Uroš Fűrst: "Še pred leti smo o samomorih brali v senzacionalističnih naslovih, ki so dvigovali naklade!"

V intervjuju za MMC RTV Slovenija je Uroš Fűrst med drugim spregovoril o tem, kako pomembno je o samomorih govoriti na empatičen način, in ne tako, kot so se tega nekoč lotevali (tudi naši) mediji ...

"Danes so stvari glede tega malo boljše, a še pred nekaj leti smo lahko v številnih medijih brali številne senzacionalistične naslove, ki so tako dvigovali naklade. Slovenci imamo žal veliko izkušenj s samomori, in dvigovanje naklade na ta račun je škodljivo in nesprejemljivo. Zato je ta del ostal v predstavi, ker nismo želeli žugati, temveč je v ospredju ozaveščanje o tej izjemno občutljivi temi. Ne glede na vse, so samomor in njegove posledice še vedno eden od tabujev. Kaj je bilo najtežje? Najtežje oz. najbolj me je bilo strah, kako to prenesti na občinstvo, da pri tako občutljivi temi ne spregledaš tega, kakšen vpliv ima to lahko pri ljudeh, ki imajo to izkušnjo. Med gledalci bodo tudi člani družin, ki imajo to izkušnjo. Vprašanje je, koliko se res o tem govori in kako samomor zaznamuje naslednjo generacijo. Ker gre za interaktivno predstavo, smo se res posvetili iskanju primerne meje, da predstava ni razčustvovana ali sentimentalna, temveč da o tem govori s pravo mero občutljivosti. Tudi pri tem je bilo pomembno vprašanje zaupanje v režiserko, da predstava mene in gledalce pripelje na drugo stran. To se mi je zdelo bistveno. To je bilo najtežje, ker tega se ne da naučiti, ampak moraš najti to občutljivost v sebi. Tudi če nimaš osebne izkušnje, se skušaš približati občutljivosti z empatijo. To je bil zame največji izziv. Ni me bilo strah monološke strukture, nisem imel strahu, da česa igralsko ne bi zmogel, ampak je bil moj cilj najti to potrebno ranljivost in skromnost, da ne bi iz nečesa naredil nekaj, kar bi lahko bilo neobvezno, potencialno škodljivo. Cilj je bil ravno nasproten: da odstira stran upanje. Kot pravi pripovedovalec: “Ostaja upanje, ko vidiš, da so še drugi ljudje, ki se tako počutijo.” Ko veš, da nisi sam. Če je stvar tabuizirana, pa si lahko hitro sam, in to je tisto, kar je skrb vzbujajoče. Da se ljudje zamislijo in da je na neki način katarza že to, da o tem spregovorimo. "Prišel sem na pogovor in ugotovil, kako pomembno je govoriti o stvareh, posebno o tistih, o katerih je najtežje govoriti," pravi Pripovedovalec. To je nekaj, kar si lahko damo, to je nekaj, kar lahko ponudi gledališče družbi: da se govori o stvareh, o katerih je najtežje govoriti."

Vir: MMC Slovenija

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču