Švicarska pisateljica romunskega porekla Dana Grigorcea: "Malo je stvari, ki lahko pokvarijo razpoloženje v mestu, kot je Ljubljana"

Novela se osredotoča na nenavadno afero med balerino Anno in priseljencem Gürkanom in nas popelje na intenzivno potovanje po labirintih svobode in ljubezni.

Grigorcea je pretekli mesec preživela na rezidenci v JSKD-jevi Cepetki, te dni pa jo lahko v živo poslušate na dogodkih v Mariboru, Slovenj Gradcu in Ljubljani.

Pisateljica o Ljubljani, nagradah in junakih

Deževen in hladen september ste preživeli na rezidenci v Ljubljani. To sicer ni vaš prvi obisk mesta, obiskali ste ga že, najmanj tedaj, ko ste nastopili na festivalu Vilenica. Naj vas najprej vprašam, ali vam je mesto kljub slabemu vremenu všeč? Bo morda postalo prizorišče vašega prihodnjega pisanja?

V dobri družbi lahko uživate tudi v slabem vremenu. Kakorkoli že, le malo je stvari, ki lahko pokvarijo razpoloženje v mestu, kot je Ljubljana. Ljubljana je pravi dragulj – in za avtorje pravzaprav navdihujoče mesto.

V središču vaše novele Dama z magrebskim psičkom, ki je bila pred kratkim prevedena v slovenščino, je seveda Zürich, ne Ljubljana. Naslov seveda aludira na Čehovovo novelo Dama s psičkom. Sklepam, da povezava ni naključna. Kaj vam pomeni Čehovovo delo? 

Naslov jasno kaže na Čehova in izraža spoštovanje do avtorja, ki svojih junakov ne obravnava hladno, kot denimo žuželke, ki jih je treba nabosti, temveč ljubeče. Želela sem se preizkusiti v tej ljubeči, človekoljubni drži in sočasno v besedilo vnesti polemično tematiko afere med dvema neenakima protagonistoma.

Ena izrazitejših tematik novele je – vsaj zame – vizija svobode, ki jo ponuja ljubezen. Pripoved se vrti okoli Annine želje po tem, da bi po, če se izrazim z Žižkom, po travmi ljubezni spet našla svoje mesto v svetu, tudi v svojem življenju. Kaj se zgodi z zaljubljeno Anno in kaj z zaljubljenim Gürkanom?

Anna je baletna plesalka na koncu kariere, ki je na odru izvedla že vse ljubezenske poteze in se zdaj sprašuje, koliko svežih, neporabljenih potez ji je ostalo za življenje. Kaj je v njenem življenju resnično in kaj jo lahko še naprej navdihuje za umetnost. Njena zgodba obravnava razmerje med umetnostjo in življenjem.

"Gürkan pa je kurdski migrant, ki z Anno ugotovi, da mu je bilo v družini zelo tesno, da morda ne živi življenja, ki mu je še vedno v izziv."

Njuna ljubezenska zgodba je pas de deux. Najprej plešeta skupaj, nato vsak zase, nato spet skupaj, vsak na svoj način.

Pomemben vidik novele je njen natančen, a hkrati sinestetičen jezik. Kako uporabljate jezik ali, natančneje, kako razvijate slog za določene pripovedi? Ali vam tudi vaša dvojezičnost omogoča globlje razumevanje omejitev ali rabe jezika?

Pišem počasi, kot bi pisala pesem, vsako besedo postavim na svoje mesto.

"Dvojezičnost je temelj moje neomajne vere v sposobnost jezika, da izrazi vse, v najmanjših niansah."

S svojo literaturo želim bralcu ponuditi izkušnjo, ki jo sama pri branju iščem in obožujem: tisti »aha« efekt! Aja, točno to sem že dolgo hotela povedati, samo nisem imela besed!

Od leta 2003 pišete pretežno v nemščini. Kaj vas je napeljalo na to, da ste jo izbrali za jezik pisanja?

Skoraj dvajset let živim v nemško govorečem svetu. In ker jezik zadovoljuje predvsem našo potrebo po sporazumevanju z neposrednim okoljem, mi je bilo jasno, da se moram sporazumevati v nemščini. V svoje zvezke pa si sicer zapisujem v nemščini in romunščini, včasih tudi v angleščini in francoščini, kakor mi pade na pamet, ali pa tudi rišem, v iskanju misli, ki si je še nisem dovolila izraziti. Kot popotnica med jeziki zelo uživam v delu s prevajalci, res se razveselim vsakič, ko gre moja knjiga v prevod – to mi obenem omogoči, da spoznam ljudi, ki jih zanimajo jeziki.

Vaš zadnji roman Ki ne umrejo je bil nagrajen s Schweizer Literaturpreis in prejel nominacijo za ugledno nemško literarno nagrado. Vaše dosedanje delo je bilo opaženo in nagrajeno tudi v drugih kontekstih. Kako pomembno/nepomembno je takšno priznanje? Ali prinese tudi določen pritisk? 

Literarne nagrade so lepo priznanje, sploh ko so v žiriji ljudje, profesorji in literarni kritiki, ki jih berem in cenim. Enako spodbudna se mi zdijo nekatera srečanja z bralci. Tudi za bralce naj bodo kakšne nagrade, sploh če upoštevamo, da je knjiga dobra toliko, kolikor je dober njen najpametnejši bralec.

Zanimivo se mi zdi, da je roman Ki ne umrejo izšel istega leta kot knjiga Svobodni Lee Ypi. Obe knjigi obravnavata komunistične in postkomunistične družbe, čeprav vaša romunsko, Ypijeva albansko. Kaj vas je pripeljalo do te pomembne teme? Ali je končno napočil čas za analizo 'posledic'?

Nikoli nisem želela pisati o tej temi, saj sem želela to mračno obdobje pustiti za sabo. Potem pa sem spoznala, da tega, za kar smo mislili, da je mrtvo in pokopano, še zdaleč ni konec, da duhovi preteklosti spet lezejo iz svojih grobov in nas preganjajo. Zato sem se odločila napisati vampirski roman, ki je hkrati tudi antivampirski roman. Je knjiga o skorajda bolestni želji nekaterih državljanov, da se predajo krvavemu, revanšističnemu voditelju.

Piše: Lena Kreutz

Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije