Tone Partljič: "Našim vse odpustimo in se hahljamo!"

Tone Partljič bo šel v zgodovino kot eden najplodovitejših in najbolj priljubljenih slovenskih komediografov. Ko kritika imenuje njegovo najboljše delo, izbere komedijo Moj ata, socialistični kulak, s čimer se tudi sam strinja. Zgodba o Maleku, pravzaprav svojem očetu, ki se vrne iz ruskega ujetništva in mu povojna oblast dodeli zemljo bogatih kmetov, ki jo s švejkovsko držo obdeluje in pognoji tako, da bo najvišje zrasla koruzna zvezda, je v osemdesetih potolkla vse slovenske rekorde v gledanosti in po številu uprizoritev. (Nisem prepričan, da je gnojenje zvezde tudi v gledališki predstavi, v Klopčičevem filmu, ki je nastal po Partljičevem scenariju, pa gotovo.)

Poleg te komedije je za teater spisal še približno 20 drugih, s prvo, Ščuke pa ni, pa je sploh zaslovel (tudi ta je doživela zelo gledano televizijsko uprizoritev, v kateri je glavno vlogo odigral prav letošnji dobitnik Borštnikovega prstana Peter Ternovšek). Pravkar končuje najnovejšo, ki bo na odre prispela spomladi in jo je poimenoval Za nacionalni interes.

Ta naslov nakazuje na dve ljubezni našega sogovornika. Prva je Ivan Cankar, čigar literaturo je oboževal kot otrok in s katero si je pomagal pri dekletih v rosni mladosti (menda so vžigali verzi: Iz moje samotne, grenke mladosti vse polno je ponižanja, polno je bridkosti, se svetijo tiho tvoje oči), in druga je ljubezen do politike. Zaradi nje je upokojenskim letom dodal tri poslanske mandate in pol, ki jih je preživel v parlamentu kot vojak LDS, svoja opazovanja pa pridno beležil v humoreskah, kolumnah in predvsem gledaliških igrah (Gospa poslančeva, Politika, ljubezen moja, Štajerc v Ljubljani ...).

Iz politike se je umaknil dan pred nastopom novega šefa Jelka Kacina, da bi lahko v miru lovil ribe, užival v penzijonu in nabiranju denarja za Borštnikovo srečanje, najelitnejše tekmovanje slovenskih gledališč. To vsako jesen za nekaj časa okiti Maribor z naslovom kulturne prestolnice Slovenije, kar sicer v teh časih ne pomeni prav veliko, bo pa moralo zadostovati do takrat, ko se bodo uresničile tisočletne štajerske sanje in bo mesto ob Dravi tudi dejansko postalo naše glavno mesto.

Partljič je zelo prijeten sogovornik, hvaležen, kot temu pravimo, ker je v svojih odgovorih zelo odkrit in izčrpen. In to v tako širokem razponu tem, kot so Borštnikovo na eni strani in različne oblike alkoholizma na drugi.

Ste zadovoljni z letošnjim Borštnikovim srečanjem?

Partljič: Čeprav bo mogoče kateri od bralcev pomislil, da sem pač že star in tudi že konservativen, sem zelo zadovoljen, da je Borštnikovo takšno, kakršno je, in da ga ne spreminjamo iz leta v leto. Pred dvema letoma smo šele prvikrat v novi državi sprejeli neke vrste dokumente. Pravilnik BS. Delno je na to vplivala ministrica za kulturo v Drnovškovi in kasneje v Ropovi vladi Andreja Rihter, ki je nekateri kulturniki nimajo v najbolj prijetnem spominu (jaz pa se od tega distanciram). Ona je – morda tudi po strankarski liniji, ker je šlo za župana Pelhana v Gorici in Soviča v Mariboru iz njene stranke – še dvema gledališčema dodelila status slovenskega narodnega gledališča.

Prej je tak status imela samo ljubljanska Drama, Maribor je pa imel ta naslov, ampak je bil delno občinski, delno državni zavod. Maribor je zaradi visokih stroškov gledališče ves čas rinil državi. Rihterjeva pa je ob tem razrešila tudi problem BS tako, da je med obveznosti, ki jih ima ta novi državni zavod, v katerem sediva, dodala tudi dolžnost kadrovsko, tehnično in računovodsko servisirati Borštnikovo srečanje. Tega smo se malo ustrašili, ker nas je skrbela suverenost odločanja, vendar pod sedanjim direktorjem Danilom Roškerjem vzorno sodelujemo. Umetniško suverenost in avtonomijo pa zagotavlja omenjeni pravilnik.

S čim pa niste zadovoljni?

Partljič: Še nekaj bi rad omenil, vztrajanje pri doseženem, pa se mogoče vsi ne bodo strinjali. Pravijo mi, da se moramo internacionalizirati, postati evropski festival. Potem seveda ne bi govorili več o istem denarju. Zdaj da ministrstvo 12 milijonov, prav toliko tudi mesto, festivala pa nisem sposoben izpeljati pod 51, 52 milijoni. Se pravi, da moram kakih 27 milijonov zbrati sam. Zaradi tega je srečanje tudi zelo ranljivo … Čeprav moji nekdanji kolegi interpelirajo prav ministra za kulturo, a bi si kdo drug bolj zaslužil, naj povem, da je gospod Simoniti malo bolj naklonjen Borštnikovemu srečanju kot njegovi predhodniki. Če pa bi radi vabili predstave iz Barcelone, Berlina ... se mora pa za to res odločiti državna kulturna politika, ker to pomeni čisto drugo denarno zgodbo.

Sam sem prepričan, da potrebujemo Slovenci v času evropeizacije, ki je pozitivna, in globalizacije, ki je delno pozitivna, nacionalni festival, saj moramo vendar pokazati, kaj zraste najboljšega na naši nacionalni njivi. In to pokazati gostom in gledališkim menedžerjem iz sveta. Zelo me živcira, ko me sprašujejo, kaj bomo pri Borštnikovem spremenili. Jaz se bojujem za to, da ne bi ničesar spremenili. Seveda so lahko boljše predstave, seveda lahko festival bolje izpeljemo ... Nogomet v Ljubljani se je v zadnjih letih zelo spremenil, pa nisem prepričan, da imamo kaj od tega. Gledališki festival ni politika, da bi ga spreminjali, kadar se spremenijo politične elite.

Ko smo že pri nogometu. Rekli ste, da mora Borštnikovo srečanje postati nekakšna naša gledališka liga prvakov.

Partljič: Ja, tako metaforo sem uporabil. (smeh)

Kako resno pa slovenska gledališča jemljejo to tekmovanje?

Partljič: Zelo. Temeljna dilema je še zmeraj in se, kar me zelo čudi, vedno znova oživlja, ali naj bi bilo to srečanje vseh slovenskih teatrov, ki se ga udeleži vsako gledališče s predstavo, ki jo samo izbere, ali ohraniti selektivni tekmovalni program, ki ga imamo zdaj. Ta način selekcije traja že kakšnih 12 let pa že tudi prej smo imeli usklajevalca. Tista gledališča, ki niso izbrana, pravijo, da se njih Borštnikovo srečanje ne tiče. To me jezi, pa nisem človek, ki bi se hitro jezil. Devetnajst članov nas je v svetu Borštnikovega srečanja, se pravi vsi direktorji slovenskih gledališč in eden, ki predstavlja t. i. neinstitucionalne skupine, s katerimi smo sprejeli pravilnik in kriterije ter se dogovorili, da za vsak tekmovalni program Borštnikovega srečanja izberemo med 9 in 12 najboljšh predstav v pretekli sezoni. Opozarjal sem jih: »Ko tri leta ne boste izbrani, boste začeli pizditi.«

Zgodilo se je točno to. Ni pa mogoč korak nazaj, da bi lahko sodelovala vsa gledališča, kot so v prvih petih, šestih letih. Že zato je Gombač vedel, da mora izbirati najboljše, ker če te hoče kdo minirati, ti bo poslal predstavo, ki mu ni najbolje uspela ali ki je ni treba obnavljati. Zato je uvedel tekmovalni festival z nagradami. Ni pa mogoče tudi zato, ker so se gledališke institucije spremenile. Recimo, da bi v Špas teatru naredili dobro komedijo. Kdo bo zdaj odločil, ali so oni pravi teater ali ne? V času, ko ministrstvo razpisuje projekte za civilno sfero, se združi nekaj gledališčnikov, vsi so poklicni, naredijo perfektno predstavo, po kateri se razidejo. Kako naj jim potem prepovemo konkurirati za sodelovanje na BS? Ne more BS ocenjevati, katera skupina ali nov teater je »primeren«. Le kakovost predstav je lahko kriterij, pa avtonomija selektorja, ki ga volimo vsaki dve leti.

Je veliko pritiskov, da bi katero od predstav uvrstili na Borštnikovo srečanje?

Partljič: Ne, skoraj jih ni, je pa kasneje veliko užaljenosti in tudi groženj. So pa veliki pritiski na t. i. spremljevalni program, ki poteka v nočnih urah. Ampak ta program poteka, če zberemo denar, sicer ga pač ni. Že januarja začnem hoditi od vrat do vrat. Ponekod me direktor ne pogleda niti, ko gre mimo mene. Kje drugje so pa vljudni in spoštljivi, vsega vraga doživim. To se mi ne zdi prav, ker se nekako počutim »gospodar« polovice denarja. Zrihtam ga s krvavim potom, potem pa preberem o sebi (resda v Direktu), da sem premeteni upokojenec, »ki baje, se govori« – tako da res ne moreš nič – dobiva 660 tisoč tolarjev na mesec.

In ko grem h kakšnemu direktorju, si ta najbrž misli, da prosim zase, pa opravljam to funkcijo popolnoma brezplačno. Od pred kratkim dobivam 50 tisoč tolarjev za materialne stroške, kar je manj, kot v času festivala porabim za telefon. O potnih stroških, cestninah, dnevnicah lahko le sanjam. Kaj šele jaz in kolegi o sejninah. Res pa dobim avtorske honorarje za članke v almanahu in biltenu kakor vsi drugi.

Je zdaj kaj teže priti do denarja, ko so se direktorji zamenjali in ni več veliko takih, ki bi bili pripadniki vaše politične opcije?

Partljič: To je zelo zanimivo, da se mi kljub vsemu zdi, da ne.

Pričakovali pa ste, da se bo poznalo?

Partljič: Večji problem je tam, kjer se je država umaknila iz podjetij in novi lastniki ne razumejo več, zakaj bi mi morali od svojega milijardnega dobička dati milijon. Ne razumejo, kaj bi jaz rad, zakaj trkam na njihova vrata. Če pa govorimo o firmah, v katerih je še vedno navzoča država, me je pa zamenjava kadrov ponekod ugodno presenetila. Seveda so že pred menoj tako zbirali denar, drznil bi si reči, da približno četrtino tega, kar zberem sam, in tu kapo dol pred mariborskimi firmami, ki so v času najhujše krize in odpuščanj delavcev spraskale denar za Borštnikovo srečanje.

Res je v ozadju tudi demagogija, ki jo je bilo v politiki zaznati tudi pri izjavah novega mariborskega župana Franca Kanglerja, češ da nam Ljubljana vse jemlje. Nekateri potem pravijo: »Odpeljali nam bodo tudi Borštnikovo.« Pa nam ga nihče noče odpeljati (smeh), nisem še opazil interesa. Res pa je, vsaj jaz tako mislim, da je Borštnikovo največ, kar lahko Maribor ima na področju kulture. Poleg Festivala Lent, ki je pač tudi populističen in zabaven, baleta, glasbenih prireditev …

Čeprav sem v časopisju prebral, da je bila zakuska silno obiskana, da pa je bilo na predstavah tudi nekaj praznih stolov?

Partljič: Ne drži. Borštnikovo srečanje je nadpovprečno zasedeno in moj največji problem je, kje bi dobil še kakšno karto. Čeprav se mi zdi, da zunaj tudi ni nihče ostal. Slabše je bila obiskana edino predstava mariborskega gledališča Severni sij, ki je dobra, ni pa taka, da bi jo šel gledat dvakrat, pa še vse leto je bila na sporedu. Večji problem je inkaso. Ob tem bi človek pomislil, pa saj morajo veliko zaslužiti, ampak s kartami sponzorjem vračamo denar, saj jim drugače niti ne moremo.

Navzven se včasih zdi, kot da lahko Maribor ponudi Sloveniji samo Stojana Auerja in podobne zabaviščnike. Vi se ne strinjate, domnevam?

Partljič: Ne. Z Mariborom so veliki problemi, ampak po moje je v Mariboru najslabša prav ta alibičnost, po kateri je za vse kriva Ljubljana. Vsak šef firme, zavoda ..., ki je v minusu, pravi, da je to zato, ker je vse centralizirano in vse pobere Ljubljana. Mi lastnih tatov ali nesposobnežev sploh ne iščemo. Ampak ne, ne ... To je res ena podoba Maribora, ampak seveda bi lahko našel tudi pozitivne stvari. Bom poskusil skozi prizmo festivala.

Letos je na simpoziju o slovenski komediji prvič sodelovala profesorica s pedagoške fakultete. Do zdaj smo bili kot festival, ki potrebuje izobraženo občinstvo, sposobni minimalnega sodelovanja z univerzo, tako s profesorji kot s študenti. Maribor je močno univerzitetno središče, vendar se univerzi pozna, da še nima stabilne rutine, ker se še vedno razvija. Naredijo tudi kakšne norije, kot tisto s kitajskimi študenti, pred tem z »italijanskimi« diplomami pri telesni vzgoji na pedagoški fakulteti … Včasih beremo, da se tudi malo preveč žrejo med seboj, tudi tožijo, če se ne motim.

Se mi pa zdi, da se vendarle stabilizira, dobili smo novo medicinsko in filozofsko fakulteto, prej so bile »samo« ekonomska in tehnične … Poleg pravne, pedagoške še filozofska in medicinska, to bi se moralo poznati.

Ob tem je v tem mestu nekaj ljudi, ki vodijo šport, zlasti zimskega, in so tudi lastniki objektov. Mariborski Smučarski klub Branik vodi tudi Kranjsko Goro in se mi zdi, da je v svoji branži prva firma v Sloveniji in da nihče ni sposoben česa takega. Da ne govorim o Tonetu Vogrincu. Pa seveda v kulturi! Če stopiva 30 metrov naprej, bova našla Litero, študentsko založbo, ki že tretje leto izdaja zbirko slovenskih pesnikov in pisateljev, najpomembnejšo slovensko stalno nacionalno zbirko. Pa še nekaj podobnih založb je v Mariboru. Pa balet, sva rekla. Mariborska Večerova kulturna rubrika je boljša od Delove. Te reči mogoče niso tako hrupne kot šport.

Se pravi, da ni vse črno?

Partljič: Ne, sploh ne, ampak dogaja se naslednje, o čemer je pisal že Cankar, mislim, da v Slovenskem ljudstvu in slovenski kulturi leta 1910. Takrat je bil malo socialista, pa je pisal o tem, kako buržoazna družba izkorišča proletarca in tudi kulturnega delavca, ki je brezpraven v kapitalističnem razmerju. Ampak dodal je, kje je razlika med slovenskim in francoskim buržujem. Francoski buržuj ve, da bo spoštovan v svojem krogu tovarnarjev, bankirjev in podjetnikov le, če ima doma celega Corneilla, Moliera, Racina, ve, da mora dvakrat na leto obiskati pariško opero. Ne more si privoščiti, da bi ne vedel, kako zgleda. Ve, da mora vsake toliko obiskati salon neodvisnih, v katerem so se delali norca iz impresionistov. In s tem, ko kupi vstopnico, ko kupi knjigo in sliko, da se lahko postavi z njo, vseeno nehote nekako podpira kulturo.

Slovenski buržuj se pa v Ljubljani napoka kislega zelja in klobase, sede v kočijo, si natakne debele zlate prstane in se vozi po Ljubljani, spahuje to zelje in klobaso in pravi: »Glejte me, jaz sem slovenski buržuj.« Podobna zgodba, ne identična, je danes z novimi podjetniki, z novimi kapitalisti. Vedo, da je golf zdaj »in«, da so »in« neka njihova srečanja, da se mora pokazati na balu na Dunaju, ne ve pa, da sodi k njegovemu statusu tudi obisk Grka Zorbe v mariborskem baletu, obisk Borštnikovega srečanja, nakup knjige, ne da bi šizil, da je draga, itd. No, kakšno sliko kupijo kdaj za svoje pisarne, to je res.

Pa mislite, da se bo to zgodilo?

Partljič: Zelo sem vesel, ko vidim polovico mariborskih direktorjev, ki mi pomagajo s sponzorskimi sredstvi – saj jih ne delijo sami, ampak imajo za to neke komisije – na čisto navadnih abonmajskih predstavah. Ampak teh, ki imajo moč in oblast, pa še ni v gledališče. Zelo se trudim, da na odprtju Borštnikovega srečanja ne bi več govorili predvsem politiki. Da bi govorili gledališki ljudje. Ostal sem na pol poti, pri kompromisu. Tako je lani na odprtju govoril Janša, letos pa minister Simoniti in lani na koncu srečanja Milena Zupančič, letos pa Aleš Valič. Vsaj to, pol – pol. Zlasti ko je bil govornik Janša, si ne morete predstavljati niti v najbolj blazni fantaziji, koliko ljudi, koliko častnih ljudi z najvišjimi položaji, s kakšnimi argumenti je zahtevalo sedež v prvi vrsti, čim bliže njemu. In to ljudje, ki jim tega ne bi nikoli prisodil. Tudi sam sem sedel v prvi vrsti, ker je državni protokol tako zahteval, ampak ne zraven njega. Nekateri moji poslanski kolegi so se pisno pritožili na gledališče.

Zaradi sedežnega reda?

Partljič: Ja, seveda, ker je sedel v peti vrsti. Strela, nikoli ne gre v teater, nikoli ne kupi karte, povabili smo ga, mu poslali vstopnico, potem se pa pritoži, da je sedel v peti vrsti, ne pa v drugi. Da so sedeli v drugi in tretji vrsti tipi, ki jih on še nikoli ni videl ... Seveda jih ni videl, ker ne ve, kdo je Souček, kdo je Mežanova. Razumete? Ta politična nečimrnost je strašanska. Jaz jim rečem, da smo šli v partizane enainštiridesetega prostovoljno, nobenega vabila ni bilo. Seveda se zafrkavam (Partljič se je rodil leta 1940, op. p.). Mi smo se tako razvadili teh protokolarnih nečimrnosti. Ali zdaj fantje vabijo punce na zmenke s pisnimi vabili?

Poznate oba svetova, gledališkega in političnega. Sta si kaj podobna?

Partljič: Slovenska delitev na plemenite kulturnike in »kurbe« politike je popolnoma neumna, nesmiselna in netočna. Med kulturniki najdeš servilnega človeka in med politiki častnega. To je moje prvo spoznanje. Ljudje smo ljudje, kakršnikoli pač smo. Med politiki ni nič več kurbirjev kot kje drugje, jih je manj, ker med njimi itak vsakega izsledijo. Nič več pijancev, nič več propalic, nič več hinavcev kot med kulturniki, zdravniki, menedžerji, novinarji … Govorim tudi iz izkušenj, pridob- ljenih v dveh mandatih kot predsednik Društva slovenskih pisateljev še v socializmu.

Potem je naslednji problem, ko govorimo o razmerju med politiki in pisatelji. V socializmu so na proslavah govorili Ziherl, Vidmar, Vipotnik in drugi politiki ter razlagali kulturnikom, kaj pričakujejo v revolucionarni družbi od kulture in od pisateljev, ki naj bi bili inženirji duš. Pa poglejte zdaj, ko govorijo na Prešernovih nagradah prejšnji nagrajenci – govorijo samo o politiki. Res, da so novorevijaši govorili kritično o levi opciji, zdaj še to ne … Ko je čas, da bi govorili o poeziji in podobnem, vsi obračunavajo s politiko. Že to mi govori, da drug brez drugega ne moremo.

Obstaja pa resna razlika, s katero sem imel kar nekaj težav, pa v bistvu manj, kot bi sam pričakoval. Politika in kultura, to sta dve različni morali. Če rečem, da je Milena (Zupančič, op. p.) bistra, krasna in lepa in da je bila prvikrat na odru leta 1968 prav v moji igri in se od takrat poznava in da je nikoli nisem videl pri nečastnem dejanju, potem pa bi me pri sosednji mizi slišali govoriti, kakšna »hinavka« na primer je, bi v vaših očeh takoj veljal za hinavca in za pokvarjenega človeka. In imeli bi prav.

V politiki pa ne?

Partljič: V politiki takega kriterija ni. Bom razložil na primeru. Sam sem bil zelo proti denacionalizacijskemu vračanju v narodnih parkih. Nad tisoč metrov ne bomo vračali, smo govorili, in sem dvakrat glasoval proti in enkrat o tem tudi nekaj govoril. Pa mi reče Drnovšek: »Partljič, pa jaz te ne razumem. A ti nisi sposoben nič razmisliti? Po vsej Evropi imajo to privatniki. Iz Bruslja smo dobili namig, da moramo to vrniti. Privatniki s tem tako ali tako ne smejo nič, ker je nad njimi zakon o narodnem parku. Če tega ne vrnemo, a veš, kakšne odškodnine moramo plačati ali pa jim v ravnini ponuditi rodovitno zemljo? Pa to je najboljša odločitev.« Naslednjič glasujem za in me vidi žena. »Pa porka, si en hinavec!« pravi. »Ne, sem rekel, nova opcija, (smeh) novi argumenti, nove reference.« Moralne odločitve so nekako drugačne. Ne bom rekel, da so toliko slabše, ampak se pa z nekaterimi vprašanji sploh ne ukvarjaš več. Tam šteje, kdo je naš in kdo ne ...

Če se spomnim, mi je šel Dimitrij Rupel na živce, ko je ostal leta 1996 z demokrati v opoziciji in je napadal Drnovška in LDS. Tudi Bavčar in Kacin … Potem pa so na Bledu prestopili k nam in že so se mi zazdeli čisto v redu fantje in še zdaj se mi zdijo. Do Rupla sem čutil celo neke vrste pisateljsko prijateljstvo. Ko pa je prebegnil k Janši, se mi zdi s svojo servilnostjo do Amerikancev in sploh en prevrtljivc … V politiki je to drugače.

Kamere dostikrat pokažejo žolčne razprave, pogosto na zelo osebni ravni, potem pa zaidejo še na hodnike in tam se isti poslanci, ki so prej drug drugega grizli, v miru vabijo na kavo ...

Partljič: Je še kaj hujšega kot vabljenje na kavo. Nobena tolažba ni, če rečemo, da so v Italiji še slabši. Včasih je meja primitivizma prenizka. Potem je pri nas zelo malo ljudi, ki bi se čemu priučili. Govorna spretnost je že taka, da bi se je morali priučiti. Morda celo bontona. Ves parlament govori pred dvemi dnevi, dvemi meseci ... Kar se pa teh malih hinavskosti tiče, pa štejem to za plus. In sicer, da načelna politična debata še ne pomeni, da ne morem s teboj spiti kave. Degradacije a la Rupar, da bo ženskam pogledal med noge in ugotovil, ali so sploh ženske, se mi pa zdijo na takem nivoju, da bi me čudilo, če bi te ženske z njim pile kavo. Večji problem je, da se zdijo zabavne, če to dela naš. Našim vse odpustimo in se hahljamo. Tudi Ruparju se je pritrdilno smejala vsa njegova poslanska skupina. To se mi zdi malo sramotno.

Še ena stvar me iritira v politiki. Nikoli nisem mislil, da sem kaj boljši od drugih. Sem krvav pod kožo, nagnjen k istim stvarem. Nikoli sicer nisem kradel, razen v študentskih letih kakšno knjigo v tujini. Tam, v parlamentu, pa ljudje, za katere vem, da imajo maslo na glavi, le zato, ker so na oblasti, nenehno držijo moralno pridigo. Da smo mi na drugi strani a priori pokvarjeni. Nenavadno se mi zdi, da lahko v politiki največji gangster bere levite častnemu človeku. Evo, če ostaneva pri Ruparju, ki ga jaz niti nimam preveč v želodcu, ker je bil do mene vedno korekten. Mislim, da bi ga morali že zdavnaj odstaviti, da ne bi sramotil sebe in svoje stranke. Se spomnite, kako je hodil k Drnovšku s kaseto, na kateri naj bi bil posnet poskus podkupovanja? »Tukaj gor je posneta vaša morala ...« Kaseta je bila pa prazna, ves čas je lagal. A so mu ploskali Janša, Brejc, celo Peterle, ali pa pritrjevali. Ali pa kakšen Jelinčič ...

Pa niste vi ...

Partljič: Njegova poročna priča? Ja. A obdelava še njegov fenomen?

Prosim.

Partljič: Poznam ga zelo dobro, čeprav je veliko vprašanje, kaj je njegova resnična podoba. Skupaj sva bila v delegaciji WEU in sem bil vsaj 30-krat na leto z njim v istem hotelu (ne pa v postelji) in na zajtrku. Zelo rad je bil z menoj, čeprav bi bil kdaj rad sam. So stvari pri njem, ki so me pritegovale in zaradi katerih sem imel zelo kvalificiranega sogovornika. Plesal je v baletu in me je zelo zanimalo, kako je to bilo. Izdal je nekaj knjig, ki sem jim napisal predgovore. Sam sem bil učitelj angleščine, pa jo govorim slabše kot on. Zmago je pa v bistvu poliglot. Mislim, da govori s številni napakami, ampak v dumi je govoril v ruščini, v Italiji v italijanščini, v Nemčiji je razumel vse nemško, celo v Španiji in Franciji se je znašel in razumel, vsaj to lahko rečem.

Njegova največja »nesreča« je, da je tako grozen nastopač. Moralno izostren, tenkočuten je seveda samo do drugih. Osupneš, ko ugotoviš, kaj misli, da mu pripada, ker misli o sebi, da je velik človek. Neke vrste nadčlovek. Od drugih terja, da polagajo račune, edini kriterij, ki ga upošteva sam zase, je pa ta, kaj je zanj koristno. Ob njem sem se učil ponosa in samozavesti. On niti ne poskuša razumeti nasprotnika, če ga hoče omejevati. Poročna priča sem bil pa rad, ker sem bil tudi zraven pri razvijanju te ljubezni. In moram reči, da sem Moniko prav vzljubil. Nisem mogel razumeti, zakaj ga ima tako blazno rada. Zase ne mislim, da sem ravno lep, ampak da je Jelinčič toliko lepši, da je ona čisto fertik, ko smo mi trije skupaj, me je grozno presenetilo. Prav ganljivo se mi je zdelo.

So pa seveda stvari, ki jih nisem pripravljen razumeti. On naj bi med vojno streljal na dva človeka in ju ranil. In mi pravi: »Veš, samo ko je vojna, si lahko privoščiš ta užitek.« Upam, da ni mislil resno, a meni se je uprlo. Napisal sem komedijo Ata, socialistični kulak o svojem očetu, ki je bil med vojno pri Nemcih in pri Rusih. Vedno nam je govoril: »Nikoli nisem šusa spustil proti človeku.« Pa je bil zaradi tega v Nemčiji obsojen na smrt in je zbežal k Rusom. In sem se nekaj časa »držal« nanj. Zelo kompliciran odnos sem imel z njim, ampak v nekih stvareh se je dalo sodelovati, predvsem pa bi rad povedal tole, da se vsakdo, kdor ga podcenjuje, zelo moti.

Kaj pa z Janezom Janšo? Ste kdaj sproščeno poklepetali z njim?

Partljič: Uf, tudi o tem bi lahko povedal zgodbo, ki mogoče govori o obeh. Janšo sem spoznal v relativno dobri luči, tik preden bi moral iti v zapor, ko sem bil direktor Mestnega gledališča ljubljanskega. Že v sedemdesetih letih je Stane Kavčič prek Mira Cerarja izročil Zvonetu Šedlbauerju dramo Karambol pod psevdonimom Anton Hrast. Šedlbauer mi jo je pokazal in mi rekel, naj jo preberem in mu povem, kaj mislim.

Drama je bila vsekakor zanimiva, ne sicer dovolj dobra, s predolgimi monologi, v katerih se politične stvari ponavljajo, ne dovolj dramatična, ampak že takrat provokativna. Šedlbauer ni vedel, kdo je avtor drame, in Kavčičevega imena nikoli ni omenil. Kavčič je potem umrl in Janša in Bavčar sta uredila njegove spomine, v katerih Kavčič omenja to dramo: »Popravljam dramo Karambol …« Tako je to prišlo na dan. To pa je seveda spremenilo tudi mojo opcijo. Če gre za dramo Staneta Kavčiča, pa bo ljudi mogoče zanimala. Če jo malo popravimo, odigramo na Mali sceni, bi lahko pomenila prispevek k vedenju o Slovencev o nekih zadevah. Uvrstil sem jo na repertoar, še prej pa odšel h Kavčičevi vdovi, njegovi lepi drugi ženi, ki je bila prej žena skakalca Janeza Polde. »Joj, ali jo boste res igrali,« je rekla, »kako bi bil moj Stane zadovoljen. Samo to si je želel.« Drama je bila v bistvu obračun s Kardeljem, česar tudi sam nisem čisto točno razbral, razen da sin tega politika napravi samomor. Malo sem pomislil na Kardelja, ampak ni bilo tako zelo razvidno. »Ampak,« je rekla gospa Kavčičeva, »jaz imam dva pastorka oziroma sinova iz Stanetovega prejšnjega zakona, morate vprašati tudi njiju!«

Izvedel sem, da ju zastopata Janša in Bavčar, ki sta skrbela za Kavčičevo zapuščino. Odšel sem do Janeza, do sedeža njegovega podjetja poleg Nove revije, kjer sem ga res našel, in sicer z obvezano roko. In mi je tudi povedal, da se je sam poškodoval, da mu ne bi bilo treba takoj v zapor. Bil je zelo ljubezniv, tudi Igor Bavčar je bil tam. Takoj smo se zmenili. Nakar so Janeza zaprli, in prav ko so ga iz Doba preselili v zapore na Igu, smo mi pripravljali to dramo. Jaz pa nisem znal igralcem razložiti, kdo se skriva za osebami v drami. A ne le zaradi tega sem poklical zapore na Igu, ali obstaja možnost, da bi Janšo spustili kak dopoldan na prostost, da bi nam v gledališču lahko razložil nekaj stvari. Obstaja, so rekli in me vprašali, kolikokrat bi ga potrebovali. Rekel sem, da desetkrat, čeprav bi ga mogoče enkrat ali dvakrat. Janez je prišel na vajo, na kateri ni zganjal nobene politike, ni igral žrtve in je zelo dobro opravil razčlembo. Dali smo mu najvišji možni honorar, največ, kar se je dalo, podpisal je in se mi je zdelo, da je bil celo malo presenečen. »Vi lahko greste ven še devetkrat,« sem mu rekel, »ampak mi vas več ne potrebujemo.« Prišel je še na eno vajo in potem tudi na premiero, a takrat je bil že zunaj. Tako sva se poslovila. V največji prijaznosti. Potem je on postal vodja Demosa in obrambni minister v naši vladi, jaz sem odšel k Školjčevim mladincem. Nikoli se nisva sovražno gledala, prijazno sva izmenjala kak stavek, ampak v glavnem me je ignoriral.

Dokler nisem na neki debati o proračunu vstal in rekel, da se sredstva za kulturo nenehno zmanjšujejo in da sem bil na obisku pri ministru za kulturo, ki se je takrat, leta 1992, okrog prevažal s staro Citroënovo žabo. »Ko srečam gospoda Pelhana,« sem rekel, »me ima, da bi šel z roko v žep in mu dal 200 tolarjev. Ko pa obiščem obrambnega ministra,« ki si je takrat zgradil novo ministrstvo, za katero je rekel, naj nas ne skrbi, od kod mu denar, da ni proračunski, »me pa ima, da bi stegnil roko v pričakovanju, da mi bo kaj dal za kulturo.« Kasneje me je Janša poiskal v jedilnici in rekel, da je slišal, kako sem govoril o tem, da naj bi mi dal 200 tolarjev. »Evo, izvoli,« in mi jih je dal in še rekel: »Tam nisem hotel nič reči o tem, ampak povem ti, da nikoli kasneje nisem dobil toliko denarja kot prav takrat pri tebi v kulturi.«

No, pa recimo, da se je šalil in jaz absolutno ne bi bil vreden, da bi se pogovarjal z vami, če bi za tisto, kar sem naredil, pričakoval hvaležnost. Me je pa razjezilo, ko sem v njegovih knjigah prebral, da je Društvo slovenskih pisateljev postalo politični faktor šele v času, ko ga je prevzel Rudi Šeligo, kar je žalitev že za Pavčka pred menoj pa tudi zame. V času mojega predsedovanja smo ustanovili Odbor za svobodo misli, zaradi katerega sta me neštetokrat klicala Popit in Smole. »Kaj hočete reči, da pri nas ni svobode misli? Kakšen odbor je to?« Organizirali smo dvodnevno zborovanje v Cankarjevem domu o slovenskem narodu in slovenski kulturi, ki je močno zadišalo po pomladi. Zavrgli smo skupna šolska jugoslovanska jedra in ustavili Bulatovićevo hujskaštvo … On, Janša, pa napiše: »Društvo pisateljev ni bilo nič, ko ga je vodil znani humorist, in kaj več tudi ni moglo biti.« Ker nisem bil več z njim, me je degradiral. Zanimivo, s psovko o humoristu.

V nekem intervjuju leta 1998 ste rekli, da bi bilo precej zoprno, če bi njegova opcija prišla na oblast. Živimo zdaj v zoprnih časih?

Partljič: Janša sam me je le malo razočaral. Pričakoval sem, da se bo slabše obnašal. Je bolj zvit. Se mi pa to, kar se zdaj godi pri nas pod desnico, zdi skrb zbujajoče. Menim, da se dogajajo velike čistke. Kot v boljševizmu. Ne le te odmevne zamenjave … Zelo smešno se mi zdi govorjenje o tem, da potrebujemo sklad za uravnoteženje medijev, ker so jih dobro uravnotežili tudi mimo tega sklada. Saj mi nismo bili veliko boljši, vsaka politična opcija, ki je na oblasti, je bolj ali manj enaka, le da si mi nismo toliko upali. Apetite smo imeli, ampak nismo upali. Mislim, tako zelo »eno govoriti in drugo delati«.

Ti so nas pa ves čas napadali in govorili, da bodo drugačni. Pa so slabši. Sem prepričan. Nekoč bodo tudi volivci. Potem pa to, kar se na simbolni ravni in kruto realno dogaja z Romi. Pa se ne bi želel spuščati v to problematiko. Tudi sam imam žlahto na Dolenjskem, ki me je vedno jebala, zakaj nič ne ukrenemo proti prekletim Ciganom. Kljub temu so to nastavki segregacije, ki se ne izvajajo samo pri Romih. Utišajo se skupine ljudi, kar se mi zdi zelo nevarno.

Tretji tak znak je odnos vseh nas Slovencev do varuha človekovih pravic. Nismo pripravljeni sprejeti, da mora braniti človeka, državljana. Mi mislimo, da mora braniti Slovenca in ugled te vlade. Ta odnos do varuha človekovih pravic me neskončno skrbi in si kar predstavljam, kako bo. Če potuhnjene »rekatolizacije« Slovencev ne štejem. Ne mislim na vernost, ampak na moč, ki jo dobivajo. Svet RTV je zdaj toliko katoliški, kolikor je bil prej komunističen. Smo to želeli? Kupujemo oklepnike in letala, ki jih ne potrebujemo, ampak jih moramo. Do Busha smo bolj servilni kot Amerikanci.

Pa niso zoprni časi pravzaprav zlati časi za humorista?

Partljič: Vsi časi so enaki. In tudi našemu bodo nekoč pravili »dobri stari časi«. Pred kratkim smo imeli simpozij o komediji, na katerem je Denis Poniž rohnel čez slovenske humoriste, da si ne upajo, da so v službi Janše itd. Avtocenzura je morda navzoča, kot je bila tudi v socializmu. Vsi časi so dobri za humoriste in vse oblasti so nejevoljne – mila beseda – če si jih kdo privošči. Kakor čakamo recimo na »odličen« film ali arhitekturo, tako pač čakamo še na dobro komedijo. Potrebne pa je tudi nekaj distance in premisleka, preden se lotiš recimo te teme.

Ampak zasledil sem, da ste nekje ugotavljali, da so desničarji brez smisla za humor. To niti ni samo vaša ugotovitev.

Partljič: Pri komediji dam veliko na misel italijanskega pesnika Uga Foscolla, ki je napisal: »Smejemo se in smejali se bomo, kajti resnost je bila zmeraj lastnost licemercev.« Tako pomanjkljiv smisel za humor, kot ga ima prav desnica, se mi zdi zelo značilen. Čeprav je težko posploševati, ker se v življenju ne ločimo predvsem na leve in desne. Lahko rečem, da premore Drnovšek veliko porcijo smisla za humor. Res je, da so ga videli na dveh mojih komedijah, na katerih se je dvakrat skoraj nasmehnil, ampak v dialogu tekmuje s teboj v duhovitostih, čuti to potrebo. Mislim sicer, da se mu zmeraj ne posreči, ampak čuti to potrebo.

Je pa zanimivo to, da prav zdaj ugotavljamo, da je komedija v bistvu bliže oblasti in javnemu mnenju, čeprav je veljalo, da jo minira. Poglejte, kako v vseh slovenskih komedijah zadnjega časa, tudi v mojih, čeprav ne predvsem, nastopajo jugoviči kot smešne figure. Vsi smo sprejeli, da jih je treba smešiti in zasmehovati. Komedija ni tako a priori diverzijska, kot se zdi. Molierjev Tartuffe, recimo, napada cerkev. Seveda jo napada, ker je to prišlo prav Ludviku XIV., ki je imel tudi sam težave z njo. Čeprav sam zmeraj pišem v upanju, da bo kdo skakal v zrak!

Imate doma nad pisalno mizo izpisana kakšna zlata pravila, ki se jih držite pri pisanju komedije?

Partljič: Ena stvar je, pa če mi verjamete ali ne, in sicer to, da nočem imeti nič s tistim, kar sem že napisal. Pa čeprav sem eden najuspešnejših slovenskih komediografov pa najbrž tudi eden boljših, ker nas ni dosti. Dosedanje komedije me samo bremenijo. Ko dam prazen list papirja v pisalni stroj, sem enako nebogljen kot prvič. Enako nebogljen sem in še bolj prestrašen kot nekoč, ker se mi zdi, da nimam več prav dosti časa za popravne izpite. V glavi mi piše Cankarjev stavek: »Umetnik, ki se prilagodi, ni več umetnik!«

Moja osnovna panika je, da se v izpovedovanju ne bi začel prilagajati. Ne sme me zanimati, ko pišem neko erotično sceno, ali bo žena skočila v zrak: »Tu si pa na ono mislil!« Me ne zanima. Me ne zanima, kaj bi recimo rekla Drnovšek ali Janša, kaj bodo rekli prijatelji, h katerim pridem na obisk. Ko sedem za pisalni stroj, si rečem, da ne bom niti malo oportunističen. Ne vem, ali mi to uspeva. In še mislim, da morajo biti komedije kritične, malo otožne, a zagotovo smešne!

Kaj pa na občinstvo? Mislite pri pisanju nanj?

Partljič: Ves čas pa mislim – tu bi se moralo občinstvo smejati, tu ... Z občinstvom sem ves čas v dialogu. Na simpoziju o komediji, ki smo ga pripravili v okviru Borštnikovega srečanja, so vsi pametnejši od mene predavali o tem, da pomeni vzbujanje krohota sproščanje nizkih strasti in da je najboljši smeh tisti skozi zobe, beckettovski, Drnovškov. Ampak po vsem svetu se ve, da se pri pravi komediji ljudje režijo. Če bi Slovenci narisali tisti dve grški maski, bi bila ena taka kot grška, torej jokajoča, druga pa ne bi bila režeča se, ampak taka s stisnjenimi usti in s slabimi zobmi, skozi katere bi uhajal smeh …

Ko sem prišel v ljubljansko Dramo, sem podedoval komedijo, ki ni bila zelo dobra, ampak se je publika smejala kot satan. Vse dramaturginje okrog mene so bile nesrečne in so zahtevale, naj to komedijo snamem. Drama je ja hram oziroma, kot je rekel Oton Župančič, visoka maša slovenskega jezika in se vendar ne spodobi, da se ljudje smejijo. Mislim, da se komediji ljudje morajo režati, drugače naj jo klinc gleda. Saj so tudi komedije, ki se jim nasmihaš in ki me zadovoljijo, kot recimo Čakajoč Godota, a smejal sem se le ob tisti, ki jo je zrežiral Vito Taufer. Ne skozi zobe, ampak zaradi spoznanja, da zdaj razumem absurden smeh …

Ali niso prav vam očitali populističnega pisanja?

Partljič: Naj samo kdo poskusi vzeti 60 praznih listov in pisati tako »slabo« kot jaz, populistično, burkasto, ljudsko, primitivno, ampak obenem tako, da se bo publika vsakih pet minut krohotala. Prepričan sem, da je neki transfer med inteligenco in humorjem. Nekaj pa vendarle obvladam, če dosežem to, da se občinstvo vso predstavo smeji. Mislim, da moraš biti za to kar inteligenten ali vsaj hiter v odzivih. Primitivizmom, populizmu se ne smejijo … Mogoče malo mitiziramo pisanje.

Če pomisliva, da je Lope de Vega napisal 1500 komedij in pogosto uporabljal iste vzorce, podobno kot Moliere, ki ima enake prizore z zdravniki v več komedijah. Napisal je 36 komedij, vmes ne vem, koliko pritlehnih burk, servilnih baletov, da je Ludvik XIV. užival, ampak ker je premogel genialnost, je napisal tudi Tartuffa, Don Juana, Ljudomrznika ... Goldoni je napisal približno 250 komedij. Komediografi torej tudi malo štancamo. Zase pravim, da sem obrtnik, zdaj pa, če se tu najde kaj dobrega ...

Vsi iščemo slovensko komedijo, ki bi bila na visokem nivoju, in potem nimamo ne slabih ne dobrih. Sam pa mislim, in tako tudi mnogi teatrologi, da je Kulak komedija, ki kar stoji. Ampak od tega, ko začnem pisati novo, nimam absolutno nič.

In če Slovenci nimamo svojih piscev komedij, jih uvozimo. Kakšno mnenje imate o Đuru?

Partljič: Ga obrajtam, ker nam je pokazal, kako se to dela. Njega toleriramo in pravimo, kako zna. Če bi imeli takega Slovenca, bi mu je... mater. Takoj bi mu rekli, da skrbi za svojo ženo in mlati pare. Vedno sem tako besnel, ko so mi očitali, zakaj imajo Srbi tak humor, mi pa ne. Saj ga mi ne bi sprejeli. Smo pač taki. Če si preresen, preveč odgovoren, potem pač nisi za komedije.

Pa Slovence še nekaj blokira in sam skušam, da se na to ne bi oziral. Slovenci si postavimo omejitve, ker imamo toliko svetih stvari. Pri nas se že ne spodobi delati norca iz mame. Cankarjanske. Ker je sveta. Se ne spodobi delati norca iz majhnosti slovenskega naroda. Narod je svet. Se ne spodobi delati norca iz verskih čustev ljudi, zdaj že celo islamskih ne, ta so še bolj nevarna. Se ne spodobi delati norca iz 16-dnevne vojne, iz veteranov. So sveti … Iz kruha, Kuntnerjevega kruha in lesnik. Če ima Tine Hribar 20 minut časa, takoj neko novo stvar proglasi za sveto. Namesto da bi te tabuje rušili, jih ustvarjamo. Tako da mislim, da mora biti pisanje komedije vseeno tudi diverzija.

In kdaj se je pri vas pojavila želja po takšni diverzivnosti? Menda ste si kot mladenič želeli postati novi Cankar ali nekaj podobnega?

Partljič: Še danes znam na pamet kakih deset strani Cankarjeve proze, če odštejemo njegove ljubezenske pesmi. Ker sem bil reven podeželski otrok, ne pretirano lep, ne dober športnik, sem se takoj poistovetil s tistimi njegovimi nesrečnimi otroki, ki sanjajo o velikih rečeh, pa jih nihče ne razume. Cela mladeniška leta sem tako preživel. Tudi mojo prvo knjigo Ne glej za pticami sestavljajo socialne cankarjevske črtice. Niti sam ne vem, kdaj sem spoznal, da sem zgovoren, veder človek, zaželen v družbah, ker vice pokam, a znam tudi kaj povedati. In sem si mislil: »Pa kaj bi se silil med te zagrenjene slovenske pisatelje, saj mi ne more uspeti, če so vsi tako hudičevo resni in odgovorni.« In potem sem to kobilo zajahal.

Čeprav moram reči, da štejem za svoje najuspešnejše stvari tiste, pri katerih mi uspe – pa mi ne uspe velikokrat – hoditi po robu štosa in veselosti ter bridkosti. Mislim, da ima Kulak tudi otožne tone, mogoče celo tragične. Da se mora stari delati bedaka in Švejka, da ga ne zaprejo, stric pa se ne zna in najebe. Ali pa TV-komedija Mama umrla Stop. Pa tudi Žašlerca je le pogojno smešna, ali ne?

Vaša žena je v nekem intervjuju povedala, da ste imeli pred njo kar veliko deklet, ker da ste bili fant, ki se je ločil od drugih, bral literaturo, recitiral pesnike ... Se je včasih dalo do deklet s pesmimi?

Partljič: Malo ja. Še danes se mi zdi, da če vi ne bi bili mlajši in višji pa lepši in bi navalila na slovenske učiteljice, bi meni prej uspelo, ker sem slovenski pisatelj. Menim, da Slovenci na to nekaj dajo, da to malo odpira vrata. Čeprav jaz nikoli nisem imel tega vtisa, da bi imel šanse pri ženskah, pa mi je to marsikdo govoril. A sam nisem opazil. Če bi se spomnil na Kundero in njegovo Neznosno lahkost bivanja pa na kakšnega svojega prijatelja, bi menil, da Strinjam pa se, da je bolje ženske ljubiti kot ubogati. Tako rade spreminjajo moške in njihove nazore in navade.

Ste najvidnejši predstavnik zdravljenih alkoholikov. Nikoli niste skrivali, da ste prej pili.

Partljič: Prav nič mi ne bi bilo všeč, če bi kdo dobil vtis, da se s tem postavljam. S čim takim se postavljati, moraš biti veliko tele. Ne vidim pa in nikoli nisem videl, zakaj bi moral to skrivati. Že vseh 33 let. Menim, da je to moja prednost, seveda pa ne taka, da bi se z njo hvalil. Ampak zdaj, z leti, ko mi pišejo celi klubi alkoholikov in me vabijo, naj jih obiščem, pa že čutim nekaj tega mesijanstva in se mi zdi prav, da povem. To je bilo pred 33 leti in moja velikanska sreča je, da nimam težav. Včasih sem moral zjutraj iskati avto pa spraševati, kaj sem rekel. Bil sem t. i. delta alkoholik in so me ljudje pravzaprav redko videli zelo pijanega. Vedno sem pa moral dobiti svojo dozo. Če je nisem, sem se tresel.

Koliko vrst alkoholikov pa obstaja?

Partljič: Več! Bolj znane so tri ali štiri, ampak dve sta značilni. Prva je taka »proletarska«. Nekdo ves mesec ni pil, ampak ko je šel v gostilno, so pa otroci doma začeli jokati, ker so vedeli, da ga bodo popolnoma pijanega prinesli domov in da jih bo pretepal. Tak alkoholik ima torej delno kontrolo nad termini abstinence, nima pa nadzora nad količino. Ko začne, gre do konca.

Jaz sem imel pa vedno malo nadzora nad količino, da me ne bi direktor vohal, da ne bi rekli: »Partljič je pijan.« Nisem pa mogel zdržati dneva brez pijače. Nisem imel kontrole nad abstinenco, imel sem pa kontrolo nad količino. Ampak po desetih letih ta toleranca pade. Zadnjič so mi za nekega igralca iz Mestnega gledališča rekli, da je postal alkoholik. »Ne,« sem rekel, »on je bil to že pred 20 leti, tako kot nekoč jaz.« Takrat je spil tri vinjake dopoldne, med vajami, in je šlo. Malo je smrdel, čeprav je sam mislil, da ne, ker je na koncu spil deci radenske. Zdaj je pa že popolnoma pijan. Toleranca na neki točki pade. Zadovoljen pa sem, da sem to, ko sem prišel z zdravljenja, uredil v svoji glavi. Očitno. Nikoli več ni bilo želje po alkoholu. Če bi bila, verjetno ne bi zdržal.

Kje ste se pa zdravili? Na Pohorju?

Partljič: Ja, na Pohorskem dvoru. To so moji lepši spomini. To so moji sončni dnevi. Na začetku seveda ne. Bom povedal anekdoto. Moj največji poduk, ki sem ga dobil na zdravljenju, je naslednji. Zadnji dan, ko sem odhajal, sem se na neki taki zaključni prireditvi poslovil od vseh 12 v skupini. Psihologinja mi je takrat rekla: »Partljič, jaz vam pa ne zaupam, da boste abstinirali.« »No, jebenti, to je pa lepa popotnica,« sem rekel, »po treh mesecih in 11 dnevih.« Pa je rekla: »Veste, zakaj ne? Ker se vam ni zgodilo nič hudega. Žena vas čaka ...« Takrat, preden sem odšel na zdravljenje, sem napisal prvo Ščuko. Medtem so jo že vsi igrali in sem postal bolj znan kot pa, ko sem šel gor. »Na konju ste. Služba vas čaka, žena vas čaka ...

No, šalim se, ampak naredimo poskus, pa vam bom povedala, kaj me res skrbi.« Obrnila se je proti drugim v skupini in jim rekla, naj me opišejo. In je rekel prvi, da sem res krasen človek in da sem mu na svoj pisalni stroj napisal gotovo 20 prošenj za službo. Drugi je rekel, da ni boljšega tipa, kot sem jaz, ker ga žena ni hotela videti, pa sem ju jaz povezal. Tako je govorilo deset ljudi, kako sem izjemen. »Kaj pravite?« je rekla potem psihologinja. Povedal sem, da sicer tudi to v glavnem drži, da pa bi verjetno drugače govorili, če me ne bi bilo tu. »Ne,« je rekla, »vic je v tem, da je točno to res, kar so zdaj govorili. Ker vi vse naredite, da bi slišali, kako fejst človek ste. Če se ne boste naučili reči ne, boste znova prišli v velike stiske.« Moram reči, da sem se v njenih besedah prepoznal. Vam povem, da ne bi mogel biti niti direktor gledališč, niti predsednik Borštnikovega srečanja, niti poslanec, če bi mislil, da moram vsem ugajati.

Še eno ljubezen moramo omeniti, in sicer ribolov. Koliko je tehtala vaša najtežja riba?

Partljič: V Piranskem zalivu sem ujel šestkilogramsko lico. Lica je riba iz družine gofov, hitra. So mi pa že trgali vrvico 20-kilogramski somi, sedemkilogramskega sem pa spravil ven. Malo tudi mitiziram ta ribolov, ki ga zdaj zganjam v glavnem samo še na morju. Rad lovim ribe in zelo sem poražen, če z obale lovim in imam v vedru štiri, mimo pa pride mamica z otrokom in pravi: »Joj, ta je že mrtva, jo je stric ubil.« Takrat me kar mine, bi vse pustil. Zelo sem pa srečen, če lahko sedem v čoln in sem sam. Nad menoj milijarda zvezd, ki se tam vidijo, na kopnem pa ne več, in skušam s 40-metrsko vrvico ugotoviti, kakšna riba je na dnu. To je strast. Nekateri mislijo, da lovim ribe zato, da lahko sanjarim o tem, kaj bom pisal. Ne, ves čas sem na preži in bi mater prodal, da bi tisto ribo potegnil ven.

Tadej Golob

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev