V ekskluzivnem pogovoru nam je Dejan Zavec razkril, kako je danes videti njegovo življenje, kaj mu pomeni družina, zakaj je vesel, da hčerki ne boksata, ter kako se pripravlja na njuno selitev od doma – a to še zdaleč ni vse, kar nam je zaupal.
Ko se je Dejan Zavec poslovil od profesionalnega boksa, so ga mnogi spraševali, kaj bo počel. Ko se je poslovil od politike, so vprašanja ponovila. Danes, po vseh uspehih in preizkušnjah, s ponosom pravi, da je našel pravo ravnovesje med delom in domom.
Dejan Zavec danes živi drugače kot nekoč. Ni več samo borec v ringu, ampak je borec za kakovostne odnose. Ve, da je čas največja vrednost, in ne pusti, da bi mu delo vzelo vse. Opisal nam je, kako so videti njegovi dnevi.
Kaj danes počne Dejan Zavec?
Njegov dan se začne zgodaj, ob štirih zjutraj. Ob šestih je že v svoji telovadnici na Ptuju, kjer poučuje in trenira mlade boksarje. Delovni dopoldnevi trajajo do enajste ali dvanajste ure, potem pa si vzame nekaj časa zase – čas, ki ga prej ni imel. Popoldnevi so ponovno zasedeni s treningi, ki trajajo do večera. "Še vedno delam," se nasmehne.
A vsaj ob koncih tedna si vzame čas za družino – to je nekaj, kar mu je vedno pomenilo največ. Tisti trenutki, ki jih preživlja z ženo in hčerkama, so mu neprecenljivi: "Družina je moj temelj. In vesel sem, da imam zdaj ta čas."
"Vesel sem, da imam zdaj čas za njih. Imam hčerki, dekleti sta zdaj stari 17 in 18, počasi bosta odšli od doma. Vesel sem za vsak trenutek z njima. Mislim, da garam zato da sem lahko srečen – da živim. Večkrat delam zato, da živim, kot pa živim, da delam, ampak mi ni žal. Zavedam se, da če želim nekaj imeti, moram v to vlagati," nam je zaupal Zavec.
Ponosen oče
Njegovi hčerki, danes stari 17 in 18 let, sta odrasli v močni in sočutni mladi ženski. Čeprav se nikoli nista podali v boks, sta od svojega očeta prevzeli nekaj ključnih vrednot: vztrajnost, predanost in empatijo.
"Hvala bogu, da ne boksata," se pošali Zavec. "A ves čas sta bili vpeti v neki športni proces. Kar mi je pomembno, ker sta se tako naučili discipline in odnosa," odgovarja na vprašanje, ali sta tudi oni dve športnici kot oče.
Za Zavca ni pomembno le, da njegovi hčerki rasteta v uspešni osebi, temveč predvsem v dobri in srčni osebi. Ključ do tega pa vidi v močnih družinskih vezeh, ki jih je čez leta vestno gradil.
"Odnos je pri nas vedno bil temelj. Lahko imaš slab dan, a to ne pomeni, da prideš domov in se zapreš vase. Naučil sem ju, da je pomembno poslušati, se pogovarjati in graditi povezanost," pojasnjuje.
Prav družinski odnosi so tisto, kar mu pomeni največ. Ni mu pomembno, kakšne poklice bosta izbrali hčerki ali kako uspešni bosta v življenju – bolj kot vse si želi, da ostaneta dobri osebi, ki znata ceniti prave vrednote. Prepričan je, da sta od njega in žene prevzeli nekaj najpomembnejšega: spoštovanje in občutek za druge ljudi.
Kljub temu da sta že skoraj odrasli, še vedno z veseljem preživljata čas z njim in ženo. Letos bodo skupaj odšli na morje – čeprav bo Ivona, starejša hčerka, verjetno prišla le za nekaj dni: "Ampak vseeno pride. In to mi pomeni veliko."
Zavec se zaveda, da se obdobje, ko bosta hčerki zapustili družinski dom, hitro približuje. Starejša že razmišlja o študiju v tujini, najverjetneje na področju psihologije. "Da bo bolje razumela tastarega," pripomni s kančkom humorja. Čeprav mu bo težko, ko bosta odšli, je ponosen na njuno željo po samostojnosti in raziskovanju sveta.
Težko otroštvo
Ko danes govori o družini, odnosih in vrednotah, iz njega sije ponos. A njegovo otroštvo je bilo vse prej kot preprosto. Odraščal je brez staršev, saj je bil njegov oče alkoholik in pogosto nasilen. Od najzgodnejših let je bil pri dedku, stricih, v internatih. Nihče ne ve točno, pri kateri starosti je moral v rejništvo – nekateri pravijo pri dveh letih, drugi pri štirih ali petih.
Njegovo življenje bi bilo lahko povsem drugačno. Rojen v okolju, kjer so mnogi ostali ujeti v brezizhodne poti, je imel srečo, da je našel ljudi, ki so ga usmerili. Šport je bil njegova rešilna bilka: "Šel sem v šport, ker sem vedel, da bom tam spoznal ljudi. In ti ljudje ti odprejo vrata."
Ko se ozre nazaj, ne čuti grenkobe. Hvaležen je, da je imel priložnost, da si je ustvaril drugačno življenje: "Življenje je po eni strani težko, po drugi strani pa čudovito. Kar so mi dali v zibko, ni bilo idealno, ampak hvala bogu, da sem imel možnost iti svojo pot." In njegova pot je vsekakor hvalevredna, o njej so nedavno celo izdali film, smo poročali na Metropolitanu.
