Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in tem, kakšne lastnosti mora imeti avtor kakovostnih humorističnih vsebin

Juš Milčinski je širši Sloveniji najbolj znan kot sovoditelj mladinskega kviza Male sive celice na nacionalni televiziji, ki ga vodi skupaj z Rokom Škrlepom in Jasno Merklin. Prihaja iz umetniške družine z dolgo tradicijo, v osnovni šoli pa ga je navdušila improvizacija, s katero se aktivno ukvarja že četrt stoletja.

V podkastu/intervjuju je za Metropolitan spregovoril o tem, kaj ga je pri improvizaciji najbolj pritegnilo, kakšne veščine je s pomočjo te dejavnosti mogoče pridobiti, zaupal pa nam je tudi, kako se je znašel v vlogi voditelja, kako sta se ujela s sovoditeljem Rokom in ali je vodenje oddaje kdaj tudi naporno.

"Ko si v nečem dober, te to kar malo zasvoji"

Juš, zdi se, da imate smisel za komedijo že v krvi, prenaša se že skozi več rodov. Vaš praded Fran Milčinski je avtor Butalcev, vaš dedek je legendarni Frane Milčinski - Ježek. Ste že zgodaj vedeli, da boste šli po podobnih stopinjah in kolikšen vpliv je na to imel vaš pedigre?

V bistvu ne. Ko sem bil v osnovni šoli, verjetno prvi ali drugi razred, sem hotel biti po poklicu športni komentator. Ne vem, zakaj, ampak zelo me je zanimal šport in komentiranje športnih dogodkov se mi je zdelo zelo zanimivo, tako da je bil takrat moj veliki vzornik Igor E. Bergant, ki je bil športni komentator. 

Potem pa je nekako prišel do mene ta vpliv gledališča predvsem preko očeta, ki je bil gledališki režiser. Preko dedka in pradedka torej ne toliko oziroma bolj po pripovedovanjih, oče pa me je velikokrat jemal s seboj na gledališke vaje, kar mi je bilo zelo zanimivo - že v četrtem ali petem razredu sem na primer bil na vajah prišepetovalec.

Ko sem bil približno v sedmem razredu, pa sem prvič obiskal improvizacijsko predstavo, v kateri je nastopala moja sestra Nana. Nato sem začel hoditi na Impro ligo, in to mi je bilo "uau", nekaj res zelo zanimivega. Ko sem prišel v srednjo šolo, sem se tako tudi sam začel ukvarjati s tem.

Ko si v nečem dober, ko od občinstva dobiš tisti smeh, mislim, da te to kar malo zasvoji. Od takrat naprej sem vedel, da bom zagotovo delal na področju kulture - bodisi kot organizator bodisi kot ustvarjalec vsebine. Sprva sem bil tako nekoliko več v organizacijskih vodah, zdaj pa malo več nastopam.

Pozornost mu bolj prija, ko je na odru, kot takrat, ko ni

Kaj pa je tisto, kar vas je pri tem delu in pri sami improvizaciji najbolj pritegnilo?

Zagotovo me je pritegnilo to sodelovanje na odru. Improvizatorji se na odru ves čas igramo. Verjetno gre pri tem za neko prvinskost, kakršne imaš zelo veliko v otroštvu, ko se igraš in se pri tem zabavaš. Ko si starejši, to pri večini poklicev odpade. Poklici, pri katerih bi se lahko ves čas ustvarjalno izražal, so redki. Mislim, da me je prav to najbolj pritegnilo.

Prija tudi pozornost občinstva, ko si na odru, čeprav mi je to vsekakor bolj všeč, ko sem na odru in ne toliko takrat, ko nisem. Vse to so zanimive izkušnje, ta poklic ti nekaj da. Sam sem po predstavah vedno dobre volje. 

Kakšne veščine, ki pridejo prav v življenju, je mogoče v mladosti razviti s pomočjo improvizacije? 

Zagotovo je veliko dela na asociativnosti. Ne gre sicer za to, da bi se skozi igro asociacij učil nove pojme, ampak natreniraš svoje možgane, da so se sposobni organizirati drugače. Če možgani znajo stvari pravilno razvrstiti, lažje pridejo do idej, ki jih imaš že v glavi, pa se jih težko spomniš, če tega ne treniraš.

Podajanje besed - asociacij - je mogoče sprva videti zelo težko, a je napredek hiter. Vidim ga pri svojih odraslih učencih. Ko se na primer z improvizacijo ukvarjajo tri teta, jim gre veliko hitreje in manj se obremenjujejo z nekimi stvarmi, s katerimi se obremenjujejo v prvem semestru. Ena od veščin, ki se jih naučiš, je zagotovo tudi sproščenost.

Občinstvu je všeč, ko se nekaj spomniš v trenutku

Za otroke in mladino je lahko improvizacija koristna tudi pri tem, da se naučijo sprejeti kakšen neuspeh. Ne zato, da bi s tem neuspehom živeli, ampak da ga znajo dojemati na bolj sproščen način. Pri improvizaciji namreč ogromno stvari razpade in ne uspejo, iz tega pa se lahko marsikaj naučiš. Ne nazadnje se s tem naučiš tudi javnega nastopanja; biti na odru, govoriti malo glasneje, govoriti bolj razločno. Mislim, da bi lahko bile te veščine vključene v tretjo triado osnovne šole ali v srednje šole. Če bi imeli enoletni tečaj tega, bi lahko to večini zelo pomagalo.

Kot ste že omenili, improvizacijo tudi učite, ste mentor.

Res je, učim odrasle. 

Čeprav na prvi pogled deluje, kot da je pri improvizaciji vse improvizirano, najbrž obstajajo neke vnaprej določene strukture oziroma metode, s pomočjo katerih se lotevate improviziranja?

Skozi improvizacijo se lahko naučiš ogromno stvari. Sam se z improvizacijo ukvarjam že 25 let in še vedno hodim na delavnice, kjer se naučim marsikaj novega. Predvsem na začetku se učiš strukture pripovedovanja zgodb, pantomime, kako ustvariti neki prostor. Pri improvizaciji ne veš, kaj se bo zgodilo in ne moreš imeti celega skladiša kostumov in rekvizitov. Zato se učimo veščin pripovedovanja vsebine, medtem ko se same vsebine ne dotikamo.

Pred predstavo se na primer ne pogovarjamo o tem, kaj bomo igrali, vsebina pa je običajno določena s predlogi občinstva ali z navdihom improvizatorjev. Večkrat me vprašajo, ali si kakšne stvari vnaprej pripravim, a pri improvizaciji nikoli ne veš, kaj bo trenuten navdih. Vnaprej pripravljene stvari se na odru vidijo, občinstvo jih zazna in jim niso všeč. Všeč jim je spontanost, ko se nekdo nekaj spomni v trenutku.

Butalci so še vedno zanimivi zaradi trajne vsebine

Kakšne lastnosti mora po vašem mnenju imeti nekdo, ki zna ustvariti kakovosten humor?

To je zame predvsem nekdo, ki zna narediti trajno vsebino, nekdo, ki je tako vešč komedije, da lahko napiše bodisi skeč bodisi serijo, ki jo bomo lahko gledali čez 10 ali 20 let in bo še vedno zanimiva. Obravnavati neke zelo aktualne "ožje" dogodke, ki so že sami po sebi hecni in se hecati iz tega, je lažje. Fajn je sicer pokomentirati takšne dogodke, ampak to verjetno ne bo trajno. Če je na primer neki poslanec ukradel sendvič, se tega čez pet let ne bomo spomnili in se nam tudi ne bo zdelo smešno.

Če pa znaš narediti teme, ki so večne, ki se dotikajo odnosov med ljudmi, na primer med moškimi in ženskami, bogatimi in revnimi ipd., torej struktur, ki obstajajo v vsaki družbi, pa je to neki humor, ki lahko ostane precej dalj časa. Zato so tudi Butalci po vseh teh letih še vedno zanimivi, ali pa na primer dela, ki jih je napisal Ježek. 

Kdo je bil na tem področju v mladosti vaš vzornik?

V mladosti sem videl res veliko improvizacijskega gledališča. Takrat mi je bila všeč ekipa, ki je bila zbrana okoli Jurija Zrneca, Matjaža Javšnika. Tudi Slon in Sadež, Vito Rožej, Mojca Funkl. To je bila neka zbrana druščina dobrih improvizatorjev in hkrati ljudi, ki bodo znali narediti kaj tudi na drugih področjih.

Vzornike improvizacij zagotovo imam tudi zdaj, predvsem v tujini, kjer se na različnih področjih dogajajo zelo zanimive stvari. So mi pa všeč tudi kakšni voditelji pogovornih oddaj, na primer Conan O'Brien, in pisci, kot je Dan Harmon, ki je naredil TV serijo Community in risano serijo Rick and Morty. Predvsem ljudje, ki znajo narediti humor na takšen način, da ni žaljiv, hkrati pa je vseeno nekje na robu.

Z Rokom Škrlepom sta stopila v velike čevlje

Oddajo Male sive celice z Rokom zdaj vodita že četrto leto. Gre za oddajo z dolgo tradicijo, za vaju pa je bilo to prvič, da sta se znašla v vlogi televizijskih voditeljev. Ste imeli veliko tremo, ko sta zamenjala Nika Škrleca ali so že prvič imeli večjo tremo tekmovalci? 

Sam sem zagotovo imel kar veliko treme. Je pa res, da sem že na avdiciji precej užival v studiu, ampak trema je bila verjetno prav zaradi tradicije te oddaje. Ker sem na RTV že snemal Osvežilno fronto, torej drugo mladinsko oddajo, sem šel večkrat v studio 1 pogledat snemanje Malih sivih celic in mi je bila zanimiva celotna postavitev oddaje. Oddajo sem večkrat gledal tudi, ko jo je vodil Nik Škrlec. 

Zagotovo ni bilo lahko, saj je oddajo najprej vodil Pavle Ravnohrib, ki je bil izjemen, potem Nik, ki je bil prav tako odličen. In takšna voditelja je kar težko nadomestiti. Zlasti se potem večkrat sprašuješ, ali je nekaj v redu ali ne, ali te bodo primerjali s prejšnjim voditeljem itd. Ampak mislim, da sva se z rokom kar znašla. Fajn je bilo tudi, ker sva dva. Če rečemo, da sva stopila v velike čevlje, sva midva lahko stopila vsak v enega.

Da bosta voditelja dva, najprej verjetno ni bilo načrtovano? S čim sta prepričala žirijo, ki se je odločila, da bodo vzeli oba?

Pravzaprav ne vem, po eni strani sva oba improvizatorja, po drugi sva si kot človeka povsem različna. Oba sva že imela neko povezavo z otroki. Rok je na primer hodil na tabore s svojo nekdanjo gimnazijo, jaz sem delal otroške predstave predvsem za mlajše - vrtec in prvo triado osnovne šole. Nekaj časa, ko sem režiral gledališke predstave, sem veliko delal tudi s srednješolci. Segment od 7. do 9. razreda mi je pa v bistvu ravno umanjkal.

Upam, da znava z Rokom pritegniti mladino, da se znava z njimi pogovarjati in se lahko ob tem sprostijo, predvsem pa upam, da znava to oddajo dobro približati mlajšemu občinstvu. 

Navdušen nad željo po kreativnosti ustvarjalcev oddaje

Sta morala veliko vaditi, preden sta odvodila svojo prvo oddajo?

Ja, dobila sva mentorja za glas in za nastopanje, tako da so kar poskrbeli za naju. Fajn je, ker se na takih vajah res veliko naučiš. Predvsem glede izgovarjave ugotoviš, da govoriš vse narobe, zato se s tem najprej malo obremenjuješ, ampak potem ti pride v podzavest. 

Prvi dve ali tri sezone je bilo tako, da sva šla pred vsako oddajo do učitelja govora, kjer smo delali vaje in šli čez oddajo, saj je fajn, da ti nekdo pove, kako se določene stvari izgovorijo. Imela sva tudi treninge pred kamero.

Zdaj se na oddaje pripravljava sama. Sam pred vsako oddajo nekajkrat preberem vprašanja, da se mi med snemanjem ne zapleta preveč. Tako vidim tudi, če moram biti na kaj še posebej pozoren in približno ugotovim potek oddaje - kje imam čas, da lahko tekmovalce kaj vprašam, kje moram oddajo malo pohitriti in podobno. Ne gre torej kar tako, da pridemo tja in oddelamo v živo, ampak zagotovo je tudi neka vnaprejšnja priprava.

Sta se kot sovoditelja hitro ujela med seboj in z že ustaljeno ekipo oddaje?

Z Rokom sva se poznala že od prej z impro odrov in sva se res hitro ujela. Prav tako tudi s preostalo ekipo. Mislim, da je to predvsem odlika zelo prijaznega uredništva - urednice Maruše Prelesnik Zdešar, sovoditeljice Jasne Merklin, redaktorice in novinarke oddaje Julije Kočar, režiserke Petre Hauc, producentke Nataše Srhoj, ki so naju vse zelo lepo sprejele. Navdušen sem nad njihovo željo po kreativnosti in srčnosti dela s to oddajo. Njihova podpora je bila res nekaj čudovitega. Celotna ekipa se želi za vsako oddajo res potruditi. Pogledamo, kaj lahko vključimo, okoli katerega datuma bo oddaja na sporedu, da lahko naredimo kakšen smiseln in zanimiv uvod ali zaključek.  

Osebno so mi tiste, ki jih snemamo vsi trije - Rok, Jasna in jaz - najljubše, saj skupaj vedno ušpičimo kaj zanimivega.

Vsi trije voditelji sicer pripadate različnim generacijam ...

Ja, mislim, da je med nama z Rokom približno 12 let starostne razlike, Jasna je pa nekje vmes - malo bliže meni kot pa Roku. 

Tekmovalci se bolj sprostijo šele po drugi oddaji

Je delo voditelja Malih sivih celic predvsem zabavno ali je kdaj tudi naporno?

Zagotovo je kdaj tudi naporno. Zlasti na začetku sezone je treba narediti kar veliko stvari. Treba je narediti napovednik, se odpraviti na teren delat predtekmovanja, pripraviti in posneti prve oddaje, tako da se kar nabere, ampak vendarle ni nič takšnega, da bi rekel, da je težko. Ko vidiš oddajo, tekmovalce in navijače, kako uživajo v studiu, se vse zelo poplača. 

Kako vas pa sprejmejo na predtekmovanjih? Je tam kaj manj treme pri tekmovalcih, glede na to, da najbrž ni kamer, predtekmovanja pa potekajo v okolju, ki jim je bolj domače?

Midva z Rokom imava to srečo ali nesrečo, da so, kadar predtekmovanja vodiva midva, običajno zraven kamere, saj o tem naredimo tudi prispevek. Tako da  zna biti malo treme tudi na predtekmovanjih. Pri tekmovalcih se trema opazi predvsem v tem, da so nekoliko bolj zadržani in zelo tiho odgovarjajo na vprašanja, tako da jih moramo spodbujati, naj se ne bojijo in naj odgovarjajo bolj glasno. Mislim, da se tekmovalci po navadi bolj sprostijo - tako da se pogovarjajo in hecajo s tabo - šele po drugi studijski oddaji oziroma po drugem krogu, ko se vsega že malo navadijo.  

Predtekmovanja so sicer videti tako, da prijavljene ekipe najprej med seboj tekmujejo pisno prek računalnika. Vse ekipe teste rešujejo istega dne ob isti uri. Rezultate najprej pregleda računalnik, nato jih pregledamo še mi, saj vsi odgovori niso po principu ABCD, ampak morajo tekmovalci tudi kaj napisati. Najboljših osem ekip iz vsake regije se potem udeleži ustnega dela, na katerem se pomerijo med sabo. Prva ekipa tekmuje proti osmi, druga proti sedmi, tretja proti šesti in tako naprej. Tisti, ki so bili prvi, imajo tako že kar lepo prednost, saj so nabrali že osem točk, medtem ko ima osma ekipa samo eno točko.

Ekipe dobijo štiri vprašanja - letos smo naredili tako, da so odgovarjali naenkrat. In sicer so odgovore napisali na tablico in jo dvignili, nato pa jih še povedali. Ekipe letos niso dobile različnih vprašanj. Prejšnja leta je namreč vsaka ekipa dobila svoje vprašanje in potem se je lahko zgodilo, da je kakšno vprašanje komu bolj sedlo. Zdaj, ko obe ekipi dobita enako vprašanje, gredo naprej res tisti, ki so najboljši. 

Na ulici ga zaradi oddaje ustavljajo tudi upokojenci

Kako dobro pa so tekmovalci pripravljeni? Jih šole oziroma mentorji pred samimi tekmovanji dobro pripravijo na različne pasti?

Prav veliko se ne morejo pripraviti, saj ne gre za faktografska vprašanja. Iščemo bolj znanje z različnih področij, ki je del njihovih življenjskih izkušenj. Tisti, ki se ukvarjajo z več stvarmi, na primer glasbo, športom itd, bodo verjetno imeli zaradi tega določeno prednost. Lahko pa mentorji delajo na tem, da se tekmovalci lažje sprostijo. Zagotovo se tudi dobijo, se pogovarjajo in se med seboj sprašujejo. Ekipe, ki pridejo v studio, si velikokrat v šolski telovadnici naredijo tudi domači improviziran labirint. To, ali je ekipa vadila s pomočjo labirinta ali ne, se kar pozna.

Ker ekipe sestavljajo po en tekmovalec iz sedmega, en iz osmega in en iz devetega razreda, je njihovo znanje na različnih nivojih. Se kombiniranje nivojev znanj in medsebojno sodelovanje zelo poznata?

Zagotovo se poznata. Lepo je videti, kadar tekmovalci komunicirajo med sabo in ekipe, ki vključujejo vse tri, so običajno najuspešnejše. Ne da se kapetan ekipe odloča sam, ampak da se posvetuje z drugima dvema. Včasih v oddaji vidim, da predstavnik osmega in devetega razreda bolj sodelujeta, predstavnika sedmega razreda pa upoštevata malo manj. A skozi sezono lahko sedmi razredi marsikdaj pridejo zelo prav, saj se pojavljajo tudi vprašanja z njihovega področja - tisto kar se v tem letu učijo. In to bodo oni zagotovo vedeli.

Takšna sestava ekip je dobra tudi, ker tako postanejo prijatelji, čeprav niso sošolci. Včasih imamo tudi bratske ali sestrske ekipe, pri katerih se še bolj vidi ta povezanost.

Vas ljudje, odkar vodite eno najbolj priljubljenih mladinskih oddaj, večkrat ustavijo na ulici?

Včasih tudi. V bistvu zaradi obeh oddaj, Osvežilne fronte in Malih sivih celic. Populacija je sicer pri obeh oddajah nekoliko drugačna, pri Malih sivih celicah so to malo mlajši ali pa precej starejši - upokojenci so namreč tisti, ki se radi ustavijo in kaj povejo, medtem ko so to pri Osvežilni fronti predvsem srednješolci, študenti in pa starši osnovnošolcev. Pokrite imam torej nekako skoraj vse generacije.

Pripravljate ob 30-letnici oddaje kaj posebnega?

Zagotovo bodo še kakšni nostalgični trenutki, malo spominjanja za nazaj. V prvi oddaji smo na primer kazali fotografije Jasne in mene izpred 30 let - Roka nismo mogli, ker ga takrat še ni bilo, prinesli smo tudi nekaj predmetov iz tistega obdobja in tekmovalce spraševali, ali vedo, kaj je to VHS-kaseta, kaj je 'walkman' ali disketa. Ob koncu sezone nameravamo v povezavi z obletnico prirediti tudi malo večji žur.

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec