Julka Firbič | 22. 2. 2021, 19:51
To je najbolj fit slovenska televizijska voditeljica!
Je gotovo eden izmed najmlajših in najprivlačnejših obrazov na naši televiziji, saj šteje rosnih 28 let, za sabo pa ima že uspešen začetek svoje karierne poti, ki se hitro vzpenja.
Govorimo seveda o Valentini Plaskan, ki trenutno vodi večerno informativno oddajo na PlanetTv, njen obraz pa nam je lahko znan tudi iz uspešne nanizanke Ena žlahtna štorija, v kateri je igrala Sergejevo bivšo punco Gabi. Pred kratkim nas je presenetila s svojim pevskim talentom, saj je nastopila v novi oddaji Zvezde pod masko, kjer prav nihče ni ugotovil, da se pod umetniško sliko in drznim metalskim groovanjem skriva prav ona.
Mlada Valentina je pravi multipraktik, saj poleg novinarstva, petja, pisanja pesmi in vzgoje psičke Lime redno skrbno ohranja svojo kondicijo in postavo. Največkrat se odpravi na bližnji hrib in s seboj velikokrat vzame svojega prikupnega štirinožnega prijatelja, ko čas dopušča pa odide tudi na težje in bolj adrenalinske vzpone, ki so ji ljubši.
Njen Instagram profil krasijo slike prelepe narave, pod eno od tovrstnih fotk je Valentina zapisala svoje takratne in precej globoke ter kritične misli, svoj virtuozni zapis pa je naslovila preprosto: »Zgolj pot«:
»Če se mi je ob zasledovanju okruškov poletja, hlastanju po zadnjih sončnih in relativno toplih gorskih vzponih v zadnjih tednih, na katere sem želela odpeljati tudi Limo, zdelo, da se zaradi nje prilagajam, odrekam, da ne posegam po višjih visokogorskih, plezalno zahtevnejših gorskih turah, ki jih tako zelo obožujem, da skratka ni pravega izziva, je ob zadnjem maratonsko dolgem, a tehnično povsem nezahtevnem vzponu na mistično Krnsko jezero nekje v zaledju teh idej zakljuvala podoba povsem druge plati te iste situacije.«
»Ne gre toliko za prilagajanje, kot učenje in sprejemanje, da vendarle odložimo ta občutek, da moramo še v naravi, v gorah, v času, ki bi naj bil svoboden, času, nevezanem na neko produkcijsko vrednost, ki bi določala našo samopodobo, vedno dokazovat samim sebi, ne vem kateremu "velikemu drugemu" zunaj nas ali v nas samih, da zmoremo, da smo lahko vsakič boljši, da lahko višje splezamo še hitreje, da smo vedno bolj izpopolnjene verzije sebe v postajanju, karkoli naj bi to že bilo. Iskati naslednji še popolnejši razgled na še višjem in še bolj fotogeničnem skalnem previsu, ker če ni ovekovečeno na "fotki", v svetu, kjer so naše oči zamenjale kamere pametnih telefonov, ne obstaja. Tiho spoznanje, naj narava ne postane še en poligon za tekme v nenehnem iskanju, prevpraševanju in pretresanju smisla lastnega obstoja, kar se mi zdi, da zadnje čase vse bolj postaja nek pasivno agresivni imperativ "prostočasja" nenehno cepetanje v neki kvazi kritičnosti do vsega, kar obstaja, ker je to že tak "mainstream" in viseča mreža za ne - mišljenje, da včasih prav zaboli v glavi, ko poslušaš traktate samopromocije skozi pamflete o veliki "skrbi za druge".«
»Ne rabiš vedno cepetat v potrebi, da splezaš in osvojiš še en vrh, pa razgleda ob tem sploh ne vidiš, ne s tistimi notranjimi očmi. V redu je, če si kdaj kot Lima in si pač hepi, ker je sonce, ker je voda ravno prav mrzla, ker je hrana, ki spominja na babičino kuhinjo, ker je še en je**** lep sončni zahod in ker imaš vsa čutila, s katerimi lahko vse to sprejmeš vase in ceniš.«
Direktna, pametna, brez dlake na jeziku in odločna Valentina nam je s preprostimi predala močno sporočilo: Lajf ne rabi bit samo strma plezalna stena, dovolj je, če je včasih "zgolj pot".
View this post on Instagram
View this post on Instagram
View this post on Instagram
