Tjaša Železnik o igri, materinstvu in življenjski prelomnici: "Včasih so me opazke, komentarji na ulici plašili"

Čeprav na prvi pogled Tjaša Železnik deluje težko dostopna, zadržana in hladna, je to zgolj prvi vtis, ko ste jo mimogrede srečali, ko brzi po ulici. Verjemite, ko jo enkrat pobliže spoznate, vas bo pozitivno presenetila s svojo sproščenostjo in srčnostjo. V družbi je zelo zabavna, mama z veliko začetnico in na dogodkih vedno pooseblja hollywoodsko eleganco, ki bi si jo v našem prostoru želela videti več. No, in ko smo ravno pri Hollywoodu, marsikdo mi je v preteklosti že prišepnil, da ga zaradi videza, dolgih svetlih las, spominja na ameriško igralko Gwyneth Paltrow. Kakorkoli ...

Nekateri se je spominjajo kot Ano iz legendarne televizijske uspešnice TV Dober dan. Drugim se je z vrhunsko igro dotaknila src kot izjemna Martha iz gledališke drame Ta obraz. Tretjim pa je pod kožo zlezla kot vrhunska kuharica Marjeta Kolmanič v seriji Ja, Chef!. Kakšna je Tjaša Železnik v resnici, ko ugasnejo gledališke luči in po večerni predstavi odhiti domov v hčerkin objem? Kakšen odnos gradi z 10-letno hčerko Marli? Kako se znajde za 'štedilnikom'? Kako se pripravlja na abrahama ter kakšne so njene neizpolnjene želje?

Zaupa mi, da je rada ves čas v pogonu, saj jo delo na nek način izpopolnjuje in osrečuje. Na njeno veliko zadovoljstvo dobiva vloge, ki so precej drugačne od nje, in prav zaradi tega lahko kot igralka raste in se razvija. Želi si, da bi občinstvo ostalo zahtevno, razmišljujoče, pa tudi kritično. Kako zelo sva bili 'kritični' ali bolje rečeno obsežni, izveste v pogovoru.

Gledališko sezono v MGL ste začeli z vlogo v predstavi Zahodni privez. Za kakšno vlogo gre?
Igram osebno asistentko Monique Pons, moj šef in neuslišana ljubezen je Maurice Koch, ki ga igra Sebastian Cavazza. Besedilo je sicer poetično, zahtevno, njegova postavitev na oder težka, pa vendar je vloga zelo zanimiva. Monique ima neverjetno moč preživetja, je borka, kljub temu, da kdaj izgubi tudi živce, vedno, tako kot mačka, pristane na nogah. Čeprav je v Zahodnem privezu predstavnica bogatih in priviligiranih, jo jaz doživljam kot nekoga, ki je tja prilezel z znanjem, delom in predanostjo.

Glede na vaš status, vam verjetno ni treba sprejeti vsake ponujene vloge za film, TV. Kaj je tisto, kar vas mora prepričati?
Zelo redko zavrnem vlogo. Mislim, da sem kdaj, zagotovo pa ne velikokrat. Predvsem v primeru, da nisem v vlogi videla prav nobenega izziva. Ponudb, predvsem za film, zame ni tako zelo veliko, kot bi si morda mislili. Dovolj sem radovedna, da se rada spoprimem z marsičem, in tudi če vloga morda ne ponuja veliko, vidim prednosti v drugih stvareh, morda soigralcih, novi izkušnji. Predvsem pa me vznemirja to, da poskušam iz vloge izvleči in naredim največ. Najbolj me prepričajo kompleksne, zahtevne vloge in dober scenarij.

V Hollywoodu je veliko govora o plačni neenakopravnosti med spoloma v filmski industriji. Kakšno stališče imate do tega, morda tudi kakšno osebno izkušnjo?
Mislim, da je skrajni čas, da do teh razlik ne prihaja več. Ne bi šla rada na tem mestu v podrobnosti, a se mi zdi, da tudi pri nas in v našem poklicu prihaja do razlik, in da so moški v marsičem v prednosti, tudi pri plačilu ...

Pred leti ste ustvarili lik Ane v TV-uspešnici TV Dober dan, za katero lahko rečeva, da je postala kultna. Še dandanes jo spremljajo nove generacije. Ali obstaja Tjaša pred Ano in po njej? Na kakšen način je bila to za vas prelomnica?
Obstaja. Ana me je zaznamovala predvsem zaradi prepoznavnosti. Serija je bila, je in bo priljubljena, tudi liki v njej. Velika kvaliteta TV Dober dan je zagotovo ta, da so liki humorni, simpatični, takšni, s katerimi se lahko poistovetiš. Zadnjič mi je nekdo rekel, da s(m)o "ljudski" v najboljšem pomenu te besede. Vse to pa daje občutek, da sem "tako dostopna" tudi v zasebnem življenju. Nisem. Potrebujem čas. Zares sproščena, zabavna sem le med ljudmi, ki jih dobro poznam. Med ljudmi, ki jih ne poznam, sem velikokrat zadržana, tiha, celo plašna in morda zaradi tega delujem nekoliko vzvišeno in hladno. Zdaj sem se morda komunikacije z neznanci vseeno nekako navadila, se naučila, včasih pa so me opazke, komentarji na ulici plašili, včasih celo jezili. 

Kaj pa v gledališču ... Katera vloga je vplivala na nadaljnji razvoj vas kot gledališke igralke?
Kar nekaj jih je bilo, zagotovo vloga Maje v Tihem vdihu, že prej morda Alisa v Treh zimah. Zadnja, zares nekaj posebnega, pa je bila zagotovo Martha v predstavi Ta obraz. Mislim, da sem z njo v igralskem smislu stopila nekam, kjer še nisem bila, korak naprej.

S katerim od likov, ki ste jih upodobili, se najbolj poistovetite in zakaj?
V gledališču, na moje veliko zadovoljstvo, dobivam vloge, ki so precej drugačne od mene, prav zaradi tega dejstva lahko rastem in se razvijam. Na televiziji je drugače. Mislim, da je prav Ana (in Fana) Ban najbližje meni, tudi Marjeta Kolmanič iz Ja, Chef! na nek način. 

Opažam, da je iz sezone v sezono na sporedu več gledaliških predstav. Za gledalca pomeni več izbire, kaj pa za igralca nasploh?
Jaz sem tiste vrste igralka, ki je rada ves čas v pogonu, tako da me delo na nek način izpolnjuje in osrečuje, še posebej če so predstave zanimive in mi vloge predstavljajo nov izziv. Zaenkrat se ne pritožujem, le redko se mi zdi, da imam dela preveč ... Kar pa se velike izbire gledaliških predstav tiče, pa se verjetno zgodi naravna selekcija. Ostanejo in obstanejo boljše. Tu si želim le to, da bi občinstvo ostalo zahtevno, razmišljujoče, pa tudi kritično.

Trenutno vas spremljamo tudi v humoristični seriji Ja, Chef!, ko se dogajanje odvija v kuhinji. Kako se vi sicer znajdete za štedilnikom? Kaj najboljše skuhate?
Kljub temu, da morda v seriji izgledam kot izkušena vrhunska kuharica, v življenju ni ravno tako. Ne kuham veliko, sploh ne med tednom, ker mi primanjkuje časa. Sem mojstrica preprostih jedi, kakšnih solat, testenin in juh. Če pa se zares posvetim kuhi, pa dobro skuham tudi kaj zahtevnejšega.

Kaj ima vaša hči najraje, da ji pripravite?
Moja hči obožuje moje testenine, palačinke in šmorn in seveda pico, ki jo pripravim čisto po najinem okusu.

Ste mogoče kot študentka kdaj delali v kuhinji? Mogoče v kavarni kot natakarica? Kakšne so vaše izkušnje in kaj se vam pri tem delu zdi najtežje?
V času študija sem delala kot natakarica v Trubaru in v Žmavcu. Bila sem odlična. Hitra, učinkovita in še kar prijazna. Najtežja, pa tudi najlepša je interakcija z ljudmi. Prijetna, kadar stvari tečejo kot po maslu in so ljudje zadovoljni, težka v poznih nočnih urah, ko je stočenega že precej alkohola in postanejo nekateri gosti glasni, težki in neznosni. (nasmeh)

Na uho mi je prišlo, da vaši igralski kolegi obožujejo vašo pito in da gre takoj za med. Jo lahko že kar poimenujeva Tjašina pita?
Imate dobre informacije, čeprav zasluge ne gredo samo meni. Kadar imam doma kakšno zabavo, kar je redko in morda prav zaradi tega te zabave ponavadi izpadejo zelo fajn in se zavlečejo pozno v noč. Takrat naredim pite po receptu iz meni zelo ljube kuharske knjige Darje Končarevič Toplo priporočam. Pite gredo res za med in res jih znam dobro pripraviti, verjetno tudi zato, ker sem jih spekla že kar nekaj. Najljubše pa so: špinačna pita s feto in pinjolami, pita s karameliziranim koromačem in pršutom in absolutna zmagovalka, brokolijeva pita z modrim sirom in orehi.

Živite in ustvarjate v Ljubljani. Se imate za tipično Ljubljančanko?
Že vse življenje živim v Ljubljani in na nek način sem tipična Ljubljančanka. Če ne bi imela službe ob večerih, bi se zagotovo preselila kam na vas, saj vedno bolj uživam v naravi, sprehodih po gozdu, v zelenju in miru. V Ljubljani pa najraje hodim na Rožnik, na sprehode do Špice in Botaničnega vrta ter nasploh veliko pešačim. Na tržnici se ne znajdem prav dobro, ne kolesarim veliko in nisem še našla svojega najljubšega lokala. 

Nobena skrivnost ni, da ste se razšli z očetom vaše hčerke. Še vedno verjamete v življenje v dvoje, konec koncev tudi v poroko?
Ja, na žalost sva se res že pred leti razšla. Dolgo sem verjela, da nisem za dvojino, da bolje funkcioniram sama in tudi dolgo časa nisem bila v partnerski zvezi. Zdaj pa razmišljam drugače, lepo mi je biti z nekom. O poroki nikoli nisem veliko razmišljala, tako je še danes, mislim, da je bistven dober odnos med dvema, razumevanje, podpora in skupni interesi.

S hčerko sta zelo povezani. V kakšno žensko želite, da zraste? Kakšne vrednote želite prenesti nanjo, in ali je kaj takega, kar ne bi želeli, da po vas prevzame?
Uh, zahtevno vprašanje. Želela bi, da bi bila odgovorna, do drugih in do sebe, da bi našla stvari, ki bi jo veselile in zanimale, in da bi imela ob sebi ljudi, ki bi jih imela rada in oni njo. Da bi bila razmišljujoča, aktivna, samozavestna. Da bi ohranila željo po ustvarjanju, branju, umetnosti.

Abraham je skoraj za ovinkom ... Ali se tudi tako dobro počutite, kot ste videti?
Hvala, se. Ne razmišljam preveč rada o tej okrogli številki. Mislim pa, da jo bom sprejela in poskušala v tem videti dobre plati. Osredotočam se predvsem na to, kaj so prednosti, vse izkušnje, zrelost, znanje ... Sicer pa, saj veste, kaj pravijo, petdeseta so nova štirideseta ali kako že ... nova trideseta. (nasmeh) Aja, pa seveda, veselim se enega fajn žura z veliko pitami, tortami in šampanjcem.

Kaj je vaš recept za vaš sijoč, mladostni videz?
Verjetno imajo največ pri tem geni, drugače pa aktivno življenje, veliko gibanja, kar se da zdrava prehrana in konec koncev tudi odrekanja. (nasmeh)

Je do danes ostala še kakšna neizpolnjena želja?
Uh, veliko jih je, predvsem pri potovanjih ... Rada bi šla na Japonsko, videla Tokio, najraje v času, ko cvetijo japonske češnje, šla za en teden smučat v Italijo; lahko tudi kam drugam (pri igralskem poklicu si žal celega tedna smučarije v najbolj pestrem delu sezone igralci ne morejo privoščiti, op. a.), videla Dansko in Kopenhagen, šla na Irsko, Islandijo, ponovno na Sicilijo, v New York, preživela vikend na kašnem otoku v svetilniku, to je želja iz mladosti, spet kajtanje s fanti, lahko bi nadaljevala in nadaljevala ... (nasmeh). Kar pa se poklica tiče, pa saj veste, še kakšna dobra filmska vloga.

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice