O filmu Smaugova pušča: Fantazijski spektakel

Ste se ob ogledu prvega dela trilogije Hobit pred letom dni počutili podobno, kot so se nekateri ljubitelji Vojne zvezd ob gledanju Grozeče prikazni? Oropani fantazijskega orgazma, kakršnega je bilo mogoče doživljati ob epskem Gospodarju prstanov, stenadaljevanje zgodbe o Bilbu Bagginsu in škratovski druščini pričakovali z zdravim deležem previdnosti?

Zato je zelo verjetno, da drugi Hobit ne bo ponovil finančnega uspeha lanskega Nepričakovanega potovanja (The Hobbit: An Unexpected Journey), ki je pobral več kot milijardo dolarjev dobička, celo več kot zadnja inštalacija Spider-Mana. Čeprav je pričakovati, da bo nadaljevanje, pravljično naslovljeno Smaugova pušča (The Hobbit: The Desolation of Smaug), razočarane gledalce iz lanske zime le s težavo prepričalo k vrnitvi v kinodvorane, pa fantazijski spektakel ponudil kar nekaj razlogov, da se spet potopite v Tolkienov čarobni svet režiserja Petra Jacksona. Poglejmo, zakaj.

Prihaja Legolas

Orlando Bloom kot znameniti vilinec Legolas, glavni akter trilogije Gospodarja prstanov, se je za trenutek odlepil od Piratov s Karibov, da se spet sprehodi po Srednjem svetu, čeprav njegov lik v knjižni različici še ni bil izdelan. Tolkien ga zgolj omeni kot sina vilinskega kralja Thranduila. A ker občinstvo po urah spremljanja kosmatih in rigajočih škratov nujno potrebuje vizualno sprostitev, se je Peter Jackson odločil, da nas pocrklja še s kom drugim.

Evangeline Lilly kot seksi vilinka

Ker je edino fer, da vilinske estetike ne predstavlja le moški vilinec, se je Jackson odločil v film vtakniti vilinko Tauriel, lik, ki ga v Tolkienovi knjižni pripovedi ni. Vlogo je prevzela Evangeline Lilly, temnolasa lepotica iz serije Skrivnostni otok. Romantični vrivek filmarjev, ki sila modro sklepajo, da ženske ne bodo gledale filma, če v njem ne bo vsaj postranskega ljubezenskega zapleta. Mimogrede, Tauriel je mlada, komaj 600 let stara vilinka, za seboj nima nešteto let izkušenj in spokojnosti, zato je bolj spontana, strastna in nepremišljena. Zatorej čisti rajc za tisočletja stare vilinske pobiče.

Smaugova pušča vsebuje najbolj sočne dele trilogije

Prvi del Hobita, tako kot že prvi del Gospodarja prstanov, ni bil prežet s pretirano dramatičnimi pripetljaji. Filmske trilogije za razvoj pač potrebujejo čas, kar je tudi glavni razlog, zakaj so številni ob ogledu prvega dela tako otožno odkimavali (izvzemši tiste nič manj številne ljubitelje Tolkienovih del, ki so v Gospodarju prstanov denimo pogrešali junaka Toma Bombadila ter z njim mir in spokojnost epskih širjav beline dobrega, ki se bojuje proti črnemu zlu, kar je ne nazadnje bistvo Tolkiena). Zdaj pa je prišel na vrsto boj z zmajem Smaugom, epska konfrontacija, vrhunec popotovanja, s katerim nas že od poletja dražijo v napovednikih. Nepričakovano popotovanje je bil le zalet, le odskok za kritični boj, v katerem se spet stavi na pretkanost in brihtnost simpatičnega Bilba.

Več akcije

Ko zmešate zmaja, boja željne škrate, potuhnjenega hobita, orke, seksi vilince in Gandalfa, verjetno najbolj zvezdniškega čarovnika na fantazijski sceni, potem lahko mirno računate na navdušujoč ravs ognja, jekla in magije. Tudi zaradi tega pač radi gledamo fantazijske filme.

Čudovitost ali poguba snemalne frekvence 48 fps?

Hobit je obenem prvi film, ki je bil posnet v novi, še testni frekvenci 48 sličic na sekundo. Hollywood ne ve, ali želi filme postopoma prenesti na večji niz sličic, saj je prikaz kadrov iz prvega Hobita požel mešane občutke. Nepričakovano pustolovščino smo zato gledali kar v standardnem načinu 24 sličic na sekundo, kako bo naprej, sploh ob novici, da želi James Cameron potomce Avatarja snemati s frekvenco kar 60 sličic, pa bodo pokazali le Jacksonov pogum in naša sposobnost prilaganja spremembam.

Priporočamo vam, da si Smaugovo puščo (dokler je še na sporedu) ogledate v vseh radostih treh dimenzij in 48 sličic na sekundo v Cineplexxu v Kranju.

Foto: Promocijske fotografije

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj