Vlado Kreslin: Včasih smo se zaprli v studio za eno dopoldne, danes je to muka

Mlajšim bralcem in vsem štirim Kreslinovim otrokom priporočam posnetek na Youtubu iz leta 1987 s koncerta Martina Krpana v Križankah. Ne, njihov oča niso bili vedno uglajen gospod v belem s klobukom na glavi, ki prepeva 'nenavadne žalostinke', kot je nekoč Kres­lina napovedal akademik Ciril Zlobec. No, pa še v tistem belem gvantu ni zdržal, da se ne bi na glavo pognal na nekaj desetletij mlajše pare rok.

Nekoč sem nekje slišal, da je Prek­murje slepo črevo Slovenije. To precej več pove o tistem, ki je to rekel, in tistih, ki tako mislijo, kot o samih Prekmurcih in Prek­murju. Ljudje okrog Mure do pred kratkim res niso premogli poštene ceste do dveh središč vesolja (Maribora in Ljub­ljane), dajo pa zato prej in več na mizo kot kje drugje v naši domovini, pa še okusno je. In čeprav res nekoliko glas­neje govorijo (in za večino Slovencev nerazumljivo) pa hitreje pijejo, kot pravi Vlado, še nisem slišal, da bi, recimo, len­dav­ski nogometni huligani pulili sedeže na kakšnem stadionu. Kreslin je letnik 1953, rojen v Beltincih, ki jih, če se vam ne da, ni treba sklanjati. Zdaj že kar nekaj časa živi v predmestju Ljubljane, v hiši, iz katere ima lep razgled na Savo. Pogovor sva začela s klepetom o koncertu Nicka Cava. Po koncertu, ki ga Vlado ni slišal: "Ma, vraga sem bil. Zamudil sem. Spet sem bil raztreščen med deco in ... Mali je želel iti na košarkarsko tekmo, ker trenira pri Olimpiji. Šel sem po njega in zamudil. Vsaj tri komade da ulovim, sem si rekel, zadnje, da vsaj slišim. Ampak sem prišel tja, ko je bilo vsega konec."

Menda je bilo fajn.

Ja, pa saj si težko predstavljam, da bi lahko bil slab. Čeprav ga imam rajši v onih starih pesmih, ampak, dobro, jebiga zdaj. Te zasedbe, Grinderman, sploh nisem poznal. Zad­njič, ko sem bil na Dunaju, sem videl plakate, na katerih piše samo Grinderman, tukaj je bil pripisan še Nick Cave, ker njega pač poznamo, grindermane pa verjetno malo manj.

Tudi jaz ne, moram priznati, sem moral na Youtube po njih ... Nič, bova začela?

Dajva.

Glede na približno tisoč intervjujev, ki ste jih dali, sem se zelo potrudil, da nisem pripravil popolnoma istih vprašanj ...

Moram ti reči, da mi je dajanje intervjujev že prav muka. Nujno zlo. Zelo slab intervju­vanec sem. Lapam in vse skupaj zmešam, in ko potem preberem, vidim, da je vse narobe. Včasih tudi novinar malo našpiči tvoje besede in izpadeš pravi revolveraš. Poleg tega se bojim, da je Slovenija premajhna za politično nekorekten intervju. Stopiš iz hiše in srečaš ljudi, ki si jih nehote vmešal, in se moraš potem prepirati o besedah, ki si jih izrekel. Eni so kar zverzirani. Pa ne, da so zverzirani, taki tipi so. Zoran, recimo. Vsaka nje­gova beseda stoji. Fajn po malem govori, pa lahko vmes razmišlja.

Pred kratkim je izšel prevod vaše pes­niške zbirke Namesto koga roža cveti v bosanščini. Bral sem spremno besedo Miljenka Jergovića ...

Super je napravil.

... v katerem me je zbodel podatek, ki ga moram preveriti, in sicer: ali je res, da razbijate steklenice na glavi?

Ah, ne, to se je zmotil.

To naj bi slišal od Radeta Šerbedžije.

Te urbane legende, ki gredo okrog ... Sem pa včasih kozarce grizel. Ko smo bili malo vzhičeni, sem jih obglodal. Ko pa sem se pri tem dvakrat porezal, sem nehal.

Obgrizel in tudi pogoltnil?

Ne, pogoltnil nisem. V bistvu sem ga samo malo obgrizel, pa sem bil že s tem za omizjem velik heroj.

Poznal sem nekoga, ki jih je cele zgrizel in pojedel.

Ja, tudi jaz vem za enega, ta jih je skupaj z dnom. To obgrizovanje kozarcev sem nekoč izvedel, ko je bil zraven Niko Grafenauer, in on to še danes opeva kot ne vem kakšno herojstvo. Ne vem, Rade je to s flašo nekje zamešal, šlo je naprej do Jergovića in je nastalo še eno herojstvo. [smeh] Huje je bilo tisto, kar sva včasih počela z Zoranom. Kozarce sva razvrstila po mizi in tup. [pokaže na udarec z dlanjo] Tup! Potem si je pa nekoč v Izoli Zoran prerezal dlan in smo šli v bolnišnico. Spomnim se, da so mu morali zašiti rano s sedmimi šivi, kar bi takrat stalo, recimo, pet jurjev, imela sva pa samo tri in je dobil samo pet šivov. [smeh]

S Šerbedžijo in Jergovićem ste prijatelji, kajne?

Jergović je moj velik fen. Enkrat sem imel koncert v Zagrebu pri Bošku Petroviću in Rade je bil tam pa pravi: »Miljenko, Miljenko ...« »Kakav Miljenko?« »Pa on, tvoj veliki fen, tamo sjedi ...« Spoznala sva se in imela nekaj skupnih nastopov. Jaz svoje pesmi in on svojo literaturo. On je bil tudi na koncertu, ko smo bili s Krpanom prvič v Sarajevu, mislim, da leta 1983 ali 1984. Spomnim se, da so bili takrat Nadrealisti še na radiu, še niso bili na televiziji. S Krpanom smo šli k njim na oddajo, on je bil pa na tistem koncertu nekje med občinstvom, ampak je bil takrat še smrkavec. Tega se je spomnil v svojem predgovoru.

Naletel sem na fotografijo, na kateri ste na odru z Zoranom Predinom, Emirjem Kusturico in Neletom.

Zadnji pogovor v Ljubljani.

Poslovilni koncert Pankrtov?

Ja, in tukaj bi rad nekaj povedal. Zadnjič sem bral intervju s Kusturico, v katerem je spet omenill, da so jim prerezali električni kabel. Takrat smo igrali Krpani, oni, Avtomobili, Lačni Franzi, ne vem kdo vse, in jim je,
ne vem kdo, verjetno kak pijanec, prerezal kabel. Pa ne njim, ampak nam vsem, ki smo tam nastopali. On je pa to vzel kot ne vem kaj in nosi s seboj že 20 let in se mi zdi, da je bil to prvi kamen v zidu njegove anti­patije do Slovencev. Potem pa še pokopališče pri Novi Gorici ...

V Solkanu, kjer mu niso pustili snemati filma?

Ja, in je bilo konec.

Jergović vas primerja s srednjeveškimi trubadurji, po drugi strani pa z Bobom Dylanom in nasploh protestniki, čeprav pravi, da kolikor on ve, nimate nobene protestniške pesmi. Se s s tem strinjate?

Mislim, da jih imam. Še Šiška je protestna pesem, govori o razpadu Jugoslavije. Vsaka ima malo tega notri. To me je najbolj živciralo pri Krpanih, da sem v vsako pesem dal nekak­šen angažma. Nikakor nisem znal
napisati pesmi, ki bi bila lepa sama po sebi. S pesmijo Tvoje jutro mi je to končno uspelo. O čem govori Tvoje jutro? O ničemer. Super.

Ko vstaneš in si zadovoljen, da te nič ne boli?

Ja. Na živce mi je šlo, da sem hotel vedno kaj zavijati v kakšno pesem. To z Dylanom je pa tako, da ima vsaka država svojega. Zadnjič sem v Novem Sadu spoznal nekega Keckeca, ki mu pravijo novosadski Tom Waits. Vsi smo nekaj. Če pridem v Italijo, napišejo v časopise, da prihaja slovenski Fabrizio de Andrea. Ko sem bil v Avstraliji, sem bil slovenski Paul Kelly. Nekam te pač umestijo.

Zunaj je vaš novi album, Drevored.

Ja, izšel je konec oktobra. Z Galom Gjurinom in Mirom Tomassinijem smo bili v studiu, v Galovi kleti, že od marca. Medtem se je zgodila še poplava, studio je bil v vodi, ampak posnetke nam je uspelo rešiti. Kak­šna muzika je gor? Težko rečem. Akustična, zelo intimna, vesela, tudi zelo nevesela, otož­na. Niti sam ne vem, kaj bi lahko bila njena rdeča nit. Mogoče drevored, minevanje. Luka Novak je rekel, da je nežno melanholična, Mef pravi, da je Kras­ni novi svet za singel, Poj mi za tabornike, druge so pa za frende.

Je to v navadi, da se album snema, pripravlja toliko časa?

Veš, kako je bilo svoje čase? Zaprli smo se v studio za eno dopoldne, pa je bilo. Imeli smo naročilnico za štiri ure studia in v teh štirih urah smo komad posneli in zmiksali. In smo imeli pesem. [smeh] Zdaj je pa to prava muka, ko imaš na primer tisoč možnosti barv kitare, tisoč možnosti za to, kako bi zvenela. Tisoč možnosti barv bobnov, vokalov ... To je noro in se lahko izgubiš. Maksimalno jih moraš reducirati, poiskati pravo mero.

Poznam obdelavo fotografij v tiskanih medijih. Kako je s tem v glasbi?

Precej se da popravljati tudi pri glasbi. Ampak mi smo na tem albumu čisto vse za­igrali z akustičnimi inštrumenti, nobenih sintesajzerjev nismo uporabili, nobenih umetnih reči. Mogoče je tudi zato ta glasba malo zahtevnejša, ker jo vendarle igrajo pravi ljudje na prave inštrumente. Se pa da kaj popravljati, čeprav se sam trudim, da bi bilo tega čim manj, ker se po popravljanju vendarle da zaslutiti laž. In majhna, majčkena laž na drugo majhno laž ... kar naenkrat postane velika laž.

Kot enemu tistih v Sloveniji z glasom vam jih niti ni treba. Vas zelo motijo popravljeni izdelki drugih pevcev?

Mislim ... Dejansko je na tej plošči vse suho, odstranili smo vse, kar se po navadi uporablja, da malo olepša zvok, da zvok odmeva. Najraje imam, da je suho, brez reverba. Ali me moti? Kaj me če motit ... Lahko bi me motilo, ko se razburjajo nad hrvaškimi pevci in potem pojejo šeste kopije splitskega festivala in kroatizme, kot so 'sanjam te' ipd. To, ali kdo doda kak eho, še najmanj. Sicer je pa v teh časih dosti drugih stvari, ki te lahko motijo. Pred kratkim sem z otroki gledal otroško vzgojno oddajo na nacionalni televiziji in so govorili o osamosvojitveni vojni in njenih junakih, potem pa en lik vpraša, ali se je slovenski narod že kdaj prej junaško bojeval za svoj obstoj. In odgovor je bil: seveda, že v starih časih, ko so se bojevali s Huni. Moj oče je bil v drugi svetovni vojni, moji otroci pa že skoraj ne bodo vedeli, da je bila. Tako mi delamo zgodovino. I nikome ništa.

Od uveljavljenih izvajalcev ves čas zahtevamo nekaj novega in hkrati pričakujemo, da bodo prepevali uspešnice. Se vaš položaj tudi vam kdaj zdi shizofren?

Ja, absolutno. To je večni problem in najhuje je v Cankarjevem domu, kjer nekateri vpijejo: »Hočemo nove!« Drugi pa: »Kje so pa stare, Spominčice pa Črna kitara?« Pravo mero moraš poiskati. Če greš v tujino, te tam itak prvič vidijo in poslušajo. Se pravi, da poslušajo čisto vse novo. Pri nas pa ljudje, žal, če zaigraš tri nove, odidejo na cigareto, pod odrom se razredčijo. Pri nas poslušamo hite, to, kar je slavno. Niti ne poslušamo pesmi. Poslušamo jih, če gre o njih glas, da so hit.

Morate vedno odigrati Črno kitaro?

Pri meni je k sreči teh pesmi več. Od višine se zvrti, Tvoje jutro pa Črna kitara, Namesto koga roža cveti ... S hiti nimam težav, lahko jih igramo dve uri. Seveda je pa zmeraj vznemirljivo zaigrati kaj novega, sploh zato, ker nimamo nikdar vaj in pesmi običajno zvadimo na nastopih.

Znate po vseh teh letih vnaprej prepoznati uspešnico?

Eno je pesem kot pesem, tisto, kar lahko sam zaigram na kitaro, in pri tem vidim, ali je močna, ali stoji, ali diha, pride do ljudi. Drugo pa je, ali ti jo uspe spraviti na trak, na posnetek. Včasih posnetka samo ne zmasteriraš dovolj dobro, pa ne špila, se na radiu ne sliši, ne diha. Pa ne veš, zakaj ne, nihče ne ve. Ne uspe ti vedno magije prenesti na trak, to je dandanašnji še najteže. Saj pravim, da smo miksali en teden, masteriramo pa tudi že nekaj dni. Toliko različnih nosilcev zvoka je, da je težko narediti, da bo magija na MP3, na majhnih zvočnikih v avtomobilih, na velikih za mamo in teto iz Bistrice. Mora pa zveneti za vse. Sicer pa so na tem albumu tri moje pes­mi, če govoriva o glasbi, ki jo sicer ustvarja Tomassini. Pri meni se rojeva počasi, ena, dve pesmi na leto. Besedila mi gredo laže od rok.

V nekem intervjuju ste rekli, da je pri nas skoraj več glasbenega biznisa kot same glasbe. Na kaj ste s tem mislili?

Uf, tega se ne bi spomnil. Mogoče kaj v kontekstu s tistim slovitim stavkom Van Morissona, ki je rekel, da je glasba spiritual, da je stvar duha, glasbeni biznis pa ni. In mi se moramo ukvarjati z obojim. Našim kolegom zunaj se ni treba. Eric Clapton napravi glasbo in gre na počitnice, vse drugo izpeljejo drugi. Mi pa vse sami. Od plakatov na pošto naprej.

Stvari se v tem poslu spreminjajo izredno hitro. Pred vsega osmimi leti so izšle Kreslinčice in se prodale v 28 tisoč izvodih. Na kolikšno prodajo ciljate danes?

Če bo šlo tri tisoč cedejev, bom že velik frajer. Vsi si glasbo presnemavajo, tisti, ki jih zanima. Kupujejo pravi feni. Zanimivo, so pa subkulture, ki ne presnemavajo. Heavy metalci ne kradejo muzike. To jim je izpod
časti, heavy metalci niti frendom ne posodijo cedeja, da bi si ga presneli. Oni so hard core, kar se tega tiče. No, pa džezerji verjetno podobno, tudi ti kupujejo.

Kaj pa subkultura vinilk? Ta je menda v razcvetu.

Smo razmišljali tudi o tem in smo naredili miks, tak master, ki bi ga lahko uporabili za vinilko, če bi se kdaj odločili zanjo. Ampak kaj, ko bi jih v Sloveniji prodali 50, strošek zanje je pa kar velik.

Je rešitev v tem, da ponudi glasbenik ob cedeju še kaj več? Nekaj, česar presnemovalci potem ne morejo dobiti?

Pred leti smo izdali koncertni CD z dvojnim DVD-jem s posnetki s sedmih koncertov iz Cankarjevega doma, skupaj pet ur glasbe. Stalo me je u ... [neobjavljivo] Prodali smo jih 800. Ti presežki pri nas na žalost izzvenijo v prazno.

Pravite, da morate kot slovenski glasbenik opraviti vse sami. Zakaj ste pa potem šli v ustanavljanje lastne založbe?

Zato, da imam nad vsem nadzor. Od ene založbe sem se poslovil, ker sem jim prinesel fotografijo za kaseto. Edino, ki mi je bila všeč, bila pa je ležeča. Rekli so, da ne, ker morajo biti fotografije na kasetah pokončne. Bil sem čisto obupan, dokler mi ni nekdo rekel: »Pa kaj, izdaj jo v samozaložbi.« Tako sem začel delati vse sam.

Slovenski glasbeniki torej ne morete preživeti s prodajo cedejev. So najpomembnejši koncerti?

Cedeji so strošek. Ostanejo ti koncerti, za katere pa nimamo fiksnih cen. Odvisno od koncerta. Včasih vidiš, da nimajo denarja, pa malo popustiš, drugič, da bodo zaslužili petkrat več kot ti, pa udariš polno ceno.

Še imate po 100 koncertov na leto?

Včasih sem jih imel po 200. Nekaj let sem jih imel po 200, in to je bilo noro. Kake tri, štiri leta smo igrali s Krpani dvakrat do trikrat na teden. Zdaj pa res kakšnih 120, skupaj z dobrodelnimi in prijateljskimi nastopi.

Ste dali prevesti svoje pesmi v bosanščino zato, da bi si razširili prostor?

Ah, to žal nič ne pomeni. To so vse hobiji. Greš na izlet v Sarajevo na svoje stroške, tam predstaviš knjigo, še kje kaj zaigraš, za to ne dobiš nič. Ta, ki mi je založil knjigo v Sarajevu, mi je napravil čisto uslugo. Koliko pa jih lahko proda tam doli? Imam jih in jih malo delim kolegom. Veš, kako je s tem: take stvari težko prodrejo. Tudi ko smo pred leti v angleščino prevedli nekaj pesmi, ki smo jih igrali kot Martin Krpan, je bilo tako. Brezzveze, kaj pa vem, zakaj. Da pač narediš.

Ni bilo cilja – s tem materialom ­gremo ven?

Saj, kako pa naj bi? Niti ne vem, ali je bilo takrat teže prodreti ven ali je to zdaj. Najbrž takrat še teže kot zdaj, ko je internet in je vse bolj globalno. Ne vem, kako je bilo takrat s Krpani, mislim, da je nekdo sanjal, verjetno Tomaž Sršen. V Sloveniji je vedno obstajala ta fama, iti ven. Kaj snemate? Nekaj 'za ven'. Doma je k..., ven je treba. Ampak jaz nikoli nisem nič prevajal, niti za jug ne, ostajal sem v slovenskem jeziku. Odprta vrata je ponujalo obdobje novega vala, panka. Če si takrat prišel v Jugo, si ostal. Potem se je zaprlo. Takrat pa je bila Juga odprta za bende in tisti, ki se jim je takrat uspelo uveljaviti, so še danes znani. S Krpanom nam ni uspelo. Bili smo stari prdci, Pankrti pa nove moči.

Tomaž Domicelj nam je zaupal, da ga je prvi obisk Londona, tam enkrat v šestdesetih, ozdravil hujših med­narodnih ambicij. Ko je namreč v pubih in na koncertih videl, kaj vse ljud­je znajo, si je rekel, da bo Slovenija kar dovolj. Je bilo z vami podobno?

Dve zgodbi lahko navežem na to. Če mi ne bi takrat Domicelj skočil v zelje, bi bil danes mogoče novinar. Pri osemnajstih, leta 1972, sem odšel na štop, kot se je pač takrat šlo, v London. Oziroma, tja sem odšel z nekimi Avstralkami, nazaj sem pa štopal. Na festival v Reading, ki še danes obstaja in na katerem sem prvič videl Genesis pa Alvina Leeja, Roda Stewarta. Po vrnitvi s tega tridnevnega festivala sem napisal članek, recenzijo festivala, in ga poslal na Stop. Dobil sem usodno sporočilo: »Žal je bil na tem festivalu tudi naš sodelavec Tomaž Domicelj in se vam zato najlepše zahvaljujemo.« In se je končalo, še danes mi je žal. [smeh] Kar se pa teh zunanjih tiče, se mi zdi, da jim povsem dobro pariram. Pred kratkim sem bil z Allanom Taylorjem v Wengnu v Švici in je občinstvo popadalo na rit, vsi, od Japoncev naprej. Takega melosa niso vajeni. Allan Taylor, ki gostuje tudi na tej moji plošči, je nad smučiščem v Wengnu pripravil svoj rojstni dan, na katerega je povabil svoje fene z vsega sveta, pa je še mene. In se mi ne zdi, da bi bili tujci kaj več­ji džeki. Imajo pa prednost svojega jezika, česar se sploh ne zavedajo. Pa naj igram z Dublinersi, z Andyjem Irvinom ali s Taylorjem, z REM, vsem pravim: »Vi pridete pa zaigrate svojo narodno pesem in jo vsi pojejo. Mi imamo enake, pa kdo ve zanje?« V teh malih državah imaš ogromno genialcev, ki zunaj nikoli ne prodrejo. In potem ti raznorazni angleško pojoči pevci mislijo, da so večji frajerji, kot smo mi. Razni eltoni johni in podobni. So pač znani, ker imajo za seboj veliko državo, velik jezik, kapital, biznis. Takrat, v Readingu, sem bral oglase, v katerih so razni bendi iskali pevca, in sem celo razmišljal, da bi se prijavil. Moral bi se, bi vsaj poskusil.

Ampak to glasbo, ki ste jo lahko slišali in videli v Readingu, ste že prej poslušali?

Ja, seveda. Focuse sem tam slišal prvič in lani spoznal Ackermanna, drugače pa ja. Na radiu Luksemburg, v Prekmurju smo dob­ro lovili Ö3 pa zagrebški Po vašem izboru. In Franci Slak je imel oddajo na Radiu Koper.

Od tega je zdaj 40 let. V tem času smo dobili boljše avtomobile, komunikacijska sredstva so tudi silovito napredovala. Kaj pa glasba? Delamo danes boljšo?

Če pogledam Rolling Stone [skoči do omare po revijo] ... in pogledam, kaj je bilo takrat popularno pa kaj danes. [Polista na zad­njo stran znotraj ovitka, kjer je seznam najboljših albumov pred 40 leti, in seznam najboljših zadnjega tedna.] Današnja glasba je že v redu, edino vprašanje je, ali je tako pri­sot­na, kot je bila takrat, oziroma ali je bolj skrita. Poglej, kdo je bil forthy years ago na lestvicah. Kdo je bil popularen, slaven, da so ga najstniki poslušali? Beatli, Hendrix, Simon in Garfunkel ... Kvaliteta. Pa poglej danes. Kot da je danes pop tam, kjer je bil takrat rok. Gaga in podobni. Takrat je bila kvalitetna muzika bolj prisotna v mainstream medijih, danes pa zelo težko, precej teže jo najdeš. Velike založbe skrbijo predvsem za to, da je glasba, ki jo zastopajo, všeč čim več ljudem. Imajo pa to srečo tam zunaj, da če Tom Waits naredi plato in pobere odstotek ljudi, še vedno lahko dela, kar hoče; če pa pri nas zanimaš odstotek ljudi, si lahko kupiš liziko.

Ste se lahko na tem festivalu kaj srečali z nastopajočimi zvezdami?

Ah, kje, nisem mogel.

Kaj pa pozneje? Z Martinom Krpanom ste bili predskupina za Bežigradom ob prvem Dylanovem obisku v Sloveniji in nato še enkrat, ko je nastopil v Varaždinu.

Do Dylana tudi ne prideš, on je prav svojstven. Ko je pred njim igrala Joan Baez, njegova tako rekoč nekdanja žena, na turneji, ki je obsegala deset koncertov, pa ni govorila z njim. On se osami, podobno kot Leonard Cohen. Bil sem na Cohenovem koncertu v Beogradu skupaj z Vladislavom Bajcem, ki je njegov osebni prijatelj. Redno govorita po telefonu, ko je Cohen v Ameriki, v Beogradu pa ga ni poklical, pa sta bila skupaj že na otoku Hydra v šestdesetih. Ti tipi se na turnejah očitno osamijo, spravijo v neko tako stanje.

So pa tudi takšni, ki se ne. Z REM ste tudi prepevali skupaj?

Ja, z njimi pa, z njimi smo šli po koncertu tudi na pijačo, pa tudi že prej. Oni so povsem drugačni, še zmeraj se obnašajo kot kak high school band. Mene so kar tako povabili na oder, pa bi lahko vse zajebal. [smeh] Stal sem za odrom in pil pivo, pa mi zakliče kitarist Peter Buck z odra: »Hey, Vlado, come on!« »Kaj, kaj bom pa delal?« »Come on, you're gonna sing something.« Med igranjem mi je to govoril. Da bi mi vsaj prej, pa bi se pripravil. In sem rekel: »Do you play Passenger?« »Yeah, come on ...« [smeh] Kakšen Anglež bi to že težko napravil.

Vaš prvi bend, če se vrneva za 40 let v preteklost, je bil Apollo. Zakaj? Ste sprem­ljali pristanek Apolla 11 na Luni?

Ja. Dveh krikov iz mladosti se spom­nim. Okno odprto, poletje, čez cesto mlin in velika hiša, v kateri je stanoval direktor mlina, za katerega vem, da je bil naročen na Delo, da je bil v partiji in imel je televizijo. »Bova šla zajtra gleat Claya?« me je vprašal oče. [Cassius Clay, ki se je pozneje preimenoval v Mohameda Alija.] Seveda bova šla. In potem enkrat sredi noči, ker sem zaspal: »Vlado, odi! Boksata!« To je bil prvi krik. Drugi pa: »Jutri gledamo, ko pridejo na Luno. To moramo videti!« In spet zaspim in spet slišim čez celo ulico, čez celo vas: »Vlado, stoupo je, stoupo je, res je stoupo!« Takrat je bila fascinacija z Apollom velika. Potem sem celo napisal pismo Nasi, da nosimo njihovo ime in ali bi nam lahko bili pokrovitelji. Wernerju von Braunu sem pisal [smeh], čista glupost.

Kakšno glasbo ste igrali? V tem bendu ste bili bobnar, kajne?

Ja, bobnar. Igrali smo pa House of the Rising Sun in podobne klasike. Pa tudi že kak­šne Stonese in vmes O, Marijana, sladka mala Marijana ... Celo v cerkvi, ko jo je ob­iskal škof. Problem je bil, da nisem imel svojih bobnov, samo za nastop sem si jih izposodil. Učil me je pa saksofonist, Bakanov Tonček, ki je študiral v Gradcu. Imel sem en boben od tega vaškega bobnarja in sem
tolkel malo po robu, malo po opni. Tako sem vadil, potem na nastopu pa ti bobnaj ... Za nastope sem si jih izposodil od vojske pa od glasbene šole. Imam tudi sliko z nastopa, na kateri se vidi, da držim nogo s pedala,
ker ga nisem upal uporabljati.

Oče pa je bil glasbenik?

Pred tem. Takrat ne. Bil je glasbenik takoj po vojni, ko so celo imeli džez bend. Igral je krilni rog in kitaro in so igrali, ampak takrat ne več. Njegova kitara je potem stala v kotu in so si jo sposojali Cigani. To je bila ta črna kitara. Jaz v glasbeno šolo, tudi če bi mi jo pred­lagali, ne bi šel. Glasbena šola pa Rolling Stonesi? Ne, to ne bi šlo. Mama bi me sicer z veseljem poslala v glasbeno šolo, če bi izbral harmoniko. Za harmoniko bi vzela tudi kredit, če bi bilo treba. To ni šlo, sem pa tu in tam malo brenkal po tej njegovi kitari in tudi on jo je kdaj prijel. Tudi na tej moji novi plošči od­igra en komad. Dober, dol padeš. Potem sem tako malo igral, ampak takrat smo delali hišo, štiri leta smo jo gradili, hodil je v službo, delal še honorarno, pa svinje in njive ...

Apollo je bil srednješolski bend?

Ja, mislim, da je bilo to v prvem razredu gimnazije. Potem pa greš naprej. Bendič v Murski, kjer sem že malo igral kitaro, potem pa velike sanje v Ljubljani.

Po Apollu je sledil Špirit Group?

Tako, v njem smo igrali kantri. Pridružil sem si jim, ko so igrali pod tem imenom. Ne vem, kako so prišli do njega.

Kako pa je bilo z drogami v vaši generaciji? Se je bolj pilo ali kadilo?

Zahajal sem v lokale okrog Šumija, Feranta, ko sem že bil v Ljubljani. In tam se je kadilo. Trava in hašiš, ker se je itak vsak tretji dan kdo vrnil iz Indije, iz Afganistana in kaj prinesel s seboj. Ampak je to bilo takrat vse­eno eksces, ne tako kot zdaj.

Ste zato na ovitek albuma Generacija postavili vrtnice in liste konoplje?

Tako, ja.

V naslednji številki Playboya bomo pisali tudi o legalizaciji indijske konoplje. Kakšno je vaše mnenje?

Prej sem za kot proti. Idealni bi bili coffee shopi, kot jih imajo na Nizozemskem. To bi bilo najbolje. Holandci niso neumni. Tudi na tistem evropskem prvenstvu v nogometu sem opazoval Slovence, ki so prišli tja navijat. Večina jih je šla poskusit. So what.

Saj, v eni pesmi omenjate zadevanje v Amsterdamu.

Ja, džojnt ali dva, Vondelpark amsterdamski ... Tudi takrat smo zaradi tega hodili gor. V parku je prišel k tebi policaj in ti tako rekoč prižgal džojnt. [smeh]

In potem prideva do Horizonta, ki je že bil ljubljanska skupina.

Ja, ljubljanska. Tja sem po gimnaziji v Murski Soboti odšel na študij ekonomije. Zakaj ekonomije? Ker sem hotel videti svet in mi je oče namignil, da če hočem leta 1972 potovati, moram v zunanjo trgovino. In kje je to? Na ekonomiji, seveda. Katastrofa. Bil sem sošolec – to sem šele zdaj ugotovil – Mramorja pa Jankovića, te ekipe. Po šestih mesecih sem rekel adijo. Kakšno knjigovodstvo, kak­šna matematika ... In sem šel po faksih pogledat, kje je večji žur. Tam na ekonomiji so govorili samo praktične stvari. [posnema spakujočo ljubljanščino] »Bomo šli smučat v Kranjsko Goro ...« »A maš nove smučke ...« Odšel sem do FSPN, kjer je vladala ludnica, pred stavbo so prižigali sveče za Bader Meinhof, na filozofski pa je bil ravno takrat kulturni maraton. Pesniki so viseli na vrveh in prebirali pesmi. »To je moj faks,« sem si rekel. Zdaj pa samo še to, kaj vpisati. Ja, tisto, kar že skoraj malo znam, se pravi vaje za angleščino in nemščino. No, ampak v Ljubljani sem bil najprej pri bendu Izvir. In smo bili hud bend, po šest mesecev smo vadili eno samo pesem. Šel je po­pot­nik skozi atomski vek Mateja Bora. Pa saj je tudi bila 20-minutna pesem. Zmagali smo na nekih festivalih.

Tak resen umetniški rok bend?

Ja, progresija za tisti čas. Zelo ambici­ozni, ampak sem potem odšel stran in se pridružil Horizontu, kjer smo igrali črnsko glasbo, fank, igral sem pa bongose in še kitaro z otečenimi prsti. Študij mi je bil pa nujno zlo, nekaj ob tem. Ko sem prišel v Ljubljano, sem prvi dve leti stal pod odrom in gledal gor, kjer so nastopali Time, Yu grupa, Jutro, Oko ... in si mislil, da nikoli ne bom stal tam. Potem ko mi je uspelo, sem si rekel: »To je to, nič več ne potrebujem.« S Horizontom smo imeli nekaj svojih komadov pa vedno polno občinstva. V študentskem naselju nas je prišlo poslušat dva, tri tisoč folka. Na samostojnem koncertu oziroma plesu, kot se je temu takrat reklo, od devetih zvečer do enih zjutraj. Igrali smo tudi kot predskupina Buldožerjev, ki so takrat že imeli veliko ploščo, in celo odšli z njimi na jadransko turnejo. Takrat je nastajal njihov kult, vzpenjali so se, bili so duhoviti za znoret. Spomnim se, da se je v Pulju iz nekega ki­oska zadrl Albanec – celo oni so jih poznali: »Ej, Buldožeri, slabo svirate.« Pa pravi Boris Bele: »Nemoj, da ti bakterija udže u sladoled.« In tako je šlo iz dneva v dan, nenehno. Smo prišli na neki otok, v neko oštarijo, pa je pokojni Slavc Furlan, ki je napravil ovitek za ploščo, sedel za mizo in narisal šefa strežbe pa natakarja, takrat smo bili že brez denarja, in jim, tem narisanim, to pokazal. Dol so padli in smo takoj dobili dve rundi pijače.

Horizont je potem razpadel?

Ne, jaz sem šel stran. Oni so dobili drugega pevca in so nadaljevali. Odšel sem pa zato, ker se je vrnil Frenk iz Izvira in smo napravili nov bend, Avantura.

Tega pa na vaši splet­ni strani ni.

Ne, pa bi moral dodati. Avantura, tudi tam smo bili precej ambiciozni in smo igrali samo svoje komade, pa tudi ni trajalo prav dolgo. Kaj je že bilo? Mislim, da sem dobil poziv za vojsko. Ja, to je bilo.

Ampak pred odhodom k vojakom ste še zmagali na Slovenski popevki s pesmijo Aleša Strajnarja Dan neskončnih sanj?

Ja, en dan pred odhodom v JLA. Bojan Adamič je rekel, da me ne bo spustil na oder, tako evforičen sem bil. Povsem vseeno mi je bilo. Itak nisem hotel nastopati na festivalih. Radio Ljubljana je prijavil pesem Dan neskončnih sanj, ker smo jo pač posneli za arhiv Radia Ljubljana. Potem pa sem zmagal po odločitvi mednarodne žirije. Oziroma sva zmagala dva. Takrat je Slovenska popevka namreč izgledala tako, da so pevci peli v alternaciji, torej domačin in tujec sta izvajala isto skladbo. Moj par je bil imenitni Anglež Labi Siffre. No, pesem je res enkratna in še danes popolnoma sveža, ena tistih brezčasnih.

Je takrat prišla vseslovenska slava?

Študentje so nas poznali že prej, že s Horizonti, potem so me pa spoznale še tetice in strici. Z bendom smo prej že prišli v Anteno in tudi v Stop. No, potem pa še malo bolj. Po Slovenski popevki sem dobil skoraj tako velike slike kot Šifrer, ki je bil takrat bog.

Kam so vas pa poslali v vojsko?

V Banjaluko, potem pa kazensko na madžarsko mejo. To pa zame ni bila kazen, pač pa okej. Tam smo potem kdaj pa kdaj ušli čez ograjo v tiste gorice in sem onim Madžarom malo igral kitaro. Prej, v Banjaluki, sem pa igral v domu JLA, ampak sem jim šel malo na živce. Političko nastavo sem imel ena, pa sem bil edini star 27 let. Vsi drugi so bili tam okrog 18 in so me klicali čale. Predvsem Šiptarji. »Čale, zašto kupimo ovo lišče ...«
Pa čale ono, čale ovo ... Čale, napiši mi pismo, čale, pročitaj mi pismo ... Na živce jim je šlo tudi to, da sem se družil s Šiptarji, ker so me obrajtali. Potem je prišel neki sel in rekel: »Ako se organizuješ, ostaješ ovdje u domu JNA.« Nisem vedel, kaj naj bi to pomenilo. Organizuješ? In ko sem skapiral, da misli vstop v partijo, sem rekel: »Ni šans.« Čez tri dni me je poklical kapetan Radović, se drl name: »Izdajica, izdajica naroda ovog. Mada jesi dobar muzičar, i oni drugi možda mogu samo da tapkaju nogo o pod, ali biče bolji nego s tobom.« [smeh] In sem šel na mejo kot graničar.

Potem piše na vaši spletni strani: JLA, eno leto in zatemnitev. Zatemnitev?

No, ko s partija po zmagi na Slovenski popevki padeš v Banjaluko med deset let mlajše rekrute [prva generacija srednješolcev], je to, kot da bi padel na drug planet. Ko prideš iz vojske, se pa bendi tako premešajo in z njimi vsa scena, da se težko vključiš. Takrat sva se združila z Žanom Zmazkom in posnela Spet doma in še nekaj dobrih komadov, ki pa jih nisva posnela, žal.

Spet doma, ki je genialen komad ...

Ja, tudi meni se zdi dober. No, nato sem šel k Martinu Krpanu. Sršen mi je pred­lagal, da bi se jim pridružil, pa sem rekel, da ne morem prepevati tega, kar oni igrajo, da mi ni všeč. Vsake štiri takte so zamenjali ritem.
»To je to,« je rekel, »tako delajo Genesis.« »To me ne zanima.« »Pa daj, Kreso, ne seri, skoraj celo plato imamo narejeno.« Pa so imeli super pevca, ki je krasno odpel komad, ki se ga morda spomnite, Slovan, Karantan, vendar je muziko pustil. »Daj, samo dva komada odpoj.« No, odpel sem ju, zanju napisal besedilo, posneli so ju, potem pa en špil in sva počasi začela ustvarjati s Klinarjem. Pa je prišel To ni političen song, Od višine se zvrti ... Po­enostavil sem njihovo glasbo in je bilo.

Po Krpanih se ljudem še danes kolca ...

Ja, tudi mene vsi sprašujejo po njih, ljud­je, organizatorji, vsi. Ampak težko je obujati mrtve konje. Zakaj pa bi, če sem sam še vedno aktiven? Ne vem, saj smo vsi frendi in so me fantje že klicali pa smo šli na pijačo. Že kmalu po naši prvi skupni plošči, Od višine se zvrti, se je Klinar usmeril bolj v Agropop, ki je bil en tak brain child Krpana, čisto za zajebancijo, in so na začetku res bili zelo pronicljivi. Dadi je šel k Miladojki Youneed, prišli so novi ljudje in smo ogromno igrali po Sloveniji in tudi v tujini. Tako veliko smo igrali, da sem počasi poznal ne samo vsakega iz občinstva, ampak še njegovega brata in mamo. Vse sem vedel o vseh in z vsakim Slovencem spil špricar. Tisti špil kot predskupina Dylanu za Bežigradom je bil naš zadnji.

Ampak kljub vsem tem 200 koncertom na leto ste bili ves čas krpanovanja zaposleni in hodili v službo?

Seveda. Vsi smo bili v službah ali pa študentje, ker nismo hoteli delati kompromisov. Nismo hoteli razmišljati o tem, da bomo morali igrati malo bolj popularno glasbo, da bomo preživeli. Če bi napravil po pet takšnih, kot sta Črna kitara in Od višine se zvrti, bi pa morda že takrat lahko živel od tega. Tako sem najprej učil na več osnovnih šolah, potem pa odšel na RTV in tam skrbel za izobraževanje. Vsi ti, ki so zdaj najboljši televizijski kadri, so pri meni delali pripravniške izpite! [smeh] Fajn posel. Potem je pa padel stavek, ki je spremenil največ v mojem življenju. Napisal sem Rožo, se pravi pesem Namesto koga roža cveti ... Takrat smo z Mladinino
fotogrupo M igrali nogomet z Janševo ekipo, ki je bil v zaporu, in me je eden njihovih tako zrušil, da mi je izpahnil koleno. Mesec dni in pol sem ležal doma in napisal to pesem, tako da mi je Janšev zapor zelo koristil. [smeh] Potem enkrat sediva z Matjažem Vipotnikom, ki je delal ovitke mojih albumov, v živalskem vrtu s šefom nekega bifeja, Bosancem, zelo šarmantnim tipom. Sedimo, sonček sije in me vpraša: »Pa ti, Vlado, stvarno hodiš v službo.« »Ja.« »Pa kako? Ti odeš na posao u osam, vračaš se, ne znam, u tri ...« »Ja.« »I u pola pet, recimo, napišeš pjesmu kao Namesto koga roža cveti?« »Ja, nekaj takega.« »Pa idi ti u ... Ostavi taj posao i piši samo pjesme.«

Ste imeli, ko ste se odločili za to, ­kak­šno ekonomsko računico?

Ma, ne, jaz nisem nikoli kaj preveč računal. Pa ne, da bi bil kakšen mamon. Od staršev sem šel z osemnajstimi, ampak vseeno sem nenehno poslušal od mame: »Pa kaj boš brez službe ...« Živeti od muzike? Prvič me je skrbelo, ali bom moral v komercialo, da bom lahko živel od nje, da bom moral sklepati kompromise. Takrat je bilo bolj malo profesionalnih muzkonterjev. Pravzaprav sem poznal samo dva, Benča in Domicelja, še Šif­rer je bil dolgo v službi. Danes so skoraj vsi profiji, zanimivo. In sem šel domov po tistem pogovoru in si rekel: »Mogoče pa res.« Čez kakšen dan je prišla v Ljubljano Beltinška banda na neki špil in proti koncu delovnega dne prosim tajnico Bredo, naj mi napiše: »Spoštovani gospod direktor France Vurnik, prosim vas za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, da sestopim z radia.« »Kaj?« in mi je vseeno natipkala. Potem sem šel v skladišče po neki star radio, savica, poklical direktorja in ga vprašal, ali se lahko oglasim pri njem. »Ja, ja, pridite, se bova pomenila, odprla buteljko ...« Pridem tja z radiem pod roko, vstopim, postavim škatlo na tla ... Banda pa za menoj, starčeki. Stopim na radio, preberem odpoved: »... da sestopim z radia ...« In skočim z njega. Ko sem to napravil, se vrata odprejo in fantje zašpilajo Daj mi Micka pejneze nazaj, ka jes iden v drugi kupleraj. Direktor pogleda: »V kateri kupleraj boste pa odšli od tu? Pa ja ne na televizijo?« Taka je bila moja odpoved. [smeh]

Predin pravi v svoji biografiji, da sta v nekem vmesnem obdobju nastopala po Sloveniji, 'tazgarila' po diskotekah, ki sta jih obiskovala v vašem plavem fičku ...

Ja, jaz sem celo nekaj časa igral s Šukarji. Sva, sva ... Ko je izšla Roža, sem nekaj časa iskal koga, ki bi mi jo lahko odigral s tamburicami, in sem jih našel v bendu Emona. Poklical sem Marka Hrena, tistega pacifista, ki je nastopal na volitvah s sloganom Hren gre v nos. On igra tamburice in sem mu rekel: »Mam en ciganski komad in bi nucal nek­šne tamburice.« Napotil me je na Mizdarisa in njegove emonce in on je na protivojne koncerte, ki smo jih igrali v Ljubljani, proti vojni na Hrvaškem in v Bosni, pripeljal po 30 tamburašev, da smo igrali po cele noči. Pred­lagal sem jim, naj si nadenejo neko ime, da ne bodo vedno nastopali kot Emona,
in sva potem skupaj prišla do Šukarjev. Obenem sem delal tudi s Tomassinijem, midva z Zoranom sva pa imela tudi nekaj akcij. Igrala sva po raznih taborih za izbeglice. Spomnim se, da sva se nekoč pripeljala iz Trente na Vršič do planinske koče in zagledava luč, midva bi pa spila špricer. Potrkala sva na okno in se odprejo vrata, zaslišiva težke škornje, ki butajo po stopnicah navzdol. Odprejo se vrata in tam planinci: »U, gremo!« Njih 20, ki gredo na turo. In potem ugotovimo, da so se zajebali. Mislili so, da jih budiva za turo, je pa bila komaj ena zjutraj. [smeh]

Pravi tudi, da sta stala pri vsaki malo večji mlaki, ker ste hoteli loviti ribe?

Ja, to je bilo dostikrat. Palico sem imel s seboj in sem pač lovil. To je njegova travma, ker ni še nikoli ujel nobene ribe.

Kakšen ribič pa ste?

vk: Oče me je inavguriral. Na štango bi­cikla ... Tega danes moja deca ne morejo razumeti. Zadnjič sem peljal ta malega na štangi, po asfaltu, pa ga je vse bolelo, mi pa takrat osem kilometrov po makadamu. Na Müro iz Beltinec, on je lovil, jaz sem pa meditiral. Verjetno.

Kaj sta pa lovila?

Kaj pa vem. Tudi on ni bil ne vem kakšen ribič, je tudi bolj meditiral. Rdečeperke pa klene ... V teh rokavih, niti nisva šla na glavno Muro, takrat so bili tam takšni čudoviti rokavi. Potem sem pa spoznal prijatelja Štefana Smeja, ki je bil največji duh Prekmurja. On je tisti drugi na fotografiji z albuma Generacija in on me je prepričal v to, da sem se poročil. »Jaz se ne bom nikoli,« sem govoril, potem me je pa prepričal tako, da mi je obljubil, da bo iz gostüvanja napravil etnografsko študijo. Pet različnih muzik je špilalo na poroki, Šukarji so se pojavili ob pol šestih zjutraj, prišli so pa nekje iz Primorske. Tam enkrat okrog petih je Štefan pogledal okoli sebe, zaklel in rekel: »Moram tole gostüvanje spraviti nazaj v etnološke okvire.« [smeh] Skratka, on je bil ribič, on je vedel vse. Vse o vsem. Jaz pa nekaj brezzveze mečem in v Muri ujamem še najmanj. Če že kaj ujamem, je to podust, mrena, kakšnega klena mogoče ... Enkrat sem pa res ujel eno tako veliko ribo, da je mala rekla, ko jo je zagledala: »Oča, ujel si eno ribo, ampak dve ribi ...« Tako velika je bila. Postrv, nekje na Gorenjskem, na črno, sem jo pa potem spustil.

Nekje sem prebral zapis Dese Muck, da ste nekoč z ribo iz Sore nahranili celo Žabjo vas, kjer je včasih stanovala.

Tam pa, sulca sem bolj po nesreči ulovil.

Na kaj se pa lovi sulca? Ribo, blinker?

Uf, tam je bilo pa nerodno, na blinker sem ga lovil, pa ne bi smel. Pojavil se je čuvaj, jaz pa brez dovolilnice. Dobro, da ga ni videl. Sulec je skakal po travi, jaz sem onega varnostnika vlekel stran ... »Kreslin, na kaj pa vi to lovite? Uuu, a ne veste, kakšna kazen je to ...« Potem ga je Desa dala v peč in smo ga pojedli.

In Zoran Predin še pravi, da je nekoč na enem takih vajinih skupnih potovanj prepeval prekmursko narodno, ki je bila popularna v neki reklami, in sicer: Rasi mi, pšenica ... Nekako tako.

... ne ori, ne sejaj, rasi mi, pšenica, tak­ša, takša ...

To, ja, in da vam je on predlagal, da bi se naslonili na takšno glasbo. To drži?

Ne spomnim se, ne vem. Mogoče mi je to predlagal, ampak prelomna za mojo pre­usmeritev na to glasbo je bila birma takrat 12-, 13-let­ne Valentine Novak, ki je hči tega mojega prijatelja Štefana Smeja, in smo se tam pred njegovo hišo ob Muri srečali s temi tremi Kocipri, ki so godli. Odšel sem po kitaro in tam špilal z njimi eno uro, dve, tri, pet, šest, sedem ... Vse smo znali in igrali, čeprav so vsi že šli. In ker sem takrat nastopal na listi Zelenih v Prekmurju, s katerimi smo se borili proti elektrarnam na Muri, in ker smo potrebovali nekakšno muziko za naše nastope, mi je rekel Štefan: »Ti materna, Kreslin, če nekaj ne napraviš iz te muzike, te vržen v Müro!« Tako smo potem začeli s temi starčki.

Ni bilo v tem nič preračunljivega? Češ, etno je in dajmo na to foro pa za Ljubljančane je Prekmurje eksotika in bo vžgalo?

Ne, takrat etno sploh ni bil in. Pljuvali so me kot psa. Glasbeniki, kako je vse to falš, kako nimajo pojma, da se starim muzikantom roke tresejo, etnologi, da je to potvarjanje, da to ni tako, da ne znam peti, da kaj se silim v to, Prekmurci, da zlorabljam, kradem dediščino ... Vsi so me napadali. Komaj sem se branil, pravzaprav se niti nisem, samo nehali nismo. [smeh] Zdaj je to okej, špilat etno, zdaj je to moda, zdaj je to super. Takrat pa muzikologi, etnologi, vsi so me gadžali. Ampak je uspelo, ker smo igrali iz srca, neobremenjeno, ker je bila prava stvar, ker so bili pravi ljudje in smo živeli drug z drugim.

Kako vam je pa uspelo 80 in več let stare ljudi nagovoriti, da so zaigrali nekaj, česar v življenju niso?

Veš, kako je to? Enkrat smo se peljali na špil pa pravi Miška staremu, se pravi Jožeku: »Joužek, zaj Vlado pravi, ke mo morali še ringlene meti.« In reče Joužek: »Kak de Vlado pravo, tak mo jaz meu.« [smeh] So pa sami prepoznali prave pesmi. Spom­nim se, da sem na vaji nekaj zaigral, recimo Iggyja Popa, ta-da-dam, ta-da-dam [nakaže melodijo Passengerja], pa je prišel k meni in vprašal. »Vlado, kaj je to za ena muzika?« »To je en rok, to je ena ameriška ...« »To je to! Takšo muziko moramo mi igrati!« Sami so to ugotovili. Potem sem jim samo malo razložil in smo čez pol ure že igrali, recimo, Satisfaction Rolling Stonesov v mariborskem gledališču in je to posneto na plošči. Po pol ure! »Kaj pa držim?« »C pa F pa G,« sem rekel, »pa nekaj A pa nekaj C, ampak to že pustite, to je že predaleč.«

Niso bili šolani glasbeniki?

Miška je bil, on je bil cimbalist in urbani glasbenik, igral je po kavarnah. Drugi trije pa so bili vaški godci. Kot Banda Kociper Baranja so igrali z beltinsko folkloro. Še pred drugo vojno pa so igrali v gostilni mojega deda, ki je bila ena največjih v Prekmurju. Poslušal sem jih že kot otrok, ko sem ležal v postelji, ko so igrali vsak petek, soboto in v nedeljo. Že takrat so igrali šlagerje. Pa na gostijah in okrog. Vse to sem popisal v knjigi Venci – Povest o Beltinški bandi.

Pokojni hrvaški glasbeni, likovni in nasploh umetnostni kritik Darko Glavan je v nekem zapisu o vas ugotavljal, da je prednost slovenske glasbene scene v primerjavi s hrvaško prav izrazitejša prisot­nost kantavtorjev. Se strinjate, da na tem področju Hrvate povozimo?

Njih prav gotovo, saj oni svojih razen Darka Mlinareca pa Ivice Percla, ki je bil nekoč legenda, niti nimajo. No, pardon, dub­rovniški Ibrica Jusić, večni Arsen. Lidija Ba­juk, s katero sem pred leti snemal, je imenitna kantavtorica, vendar ne pride do naših ušes. Drugi, ki bi lahko bili kantavtorji, so imeli bende. Kakšen Džoni [frontman skupine Azra] bi tudi lahko bil kantavtor, če bi hotel biti. To je najbrž malo povezano tudi z našim nacionalnim značajem, ker smo bolj individualisti. Slovenci se v bendu ver­jetno prej skregamo kot oni. [smeh]

Ko smo že pri Hrvatih. Vam gre v nos, da v glavnem mestu ob različnih priložnostih prepeva, recimo, Danijela? Nazadnje ob vnovični Jankovićevi zmagi.

V nos mi gre to, da na osrednjem ljubljanskem placu, pri Konjskem repu, vrtijo razne Jasmine Stavrose in Danijele, to je gotovo deplasirano. No, saj ne vem, morda jih ne, že dolgo nisem bil tam v večernem času. Pri Jankoviću je pa tako: moraš priznati, da on nekaj počne, čeprav mu to škodi. To mi je všeč. Povsem jasno je, da ga bodo vsi napadli, ko si bo zavrtel Danijelo, ampak on je tako impulziven, da če mu je nekaj všeč, to tudi na glas pove. Velika večina slovenskih politikov ne naredi ene same kretnje, ne da bi jim svetovalec za PR povedal, kako naj napravijo to kret­njo, da bo všeč ljudem, volivcem. Po televiziji sem videl, da si je spet zavrtel Danijelo, čeprav so štiri leta pljuvali po njem zaradi nje. To moram spoštovati, pa ta Danijela seveda ni moja omiljena pevka.

Glavan v tistem članku omeni tri slavne utemeljitelje slovenskega kantavtorstva, in sicer Pengova, Domicelja in Brec­lja. So imeli ti trije kakšen vpliv na vas?

Sam se pravzaprav nimam za kantavtorja, se mi zdi, da sem vendarle človek benda. Je pa super biti odvisen sam od sebe, ko nisi pod narekom benda. Bend je dogovor, ne moreš kar po svoje, moraš tako, kot si zvadil. Zdaj pa, če ne zvadiš ... Moraš se podrejati, jaz sem pa nenehno nekaj spreminjal in sem bil vedno bolj raje sam ali z nekom, s katerim nisem prav veliko vadil, da so bila mogoča presenečenja. Brecelj je bil bog zame že takrat, ko je igral z Buldožerji. Prvič sem slišal zanj, ko mi je nekdo razlagal, da obstaja neki nor tip, ki poje o neki ribi, in smo ga šli poslušat v Študenta, v klub, potem sem pa nekoč prišel celo k njemu domov. Koktejl je ultimativna plošča. Pengov itak, Domicelj je bil pa jezni mladenič z električno kitaro. Tako da, ja, prav gotovo so temelj.

Sledite jim trije večni mladeniči, Predin, Lovšin in vi, za vami pa ni prav hude gneče. Zakaj? Je ni ali se samo zdi, da je ni?

Mislim, da to drugo. Na Štajerskem, recimo, obstaja Tadej Vesenjak, ki pa nekako ne pride do Ljubljane. Saj, kako pa naj ... Včasih me sprašujejo, mi pišejo pisma, kako naj uspejo. Ne vem, nimam pojma, na kak način se danes uspe. Moraš iti v Big Brother ali kaj? Pa Vesenjak igra že deset let, verjetno več, in ima super komade. Pride lahko na Radio Slovenija, ki dosti naredi za nove izvirne ustvarjalce in avtorje, drugam že teže. In zaradi tega potem teže pride tudi do nastopov. Gre za en tak Kavelj 22. Mi pa tudi kot poslušalci nimamo ušes za novosti. Na naših koncertih velikokrat nastopi kakšna predskupina, odličen slovenski rok bend, pa je nihče ne posluša, ker vsi zunaj kadijo. Vsi hočejo samo še to, kar že poznajo, kar je popularno.

Kar naju pripelje do kvot za slovensko glasbo na radijskih postajah. Ste bili na sestanku v Cankarjevem domu?

Bil. Mogoče bi lahko o tej temi razmišljali tudi malo širše. Pri nas je problem ta, da ne spoštujemo avtorstva. Vsakršnega. Ne spoštujemo izumiteljev, izvirnih, pronicljivih, izobraženih ljudi, tako tudi ne avtorjev. Zadnjič sem bral o nekdanji delavki Mure, ki je brezposelnost izkoristila tako, da je maturirala, in ni pristala na intervju, ker se je bala, da jo bodo zaradi tega zafrkavali. To je groza! Nadgrozljivo! Enkrat smo jih nekaj prepričevali o avtorskih pravicah v odboru za gospodarstvo v slovenskem parlamentu in del poslancev se je iskreno čudil ideji, da so avtorske pravice lastnina. »A to pomeni,« je rekel eden, »da bom zdaj jaz špricer plačal pet centov več, ker oni po radiu pojejo? Pa naj ugasnejo, saj se itak samo z mercedesi vozijo.« Vedno bolj postajamo narod repetitorjev in oponašalcev. Izvirni greh se mi zdi pa to, da je toliko radijskih postaj, ki nimajo arhivov. Potem pa seveda pride stavek, da ljudje ne poznajo in ne marajo slovenske glasbe. Bojim se, da večina komercialnih radijskih postaj v svojem arhivu pogreša Kameleone, Mlade leve, Pengova, Majdo Sepe, Ano Pupedan, kar je velika škoda za njih in predvsem za njihove poslušalce. Zato pa pridemo do tega banalnega vprašanja kvot, urejanja po socialistično, z uravnilovko. Čeprav moram priznati, da bi tudi Slovencem včasih bolj has­nilo slišati Džonija Štulića iz Zagreba, Paula Kellyja iz Avstralije in Doorse iz Los Angelesa kot pa katerega od nas, ki včasih ne znamo zapeti niti rodilnika niti svojilnega zaimka. Bog oziroma država je morda malo preveč radodarno in lahkomiselno sejala radijske frekvence. Saj to je vendar javno dob­ro in širši družbeni interes. Saj ne moreš kupiti neba. Ampak katero vlado je to brigalo. Vsi samo mahajo z ekonomskimi kazalci.

Začela sva s Cavom, pa končajva s Cohenom. Ste bili na njegovem koncertu?

Bil.

Cohen je skoraj 20 let starejši od vas. Si predstavljate sebe čez 20 let v Stožicah?

Jaz si predstavljam, ne vem pa, ali si to predstavlja naše okolje. Zadnjič so v časopisu, v resnem dnevniku, ki ga imam naročenega že leta, na predpredzadnji strani objavili dve hip novički: eno o Bobu Dylanu in drugo o Keithu Richardsu. Nekaj ne­pomem­bnega, ampak je pač v tistem dnevu obšlo ves svet, pa so objavili še oni. Potem so pa, dve strani naprej, na zadnji strani, v okvirčku, kjer se vsakodnevno pojavljajo šale in cinizmi, objavili 'novico', da bodo odšli Predin, Lovšin in Kreslin na socialno in prosili za pokojnino. Nemudoma sem ga odjavil. [smeh] Ne, saj ga nisem, ampak kakšna k... šala je pa zdaj to? To je pa res pravi samo­uničujoči slovenski humor, prav za pozdravit. Njihova leta so kompliment, češ, glej ga frajerja pri teh letih, noro ... Mi pa ostareli ro­kerji in podobno. Prav mučno mi je vsakič, ko izdam novo ploščo, kakšno pljuvanje se zmeraj sproži.

Besedilo: Tadej Golob
Foto: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi