Špela Perc po šestih letih življenja v Kanadi še vedno pravi, da je v srcu Slovenija na prvem mestu

Povejte nam, kako vas je pot zanesla prav v Kanado?

Kanada je moj novi dom že šest let. Kar težko verjamem, kako čas hitro beži. Ko so se nama z možem prekrižale življenjske poti, sva živela vsak na svojem kontinentu. Jaz v Sloveniji, on v Kanadi. Nekaj časa sva fizično razdaljo premagovala z letali, potem pa sva oba čisto naravno prišla do zaključka, da tako ne gre več dalje. Za najino družino, predvsem zaradi njegovega dela, sva izbrala za svoj dom Kanado. Odkrito povedano, bili so trenutki, ko mi ni bilo enostavno, saj sem imela občutek, da zapuščam družino in prijatelje, in vse, kar sem do tistega trenutka gradila. Ko pa sem ugotovila, da nikogar ne zapuščam, da samo sledim svoji poti in srcu, so odpadli vsi strahovi (no, ne čisto vsi) in dvomi, nato je bil ta korak zame lahkotnejši.

Torej je bilo na začetku težko?

Zanimivo je v teh letih narediti totalni ‘reset’ življenja in začeti znova. Ob selitvi v Kanado sem prvič opazila, kako velik del življenja preživimo na ‘avtopilotu’. Tudi odnose. In čisto preveč stvari jemljemo za samoumevne. Ko sem prišla v Kanado, sem v deželi, kjer biva 38 milijonov ljudi, poznala dva. Moža in sina. Ta občutek je bil hkrati zelo osvobajajoč, a tudi nenavaden. Takrat sem se zavedala, da je bil to zame velik življenjski test. Kako sposobna sem in kako mi bo uspelo uresničiti svoje cilje v deželi, kje nikogar ne poznam in nihče ne pozna mene. Popolnoma vsak korak, od tega, kje kupiti zelenjavo in kruh, do tega, kje in v kakšen vrtec vpisati sina, ki seveda ni znal besede v angleškem jeziku, je bilo treba premišljeno raziskati.

Zaradi razdalj in velikosti mest dnevi tukaj potekajo popolnoma drugače. Čeprav se mi je zdelo, da je Kanada zaradi svoje zgodovine nekako bližje Evropi, so razlike v navadah velike. Ko sem sprejela, da je življenje tukaj drugačno, in sem nehala primerjati življenje tukaj in tam, sem Kanado sprejela kot svoj drugi dom. Naša družina ima danes dva domova. Na dveh kontinentih. Danes niti za trenutek ne obžalujem svoje odločitve. Življenje tukaj mi daje ogromno možnosti za moj študij, drsanje in osebno rast. Slovenija in Ljubljana pa bosta za vedno zapisani v mojem srcu na prvem mestu.

Čeprav bi marsikdo mislil, da ste drsanje že obesili na klin, to ne drži. Letos ste celo dosegli zavidljiv uspeh. Je drsanje še vedno vaša prva ljubezen?

Oh, ja. Drsanje je še vedno moja prva ljubezen. Čeprav imam rada veliko športov, je drsanje šport, kjer se moja duša počuti doma. Ko sem na ledu, postanem eno s tem, kar počnem v istem trenutku, in ta občutek je kot neke vrsta meditacije. Zame je to veliko več kot šport in nizanje piruet in skokov. In Kanada ima neverjetne možnosti za kakovosten trening.

Moj klub Skate Oakville ima svoj sedež v objektu, kjer so pod eno streho štiri drsalne dvorane. Pogoje za trening imam danes veliko boljše kot takrat, ko sem Jugoslavijo zastopala na mladinskem svetovnem prvenstvu. Odločitev, da še naprej tekmujem, je bila dokaj samoumevna. Letos sem tako s kanadsko ekipo januarja odpotovala v avstrijski Innsbruck na Winter World Master Games, kjer sem zastopala Slovenijo. Nepozabno doživetje in prelepa izkušnja, zlasti ker sem jo delila s svojimi najboljšimi prijateljicami, ki so prišle navijat in držat pesti na moj tekmovalni dan.

Veliko žensk se vas spomni, ko ste še v Ljubljani imeli svoj studio in ste bili izjemno priljubljena vaditeljica. S svojim prijetnim pristopom ste motivirali marsikatero. Imate kakšne sledilke iz domovine?

Pilates in gyrotonic sta izjemni tehniki, ki mi osebno pomagata, da sem v dobri telesni kondiciji za izvajanje zahtevnih elementov na ledu. In zdaj v praksi vidim, da sta to tehniki, ki bi morali biti del treninga vsakega športnika in vsakega, ki želi ohranjati mladostno telo. Moji videi treningov najprej niso bili načrtovani, da bodo imeli svoje mesto na moji spletni strani. Ko pa se je žal zaradi epidemije dobesedno ustavil ves svet, so se vrata številnih studiev zaprla. Takrat sem z vadbami prek Zooma pomagala veliko umetnostnim drsalcem, drsalnim prijateljem, hkrati pa sem dobila tudi kar nekaj povpraševanj iz Slovenije, ali bom vodila 'on line' vadbe. Rezultat je bila odločitev, da pomagam vsem, ki se borijo s posledicami epidemije, ostajajo v svojih domovih in si želijo biti aktivni. Posnela sem nekaj videov trening in jih brezplačno objavila na svoji spletni strani www.spelaperc.com. Upam, da sem vsaj komu polepšala dan in omogočila voden trening v teh čudnih časih.

Kako v teh časih koronavirusa preživljate dneve? Je pri vas v Kanadi kaj drugače kot v Evropi?

V Kanadi je drugače predvsem to, da se že od prvega vala epidemije, torej od marca, naše življenje še nikakor ni vrnilo v normalno. Ogromno protokolov je ostalo aktivnih. Prav zavidala sem vsem v Evropi, ko ste poletje preživeli dokaj normalno in ste lahko šli na morje. Od marca se ne izvajajo nobena športna tekmovanja, v šolah ni telovadbe in nobenih dodatnih aktivnosti. Seveda se tudi Kanada kot ves svet trenutno bori z drugim valom in vsak dan nas vlada preseneti z novimi omejitvami, odločitvami, številni so tudi neživljenjski, včasih kontradiktorni. Vidim, da je to kar nekakšna stalnica vseh, ki vodijo odločitve v teh časih, skoraj ne glede na državo. Zelo sem hvaležna, da z mojo družino vsak konec tedna lahko pobegnemo v našo kočo proti severu, blizu Blu Mountain. Stran od mesta, bližje naravi. Tu se napolnim z energijo, da lahko ostanem v ravnotežju kljub vsemu, kar se trenutno dogaja v naših življenjih.

Sta s soprogom kdaj razmišljala, da bi se vrnila ali bosta ostala v Kanadi?

To je vsake toliko časa tema najinih pogovorov. Življenje v Kanadi je izjemno lepo. Država je urejena, moj sin Zoltan hodi v dvojezično šolo, kjer pouk poteka v angleščini in francoščini. A kljub temu vedno znova ugotavljam, da je težko pozabiti na svoje korenine in si ne želeti biti del življenja ljudi, ki ti največ pomenijo. Mislim, da ljudje v Evropi znajo veliko bolj uživati življenje. Želim si, da bi mi uspelo prikazati takšen način mojemu Zoltanu, in da se bo, ko bo odrasel, sam odločil, kje si želi živeti. Za zdaj ostajamo v Kanadi, kako pa bo v prihodnje, bomo videli. Zadnje obdobje me je dobro opomnilo, kako se lahko načrti za prihodnost hitro spremenijo. Vse, kar si trenutno želim, je, da bom poleti lahko prišla v Slovenijo in objela svojo družino in prijatelje.

Kako boste preživeli praznike?

V Kanadi imajo otroci božične počitnice od 18. decembra do 4. januarja. Veliko je govora, da bi se ta čas izkoristil za dodatno poostrene ukrepe. Letos bomo ves čas preživeli v naši počitniški hiši blizu smučarskega središča Blue Mountain. Kanadska zima je sicer zelo mrzla, res zelo mrzla, ampak neverjetno sončna. Smrečico smo že postavili, tako da je vse pripravljeno za darila. In vsak božič mi nekako uspe prepričati fanta, da spečemo piškote. To so moja mala veselja in za zdaj mi dobro uspeva, da to ostaja neki mali družinski ritual. Božič je zame že od otroštva najlepši praznik v letu.

Za lepšo prihodnost tudi Nasmeškotki!

Praznike zaznamujejo prijetni trenutki v družbi najbližjih. HOFER z dobrodelnim projektom Nasmeškotek že četrto leto zapored pomaga otrokom in mladostnikom v stiski pod okriljem programa Botrstvo v Sloveniji, da bi tudi oni lahko čim bolj brezskrbno uživali v teh prazničnih dneh.

Letošnjemu čarobnemu Nasmeškotku dopišite ime osebe, ki ji ga podarjate. Morda je to najožji družinski član, prijatelj, sosed, sodelavec, sošolec, prijazni poštar ali kar vsi našteti. Letošnja sredstva od prodaje Nasmeškotka trgovec namenja dijakom iz socialno šibkih družin pod okriljem Dijaškega sklada programa Botrstvo v Sloveniji. Ta jim krije oskrbnino v dijaškem domu ter jim tako zagotavlja varno in stabilno okolje z redno prehrano, učno pomočjo in strokovnim osebjem. Tako se lahko lažje osredotočijo na uspešen zaključek želene smeri šolanja, dosežejo želeno izobrazbo ter imajo boljšo možnost zaposlitve – in s tem lepšo prihodnost.

Več o dobrodelnem projektu Nasmeškotek najdete na hofer.si/nasmeskotek. 

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc