Sovoditeljica priljubljene humoristične oddaje je v našem podkastu in intervjuju spregovorila o imitaciji znanih političark, odzivih imitiranih, stanju v družbi, ustvarjanju televizijske oddaje in življenju v nacionalno mešanem zakonu.
Alenko Marinič večina najbolje pozna kot sovoditeljico humoristične oddaje Kaj dogaja na nacionalni televiziji, ki se v teh dneh vrača na televizijske zaslone. Čeprav je doštudirala filozofijo in zgodovino, je že zelo zgodaj začutila zanimanje za gledališče. Kot je dejala v našem podkastu Metro minutke, se je v drugem letniku srednje šole udeležila gledališke delavnice, ki jo je čisto prevzela.
Tudi z improvizacijo se je v Šolski impro ligi, ki je takrat potekala v KUD France Prešeren, srečala že kot srednješolka in pozneje nadaljevala še v Impro ligi. Po diplomi se je vpisala na mednarodno šolo fizičnega gledališča Helikos v Firencah, kjer je med drugim spoznala svojega moža.
V podkastu je pojasnila, iz česa izhajajo imitatorji in kako se lotevajo imitacije, ter razkrila, da v zasebnem življenju pravzaprav ni neki zabavljaški tip človeka, ki bi nekoga konstantno posnemal, prav tako pa v nekih normalnih situacijah ni preveč rada v središču pozornosti. Pri imitacijah jo včasih preseneti, ko bi za kakšen lik rekla, da ji bo uspel prej kot drugi, pa se zgodi obratno. Presenetljivo hitro ji je uspel lik Urške Klakočar Zupančič.
Humor ima zelo pomembno vlogo, da rahlja stvari
Kako pa se na vaše skeče odzivajo imitirani? Znajo vsi dobro sprejeti satiro na svoj račun ali ste morda imeli tudi kakšne manj pozitivne izkušnje?
Moram reči, da še nisem imela kakšne zelo slabe izkušnje, odzivi niso bili tako zelo burni. Če te nekdo imitira, to ni neka prijetna stvar, je nekaj, kar te malo zbode. Je pa zelo odvisno tudi, kako se tega lotiš, predvsem, kadar gre za neke politične osebnosti. Vseeno je to neki šaljivi, satirični pristop, ne gre za neke nesramne komentarje. Če jih nekaj na tak način zbode, lahko mogoče to imitirane spodbudi, da dobijo tudi neko distanco.
Kot je bilo razvidno na Facebooku, šale na svoj račun zagotovo ni dobro sprejela teoretičarka zarot Saša Petek, so pa bili nad vašo imitacijo Petkove navdušeni nekateri uporabniki družbenih omrežij. Jo je bilo težko zadeti in ali ste imeli, preden ste jo imitirali, tudi kakšne pomisleke?
Moj pomislek pri Saši Petek je bil, da ni političarka, da torej ni neki odločevalec, ampak ima neko drugo vlogo. Se mi pa zdi, da vseeno predstavlja neki arhetip v družbi, ki obstaja in ga je zanimivo preigravati ter mu postavljati ogledalo. Moram reči, da zelo uživam v tem liku, zdi se mi zanimiv.
Menim, da ima v trenutku, ko se ne moreš nasmejati samemu sebi ali pa neki vlogi, ki jo igraš v družbi, ko postane ta preresna ali pa mogoče preveč vidna, humor zelo pomembno vlogo, da rahlja stvari in jim daje vetra. Mislim, da se s pomočjo humorja stvari prej rahljajo kot pa zaostrujejo.
Najbolj nevarno je, če se zapiramo v mehurčke
Ob politični satiri in preostalih družbeno aktualnih temah so se na tnalu torej znašli tudi tako imenovani teoretiki zarot, ki so se še posebej razpasli med epidemiološko krizo in po njej. Svojevrstno izkušnjo z njimi je imel med epidemijo, ko so protestirali pred RTV, tudi soustvarjalec oddaje Igor Bračič, ki se je z njimi zapletel v polemiko. Kakšen pa je vaš pogled na takšno razdvojeno stanje družbe in kako bi lahko po vašem mnenju povrnili zaupanje ljudi?
Zagotovo ne z družbenimi omrežji. Mislim, da je to zelo težko in kompleksno vprašanje. Lahko povem, kaj meni pomaga, in to je, da ne jemlješ stvari preresno. Zdi se mi, da smo se v času covida, ko smo bili izolirani, začeli zelo hitro vrteti v nekem svojem krogu. In je bil mogoče to tudi pokazatelj tega, kako pomembna sta stik z drugimi ljudmi in medsebojna komunikacija, tudi z drugače mislečimi.
Da se ne zapiramo v neke isto misleče mehurčke, ki postajajo vedno manjši in manjši in je v njih čedalje manj ljudi. Nikoli se namreč ne bomo z nekom stoodstotno zlili. Vedno bo prihajalo do nekih razlik in do različnih mišljenj. Mislim, da je zelo nevarno, kadar se začnejo ljudje izločevati in ločevati in se več ne pogovarjajo med sabo, kar se je pokazalo tudi v Ameriki, ko je prvič zmagal Donald Trump.
Nekako se je zdel ta incident, ki ga je imel Igor s protestniki pred RTV, celo dober, saj sta se obe strani tako vsaj pogovarjali. To sicer ni bil miren in racionalen pogovor, ampak najbolj nevarno se mi vseeno zdi, če se zapiramo v svoj prav.
K takšnemu zapiranju v mehurčke verjetno najbolj prispeva ravno nova tehnologija?
Nova tehnologija, ki nas profilira v določen algoritem. Pred časom mi je prijateljica dejala: "Če hočeš potrditi to, kar razmišljaš, pojdi na internet, zagotovo boš našla potrditev tega."
Če bi se med snemanji preveč smejali, bi morali snemati dlje
Vas, odkar ste sovoditeljica tako gledane oddaje, kdaj na cesti, v banki ali trgovini ustavijo tudi gledalci? Ste imeli kakšno izkušnjo, ki ste si jo še posebej zapomnili?
Ja, to se mi gotovo malo večkrat zgodi. Je pa Slovenija vseeno tako majhna država, da te ljudje v nekem okolišu, kjer živiš, poznajo. Seveda je nekaj drugega, ko te prepoznajo z medija, kot je televizija, a kakšnih posebnih izkušenj nisem imela.
Kako potekajo snemanja oddaj? Je ustvarjanje skečev kdaj tudi naporno?
Tempo ustvarjanja oddaj je kar intenziven, snemamo trikrat na teden, v ponedeljek začnemo s sestankom, kjer se usedemo skupaj s pisci, seveda pa se lahko do konca tedna še marsikaj spremeni, zato je oddaja vedno na nastavkih do snemanja v petek zvečer, ko se včasih tekst še piše na novo, če so se zgodile kakšne večje afere ali kakšni večji dogodki. Tako da moramo biti vsi, predvsem pa pisci, na tekočem z dogodki in spremljati aktualno politično dogajanje.
Gledalec si lahko predstavlja, da se med snemanji tudi ustvarjalci najbrž dobro zabavate in veliko presmejite. Morate kdaj zaradi tega kaj tudi večkrat ponoviti?
Vzdušje je med snemanjem oddaj sicer zelo dobro, ne smemo pa se preveč smejati, saj bi to pomenilo, da bi morali snemati dlje časa. Kdaj pa kdaj se zgodi, a smo tudi izpostavljeni zelo močnemu časovnemu pritisku, kar pomeni, da moramo snemanje izvesti čim bolj profesionalno, da lahko delo teče naprej.
Tudi v prihodnosti se vidi v tem, kar dela
Morda malo naključno vprašanje, pa vendar. Marjan Šarec je dokazal, da lahko imitator, ki se ukvarja s politično satiro, postane tudi uspešen politik. Menite, da bi se lahko tudi vam kdaj v življenju zgodila politika ali je pa to morda nekaj, česar se ne bi nikoli lotili? Kaj bi najprej spremenili, če bi se znašli v politiki?
Nimam nobenih ambicij s politiko. Bolj se vidim v tem, kar delam, čeprav se mi zdi malo utopično razmišljati, da bi lahko s tem tudi spremenila svet. Gledališče, igra, satira, to so kanali, po katerih predelujem to, kar vidim okoli sebe, in ne vidim se kot kakšen politični akter kadar koli v življenju.
Poleg oddaje Kaj dogaja se ukvarjate tudi s številnimi drugimi projekti. Med drugim ste klovnesa pri Rdečih noskih, hkrati pa morate manevrirati tudi med družinskimi obveznostmi, saj ste mamica dveh otrok. Je težko krmariti med službenimi in družinskimi obveznostmi?
Ja, gotovo je to vprašanje vseh sodobnih staršev, kako balansirati med delom in imeti zraven še otroke. Ravno pred kratkim sem bila v tujini in se mi zdi, da mi je postalo najtežje uravnavati te odsotnosti. Mogoče je tudi to eden od razlogov, da sem se ustalila pri oddaji Kaj dogaja, saj tako vem, da nisem 500 kilometrov vstran. To mi je v tem trenutku nekako najtežje - kadar moram biti fizično odsotna.
Tudi ure, ob katerih delam, so lahko nekonvencionalne, v smislu, da delam zvečer. Po eni strani je vedno težko, vedno so dileme in se ti zdi, da bi lahko bil več z otroki, po drugi strani bi jih pa rad naučil tudi samostojnosti in da je prav, da se v življenju borimo za različne prostore in da nam ni treba biti samo v eni vlogi.
Morda je to težje, ko so otroci še majhni, lažje postane, ko nekoliko odrastejo?
Ja, bomo videli. Verjetno je do določene mere res, večjega otroka lažje vzameš s sabo in je nekako bolj samostojen.
Ona se s hčerkama pogovarja slovensko, mož angleško
Vaš mož je Američan. Kako je videti vzgoja otrok v nacionalno mešanem zakonu?
Zdi se mi, da to po eni strani prinaša neke izzive, po drugi strani pa je to v današnjem času, ko se je začel svet tako mešati med sabo, ko je tako veliko mešanih parov, ko tako veliko potujemo, se selimo in ne ostajamo samo v enem prostoru, lahko tudi zelo pozitivna izkušnja - tako za otroke kot za starše.
Preveriš lahko neke principe vzgoje ali pa načine, kako živiš in kako deluješ. Sooči te z nekim drugim kulturnim kontekstom in lahko nekoliko izčistiš te stvari. Mislim, da je to lahko zelo dobra priložnost, da greš v neki drugi svet, ki ni vezan le na en statičen kulturni prostor.
V katerem jeziku komunicirate doma? Uporabljate predvsem slovenščino ali se bolj zatekate k angleškemu jeziku?
Glede tega nisva tako zelo striktna. Jaz se s hčerkama pogovarjam slovensko, on se pogovarja v angleščini. Midva med sabo mešava jezike, ampak mislim, da je najin osnovni jezik angleščina, kajti to je bil jezik, v katerem sva začela komunicirati najprej. Justin govori zelo dobro slovensko, a je vseeno nekaj drugega, če se z otrokom pogovarjaš v maternem jeziku. To je ena najbolj direktnih vezi, ki bi jo bilo škoda prekiniti.
Družina vašega moža živi v ZDA. Jih večkrat obiščete? Sta otroka že spoznala babico in dedka? Najbrž na takšno razdaljo ni enostavno ohranjati stikov?
Vsaj enkrat na leto se potrudimo, da gremo tja. V zadnjem času se je izkazalo, da gremo v ZDA za božič, sicer pa dvakrat na leto prideta tudi onadva sem. Rada obiščeta Slovenijo, predvsem pa rada obiščeta svoje vnukinje. Je pa dandanes tudi lažje vzdrževati stike s pomočjo tehnologije, ki omogoča videoklice in podobno. Vidim, da se jima hčerki, ko odraščata, ne čutita nič manj blizu kot babici in dedku, ki sta tukaj. Čeprav ni povsem isto, kot če bi bila fizično tukaj, komunikacija še vedno teče. Hčerki imata občutek, da ju poznata.
Otroci si več ne predstavljajo življenja brez sodobne tehnologije
Današnjim otrokom je tak način komunikacije najbrž tudi nekako bolj samoumeven, kot je bil generacijam njihovih staršev, ki še niso odraščali v svetu hitrega interneta in pametnih telefonov.
Ja, ravno pred kratkim sem jima povedala, da včasih ni bilo mobilnih telefonov, in zdi se mi, da nista povsem razumeli, kaj to pomeni in kako je takrat svet deloval. Zdelo se jima je celo malo nevarno, če greš od doma brez telefona in da nimaš možnosti poklicati, če se ti karkoli zgodi. Pa res nismo šli nekam v divjino.
Mislim, da je to malo tudi občutek varnosti. Ampak je bilo čisto absurdno, da se brez telefona ne počutiš varno, če greš po centru Ljubljane, kjer bi te zagotovo našel kdo, ki bi ti pomagal, če bi se ti kaj zgodilo.
Lahko v novi sezoni Kaj dogaja pričakujemo kakšne novosti oziroma kakšne posebnosti v primerjavi s preteklimi sezonami?
Šušlja se, da se Palomar širi in celo o nekem novem formatu. Gotovo bodo tudi kakšni novi liki in zanimivi skeči. Mislim, da je oddaja v vseh teh letih dobila neki ustaljeni ritem, ki se ga želimo držati kot ekipa. V zadnjem letu smo našli tudi neko zelo dobro dinamiko, gotovo pa ne gre za ekipo, ki bi želela ostati na enem in istem mestu. Najbolje, da si v soboto ogledate oddajo in se sami prepričate, kaj pripravljamo.