29. 8. 2015, 16:39 | Vir: Liza
Tomaž Potza: "Kopališče Ilirija je obala na jugozahodnem delu Ljubljane"
Tomaž Potza je na kopališče Ilirija prvič prišel s štirimi leti, leta 1940, ko ga je pripeljala sestrična. Kopališče Ilirija je od takrat, ko je veljalo za elitno kopališče s pedikerjem in frizerjem, do danes šlo skozi različne faze. Tomaž Potza ga redno obiskuje še danes, po 85 letih njegovega obstoja, s čimer se uvršča med 'ilirijane' in rekreativne plavalce, po nekaterih pa tudi med 'swimmoholike'.
Ste rekreativni plavalec?
Rekreativec, tekmoval nisem nikoli, razen takrat, ko smo bili študentje, ampak tisto je bilo bolj za šalo kot zares. Star sem bil štiri leta, ko me je leta 1940 na Ilirijo pripeljala sestrična, tik pred začetkom druge svetovne vojne. Spomnim se tudi 6. aprila 1941, bila je cvetna nedelja in nekje nad Ljubljano je brenčalo, nisem pa dojel, da je to kakšna vojna.
Tudi italijanske okupacije se spomnim, ampak kljub temu, da je bila okupacija, smo še vedno hodili na Ilirijo. Zunaj je pisalo Bagno sportivo Ilirija in slovensko Kopališče Ilirija. Italijani so popoldne imeli večkrat zaključeno kopanje, posebej za vojaštvo in posebej za oficirje. Iz tega je nastala zanimiva zgodbica.
Vsi Italijani so več ali manj bili namaziljeni z briljantino, od katere se je na površju bazena naredila plast maščobe, v kateri so se zaredile bakterije. Nekateri ljudje, saj je takrat zelo malo ljudi uporabljalo plavalna očala, tudi sam jih dolgo nisem imel, so dobili očesna vnetja, tako imenovano ilirijansko bolezen.
Je Ilirija takrat veljala za elitno kopališče?
Ilirija je za elitno kopališče veljala pred drugo svetovno vojno in po njej. Imela je pedikerja in frizerja. Garderoba je bila deljena na moški in ženski del. Lahko si imel veliko ali malo omarico s ključki. Za nas mulce je zadostovala mala omarica.
Saj kaj si pa imel? Majico, hlačke, sandale in kopalke, ki so po koncu druge svetovne vojne bile spodnje hlačke, potem pa so bile sešite iz dveh pionirskih rutic, na eni strani so bile zašite in od znotraj malo podložene, na drugi strani pa so bile za zavezat, imenovali smo jih minimalke.
Ženske pa so še več ali manj imele enodelne kopalne obleke, kot v filmu Ples na vodi. Pozneje so se pojavile dvodelne kopalke, ampak spodnji del je bil še vedno visok. Glede omaric pa je bilo tako, da si lahko najel souporabo velike omarice, kar je bilo ceneje. Takrat denarja ni bilo, kakor tudi po vojni ne. Zadnji dve leti vojne nismo hodili na Ilirijo tudi zato, ker je bil skoraj vsak dan zračni alarm.
Česa se še spomnite s takratne Ilirije?
Na Ilirijo je hodilo precej ljudi. Imeli smo lesene ležalnike, ki so pozneje prepereli, pa še polni žebljev so bili, kasneje so bili 'ligenštuli', danes pa inšpektorji iz higienskih in zdravstvenih razlogov dovoljujejo le plastične ležalnike.
Na terasi je nekaj časa bila nudistična plaža. Bilo je tudi ozvočenje, prek katerega so se slišale borbene pesmi in kakšna narodna, potem so s Češkega prinesli plošče in je bila že bolj 'pleh muzika', kar je bilo narobe, češ da se to ne sme vrteti v javnosti.
Ste se plavati naučili na Iliriji?
Dobro plavati sem se naučil šele potem, ko sem bil na morju. Morje sem prvič videl pri desetih letih, po vojni, ko smo šli s šolo v počitniško kolonijo.
Takrat Ljubljančani še niste hodili na morje?
Prvič je bila meja na Rakeku in si moral naokrog na Sušak ali v Dalmacijo. Drugič pa ni bilo avtomobilov.
Ste bili bolj odvisni od ljubljanskih kopališč?
Vmes je bila še vojna in je zato morje bilo nekaj, za kar si vedel, da je, videl si slike, potem pa smo v četrtem razredu osnovne šole šli na izlet v Opatijo. Morje sem prvič zagledal, ko smo se z vlakom pripeljali v Matulje. To je bil res prizor, ki nas je kar presunil. Potem smo šli v vodo in poskušali, ali je morje slano, kot so nas učili.
Je Ilirija res veljala za eno od boljših evropskih kopališč?
Ko je bila leta 1929 Ilirija narejena, je veljala za najmodernejše kopališče v srednji Evropi. Zasnoval ga je Miroslav Zupan v sodelovanju z ing. Stankom Bloudkom, letalskim konstruktorjem in načrtovalcem športnih objektov, ki je za izgradnjo kopališča, od takratnih petih milijonov dinarjev, prispeval dva milijona.
Bloudek je populariziral tudi letno telovadišče, ki je bilo za kopališčem, in zunanje drsališče. Bil je aktiven, ni bil poročen in vso energijo ter tudi finance je namenil za promocijo športa in izgradnjo športnih objektov. Mesto najboljšega mestnega srednjeevropskega kopališča si je bazen Ilirija prislužil tudi s tem, da je imel skakalni stolp, 10-metrsko skakalnico, urejene kabine in prho.
Ste hodili tudi na Špico?
Na Špico sem šel le nekajkrat s sestrično, ki je bila od mene starejša deset let. Tudi pozneje sem kdaj šel z njo, ko je imela ona ali njene prijateljice zmenek na Špici, kjer so se po navadi dobivali. Voda je bila čista in mrzla. Špica je bila dolgo priljubljena, tam so se snemale tudi določene scene filma Vesna.
Kako to, da niste nikoli trenirali plavanja, glede na to, da ste od mladih nog redno hodili na kopališča?
Plavanje sem imel vedno bolj za kopanje in osvežitev. Naša mama je sicer mirno rekla, da če hočem, lahko grem trenirat, ker je takrat bilo nepisano pravilo, da so na bazenu trije zdravniki: voda, čisti zrak in sonce.
Na Ilirijo prihajate vsak dan?
Zdaj, ko sem v pokoju, prihajam vsak dan, razen ob sobotah, ob nedeljah pa se bolj namakam. Tudi ob sobotah včasih pridem, a le na kavico.
Ne morete brez bazena?
Na nekakšen način sem odvisen od plavanja, kot je nekdo rekel, da smo 'swimmoholiki'. Meni plavanje pomaga. Zame je to preventivno razgibavanje sklepov. Odkar ponovno redno plavam, zlasti hrbtno, se pravi zadnjih 16 let, me ne bolijo ne križ, ne gležnji, ne kolena, ne kolki. Plavanje je zame fizioterapija. Večkrat rečem, če bi ministrstvo za šport bolj podpiralo plavanje, bi ministrstvo za zdravje imelo manj stroškov, ker ne bi imel toliko ortopedskih posegov. Plavanje je odlična preventiva.
Ne gre na kopališčih tudi za druženje?
Seveda. Takrat je to sploh veljalo. Sam skoraj nisi šel, vedno si bil s klapo. Takrat ni bilo mobilnih telefonov, vsaka klapa je imela celo svoj žvižg. Po žvižganju si vedel, iz katere klape je kdo. Bilo pa je tudi zanimanje za plavalni šport, igral se je tudi vaterpolo. Takrat se je kar precej igral nogomet, začela se je tudi košarka, ki so jo igrali zunaj, ker ni bilo pokrite dvorane, tudi po dežju, kar je danes nepredstavljivo. Vse se je razvijalo, Ilirija pa ostaja, letos praznuje 85 let.
Kaj se je na Iliriji spremenilo v teh letih?
Predvsem zdaj prihaja manj ljudi. Motorizacija je prinesla svoje, ceste so boljše, ljudje so bolj mobilni in gredo na morje. Prej pa je to za nas bil zaliv v jugozahodnem delu Ljubljane.
Ste ostali do danes zvesti Iliriji?
To pa smo Ilirijani. Kolezijo sem šel le pogledat, normalno je, da tam, kjer si gor zrasel, tudi nadaljuješ. Kar se Ilirije tiče, je čas naredil svoje, zdaj imamo drugačne ključavnice na omaricah, čeprav je les še vedno isti, drugo streho so naredili ...
Na boljše je šlo gotovo glede higiene, tudi zaradi inšpektorjev, danes se ilirijanska bolezen ne bi mogla pojaviti. Nekaj stvari mora vedno biti v redu: neoporečnost vode, prisotnost reševalca, urejene sanitarije ...
Katera ljubljanska kopališča še poznate iz starih dobrih časov?
Kot rečeno, sem s sestrično nekajkrat šel na Špico. Dostikrat smo hodili, ampak to so bili celodnevni izleti, peš pet kilometrov iz Bežigrada v Tomačevo na Savo. S sabo si vzel kakšno jabolko, včasih kakšen kos kruha, kar si imel. Sava je bila mrzla, kadar je imela 19 stopinj, je bilo že veliko, pa po svoje nevarna, ker je tiste čase vseh sort prinesla s sabo.
Je bilo kopališče urejeno?
Tam ne, urejeno je bilo pri Šternu na Ježici, ampak čim si šel v Savo, te je hitro dol odnesla in si moral nazaj peš. Tako smo raje šli v Tomačevo, tam so bili tolmuni, kopali smo se in igrali tarok. To je bilo tisto obdobje, ko nismo imeli denarja, ker je Sava bila zastonj. Na Iliriji si moral pa le plačati, tako si privarčeval in imel recimo za vstopnico za v kino.
K Šternu smo hodili bolj malo, v Tomačevo velikokrat, kadar nismo imeli denarja za Ilirijo, na Špico sem šel nekajkrat, na Kolezijo pa smo večkrat zašli. Nekaj časa je Kolezija imela nočno kopanje, zdaj pa so jo po mnogih letih ponovno odprli in velja za najmodernejše kopališče.
