[Talenti] Tamia Šeme: "Vesela sem očetovih čestitk, še bolj pa čestitk tistih, ki niso z mano samo ob uspehu!"

M: So cirkuške discipline zelo nevarne?

Nekatere cirkuške discipline so bolj nevarne, nekatere manj. Za zračne discipline, ki jih imam jaz najraje, si upam trditi, da so lahko ob slabi koncentraciji in nezbranosti zelo nevarne. Zato moram biti na treningih vedno zelo zbrana, skoncentrirana, dobro ogreta in dovolj vzdržljiva ter natrenirana, da lahko izvajam elemente, ki so sicer nevarni, varno.

Je pa čar cirkuških disciplin ravno to, da zgledajo čim bolj nevarne, zapletene ali celo nemogoče in tako pri gledalcih vzbudijo adrenalin že samo ob gledanju.

M: Si lahko sploh predstavljamo, koliko cirkuških veščin obstaja? Verjetno ne obstaja le ples na obroču in svili.

Obstaja res zelo veliko cirkuških disciplin, ki se v grobem delijo na manipulacije s predmeti kamor spadajo žongliranje z različnimi predmeti, delo s hula hoopi, diablo itd., na akrobatiko, na ravnotežne discipline, na klovnstvo in na zračne discipline kot je ples na zračni svili, obroču, trapezu, vrvi itd. Seveda pa te discipline vedno tudi radi med seboj kombiniramo in izumljamo nove inovativne cirkuške veščine. Sama zelo rada probavam in se učim čim več različnih cirkuških veščin.

M: Katera disciplina je vaša najljubša in zakaj?

Moje najljubše discipline so zračne cirkuške discipline, še bolj podrobno pa zračna svila, ker se na njej v zraku počutim res domače.

Najbolj zanimivo dejstvo je to, da se jaz drugače bojim višine, ko pa sem na svili, ta strah popolnoma izgine. Zelo rada se ovijam v svilo in na njej ustvarjam skupaj z glasbo. V tem res uživam.

M: Kako menite, da Slovenci gledamo na cirkus? Ga dovolj spoštujemo?

Velikokrat sem že ugotovila, da Slovenci cirkus povezujejo samo s klovnstvom, kot da je to samo nekaj smešnega in zabavljaškega. Skoraj nikoli cirkusa ne povezujejo s trdim treningom in težko fizično aktivnostjo, ki je v ozadju večine cirkuških disciplin. Velikokrat sem tudi že slišala, da cirkus omenjajo v negativnem pomenu. Še večkrat pa sem doživela, da so, ko sem rekla, da grem trenirat v cirkus, ljudje mislili, da treniram v nočnem klubu Cirkus, kar mi je bilo smešno. Ravno zato želim cirkus v Sloveniji prikazati v drugačni luči in dokazati, da to ni le nekaj smešnega in nemogočega, ampak da lahko to poizkusi vsak in v tem uživa tako kot jaz. Cirkus ne podpira le redne fizične aktivnosti, ampak tudi umetnost, druženje in kreativnost.

M: Začeli ste nastopati v Restavraciji Nebo v Ljubljani.

Res je! Tja me je pred talenti povabila moja prijateljica iz fakultete, Tjaša Skubic, ker so omenili, da bi želeli, da nekdo nastopa tudi na aerial hoop-u in tako se je spomnila name. Za to sem Tjaši res zelo hvaležna, ker mi je tam zaradi dobrega vzdušja in lepote restavracije res užitek nastopati, hkrati pa tudi zelo rada nastopam v dvojici s Tjašo, ker je tudi ona zelo dobra plesalka! V restavraciji nastopam na aerial hoop-u in drogu, zaradi višine stropa pa žal ne morem nastopati še na svili.

M: Je to eden izmed načinov, da cirkuško disciplino vpeljemo v Slovenijo?

Cirkuški nastopi na različnih lokacijah in z različnimi cirkuškimi rekviziti se mi zdijo res dober način, da cirkus v najlepši luči predstavimo Sloveniji in jo zanj navdušimo. Moj dolgoročni cilj je, da bi v Sloveniji razvili profesionalne cirkuške predstave. Do tja je še dolga pot, ampak že samo to, da se vsaj bližamo temu cilju, bi mi pomenilo res veliko in bi tako vedela, da sem za seboj pustila nek pečat.

M: Zelo zanimive so tudi vaše korenine. Bi jih opisali?

Moje korenine so iz Slovenije in Bolivije. Mami je Slovenka, oče pa prihaja iz Bolivije in je “Native American” kulture -  indijanec. Je pa res, da že dolgo ne živimo več skupaj. Torej sem pol Latinoameričanka in pol Slovenka, kar se mi zdi zelo zanimivo in sem na to ponosna, ker je to moja posebnost.

M: Glede na to, da je vaš oče iz Bolivije – v katerem jeziku se sporazumevata?

Z očetom se dejansko zelo malo pogovarjava, skoraj nič, vsaj do zdaj ne.

Do zdaj mi je vedno samo dvakrat na leto za rojstni dan in za božič čestital v španščini, jaz pa sem dejansko potrebovala znati samo eno besedo v španščini, ki sem jo odpisala nazaj in to je "Gracias". (smeh) Oče ne zna govoriti slovensko.

M: Povedali ste, da vas je oče po nastopu poklical po dolgem času. Kakšni so bili občutki?

Ko me je oče po avdicijskem nastopu poklical, so bili občutki zelo čudni, ker tega niti malo nisem navajena. Mogoče bi celo rekla, da mi je bolj neznanec kot nekdo, ki bi mi moral biti blizu. Bilo mi je tudi smešno, ker je šele zdaj ugotovil, da znam govoriti špansko, čeprav znam govoriti špansko že vsaj 5 let. Kljub temu sem bila seveda tudi zelo vesela, ker je bila vseeno to zame neka nova zanimiva izkušnja, na video kameri sem prvič spoznala tudi svojega mlajšega polbrata in to mi se mi je zdelo res lepo. Hvaležna sem šovu Slovenija ima talent, da sem imela s tem tako lepo izkušnjo. Vesela sem bila očetovih čestitk ob mojem nastopu in tega, da se je name spomnil, res pa je, da sem veliko bolj vesela čestitk in pohval tistih, ki me spodbujajo ter so zame vedno tukaj že celo življenje, ne samo ob mojem uspehu.

Preberite tudi druge Dialoge: [Talenti] Martin Arbi: "Po uvrstitvi v finale so jo prevzela čustva in utrnila se ji je solzica sreče in ponosa."

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc