V teh dneh je direktorica naše največje kulturne ustanove posvečena predvsem baletu. Preverite, zakaj.
Čeprav imajo v Cankarjevemu domu vedno kup različnih dogodkov, je 1. Mednarodni baletni festival Plesne noči, ki so ga pripravili v sodelovanju s SNG Opera in balet Ljubljana, vsekakor v tem trenutku najbolj zanimiv projekt, za predstave pa je že veliko zanimanje. Kar je razumljivo, saj gre za res kakovosten program, o čemer smo se prepričali tudi v pogovoru z Uršulo Cetinski.
V teh dneh se vaše delo vrti okoli baleta. Koliko pa sicer spremljate balet?
Prav klasični balet nikoli ni bil moja prva izbira. Sodobni ples, ki iz klasičnega baleta izhaja in uporablja tudi njegov besednjak, pa zelo. V Cankarjevem domu sem v preteklosti, preden sem postala direktorica Slovenskega mladinskega gledališča, oblikovala sodobnoplesni in gledališki program. Potovala sem po svetu, obiskovala najpomembnejše plesne festivale Evrope in Severne Amerike in v Ljubljano vabila predstave, za katere se mi je zdelo, da jih naše občinstvo preprosto mora videti.
Katera predstava se vas je najbolj dotaknila?
Sodelovala sem z najbolj pomembnimi koreografi in koreografinjami našega časa. S prenekaterimi sem se tudi spoprijateljila. Če pa bi morala izbrati predstavo, ki se me je najbolj dotaknila, bi šlo za solo ameriškega koreografa in plesalca Billa T. Jonesa. Na ogromnem odru Gallusove dvorane je plesal sam. Bil je čudovit, božanski, karizmatičen, lep, natančen, nepozaben! Ustvaril je trenutek, ki potrdi, da je umetnost skrivnostna in globoka kot vesolje.
Zagotovo kot direktorica največje kulturne ustanove morate spremljati tudi stvari, ki bi jih sicer morda izpustili. Vam je to kdaj naporno?
Ja, zagotovo je. Predvsem zato, ker je nemalo takšnih dni, ko se na Prešernovo 10 vrnem tudi zvečer; najprej sem v pisarni od devetih do štirih, pa spet od sedmih zvečer dalje in morda tudi čez polnoč. Včasih moram pošteno pobrskati po ropotarnici svoje psihe, da le najdem tisto zrno motivacije, ki me spodbudi, da zvečer spet zapustim dom in se ponovno odpravim v službo.
Ko pa sem tam, mi nikoli ni dolgčas. Uživam v najrazličnejših, številnih srečevanjih z ljudmi z vsega sveta, ki jih spoznavam; srečujem se z umetniki, poslovneži, politiki, abonenti, obiskovalci vseh starosti, od otročičev v plenicah do udeležencev dogodkov za tretje življenjsko obdobje. Vse skupaj je tako intenzivno, da se mi zdi, da živim sedem življenj hkrati. To je zame kot podivjanega ognjenega konja naravnost idealno. Če me ljudje ne bi tako zelo zanimali, pa tudi, če bi bila nekoliko manj ekstrovertirana, bi res zelo težko opravljala ta poklic.
Festival Plesne noči pripravljate skupaj s SNG Opera in balet Ljubljana. Kako ste si razporedili aktivnosti med hišama?
Prvi mednarodni baletni festival Plesne noči je lepa vezenina, ki jo v Cankarjevem domu in SNG Operi in baletu vezemo skupaj. SNG Opera in balet lahko ponudi tudi svoj ansambel, ki bo v živo spremljal balet Don Kihot iz Sofije, pa tudi lastno predstavo Veliki Gatsby, s katero se bo v ljubljanski operi festival zaključil, mi prispevamo Gallusovo dvorano, izkušeno tehniko, veščine promocije in marketinga, združujemo finančna sredstva. Res pa je, da brez podpore, ki jo je ponudila Krka, tovarna zdravil iz Novega mesta, festivala ne bi bilo.
Kdo je poskrbel za vsebinski del festivala?
Vsebinski del festivala je delo direktorjev in več umetniških vodij iz obeh hiš. Smo v času, ko je kolektivno delo v umetnosti zelo v modi. Tudi naš festival je plod razmisleka novega kolektiva, ki je nastal iz predstavnikov obeh hiš.
Ste se zdaj še bolj poglobili v lik in delo Rudolfa Nurejeva, glede na to, da je prvi festival posvečen prav njemu?
Biografije umetnikov me zelo zanimajo. Tudi baletnikov. Bila sem dramaturginja predstave Zadnji ples Nižinskega, ki jo je po drami Normana Allena v Slovenskem mladinskem gledališču režiral Marko Mlačnik. Z njo smo zablesteli tudi v Washingtonu, ko smo gostovali nedaleč stran od Bele hiše, Washington Post pa nam je naklonil tako lepo kritiko, da smo kar zardevali. Takrat sem prebrala na desetine knjig o baletniku in koreografu Vaclavu Nižinskemu, tudi njegove presunljive dnevnike, ko se je že soočal s temnimi mislimi, porojenimi tudi zaradi duševne bolezni. Tokrat sem se z veseljem poglobila v Nurejeva. Velik zvezdnik, predrzen, odločen, karizmatičen, neustavljiv in neustrašen, pa tudi prezirljiv in poln bolečine.
Kakšna bo razstava, ki je posvečena legendarnemu Nurejevu?
Mislim, da bo obiskovalcem zelo všeč. Razstavljeni bodo kostumi in fotografije Nurejeva, ki jih še nismo videli. Letos se spominjamo tridesete obletnice njegove smrti. Včasih je tako bridko. Če pobožamo oblačilo pokojnika, nas za trenutek prešine, kot da bi spet podoživeli njegovo ali njeno fizično bližino. Kostumov Nurejeva seveda ne bomo mogli božati, pa bo vendarle na nek način spet plesal za nas.
V okviru Plesnih noči prihaja v Ljubljano Charles Jude, Nurejev učenec in skrbnik dediščine. Kakšne bodo njegove aktivnosti v Ljubljani?
Na predvečer odprtja razstave mu bomo prisluhnili na pogovoru pred filmom Beli vran, ki pripoveduje o Nurejevu, na samem odprtju v petek, 23. junija zvečer, pa nam bo tudi naklonil nekaj besed in nas popeljal po razstavi. Razstavljeni predmeti so namreč njegova osebna last.
Umetnost nam včasih nastavlja ogledalo, lahko pa nas tudi pelje v pravljični svet. Predstava Don Kihot je zaradi razkošnih kostumov res prava paša za oči. Se veselite takšnih razkošnih predstav?
Minimalistične predstave, v katerih je vodilo "manj je več", so bolj po mojem okusu. Zato mi je morda tako v arhitekturi kot v umetnosti nasploh res zelo blizu izčiščena japonska estetika. Kljub temu se vizualno bohotne in barvite bolgarske predstave veselim, saj ima vsak svoj slog. Bolgari so čudoviti pridelovalci vrtnic, iz katerih pridobivajo rožno olje. Ko odpreš stekleničko, je vonj tako intenziven, da ti vzame sapo. Morda bo takšna tudi njihova predstava.
Bi rekli, da je zadnja stvaritev Edwarda Cluga že nekakšen balet prihodnosti?
Clug je nasploh umetnik sedanjosti, ki nam odstira pogled v čas, ki ga še ni.
Mislite, da bo največje zanimanje na festivalu za predstavo Ko to tamo peva, ki je že dve desetletji velika balkanska uspešnica?
Težko reči, vsaka od predstav je po svoje mamljiva. Ta bo nekoliko bolj intimna, ker je v Linhartovi dvorani oder manjši, avditorij tudi, tako da je izkušnja nekoliko bolj od blizu. Je pa ta balet res pravo čudo. Nikoli ne bi verjela, da je izvrsten film lahko tudi baletno upodobiti. Ta uspešnica je dokaz, da je možno celo to. Kdor jo bo zamudil, bo zamudil veliko.
https://www.metropolitan.si/scena/kultna-uspesnica-ki-jo-igrajo-skoraj-20-let-prihaja-k-nam/
Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin
