Nina Vodeb | 14. 2. 2024, 11:00
Žiga Kukovič o snemanju slovenskega filmskega hita: "Priznam, tudi sam sem se vmes zlomil, a ključno je bilo ..."
Žiga Kukovič v intimnem intervjuju pripoveduje zgodbo o poti, ki je potrebna, da začnemo delati tisto, kar nas najbolj izpopolnjuje.
V globinah slovenskega neodvisnega filmskega prizorišča se je rodil Gepack, delo, ki sta ga z vztrajnostjo in ljubeznijo do ustvarjanja v realnost prinesla Žiga Kukovič in Robert Kladnik. Prijatelja, priljubljena slovenska TikTokerja, sta šest let skrbno negovala svojo vizijo, dokler ni dozorela v celovečerni film, ki je že v otvoritvenem vikendu pritegnil več kot deset tisoč gledalcev, do danes pa si ga je ogledalo že več kot 33.350 gledalcev.
Zgodba Gepacka, ki je v svojem jedru pravzaprav preprosta - štirje prijatelji na poti na morje, kjer se njihove poti prepletejo z nepričakovanimi dogodivščinami, je plod resnične avanture.
V intimnem pogovoru avtor, režiser in montažer filma Žiga Kukovič razkriva svoje popotovanje od prve ideje do trenutka, ko je film Gepack zaživel na platnu. Skozi njegove besede začutimo strast, ki žene umetnika, in prepreke, ki jih mora premagati na poti do uresničitve svoje vizije. Ni šlo le za ustvarjanje filma, ampak za potovanje skozi čas, prostor in notranje svetove vseh vpletenih. Govori o prijateljstvu, ki presega ustaljene meje, o družinski podpori, ki daje moč, in o samouku, ki je v svetu filmov brez proračuna našel svoj glas. Pripoveduje zgodbo o poti, ki je potrebna, da začnemo delati tisto, kar nas najbolj izpopolnjuje.
Kako z ekipo doživljate izjemen začetni uspeh vašega filma? Ali ste si že vzeli trenutek za uživanje?
Ne, ne še čisto. Še vedno sem precej zakopan v delo. Z ekipo in igralci se pogosto spominjamo, da bi morali ceniti te trenutke, saj so za nami premiere in smo ustvarili nekaj resnično posebnega. Toda sam težko najdem čas za uživanje, saj večino dneva porabim za razmišljanje o marketingu, urejanje videov in obveznosti na sestankih.
Kljub temu komaj čakam, da si vzamem kratek odmor in resnično dojamem, kaj se je zgodilo. Na eni izmed premier mi je priznani režiser dejal, naj nadaljujem z delom, saj je v njem nekaj posebnega. To se me je res dotaknilo, saj nikoli nisem upal sanjati, da bom slišal takšne besede od nekoga, ki ga občudujem. Še vedno se počutim kot mulc, ki je pravkar začel, po drugi strani se mi pa zdi, da to delam že vse življenje in je postalo del vsakdanjosti.
Film ste ustvarili skupaj s prijatelji. Velikokrat slišimo, da je bolje ločiti službo od zasebnega življenja, da službenih skrbi ne nosimo domov. Kakšne izkušnje imate s tem vi?
Se strinjam, je pa delati s prijatelji tak projekt daleč od navadne službe, saj smo ga delali v prostem času. Osebno nisem čutil, kot da pri ustvarjanju tega filma "grem v službo", in verjamem, da enako velja za moje prijatelje. Z Maticem in Robertom smo skupaj preživeli pet let v procesu nastajanja filma, poleg tega pa smo že prej skupaj snemali kratke filme in bili ustvarjalci vsebin. Naša skupna strast do tega dela je bila vedno izpopolnjujoča in pomembno je poudariti, da se v ta projekt nismo podali zaradi denarja. Če bi bil naš glavni motiv denar, bi verjetno izbrali drugačno pot. Biti v tem projektu s prijatelji je bil vedno plus, nikoli minus.
Kako pa se je začela želja po ustvarjanju vsebin? Pred tem ste bili namreč plesalec.
Res je. Če greva čisto na začetek, sem se po končani srednji zdravstveni šoli zaposlil v domu starejših. Tam sem delal približno dve leti, nikoli pa nisem hodil na faks. Ker sem začel delati takoj po srednji šoli in sem živel doma, sem uspel privarčevati nekaj denarja, kar mi je omogočilo, da sem si lahko vzel leto dni, da lovim svojo plesno kariero, s ciljem oditi v ZDA. Skozi vsakodnevne treninge sem se naučil discipline in bolj, ko sem si želel plesati, bolj me je življenje usmerjalo drugam. Imel sem nekaj težav s križem, ramo ... Breakdance je resnično naporna zadeva za telo. Snemati sem začel plesne videe in se znotraj tega procesa zaljubil v YouTube in Vine, ki je bil takrat še popularen. Veliko sem imel idej, ki so izhajale predvsem iz internih šal s prijatelji in za katere sem resnično verjel, da bi bile odlične, če bi jih lahko prenesel v kakšen video format. Vendar pa takrat še ni bilo platforme, ki bi mi to omogočala, vse do TikToka.
Kako pa ste se lotili pisanja scenarija za film brez predhodnih izkušenj s pisanjem scenarijev?
Ko smo po počitnicah na morju s prijatelji dobili idejo za film, smo želeli ustvariti kratki 10-minutni film za zabavo, ki bi verjetno pristal na YouTubu. Potem pa smo sčasoma začeli verjeti, da bi iz tega lahko nastal pravi film. Na začetku smo prepričali prijatelja, da je napisal scenarij za polurni film. Projekt je sprva napredoval z običajno mladostniško neodločnostjo, dokler se nisva z Robertom resno odločila, da želiva ustvariti ta film. Ko je prišlo vprašanje, kdo bo tokrat napisal scenarij, me je Robert spodbudil, naj poskusim sam.
Moji pomisleki so bili, da ne vem, kako se pisanja scenarija sploh lotiti ali kaj pravzaprav počnem, tako da je internet odigral ključno vlogo pri učenju tega procesa. Na spletu sem našel informacije o tem, kako izgleda scenarij, katere programe uporabiti. Potem sem napisal 30 katastrofalnih osnutkov. Kasneje sem spoznal Matjaža Javšnika, ki mi je predstavil dodatno gradivo. Po prejemu kritik in branju že obstoječih scenarijev sem postopoma razumel formo in dramaturgijo. Na internetu sem pregledal, preposlušal, prebral, vse, kar bi utegnilo zanimati človeka, ko se loti pisanja scenarija za film. Med produkcijo sem se potem toliko naučil, da zdaj nisem več tako samozavesten glede scenarija, ki je postal celovečerec, predvsem zaradi velikega napredka od začetne ideje do realizacije filma.
Omenili ste Matjaža Javšnika, ki ne samo da je igral v filmu, na koncu je tudi podpisan kot soproducent. Kako sta se spoznala, koliko ste se naučili od njega?
Matjaža Javšnika sem spoznal prek skupnega prijatelja, ki mi je dal njegovo številko in ga prosil, ali bi bil pripravljen govoriti z nami, skupino mladih, ki smo si želeli ustvariti film. Matjaž je to anekdoto delil na premieri: "...In me kličejo pubeci in mi rečejo, ki si, in rečem, evo za vikend sem v Kranjski Gori. In pubeci rečejo: okej pridemo." Kot je Matjaž rekel, smo ga prepričali s svojo zagnanostjo. Tako smo bili lačni tega sodelovanja, da smo bili pripravljeni iti kamorkoli. Ko smo mu predstavili moj zanič scenarij in teaser, ki smo ga posneli z namenom pridobivanja sponzorjev, je verjetno začutil našo strast in iskrico. Od takrat naprej sva bila z Matjažem tri leta ves čas na zvezi. Nekako je prevzel vlogo mojega mentorja. Prebral je vsak scenarij, ki sem ga napisal in se vsake stvari zelo inteligentno lotil. Ničesar ni naredil namesto mene, samo usmerjal me je, za kar sem mu res hvaležen. Absolutno je eden izmed ljudi, od katerih sem se naučil veliko o filmu.
View this post on Instagram
Kako pa je potekal izbor igralcev? Ste jih zbirali vzporedno s pisanjem scenarija, ali ste jih iskali na koncu, ko je bil scenarij že napisan?
Že dve leti pred začetkom produkcije smo načrtovali snemanje filma in v tem času začeli z izbiranjem igralcev. Vendar pa smo zaradi pomanjkanja sredstev in lokacij večkrat preložili snemanje, kar se je zgodilo trikrat v dveh letih. Ta časovni zamik je bil sicer zelo naporen, a se mi zdaj zdi, da je bil celo koristen, saj smo s tem pridobili dodatni čas za izboljšave. To obdobje nam je omogočilo, da smo temeljito iskali in izbirali primerne igralce, kar je bil za nas zelo pomemben del procesa. Na koncu smo bili res zadovoljni. Tudi njihova igra je res dobra.
Tudi moje misli ob gledanju so bile podobne. Igralci so bili res dobri, igra naravna in hkrati profesionalna. Sicer je to moje laično mnenje …
Ampak ga res cenimo. Včasih lažje vidite v smoter stvari kot pa nekdo, ki se s tem ukvarja profesionalno in bo morda zato pozoren na drugo perspektivo. Ampak nam pa res veliko pomeni, da je všeč ljudem in jim verjamemo.
Ni bilo tistih nerodnih trenutkov.
To pa slišimo zelo pogosto in mogoče je to največji kompliment za slovenski film. Nič ni bilo nerodno. To je tudi lep pokazatelj, kje smo s slovenskim filmom. Tu se lahko zamislimo.
Zasledila sem, da ste rekli, da imate šele zdaj čas, da boste tudi sami lahko bolj podrobno preučili slovensko filmsko sceno. Nam manjka dobrih komedij?
Moj film sicer ne bi opredelil kot tipično komedijo, temveč bolj kot dramedijo. Skupaj z ekipo verjamemo, da prinašamo nek nov pristop k žanru, ki v slovenskem prostoru še ni bil izrazito prisoten. To je morda posledica tega, da se nisem formalno izobraževal v filmskih vedah. Marsikateri samouk ima drugačno perspektivo, ki ni nujno slabost, saj prinaša unikatnost v našo ustvarjalnost.
Kaj pa je bilo med snemanjem najtežje, nekaj, kar si niste predstavljali, da bo tako?
Vreme. Sicer poletni film smo snemali jeseni, ker nam poleti ni uspelo. Največ težav smo imeli z oblačnimi dnevi in popoldanskimi deževnimi nalivi. Na primer, ko smo končno uspeli zbrati potrebno ekipo in opremo na izbrani lokaciji, nas je presenetil dež. Imamo posnetek, ko je začelo deževati in vsi začnejo pospravljati opremo, se smejijo, potem pa kamera posname mene, kako čepim 50 metrov stran od vseh in se v obupu držim za glavo (smeh).
Vendar pa sem se iz teh izkušenj naučil, kako pomembna je prilagodljivost. Ko nam na primer ni uspelo pridobiti želenega avtomobila za snemanje, smo to sprejeli kot usmeritev, da film potrebuje nekaj drugega. Ta pristop k reševanju problemov - zaupanje procesu in odprtost za nenapovedane spremembe - ti tudi v življenju lahko zelo pomaga. Življenje že ve, kaj dela, mogoče pa jaz ne vem.
Z Robertom Kladnikom sta torej glavna ustvarjalca filma. Kako dolgo se že poznata?
Tako je, sva tudi edina v resnični zgodbi, ki je navdihnila film, in sva zadevo prinesla od samega začetka do konca. Poznava se od osnovne šole, on je leto mlajši. Tudi zaradi njega sem ves čas verjel, da bomo ta film končali. Ker nismo bili pod vplivom drugih mnenj. Če bi poslušali druge, bi končali zelo zelo hitro.
Na začetku ste omenili, da ste delno utrujeni tudi zato, ker se ukvarjate s celotno promocijo filma. Ste se tudi tega naučili sami?
Tako je. Osredotočamo se predvsem na organske objave na platformah, kot sta TikTok in Instagram, ki jih mnogi spregledajo. S tem pristopom smo na TikToku dosegli več kot milijon ogledov, praktično brezplačno. Seveda ne povsem brez vložka – vsak dan porabim tri ure za urejanje videoposnetkov, kar bi bilo v primeru zunanje izvedbe drago. Toda tako lahko veliko prispevam. Mislim, da tradicionalni način plačevanja za določen doseg ne ustreza več sodobnim trendom.
View this post on Instagram
Poleg svojih vlog pri pisanju scenarija, režiji in promociji filma ste tudi njegov montažer. Kako ste se naučili montaže?
Predvsem z uporabo YouTuba, kar ponovno dokazuje, kaj vse je mogoče osvojiti prek interneta. Pri delu na celovečernem filmu sem tudi prvič uporabil nov program. Proces učenja je bil preprost: ko sem naletel na težavo, sem iskal rešitve na YouTubu.
Z ekipo ste dvakrat tudi zmagali na filmskem maratonu Muvit in lani dobili nagrado občinstva.
Tam smo se ogromno naučili. Najpomembnejša lekcija, ki sem jo tam osvojil, je pomen scenarija za končni izdelek. Sprva sem bil skeptičen do mnogih idej, nekatere so se mi zdele neprepričljive ali celo nerodne, in nisem bil prepričan, kako bo določeno zapisano delo delovalo v praksi. Vendar pa snemanje scenarija, ki sem ga napisal, razjasni mnoge stvari: kaj deluje in kaj ne. Ko dobiš končni izdelek v video formatu, vidiš pravi pomen dobrega scenarija.
Kakšen pa je bil odziv družine? So bili seznanjeni s celotnim procesom ustvarjanja filma?
Zelo so ponosni. Nikoli nisem razkrival preveč podrobnosti o filmu. Sprva je bilo težko pridobiti zaupanje staršev, še posebej v času, ko je bilo ustvarjanje vsebin in vplivništvo na družbenih omrežjih manj uveljavljeno. Ko sem prvič izrazil željo po ustvarjanju vsebin namesto tradicionalne zaposlitve, so bili precej skeptični. Vendar sem njihovo zaupanje pridobil z uspešnim delom. Ko smo začeli s filmom, je bil njihov odziv v smislu: Še zmeraj se sliši kot tista temna stran morja, o kateri nič ne vemo, ampak zakaj pa ne, poskusi.
Koliko je pomembna podpora družine pri odločitvi, da zapustiš varno in predvidljivo pot ter slediš svojim strastem, ki morda na začetku ne obetajo zanesljive prihodnosti?
Res veliko pomeni, če imaš že na začetku ob sebi starše, ki te podpirajo, podpirajo tvojo unikatnost in želje. Včasih pa tudi represija pripelje ljudi do tega, da jih izstreli v neko popolnoma novo pot. Najpomembnejše - če imaš podporo družine ali pa ne - je poslušati sebe. Z delom na sebi bomo odkrili sebe in videli, kaj si res želimo.
So se takrat začeli v vašem projektu pojavljati pravi ljudje? Ko ste začeli delati nekaj, kar delate radi ter s srcem in začeli oddajati drugo energijo?
Mislim, da prav zdaj vstopamo v obdobje, ko prava energija privlači prave ljudi in priložnosti. Veliko ljudi se ne zaveda pomena energije, ki jo oddajajo, ampak tisti, ki to razumejo, to znajo dobro izkoristiti. Vlaganje truda in pozitivne energije v projekt, kot smo to storili pri filmu, ko smo se soočali z mislijo "To ne gre, ampak kaj pa lahko storimo?", nam je omogočilo, da smo film kljub vsemu uspešno zaključili. Veliko ljudi bi obupalo pod takšnim pritiskom, ki je bil včasih res ogromen. Priznam, tudi sam sem se vmes zlomil, a ključno je bilo vztrajanje.
View this post on Instagram
Tudi mladim ste dali veliko motivacije. Mnogi med njimi imajo ideje, pa jih zavirajo številni dvomi in "ne"-ji, namesto da bi iskali rešitve.
Ko slišim, da smo z našim delom motivirali druge, mi to ogromno pomeni. Ključno je, da ne iščemo takojšnjega uspeha, ampak poslušamo sami sebe in vsak dan delamo male korake, ki nas vodijo k našim strastem. Tako bomo lahko resnično zadovoljni in srečni v tem, kar nas izpopolnjuje.
Na primer, moj cilj je bil ustvariti film, ne pa postati najboljši režiser v Sloveniji. Osredotočil sem se na to, kar me je trenutno navduševalo - na primer snemanje TikTok ali YouTube videa, kar sem tudi redno počel, kljub strahu pred reakcijami ljudi. Zdi se mi, da so to pomembni koraki, ki jih marsikdo spusti, ker je obtičal nekje, bodisi pod vplivom staršev bodisi v službi, ki ga ne veseli, in bi rad razširil krila nad neko drugo kariero.
Kako pa se soočiti s strahom pred mnenji drugih?
Mnenja drugih pridejo in gredo, zato se nanje ne smemo preveč ozirati. Na začetku se zdi, kot da stojiš na robu skale, 10 metrov pod tabo je voda in želiš skočiti. Dlje kot odlašaš, težje postaja. Preprosto moraš skočiti. Zavedati se je treba, da sovražni komentarji odražajo notranje težave posameznikov: kako težko mora biti nekomu, ki se odloči prek spleta žaliti druge? Vse, kar lahko čutim do njih, je empatija. Žal mi je zanje in upam, da najdejo pot iz svojih težav. Premagovanje strahu je eden od teh izzivov, manjših korakov, ki jih moramo premagati, in sem jih moral tudi jaz, da sem na koncu posnel film.
