Svetlana Makarovič: "A, da sem hudobna? Ja! Sem Luciferka, nosim luč."

»Preveva me božanski občutek osvoboditve. Ko se spomnim na tisti zarodek, si rečem, naj mi bo hvaležen, da sem ga odpravila. Da ga nisem vrgla v to grozo sveta. Takrat sem bila brez denarja, brez doma in za tega tujca ni bilo prostora v mojem življenju. Moje telo je samo moja last, nikogar drugega.«

Izsek le ene izmed trpkih izpovedi umetnice Svetlane Makarovič v sveže natisnjeni biografski knjigi Luciferka, soavtorja Mateja Šurca in mačka Kotika.

Svetlana, znana kot večna upornica proti sistemu in glasna zagovornica pravic žensk do splava, o čemer sva debatirali tudi to poletje, ko mi je povedala, da »cerkev si želi imeti vpliv na vse, tudi na seks, erotiko. Nekaj nezaslišanega je, da si ponekod drznejo pred porodnišnico žaliti ženske, ki odidejo na abortus. To ni noben hec, za žensko je to zelo boleča stvar, v vsakem primeru. Sama sem to doživela dvakrat. Če se ženska odloči, da se ta otrok ne bo rodil, se pač ne bo rodil! In pika! To je njena odločitev, ne cerkvena. Cerkev naj o splavu molči, dokler prikriva pedofilijo!«

In to je prišlo iz ust ženske, ki je odraščala ob bogaboječi materi, ki je okusila šibo na golih nogicah pri svojih štirih letih.

»Jaz sem Luciferka, nosim luč!«

»Mogoče zdaj raje jočem s svojo lastno Sapramiško nad njenim praznim lešnikom, zakaj pa se mi v srce ne zasmili mala Svetka, po krivici tepena po golih nogicah? Ja, pa kaj zato, ker me ne more slišati, ker ji šele zdaj, odrasla, kričim: Brani se! Ugrizni prasico, ki se izživlja nad teboj, potem pa ti še očita, da si jo prisilila v ta tepež. In ti celo med solzami zatrjuje, da jo udarci bolj bolijo kot tebe. Zbij ji očala s svetohlinskega gobca, zavpij ji, da preklinjaš njenega usranega Jezusa! A, da sem hudobna? Ja! Sem Luciferka, nosim luč. In branim vse male, nebogljene Svetke tega sveta.«

In tako se je mala Svetka, da bi pobegnila pred bridkostmi sveta, že zelo zgodaj začela zatekati v svoj svet, v svet pravljic.

Je res, da Svetlana ne mara otrok?

Mnogokrat sem že ujela komentar, kako lahko nekdo, ki ne mara otrok, zanje piše pravljice? A to je le še en stereotip o Svetlani, ki ga knjiga izbriše, saj ni čisto tako. »Prepogosto pozabljamo, kako majčken otrok ali drugo bitjece doživlja obup. On nima občutka za to, kaj bo. Zdaj, v tem trenutku je hudo in najhuje. Tu ni tolažbe. Starejši ga poskušajo pomiriti, češ, saj bo bolje. Kdaj bo bolje? Jutri. Kdaj bo jutri?« preberem v knjigi.

»Zelo me zanimajo otroški odzivi na pravljice, ko jih slišijo. Nekateri so pretreseni in se poistovetijo z ubogo miško, drugi celo iskreno jočejo od sočutja. So pa tudi takšni, ki Sapramiški privoščijo njeno nesrečo. Da se najde izmeček, ki muči in ubija druga živa bitja le zato, ker hoče slišati krike bolečine, smrtne krike obupa – in ob tem uživa?

Ja, tudi otroci to počnejo. Upam, da je na svetu več prijaznih otrok kot takih, ki povzročajo strahote.Sem brez otrok in imam kritičen odnos do njih. Silno pa me razneži otrok, ki ima rad vse živali. Opazujem štiriletno punčko, medtem ko boža polža slinarja in mu šepeta: 'Ne boj se, nič ti ne bom storila.' To je vilinski otrok.«

Pa da ne bo pomote, ni celotna knjiga grenka kot pelin, v njej se skrivajo tudi številne sladkosti. Recimo o njenih, sicer večinoma neuspelih, a vendarle zabavnih podvigih pobegov: pred poroko, pred služenjem vojaškega stanu, kamor so takrat pošiljali tudi ženske, takšnih in drugačnih ljubezenskih izzivov in metanju krožnikov ter skodelic dotični oseb.

Kako je bilo na papir sestavljati takšne intenzivne življenjske zgodbe mi je zaupal soavtor, novinar in pisatelj Matej Šurc.

»V šalah se skrivajo drobne bodice …«

»Knjiga je na trenutke trpka, žalostna, pa spet zabavna. Hkrati veliko pove o naši polpretekli zgodovini in o Svetlaninem videnju tistega časa, skozi katerega se je prebijala. Pazljivo sva izbirala, katere odlomke uvrstiti in katerih ne. Včasih sem jo komaj prepričal, naj tega ali onega ne vrže ven, nekaj pa sva vseeno črtala.

Najbolj sva se zabavala s satiričnimi vložki ob sodelovanju mačka Kotika. Luciferka je namreč šolski primer, kako založba ne sme ravnati z avtorji. In se sprašujem, kako je Šteger (urednik Beletrine op. p.) bral najino knjigo? V njej je precej primerov, iz katerih bi se tudi on lahko učil. Tale pesmica, recimo, ki jo je Svetlana že leta 1983 prepevala v Kabaretu 13: … V šalah se skrivajo drobne bodice, v vsaki bodici je kaplja resnice,« je komentiral avtor, ki je Svetlano spoznaval ob pisanju knjige.

»Spoznala sva se na plesu. Ona v dolgi obleki iz modrega žameta, jaz pa neobrit, neotesan… Ne! Ni bilo tako, ampak čisto preprosto. Lani, 3. julija ob 16.42 sem vprašal strička Gugla, ali Svetlana Makarovič pri osemdesetih letih že ima svojo biografijo. Prejel sem zadirčen odgovor: Neeee!  Obrnil sem se na znanko, ki Svetlano pozna. Nekaj dni pozneje smo se osebno srečali in tako se je začelo ...

Ne bom povedal, kaj si mislim o njej. Že zato ne, ker ne mara hvalospevov. In jih tudi ne potrebuje. Rečem si le, škoda, da je svet tak, kakršen je in da ona vanj ne spada.

Spomnim se utrinka, ko sva končala s knjigo. Sedela sva na verandi njene hiše ob Sori in se predajala ugodju. Kotik je s svojo ekipo šaril v starem mlinu in se ni zmenil za naju. Midva pa sva gledala pajčevine pod nadstreškom in rekel sem si: Glej, pajkci. Oni najbrž držijo z nama. Morda sem že slutil, da bo izidu Luciferke sledil pogrom kakšnih razjarjenih pripravnikov kulturniške štajerske 'varde'?«

Samostni človek potrebuje svoj prostor

In tako je tudi bilo. Izid Luciferke je namreč res dvignil precej prahu, zaradi spora med avtorji in založbo Beletrina. A namen tega članka ni pogrevati kašo, ki so si jo skuhali. Odločitev, na katero stran brega bodo stopili, prepuščam bralcem in se umikam v tako imenovani 'varnostni obroč', ki ga ima po Svetlaninih besedah okoli sebe vsako živo bitje.

»Ne vem, ali bi temu rekla energija ali fluid ali karkoli. A čutim, da je okoli mene nekakšen prostor, v katerega lahko stopi samo nekdo, ki je povabljen. Odvratni so mi ljudje, ki se hočejo pogovarjati z menoj čisto od blizu in mi dihajo v obraz. Če nekdo nasilno vstopi v ta prostor, naleti na divja čustva ... Telesna bližina je včasih nekaj čudovitega, včasih pa skrajna grozljivost.

Bitje, ki je samostno, kakršna sem jaz – mačka - , hoče brezpogojno sámo odločati, kdo se mu sme približati. Samostni človek mora imeti kraj, kamor se zateče, pa čeprav v osamljenost. Kjer se hrup poleže, kjer lahko zasliši svoje misli, kjer se umiri. Šele potem gre lahko spet med ljudi. Šele potem lahko koga spet iskreno objame.«

Novo na Metroplay: "Zgodovine se moramo zavedati, da ne ponavljamo istih napak. Moramo pa jo zagotovo preseči" | Matej Grah