Slovenka, ki živi v Indoneziji: o turizmu na rajskih otokih po pandemiji

Danica Badovinac je Metličanka, ki se je v Indonezijo med prvim obiskom zaljubila že leta 2006. Nekaj let zatem se je preselila na priljubljen otoček Gili Trawangan, zadnjih skoraj 6 let pa s hčerko Amaio in možem Panco, ki je Indonezijec, živijo na sosednjem otoku Lombok. 

Med drugim se ukvarja s turizmom, njeno zgodbo pa smo še pred pandemijo spremljali v intervjuju – tu. Tokrat sva osvetlili prihodnost turizma na rajskih indonezijskih otokih, zaupala pa nam je tudi, kako so se s krizo soočili tamkajšnji prebivalci in vsi tujci, ki so si – tako kot ona – na tem delu Azije ustvarili nov dom.

Kako se je življenje na Lomboku spremenilo v zadnjih dveh mesecih in kakšne so trenutne razmere?

Lahko bi rekli, da se je življenje ustavilo. Malo manj zaradi koronavirusa, malo bolj zato, ker se je otok popolnoma izpraznil in ni turistov, delno pa tudi, ker je čas posta – ramadan. V regiji Nusa Tengara Barat, ki zajema Lombok in Sumbawo, je trenutno 312 ljudi pozitivnih, od tega jih je okrog 220 na Lomboku, v Mataramu, kjer sem doma, pa 89. Umrlo je 6 ljudi. To so podatki za 9. maj 2020. 

Večina trgovin se je ponovno odprla, trgovski centri delajo z nadzorovanjem merjenja vročine pred vhodom, vendar ne vse trgovine, obvezna je maska in pred vsemi trgovinami so postavljena korita za obvezno umivanje rok. Vpadnice v glavno mesto dnevno nadzorujejo z merjenjem vročine in razkuževanjem avtomobilov. 

Ob koncu marca, ko je izolacija postala tudi del naših življenj, so bile zaprte tudi tržnice in večina prostorov, kjer se javnost giba, je bila razkuženih. Napovedi so bile, da bodo ti prostori zaprti vsaj en mesec, a po enem tednu se je vse vzpostavilo nazaj. 

Izolacija tukaj je skorajda nemogoča, saj so Indonezijci družabni ljudje, hkrati pa se pomanjkanje izobrazbe in razumevanja, kako se virus širi, kaže kot veliko večja težava pri upoštevanju ukrepov.

Prihaja tudi do velike revščine, saj so številni izgubili edini vir prihodka. Številni smo zato stopili skupaj in nabiramo ter doniramo dnevne zaloge hrane za tiste, ki si je zdaj ne morejo privoščiti. Kar zadeva hrano oziroma zavest, da morajo vsi imeti hrano, dam Indoneziji kot skupnosti kapo dol, saj sosed vedno poskrbi za soseda. 

Covid-19 je močno vplival na življenje vseh nas. 

Kakšno vzdušje sicer vlada med domačini? 

Ljudje so enaki. Ni videti, da bi bili prestrašeni, predvsem je malo zaskrbljujoče, da se številni ne zavedajo posledic nedistanciranja in zato veselo brez sprememb živijo dalje. 

Zanimivo je tudi opazovati, kako je bila v Sloveniji prava drama s pridobitvijo mask, tu pa, ko jih je zmanjkalo v trgovinah, so se ljudje preprosto organizirali in jih takoj začeli šivati sami. 

Zdaj jo lahko kupiš ob vsakem semaforju in v nešteto barvah. Indonezijci so ljudje priložnosti in hitro obrnejo situacijo v dobro. Življenje je sicer bolj tiho kot po navadi, toda ljudje so še vedno optimistično razpoloženi.

V Indoneziji – sploh na Baliju – živi veliko tujcev, digitalnih nomadov ali takšnih, ki so si tako kot vi tam ustvarili novo življenje. Če imate s skupnostjo tujcev, ki živijo v Indoneziji, stike – morda veste, ali se se jih je v teh razmerah veliko odločilo za vrnitev v domovino?

Tisti, ki živimo tukaj, smo večinoma tukaj tudi ostali, vsak v svojem domu. Tisti, ki si tukaj niso ustvarili doma, pa so verjetno odšli domov. Slovenci oziroma Balkanci, s katerimi sem v stiku, smo še vsi tukaj. 

Začetek marca je bil manjši preplah, saj ljudje, ki so tukaj počitnikovali, niso vedeli, kako in kaj.

Odgovori naših pristojnih organov so bili ali prepočasni ali nejasni in ljudje so bili prestrašeni, kar je razumljivo. Daleč si od doma, tu ne poznaš nikogar ...

Tisti, ki živimo tukaj, smo si sicer dnevno podajali informacije med seboj in poskušali ljudem dati občutek varnosti ter predvsem ponuditi roko in jim zagotoviti čim bolj točne informacije ali stike. Takrat se je izkazalo, da Slovenci v Indoneziji nimamo pristojnega kontakta in smo odvisni od veleposlaništva v Avstraliji. To je sicer odlično, a po mojem mnenju žal predaleč. 

Drugače pa ... biti tukaj, v tej situaciji – ni slabo! Vreme je krasno, plaže so odprte za plavanje – lokalci se bolj malo kopajo v morju, plaže so zdaj res zasebne plaže.

To, da se je vse ustavilo v turističnem območju, kot je Lombok, je z mojega vidika vrhunsko. Koralni grebeni se obnavljajo, ribe so se vrnile, emisije CO2 upadajo, narava spet diha. 

Človeška civilizacija je tako ali tako postala pregosta, s prehitrim tempom in pregretim ozračjem. To je bila prehitra dirka za vse nas, v smeri, kjer ni prihodnosti. In morda je ta virus prinesel za vse nekaj dobrega.

Prinesel je neko resetiranje – posameznikov, družbe in okolja. Morda je to pravo sporočilo za jutri. 

Ste tudi sami na kakšni točki tehtali, da bi prišli v Slovenijo? 

Sem, ja. Predvsem zato, ker me skrbi, do kdaj bo vse trajalo, in bi rada videla družino. Upala sem tudi, da bo do poletja vse v redu in bom spet del festivalske ekipe. A žal je to padlo v vodo. Žalosti me celotna situacija, sploh v segmentu prireditev. 

Pomislite na ozadje neke prireditve, ki je nudila delo množici ljudi (scenski tehniki, tonski mojstri, lučkarji, čistilci, natakarji, prevozniki ... ). Dogodki nas združujejo, poenotijo, in treba je razmišljati o rešitvah, ki bodo omogočile koncertno oz. prireditveno delovanje. Ne nazadnje smo v tem času vsi neposredno odvisni od kulturnih ustvarjalcev – filmi, glasba, ples, knjige ... Če tega ni, bomo duševno opustošeni. 

Video glasbe z balkonov v Italiji me je sploh ganil in mislim, da je to posnetek leta 2020 z izjemnim sporočilom. Vendar, po tehtnem premisleku, se mi zdi bolj pametno, da počakam tukaj. Ob vseh teh družbenih omrežjih sem vseeno blizu tudi, če sem daleč. 

V Indoneziji ste si ustvarili družino, sicer pa se ukvarjate z vodenjem zasebnih tur po Baliju, Lomboku, Floresu in Gilijih. Že lahko predvidite, kako bo v naslednjih mesecih z vašim poslom in turistično sezono nasploh, glede na to, da je turistični sektor v tej krizi med bolj prizadetimi? 

96 odstotkov sveta je trenutno pod nekakšno restrikcijo potovanj  in vsaj 90 držav je zapečatilo svoje meje. Svet je zamrznjen zaradi koronavirusa. Turizem se ne bo nikoli vrnil na točko potovanj pred koronavirusom, saj se bo vse spremenilo: način letenja, način obedovanja, čakanje v vrsti – tudi to, kako gremo na plažo. Naš koncept počitnic se bo pač moral spremeniti.

Indonezija sicer počasi  odpira mednarodne lete po Aziji in si prizadeva usmeriti se bolj k azijskemu trgu. Je pa še prezgodaj za predvidevanja.

Turizem bo utrpel ogromno škode. Gili Trawangan recimo 100-odstotno živi od turizma in je zdaj v popolni samoizolaciji, za Bali tudi pravijo, da je ogromno turističnih objektov že naprodaj. 

Lombok pa je v dveh zadnjih letih že drugič utrpel ogromno škode. Najprej nas je ohromil potres, in komaj smo se dobro pobrali, je prišel koronavirus. Večina je močno računala na sezono 2020 kot novo izhodišče za dobro poslovanje, a kaj bo zdaj, še nihče ne ve. 

Tukajšnja vlada za zdaj še ni izdala ukrepov za ta segment, dvomim, da jih tudi bo. Bojim se, da je pred nami težko obdobje, ampak vseeno gledamo pozitivno.

Osebno mislim, da je to velik premik v konceptu, ki ga je turizem do danes ponujal, in čas, ki nas je ustavil, bo morda zbrisal ta masovni turizem, ki je obstajal. Konec je časa, ko je bila naša zadnjica merjena v prostorih sedežev na letalu ... 

So znani že konkretni datumi, kdaj bo mogoč zagon turistične ponudbe, torej hotelov, gostinske ponudbe in transporta? 

Trenutno je objavljeno tole – s 1. 6. 2020 naj bi začeli delovati mednarodni leti, s 6. 7. pa naj bi odprli tudi vse restavracije, fitnes centre, spaje in potovalne aktivnosti. Do konca julija napovedujejo vrnitev v normalno stanje oziroma odprtje vseh gospodarskih panog – z upoštevanjem protokola covid-19. Srčno upam, da se ti datumi obdržijo in da se situacija normalizira v najkrajšem mogočem času. 

Ste v tem času kako prestrukturirali način dela? Pravite, da ste se več ukvarjali tudi z dobrodelnimi projekti, ki so tudi sicer stalni del vaše poti ... 

Hočeš ali nočeš, je bilo prestrukturiranje edini način. Šola je trenutno sicer zaprta, vendar se povezujemo z neko globalno organizacijo na področju eko aktivnosti na Lomboku in eko šole, tako da upamo na možnost bolj rednega financiranja. 

Pred virusom smo se začeli ukvarjati z izjemnim projektom eko marketov, kjer povezujemo vse, ki izdelujejo ekološke, trajnostne izdelke, in organiziramo eko markete na turističnih lokacijah Lomboka (Kuta Lombok, Gili Trawangnan, Sengigi, Selong Belanak ...).  Projekt je bil izjemno uspešen, do marca smo izvedli že 6 marketov in odziv tako turistov kot lokalcev je bil nad pričakovanji. To se nam zdi krasen način, ne le za predstavljanje eko izdelkov, ustvarjenih na Lomboku, ampak tudi za izobraževanje širše javnosti o pomembnosti tega.

Coconesia zdaj največ časa usmerja v nabiranje kokosov, pridelavo olja in izdelavo produktov. Moja partnerica v Coconesii, Marta, pa je zagnala krasno akcijo LOMBOK SISTERHOOD, kjer poskušamo vsem osnovnim in srednjim šolam zagotoviti škatlo z vložki, saj je ženski periodični cikel tukaj velik tabu. Za to zdaj zbiramo sredstva.

V eni škatli bo več kot 20 vložkov, robčkov, milo – cilj pa jih je razdeliti mesečno ter dekletom tako omogočati higieno ter hkrati razumevanje tega, da postajajo ženske. 

Za 10 evrov napolnimo 2 škatli. Trenutno želimo škatle podariti 70 šolam, v drugi fazi organizirati mesečna izobraževanja o tem, v tretji fazi pa donirati deklicam pralne vložke za večkratno uporabo. Ne sprašujte me, zakaj ne vključimo bolj ekološke menstrualne skodelice – žal bi s tem preveč posegali na področje religije in tradicije. 

Večino časa posvečam tudi gradnji butičnega resorta DISINI LOMBOK v Selong Belanaku, za katerega upam, da bo po vsem tem zaživel in mi prinesel neko novo pozitivno zgodbo. Disini namreč pomeni "tukaj" in cilj je, da ko prideš, si tukaj z glavo – ne samo s telesom. Počitnice imajo korenino besede v počitku, kljub temu pa je marsikdo na počitnicah z glavo še vedno v službi. Moj cilj je, da ljudje preklopijo in odklopijo in so tukaj ... torej: disini! 

In kako optimističen ostaja vaš pogled v prihodnost? 

Verjamem, da se bo počasi ta naš svet ponovno povezal in se bodo odpirale meja za mejo.

Vsi skupaj si bomo morali nehati prizadevati, da bi se "vrnili" k turistični industriji, ki je obstajala, temveč se moramo naravnati k potovanjem in turizmu, ki dosegajo resnično trajnostno raven.

Počitnice v sožitju z naravo in trajnostjo so prihodnost, do takrat pa lahko vsi 'resetiramo', uživamoo ob dobri knjigi in glasbi, ki ji že dolgo nismo zares prisluhnili.

Danici in njeni indonezijski zgodbi lahko sledite na spletni strani Runaway42, Instagram profilih: @danicaba1, @disini_lombok, in @coconesia.id.

PREBERITE ŠE: Danica Badovinac: Slovenka, ki si je v Indoneziji ustvarila družino in službo ALI Katarina Birtič Choi: "Ta pandemija bo vsekakor spremenila potek turizma" IN Mojca Mavec: "Vse življenje sem svobodnjakinja, vajena sem dobrih in slabih sezon. A kako bo v tej krizi, nihče ne ve"

Novo na Metroplay: "Prehransko okolje, v katerem danes živimo, je zelo nenaklonjeno temu, da smo zdravi"