Žiga po porazu razkril, česa se je najbolj sramoval

V zadnjem dvoboju v šovu Kmetija sta se pomerila Anja in Žiga. Ker je bila Anja druga dvobojevalka, je izbirala vrstni red dvobojev. Izbrala je spretnost, znanje in na koncu še moč.

Anja je zmagala v spretnosti in v znanju, zato je bilo že po drugem dvoboju jasno, da domov odhaja Žiga. Ta je bil nad izidom dvobojev šokiran, tekle so tudi solze. Za Metropolitan je odgovoril na nekaj vprašanj.

Kakšna se vam je zdela izkušnja v šovu Kmetija? Bi jo ponovili?

Izkušnja na Kmetiji se mi je res zdela vrhunska. Ko sem se prijavil, si nisem mislil, da mi bo tako všeč in da bom tako padel v igro. To je najboljša izkušnja v mojem življenju. Zagotovo bom en dan stopil nazaj na posestvo s ciljem, da poberem tisto, kar mi je letos ušlo. To je samo eno: zmaga!

Bi danes kaj naredili drugače? Kaj najbolj obžalujete? 

Zdaj težko rečem, kaj bi naredil drugače, saj sem tam drugače razmišljal. Zagotovo bi spremenil to, da bi pred odhodom v gozd poslušal samega sebe. Tako se ne bi strinjal s Timom, saj me je to psihično podrlo, potem je šlo samo še navzdol.

Vem, da takrat še ne bi bil na tapeti. Če bi bil pozneje, to ne bi bila težava, saj je to običajno za finale. Tam gledaš zgolj samo nase, tako bi tudi v areno odšel z bolj mirno glavo, saj ne bi bil tako psihično uničen.

Ne obžalujem ničesar, kar se je zgodilo. Morda le to, da se nisem osredotočal na pratiko, saj sem menil, da je ne bom potreboval. A na koncu sem jo. 

V dvoboju z Anjo ste bili tako prepričani o svoji zmagi, da niste niti spakirali svojih stvari. Ste jih potem dobili? 

V dvoboj z Anjo sem šel malo preveč suvereno oziroma egoistično, bi lahko temu rekel. Da pustiš vse tam in greš tako brezglavo v dvoboj, je res neumno dejanje. Tako kot je Nik rekel na izjavi: karma je karma. Točno to se je zgodilo. Me je bilo pa veliko bolj strah dvoboja kot recimo proti Borisu, saj sem vedel, da pratike ne znam dovolj. Vedel sem, da če naredim napake pri spretnosti, sem dejansko že doma. Ta strah se je na koncu tudi uresničil. 

Nekaj stvari sem dobil, večinoma je pa vse ostalo na posestvu.

Ste Anjo, preden sta stopila v areno, podcenjevali? 

Malo sem jo podcenjeval, to priznam. V tistem trenutku se mi je od vseh zdela najlažja za premagati. Vendar so možnosti v areni res 50 : 50. To drži, lahko pa samo še enkrat rečem, da kapo dol Anji za takšen fokus in natančnost, ki jo je imela v areni.

Kaj pravite o tem, da vas je premagal najšibkejši člen? 

Vseeno mi je, da me je premagala ženska. To zame ni težava, niti me ni sram. Sram me je le tega, kako slab sem bil v spretnosti. Nobene osredotočenosti, nisem bil natančen, na splošno sem bil obupen. Pri praksi pa bi se lahko skril kar pod mizo. Anja, bodi še v življenju takšna kot v areni, saj boš zagotovo zmagala.

Ste komu zamerili taktiziranje v šovu. Komu in zakaj? 

Zamer nimam nobenih, ker mi je kristalno jasno, da je to igra, in ne resnično življenje. Notri je drug pogled, drugačno razmišljanje, pritiski ... Izrečene besede so včasih nepremišljene in velikokrat egoistične. Kdor razume, da je to igra, je v redu. Tisti, ki ne, ima še zunaj zamere, to je dejstvo.

Kaj vam je bilo v šovu najlepše?  

Težko rečem, kaj mi je bilo najlepše, ker je bilo toliko stvari, da bi lahko knjigo napisal (smeh) … Od druženj brez taktik do jutranjih kavic v delavnici s Stanetom, Tjašo, Žanom in Ines. Od začetka do pogovorov in smeha na razglednem stolu do scen, ki sva jih imela s Timom. Te so bile zakon, ker so bile res pristne in smeha je bilo nerealno! Do čuvanja kozolca, odhoda v gozd, premagovanja strahu do kokoši pri Anji, do občutka zmag v areni in mini dvobojih. Celoten šov mi je bil res lep in slabe stvari so že zdavnaj pozabljene.