Vinko Möderndorfer: ”Neobčutljivost za drugega človeka je največji greh sedanjosti!”

Zastoj je svetovno premiero imel na Mednarodnem Filmskem Festivalu FEST v Beogradu, predvajan je bil na kar nekaj mednarodnih filmskih festivalih, kjer je tudi prejel več nagrad. Bil je na ogledu tudi na lanskem Festivalu slovenskega filma v Portorožu, sedaj si je film možno ogledati tudi v slovenskih kinematografih.

Film Zastoj je imel glede na ”kovid razmere” daljšo pot do slovenskih gledalcev, je na tej poti kaj izgubil na svoji sporočilnosti?

Ja, dve leti smo čakali na možnost slovenske premiere. Film je zadnji dve leti prepotoval kar nekaj svetovnih filmski festivalov, pa vendar je premiera doma, v Ljubljani nekaj posebnega.

Film je sicer nastajal pet let. V moji glavi pa dvajset. Od sprejetja scenarija na Slovenskem filmskem centru pa do premiere 14. januara 2022 je torej trajalo polnih pet let. Kar dolga doba, ja. Predolga.

Film seveda ni izgubil svoje aktualnosti. Naša filmska zgodba se sprašuje o pomembnih stvareh življenja, tako da je bila aktualna pred petimi leti in bo najbrž aktualna še v prihodnje. Gre za vprašanja o razumevanju življenja, o žrtvovanju, o sočutju ... To pa so večne dileme človekovega bivanja.

Film je večinsko posnet v črno beli tehniki, tudi odnos med akterji je ves čas na meji obeh skrajnosti – privolitev ali odklonitev, napetosti ne manjka.

Za črno belo sliko našega filma sva se z direktorjem fotografije Mitjem Ličnom odločila zaradi same zgodbe. Vse se dogaja med štirimi ljudmi, med štirimi obrazi. Nič drugega ni pomembno kot izrazi na obrazih, njihova energija, njihova moč in nemoč, ki jo doživljajo ob neprestanem in vročičnem izmenjavanju mnenj, prošenj, zanikanj … Zgodba je nabita z emocijami, ki se stopnjujejo do vrelišča, vse ostalo je zgolj informacija. Zato je fotografija črno bela.   

Lahko za film rečemo, da je zgodba o empatiji in človečnosti?

Seveda. Prepričan sem, da svetu, ki ga živimo, primanjkuje empatije. Brutalni kapitalistični sistem (ki je drugačen, kot je bil, bolj neizprosen je, bolj krut, še bolj brez človeškega obraza) ljudi neprestano sili v nenormalno ambicioznost, v uspeh za vsako ceno, v finančno uspešnost in presežnost ne glede na vse ... vse to skupaj pa vodi v egoizem. Preveč smo egoistični. Delamo samo zase, morda še za naše najožje družinske člane in mogoče še za istomisleče, pripadnike iste stranke. Živimo v totalnem egoizmu, ki hlepi po totalni oblasti. Iz tega egoizma in neobčutljivosti izvirajo tudi vse druge težave našega življenja. Človek, ki egoistično teži k več ali manj materialnim in oblastniškim uspehom, za dosego svojih ciljev uporablja vsa sredstva: tudi laž, tudi krajo, tudi manipulacijo, demagogijo, tudi vojno, tudi zločin ... Neobčutljivost za drugega človeka je največji greh sedanjosti. Zato je treba pripovedovati zgodbe, ki vzbujajo empatijo, ki nas spomnijo na to, da nekateri ljudje trpijo. Da ni hudo samo nam, ampak tudi drugim, da je bolečina sočloveka tudi naša bolečina. Ko se bomo zavedali tega, bo svet boljši. Če se zavedaš bolečine drugega življenja, če si se sposoben vživeti v drugega, potem ne boš dvigal roko za bodičasto ograjo na meji, ampak proti njej!

Kaj stoji na poti empatiji, česa ne spregledamo?

Največjo odgovornost za odsotnost sočutja med ljudmi nosijo voditelji, politiki. Oni bi morali imeti visoka etična in moralna merila tako pri odločanju kot v njihovem privatnem življenju. Pa seveda teh nimajo. In to kar vsi po vrsti. Ne mislim zgolj na slovenske politike.

Jasno je, da se tudi državljani ne bodo držali pravil in etičnih norm, če se jih njihovi voditelji ne držijo. Kdo se bo sramoval laži, če je družba ravnodušna do nje. Kdo se bo bal kazni, če največji lopovi in zmikavti sedijo nekaznovano na oblasti. Zares živimo v narobe družbi! Zato se mi zdi pomembno, da vsak posameznik sam pri sebi razmisli o empatiji in o moralnih vrednotah (deset zapovedi je lahko dobro izhodišče za razmislek). Če bomo čakali na mesijo, smo pogoreli. Prepričan sem, da lahko ljudje sami naredimo vse.

No, da ne bom zgolj pesmističen, obstajajo ljudje, ki so nam lahko za moralni in etični vzgled: papež Frančišek, v ne tako daljni zgodovini pa tudi Martin Luther King in brez dvoma Nelson Mandela.

Je možno na dolge proge sobivanje brez občutljivosti do sočloveka?

Za sobivanje potrebujemo empatijo. Ampak ne empatijo kot pohlevno katoliško sočutje, ki sočustvuje in gre mirno dalje.

Je eden od pomembnejših vzvodov empatije, da sogovorniku prisluhnemo?

Empatija mora biti dejavna. Začne se pri poslušanju. Ne znamo se poslušati, in ne znamo slišati, zato je v naši družbi toliko osamljenih ljudi, tudi mladih. Včasih se samo delamo, da poslušamo. Bolečine drugega nas je kar malo sram. V zadregi smo ob trpljenju drugega.

Za sobivanje potrebujemo empatijo, ki je dejavna človečnost. Samo tako bomo lahko skupaj spremnili svet in vrgli lopove z oblasti, ki so nam jo uzurpirali. Tisti, ki jim je dobro morajo skupaj s tistimi, ki jim je slabo, prevzeti oblast.

Kako vi skozi življenje rokujete z empatijo, koliko se ji prepustite?

Težko. Vendar se učim. Želim udejanjiti, kar govorim. Ne uspe mi vedno. Moj film Zastoj želi prepričati tudi mene.

Kaj bi filmu za popotnico med gledalce povedali?

Prepustite se zgodbi.