil za "varuha tradicije" ....

Kaj natanko je imel dr. Brejc v mislih, ga moram še vprašati. Že od otroštva so me obkrožale knjige, predvsem leposlovje. Paralelno so me zanimala dela umetnostne zgodovine in teorije, psihologije, likovne teorije. Ko sem postal profesor, sem moral biti že zaradi svojega poklica ves čas na tekočem ter spremljati sodobne teorije in tokove v umetnosti. Če je to znanje nujno, ne vem, kajti prepričan sem, da tisto najgloblje, kar iz ustvarjalca pride, ni plod sistematičnega ukvarjanja s teorijo. Vedenje nas opremi z naborom orodij za izražanje, naučimo se metod in postopkov, tako razmišljanja kot konceptualizacije in transformacije ideje v delo, nikakor pa ne da recepta in zagotovila za to, da bo nastala nova pesem, roman, slika. Morda je prav to prepričanje tisto, kar varuje tradicijo.

Nagrado Prešernovega sklada prejmete za razstavo O izvoru podob, ki je bila v Galeriji mesta Ptuj na ogled med marcem in majem lani. Kako ste jo snovali?

Priprava razstave se je predvsem zaradi covida-19 in s tem povezanih okoliščin razvlekla na skorajda dve leti. V galeriji so mi namignili, naj naredim retrospektiven pregled. Če bi se odločil za retrospektivo, bi hotel, da bi bila popolna in zato zelo obsežna, hkrati bi pa moral, zaradi pomanjkanja prostora, število del močno zmanjšati. Nisem si znal predstavljati, kako naj se tega lotim. Projekt bi zahteval tudi zelo veliko raziskovalnega in administrativnega dela, pregledovanja, iskanja, tehtanja in postavljanja v kontekst, za kar nisem bil in še sedaj nisem pripravljen.

Poleg tega je retrospektiva pogled nazaj, s katerim se moraš soočiti, in bi predstavljala nek referenčni okvir, na katerega bi se sklicevali drugi ali pa morda celo jaz sam. Ugotavljam, da preprosto nisem v življenjskem obdobju, ko bi lahko pisal memoare ali sistematično pregledoval svojo preteklost. Zato sem izrabil to, kar je ponujal prostor galerije. V pet dvoran sem umestil pet svojih ustvarjalnih opusov. Med njimi je vidna čvrsta povezanost, a so vsebinsko toliko različni, da delujejo kot homogene celote.

V svojem ustvarjanju se ne omejujete le na sliko, ampak ustvarjate tudi objekte. Obenem se pri slikanju glede izbire materialov ne omejujete na klasične slikarske.

Hkrati slikam, pišem in izdelujem objekte. Sposoben sem, kot sem to storil lani poleti, dva meseca garati v kamnolomu ter vrtati, rezati, klesati in polirati granit, ki je ena najtrših kamnin, in izdelati veliko klasično skulpturo. Razmišljam na različne načine, a zdi se, da je ontološko izhodišče, ki ustvarja semantično strukturo in zasnovo misli, vedno tista konstanta, ki mi narekuje izbiro medija in materiala za realizacijo ideje.

Na razstavi, ki smo jo minuli četrtek odprli v Galeriji Murska Sobota, med drugim razstavljam predmete, za katere sem prepričan, da so oni poiskali mene in me nagovorili, da sem jih uvrstil v svojo zbirko ter vzpostavil vsebinske odnose med njimi. Pri tem me je zanimal predvsem medprostor, dialog med predmeti, praznina - tisto, kar vzpostavlja možnost komentiranja, identifikacije in nadaljevanja zgodbe v gledalcu, kar je seveda eden od pogojev za pretok umetniške misli.

Na slikah uporabljam različne materiale, ne le klasičnih, kot so olje akril, tempera. Tkivo slike ustvarim tudi iz neobičajnih snovi in materialov, denimo pepela ali vitriola, celo organskih snovi, kot je kri, slina in podobno. To je pogosto hipen odziv na lastno stanje v nekem trenutku in hkrati odločitev, tesno povezana s tem, kar je temeljna bivanjska postavka samega dela in njegovega sporočila.

Eden od eksponatov razstave v Murski Soboti bo knjiga, ki še nastaja. Lahko poveste več o njej?

V knjigi bodo objavljena moja besedila, ki se vsa navezujejo na razstavljena dela. Nekatera jih interpretirajo, druga so tako hermetično poetska, da je treba to povezavo šele najti. Besedilo o mojem delu je ob razstavi napisal tudi direktor Galerije Murska Sobota Robert Inhof in bo dodano kot samostojen esej.

Za primer: v razstavo je vključen niz fragmentov svinčene pločevine nepravilnih oblik, pritrjenih na steno. Instalacija seveda omogoča več možnih vstopov, interpretacij in pogledov, a kar stoji za njo, je nadaljevanje moje misli oziroma dela z naslovom Geschichte einer Jugend iz leta 1984. Prvo nadaljevanje te misli je bilo delo z istim naslovom, ki je bilo leta 1996 razstavljeno v Galeriji Anonymus - globus iz svinčene pločevine s premerom 120 centimetrov, na katero je bil pritrjen bronast relief vasi, iz katere izhaja moja družina. Po razstavi sem delo postavil v gaj mojih staršev, vendar so ga vandali skotalili v dolino. Bronasti del so ukradli, svinec se je pa razbil v fragmente. Ti so sedaj razstavljeni kot Geschichte einer Jugend številka 3, v meni pa se že napoveduje tudi nadaljevanje oziroma številka 4. To bo denimo eno od poglavij v knjigi.

Velikokrat v sliko vključite besedo.

Če začutim, da je potrebno vključiti besedo, nimam pomislekov. Že od nekdaj je bilo to zlitje samoumevno, najprej na delih na papirju, pozneje na slikah, tridimenzionalnih delih, tudi na steni sami (delo Time Bridge v Mali galeriji Moderne galerije ali delo Love Story na razstavi v Murski Soboti). Na ta način se vzpostavljata dva nivoja sporočanja - vizualni, objektni ali prostorski, ki je lahko za oko zelo atraktiven, in verbalni, ki lahko vodi v drugo sfero mišljenja. Med njima je včasih povezava, včasih pa gre za popolno nasprotje in iz te simbioze se praviloma rodi nov pomen. Ti miselna in medijska plastenja, včasih tudi preskoki, me še posebej zanimajo.

Kaj vam pomeni nagrada Prešernovega sklada?

Nagrada me je presenetila. Nikoli nisem stremel za nagradami in jih tudi nisem prejemal. Nagrada Prešernovega sklada je vsekakor moja prva velika nagrada. Obenem me spravlja v zadrego. Zdaj, ko sem vpleten, namreč od znotraj vidim, kaj to pomeni, koliko je pompa, glamuroznosti in trošenja denarja, hkrati pa iz medijev in iz prve roke dobivam informacije o krčenju, na primer, da so bile določene nevladne organizacije na zadnjem štiriletnem programskem razpisu za kulturne programe v umetnosti neuspešne. Nagrade usmerjajo pozornost na organizatorja, morda imajo tudi težo, a pomen umetnika se le vzpostavlja na drugih nivojih, predvsem skozi to, kako se njegovo delo vpisuje v čas in kakšen je njegov vpliv. Seveda sem ob tem predvsem hvaležen predlagateljem ter recenzentom, ki so se me spomnili in spisali mnenja in stališča, s katerimi so v postopku izbora prepričali obe komisiji.

Pogovarjala se je Tatjana Zemljič

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču