Sun Shen: Prehitro se profesorje krivi za neuspeh

Kako ste iz Kitajske iz velemesta Tjandžin zašli v malo Ljubljano? Zakaj ravno Slovenija?

Sun Shen: Moja univerza v Šanghaju je pobratena z univerzo v Ljubljani in med univerzama poteka zelo dobra izmenjava študentov. Tako veliko študentov iz Šanghaja obiskuje tudi poletno šolo v Ljubljani, ki je zdaj že zelo znana in hvaljena. Tako sem pred petimi leti prvič prišla v vaše mesto na poletno šolo. Takrat sem bila stara 21 let.

Ko sem diplomirala na domači univerzi, se mi je ponudila priložnost za študij v tujini. Ker sem bila že prej v Sloveniji, sem vedela, da je to prijazna država, že takrat mi je bilo zelo všeč. Med prvim obiskom Evrope sem bila tudi v Italiji, Španiji, a tam ljudje angleščine ne govorijo niti približno tako dobro kot Slovenci. Za nas Kitajce je zares pomembno, da smo v družbi ljudi, ki govorijo dobro angleščino, saj prav nihče ne govori kitajsko.

Koliko pa je kitajskih študentov v Ljubljani?

Sun Shen: Ne vem natančno, a jih je čedalje več. Ljubljanska univerza ima tudi vse več partnerjev na Kitajskem. Zlasti od lani se je številka močno povečala, še posebej na ekonomski fakulteti, kjer dobro sodelujejo tudi z univerzama v Hongkongu in Makau.

Kateri podiplomski študij pa ste vi izbrali v Ljubljani?

Sun Shen: Študiram na pedagoški fakulteti, kjer pa ni veliko študentov iz Kitajske. Izbrala sem študij art terapije ali umetnostne terapije. Vendar bom podiplomski študij končala šele na Kitajskem, kjer bom zagovarjala tudi svojo diplomo oziroma magisterij.

Zakaj art terapija? Kaj to pomeni?

Sun Shen: Zanima me predvsem vključenost otrok s posebnimi potrebami v normalne šole. Mislim, da imate to pri vas zares dobro urejeno. Na Kitajskem je to še vedno zelo v povojih, vključenost otrok s posebnimi potrebami je še vedno tabu in ne nekaj povsem normalnega. Prav naši znaki, naša pisava bi lahko pomagala otrokom s posebnimi potrebami. Na primer vi zelo dobro delate z avtističnimi otroki in všeč mi je, kako jih vključujete v šolski sistem in druge projekte. Zdaj pri nas to kopirajo, a jaz pravim, da bi morali mi imeti svoj sistem, si pomagati s svojo tradicijo, s svojimi znaki, zlogi.

Katere razlike med Slovenijo in Kitajsko pa ste najprej opazili? Ste se težko privadili na življenje v Evropi?

Sun Shen: Moram povedati, da sem najprej opazila predvsem velike razlike v izobraževalnem sistemu. Evropske univerze so veliko bolj odprte in dojemljive. Ni tako strogo in ozko kot na Kitajskem.

Evropski študentje so veliko bolj kreativni, več si upajo, poskušajo nekaj novega. Tukaj te profesor skoraj vedno pohvali in se ti čudi, kako si super. Ko mi je slovenski profesor prvič rekel, da sem naredila nekaj izjemnega, sem bila povsem v šoku. Kako izjemno, saj je povsem običajno?! Takih pohval na Kitajskem nismo vajeni. Profesorji vedno zahtevajo nekaj več, nikoli ne boš fantastičen in popoln. Morda ti rečejo, da si naredil nekaj dobro, a ti bodo takoj povedali, česa nisi naredil, vedno zahtevajo več od tebe. Kar je včasih tudi dobro.

A prav zaradi tega ste Kitajci bolj disciplinirani?

Sun Shen: Ne bi rekla tako. Je pa res, da ste Evropejci prej zadovoljni. Všeč mi je, da te tukaj profesorji spodbujajo, če si v nečem dober, in tudi če poskusiš nekaj novega, te bodo poskušali razumeti in ti pomagati. Mislim, da bi bilo odlično, če bi lahko združili kitajski in evropski izobraževalni sistem. Da bi našli neko vmesno pot med odprtostjo in kreativnostjo ter discipliniranostjo in doslednostjo.

Na Kitajskem mi je všeč to, da te, čeprav si že zelo dober, spodbujajo, da si še boljši. In tudi slabše učence in študente profesorji na neki način prisilijo, da dajo več od sebe. V Evropi je večina študentov prehitro zadovoljnih.

Kaj pa vsakodnevno življenje, kako hitro ste se navadili na Slovenijo?

Sun Shen: Mislim, da ste vi bolj pozorni in prijazni do okolice. Prav opazila sem, da vam je v Sloveniji mar za soljudi, da si med seboj pomagate, skrbite tudi za druge, vsaj opazite jih. Na Kitajskem mislim, da smo malo pozabili na druge ljudi. Enostavno nas ne zanima, kako živijo drugi. Morda tudi zato, ker nas je tako veliko in vemo, da ne moremo poskrbeti za vse. Všeč mi je tudi, da ste pošteni in iskreni. Vedno boste po resnici povedali, kaj si mislite. Mi se veliko pretvarjamo.

Kako pa zdaj na Kitajskem funkcionirajo družine?

Sun Shen: Družine so povezane, a ne tako kot nekoč. Na Kitajskem imamo male družine. Velika razlika med Slovenijo in Kitajsko je, da je ženinova družina ob poroki zares na udaru. Mora imeti denar, da se par poroči, in po nenapisanem pravilu mora ženinova družina mladoporočencema kupiti tudi opremljeno stanovanje. Mladi dejansko to pričakujejo, da vse to dobijo od staršev. Nevestini starši dajo denar za avto in druge malenkosti. In če starši nimajo denarja, potem ima fant manj možnosti, da se bo poročil. To je zdaj že kar vsesplošno pravilo v družbi in pritisk na družino je zares velik. Včasih so si vse družine želele fantka, zdaj vsi upajo, da bo deklica, saj imajo z njo manj stroškov in jo bodo lažje poročili.

Kako pa je s porokami? Se mladi poročajo ali živijo bolj v izvenzakonskih skupnostih?

Sun Shen: Poročajo se, vendar pa ne zelo mladi. Vse se dogaja kasneje. Večina študira vsaj do 24. ali 26. leta. Tisti, ki želijo doktorati, prekinejo študij, ko so stari 30 let, in takrat se šele odločajo za poroke. V velikih mestih je povprečna starost mladoporočencev tam od 28 do 30 let. Ja, tudi prvega otroka večina dobi tam okoli 30, leta. Zelo podobno kot v Evropi in Ameriki.

Vaša mama je učiteljica? Vi želite biti učiteljica? Kako vi in ona vidita razliko med disciplino in predanostjo učencev na Kitajskem in v Sloveniji?

Sun Shen: To me je pred kratkim ravno vprašala kolegica na fakulteti. Naj začnem s predšolskim sistemom, ki je pri vas zares odličen in kakovostno organiziran. Imate zares napreden sistem, saj začnete strokovno delati z otroki že pri enajstih mesecih, pri nas pa gredo lahko otroci v vrtec šele, ko so stari tri leta.

Tudi vzgojitelji v vrtcih so zares odlično usposobljeni in strokovni. Imate odlične aktivnosti in vaši vrtci so v veliko pomoč mladim družinam. Pri nas je vse bolj amatersko in prostovoljno, nimamo strokovno izobraženih vzgojiteljev. Zato lahko rečem, da je 5- oz. 6-letnik v Sloveniji veliko bolj izobražen in vzgojen kot na Kitajskem. Veliko bolj ubogajo, saj so navajeni, da poslušajo vzgojiteljico. Vaši otroci veliko hitreje berejo in pišejo kot kitajski.

No, zdaj poskušamo evropski predšolski sistem popolnoma prekopirati, kar pa tudi ni dobro, saj družina pri nas funkcionira drugače, tudi naš jezik je popolnoma drugačen, pisanja in branja se ne učimo enako kot vi. Seveda moramo nekaj spremeniti, a moramo sistem prilagoditi svojim potrebam. Zelo slabo je poskrbljeno tudi za otroke s posebnimi potrebami, večina jih ostane kar doma, vse, kar je ekstra, pa je treba drago plačati. Večina ljudi si tega ne more privoščiti.

Kako pa je s šolskim sistemom?

Sun Shen: No, tukaj pa se vse obrne. Morda še ne v prvih razredih, a potem je vse narobe. Posebno v srednji šoli so vaši otroci leni, nimajo potrpljenja, vse, kar je preveč težko, jim je odveč. Takoj ko naletijo na težavo, se vdajo in rečejo, da tega ne zmorejo. Na Kitajskem je povsem obratno, vsi imamo v glavi, da ni nič pretežko, in tudi če je težko, se moramo potruditi in se še več učiti. Tudi mi se moramo potruditi za kakšne težke matematične naloge, a nam je to izziv, tukaj pa se vsi takoj pritožijo, da je dala učiteljico prezahteven test. Nihče ni pripravljen porabiti veliko časa za učenje, mi se zares veliko učimo, zato nam nič ni težko.

Koliko pa je učencev v vaših razredih?

Sun Shen: Razredi so zelo številni, po navadi je okoli 60 učencev v enem osnovnošolskem razredu. A ni tako težko, saj učenci poslušajo. Morda učitelji niso tako prijazni kot tukaj, a imajo v razredu disciplino in avtoriteto. Pri nas ima učitelj vedno prav. Mislim, da so šole na Kitajskem zelo učinkovite, saj vsi vedo, kaj morajo delati.

Kako pa vidite kolege, študente na slovenski univerzi?

Sun Shen: Mislim, da so kreativni in imajo dobre ideje, a ne znajo dati vsega od sebe. Zelo malo jih zares osredotočeno študira in vsi hitro odnehajo. Prehitro se profesorje krivi za neuspeh. Po našem mnenju ima učitelj vedno prav in za neuspeh si kriv sam. Tudi kolega študent iz Argentine je zelo podoben slovenskim študentom. Za svoj neuspeh krivi vse okoli sebe, samo sebe ne.

Če se ne učiš, ne moreš narediti izpitov in ne more biti kriv profesor. In naj vam povem, da je v ZDA še veliko huje, tam že majhni otroci ocenjujejo, ali je učitelj dober ali slab. Lepo vas prosim, no, to je že preveč. In na fakultetah so prav vznemirjeni, če se kdo pritoži čez profesorja. Tega ne razumem, kako se ne znajo postaviti zase, da so vendar oni profesorji in da oni vedo, kaj delajo, študenti pa pač morajo upoštevati njihova navodila. Zanimivo pa, da se vsi pritožujejo, ko sploh še niso poskusili. Najprej poskusi nekaj narediti in nato ocenjuj, ali je profesor dober ali slab.

Ja, vsi želijo po bližnjicah do uspeha in znanja.

Sun Shen: Pri znanju ni bližnjic.

Kako težko pa je na Kitajskem postati učitelj? Sta selekcija in študij težka?

Sun Shen: Veliko lažje je postati učitelj na Kitajskem kot tukaj. Pri nas ne potrebujemo diplome niti strokovnih izpitov. No, zdaj si dobre javne šole že prizadevajo za bolj izobražene učitelje, a na splošno ni težko.

Katere pa so najbolj priljubljene države za študij?

Sun Shen: ZDA in Kanada, tudi Avstralija, Nova Zelandija. Zdaj je vse bolj priljubljena tudi Evropa. Predvsem so priljubljene države, kjer se govori angleško, saj se nas večina v šolah uči le angleščino.

Kakšno pa je zdaj življenje na Kitajskem? Kako udobno živite?

Sun Shen: Seveda imamo velike probleme s prometom, onesnaženostjo ... a na splošno se je življenje izboljšalo, tudi kriza nas ni tako prizadela kot Evrope in Amerike. Res pa je, da vsi delamo veliko dlje kot tukaj. Vse dela praktično 24 ur na dan, od trgovin do restavracij. Tudi dopusta imamo zelo malo, največ dva tedna na leto.

Kam pa hodijo Kitajci na počitnice?

Sun Shen: V primerjavi z Evropejci ne potujemo veliko, no, v primerjavi s preteklostjo pa veliko več. Mladi gredo raje v tuje države, starejši, tako kot moji starši na primer, pa raje raziskujejo Kitajsko, ki je seveda zelo velika in raznolika dežela. V tujino največ potujemo na Tajsko, ki je tudi za nas zelo poceni, pa v Tajvan, na Japonsko, Singapur, nekoč je bil zelo priljubljen Hongkong.

Se v Evropi počutite dobro?

Sun Shen: Mislim, da se počutimo dobro. Ljudje so prijazni do nas, všeč nam je tudi, da v mestih ni take gneče kot na Kitajskem, več je miru. Jaz se tukaj počutim zelo dobro. Evropa za nas ni tako draga, na primer čaj ali kava v baru bo na Kitajskem celo dražja kot pri vas. Zelenjava in sadja pa sta za nas tukaj izjemno dragi. No, pred leti pa je bilo za nas v Evropi res zelo drago, zdaj pa smo vam že kos.

Se s starši veliko pogovarjate o preteklosti?

Sun Shen: Starši nam ne povedo nič, vsaj moji ne. Vem le toliko, kot smo se učili v šoli. No, zdaj vemo več, ker potujemo v tujino, veliko beremo, gremo na internet, gledamo filme. Ampak s starši se o preteklosti prav nič ne pogovarjamo.

Imate o nas Evropejcih kakšne predsodke?

Sun Shen: Morda to, da ste Evropejci leni. Ne vsi, a naj dodam, da ste vi veliko bolj kreativni od nas.

V Sloveniji učite kitajščino? Kako dobro nam gre?

Sun Shen: Ja, zanimanje za učenje je med študenti zelo veliko, med odraslimi manjše. Kitajščina je za vas res zelo težka, mi pa se s težavo učimo angleščino. Treba se je potruditi. Zdaj je nekoliko lažje, saj imamo več možnosti za učenje, imamo tudi dostop do učnega gradiva, interneta in veliko potujemo.

Situacija s tujimi jeziki se je tudi močno spremenila po olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008. Zdaj so vsa velika mesta bolj dvojezična in so napisi tudi v angleščini. Vse več je poudarka tudi na učenju angleščine, otroci se lahko začnejo učiti že pri šestih letih, če to želijo.

Kaj pa drugi tuji jeziki?

Sun Shen: Veliko se jih uči japonščine, ki je za nas vseeno lažja kot angleščina. Nekatere znake lahko celo prepoznamo, lahko uganemo osnovni pomen, saj so si Japonci izposodili veliko naših znakov. Sicer pa sta si jezika povsem drugačna.

Kaj si želite delati v prihodnosti? Boste učiteljica kot mama?

Sun Shen: Rada bi odprla svojo šolo, kjer bi imeli poseben sistem, nekaj vmesnega med kitajskim in evropskim. Mislim, da bi bilo to mogoče. No, moja mama sicer ni navdušena nad mojimi idejami, a jaz mislim, da so dobre. Želim se zavzemati tudi za večjo vključenost otrok s posebnimi potrebami v navadne šole.

Tekst: Tina Lucu. Foto: Primož Predalič.

Tjandžin

Tjandžin je velemesto v severni Kitajski. Je največje obalno mesto območja, eno petih kitajskih osrednjih mest in eno štirih občin pod neposredno državno upravo. Meji na provinco Hebej in Občino Peking in na vzhodu sega do zaliva Bohaj. Po številu prebivalcev v ožjem mestnem območju je Tjandžin četrto največje mesto na Kitajskem, za Šanghajem, Pekingom in Guangdžovom, v širšem upravnem območju pa peto največje v celinski Kitajski.