Vlado Novak: Nisem eden tistih, ki lahko reče, da je že v otroštvu vedel, da bo igralec

Širna Slovenija je Vlada Nova­ka odkrila z vlogo v filmu Petelinji zajtrk, v katerem je igral odpuljenega avtomehanika Pišta Gajaša, ki sta ga zapustili dve ženi in je zato od jeze pozabil njuni imeni. (Za literarno predlogo in za scenarij je, kot veste, zaslužen Feri Lainšček.)

In ker se zgodba dogaja v Gornji Radgoni, kjer gučijo neko svojo špraho, je ime­la Slovenija priložnost spoznati tudi to, čeprav jo je zmotno pripisala Prekmurju.

Vlado Novak s privajanjem na ta zanimivi dialekt ni imel težav. Nekaj zato, ker je Mariborčan pa mu je blizu, nekaj zaradi svoje prleške žlahte in največ zaradi izjemnega talenta za posnemanje, za mimezis, kot večkrat reče, s katerim lahko 'skine' tako različne ljudi in glasove, kot so Milan Kučan in Miljan Miljanić, recimo (če se ga kdo še spomni). Nekaj teh posnemovalnih vložkov je uporabil tudi v pogovoru, nekaj sem jih zapisal, ampak, saj veste, kam bo treba po njihovo tretjo dimenzijo?

Konec leta, ko smo s fotografom sedeli v kavarni mariborskega gledališča, se je zanj končevalo delovno. Z nekaj predstavami, v katerih je igral, in z vajami za novo, Paradoks o igralcu, odrsko priredbo besedila francoskega razsvetljenca Denisa Diderota, ki ne more računati na tako širno občinstvo, kot ga je imel Petelinji zajtrk (ali Pisma sv. Nikolaja našega tokratnega drugega intervjuvanca), bo pa našla svoj krog ljudi. Tudi zato, ker ljudje v kriznem času, kot pravi Vlado Novak, raje in pogosteje zaidejo v gledališče.

Za tale intervju sva se morala uskladiti z vašimi vajami. Pobrskal sem po gledališkem programu in sklepam, da gre za Paradoks o igralcu, ki bo ­prvič uprizorjen 20. januarja?

Ja, takrat je premiera, ampak vaje niso potekale za to predstavo. No, nekaj že, drugače pa imam tri žive predstave, ki so na gosto posejane, sploh zdaj v decembru, v katerem je težko najti prosti čas za intervju, kaj šele za to, da bi za dva, tri dni odšel v kakšno zdravilišče. To je popolnoma nemogoče, čeprav tako rad kliznem v Morav­ske Toplice ali pa v Malo Nedeljo. Predvsem tu, na naš konec. Tudi v Topolšici sem bil nekajkrat. Všeč mi je, če mi malo strežejo, večinoma pa tam tako ali tako spim.

Za kaj pa gre pri Paradoksu o igralcu? Menda naj bi v predstavi sodelovalo 17 igralcev?

Ja, gre za veliko zasedbo. O tem bi lahko več povedal režiser, ki je po Diderotu napisal besedilo. To je neki uvod Denisa in Jeana, ki se pogovarjata o tem, kaj je bistvo igre. Eden zastopa, če se malo bolj znanstveno izrazim, apolinično, drugi pa dionizično smer.

Racionalno in čustveno?

Ja, in si dokazujeta, katera pot je prava. Če mene vprašate, bi rekel, da nobena od teh poti ni prava. Prava je samo tista, ki je prava. Ta pot se lahko oblikuje posebej glede na značaj človeka oziroma glede na to, kako je igralec sestavljen. Do rezultata lahko prideš tako ali drugače. Na svoji igralski poti sem doživel že to, da sem do rezultatov prišel na popolnoma paradoksalen način. Mogoče je to tudi Paradoks o igralcu.

Se pravi, da tudi sami sebe ne bi opredelili za čustvenega ali racionalnega igralca?

Ne, zdi se mi potrata časa o tem sploh razmišljati. Hm, mogoče sem malo pregrobo rekel. Ko se ozreš na svojo prehojeno pot, lahko kar odpredalčkaš kakšne predstave glede na to, kako si prišel do rezultata. Nikoli se nisem posluževal česa specifičnega, nobene metode nisem imel.

Metode pri vživljanju v vlogo?

Ja, metode pri vživljanju v vlogo ali pa tudi formalističnem oblikovanju vloge.

Nič brskanja po čustvenem spominu in podobno?

Včasih tudi, včasih tudi Stanislavski in njegov znameniti 'če bi'. No, uporabljal sem njegovo metodo tudi zaradi tega, ker sem v tehničnem smislu vloge vedno oblikoval po kosih oziroma koščkih. To mi je zelo pomagalo. V svojem možganskem obulusu težko oblikuješ deset strani dolg prizor v enem kosu. To je nemogoče. Treba ga je razporediti na vsebinske kose in še tiste razparcelirati oziroma razdeliti na majhne koščke in pri njih poiskati nekaj, kar bo vlogi dalo sok. To je pa stvar tako razmisleka kot intuicije.

Pobrskal sem po Diderotevem Pa­radoksu o igralcu, kjer pravi, če prav ­razumem, da ni najboljši igralec tisti, ki je na odru jezen, ampak tisti, ki zna ­jezo odigrati.

Ja, ustvariti mora iluzijo, da je lik, ki ga uprizarja na odru, jezen. Diderot od igralca zahteva, da je genialen posnemovalec vseh stanj, da morajo biti vse njegove kretnje naučene do najmanjšega mikrogiba. Na tak način lahko vpliva na avditorij tako, da bo dosegel zaželeni rezultat. Pravi, da se igralec trudi, ne da bi kaj čutil, gledalec pa čuti, ne da bi se trudil. Igralec seveda mora vložiti v vlogo delo, trud, mora pa biti ob tem le hladen opazovalec.

Se pravi, da je bolje, če igralec na odru ni jezen, ko igra nekoga, ki naj bi bil jezen?

[smeh] Tako on pravi. Seveda gre za čas racionalizma. Takrat so dajali poudarek racionalnemu premisleku, to je bila odlika.

Ko obdelujete to 250 let staro besedilo, se ne počutite kot arheolog?

Ne, ne, ne … Te stvari se mi zdijo zelo jasne. Saj tudi za Laurencea Olivierja pravijo, da je igral izjemno racionalno. Odlikoval se je po briljantnem govoru in tudi pozneje na filmu se da videti, s kakšno filigransko natančnostjo je recimo odigral tistega nacista v Maratoncu.
[V sosednji prostor prisede družba, ki nekaj proslavlja. Novak vstane in prosi natakarico, ali lahko zapre pomična steklena vrata.]

Oni pridejo v kavarno, pa ne vedo, da so v kavarni, mislijo, da so v štali. Če bi jih vprašal, ali vedo, od kod izvira kavarna, bi rekli: »Seveda vemo, Avstro-Ogrska.« Vidite, nič ne veste. Kavarna je turška zadeva, to kulturo pitja kave so sem prinesli Turki, pitja kave in tihega pogovarjanja pa modrovanja. Turki, ne Avstrijci, ki so to po njih samo povzeli, potem pa še mi. Mi pa danes enačimo vse konstelacije, vse spada v isti koš, kar kaže na to uborno kulturo, ki jo imamo danes v Sloveniji. V gledališkem bifeju se ne moreš pogovarjati, ker smrklje za šankom vrtijo muziko kot v disko klubu. Ko v pavzi med vajo ali predstavo prosiš, naj jo ugasnejo, te gledajo, kot da si padel z Marsa. »Šef je reko, da mora bit!« Aja? Potem pa naj gre šef igrat drugo dejanje namesto mene!

Je res, da ste si nekoč pri oblikovanju neke vloge pomagali z nekdanjim jugoslovanskim nogometnim selektorjem Miljanom Miljanićem?

Ja, ja, seveda. Star sem bil kakih 29 let. Igral sem starca Nagga v Koncu igre in mi rola ni šla v glavo. Potem sem pa v nedeljo zvečer gledal Sportski pregled, ki sem ga pač vedno gledal, in je tam Dragan Nikitović [srbski športni novinar] vprašal Miljanića: »Zašto ste odabrali baš Cetinje za mjesto priprema naše fudbalske reprezentacije?« In on pravi [posnemajoč značilni Miljanićev glas]: »Pa znate, zbog toga jer Cetinje leži u Crnoj gori, a Crnogorci su poznati po svome ćojstvu i junaštvu. Mi smo mislili, da će barem deo tog ćojstva i junaštva preči na naše fudbalere, da oni na zelenom bojnom polju pokažu barem deo tog ćojstva i junaštva kao naši preci u borbi protiv Turaka …« To je rekel! In potem sem naslednji dan, v ponedeljek dopoldne, prišel na vajo in začel govoriti tisti svoj tekst [z Miljanićevim glasom]: »Neki človek si je hotel sešiti svoj suknjič. Stopil je h krojaču in je rekel: Prosim, pohitite s tem suknjičem …« Tako sem govoril in vsi so rekli, da je to super. Ampak tako to je. Ne bom študiral gerontologije, da bi izvedel, kako naj bi govoril sto let star človek, in to je dokaz, kako si lahko s formo pomagaš do prave vsebine. Nekoč se mi je zgodilo, da bi moral izraziti močno čustvo, solze bi mi morale teči. In sem uporabil zvijačo. Nepremično bi moral sedeti pri mizi, nekdo mi nekaj govori in jaz sem gledal samo v reflektor. Točno sem si tempiral, koliko časa naj bi to bilo, približ­no tri minute, in potem ko je on(a) imel(a) do konca svojega govora samo še stavek, sem samo zaprl oči in so se mi ulile solze.

Tekle so vam po obrazu?

Ja, pa še kako, jaz sem se pa v sebi lahko smejal, ampak ljudje so rekli: »Ja, pa kako se lahko tako vživiš?« Ali veste, kaj pomeni 40 let prodajati svoja lastna čustva na odru? Človek na tak način postane ruina, uniči ga. Poznamo tudi takšne igralce, ki mislijo, da napravijo vtis, če v kakšni vlogi na odru jočejo. Ampak mene to pušča hlad­nega, ker vem, da je to privatno čustvo, ki je neustrezno. Na tak način to neha biti umetnost, ker umetnost je nekaj, kar se napravi umetno, čeprav po naravni poti, z angažmajem celega telesa, vseh čutov, tudi s pomočjo spomina na vonj, otip, glas. Vse to ti lahko pomaga, da bi pa jahal samo na tem 'pravem' čustvu …

V biografiji Marlona Branda sem bral o filmu, v katerem se je popolnoma razdal, imel zaradi tega težave sam s seboj in se je odločil, da bo od takrat dalje igral samo še navzven. In da ljudje niso opazili razlike?

Ja, to njegovo biografijo sem tudi sam bral in se spomnim tega. Mislim, da je v prizoru, ko v Poslednjem tangu v Parizu nagovarja mrtvo ženo, zahteval, da mu pod rit dajo kos ledu. Sedel je na tisti led in ga je med monologom tako zeblo – zdržati je pa moral –, da je moral samo še kontrolirati misel in jo preliti v okoliščino, v kateri je bil kot igralec.

Brando si je v svojih zadnji filmih pomagal s tem, da je listke z besedilom, z dialogi, lepil na soigralce. Češ da je tako govorjeno besedilo bolj spontano, če ga ne zna na pamet.

Ja, to je eno, drugo pa, ker je bil len ko fuks. Seveda je bil genij, ampak tudi len, da bog pomagaj. Na glavo si je poveznil belo lasuljo Supermanovega očeta in odšel za nekaj milijonov dolarjev na tri snemalne dneve. On o tem govori prostodušno, brez skrupula. Ampak to lahko reče, ker ga gleda milijarda ljudi. Kaj bomo pa mi?

Če se vrneva s hollywoodskih višav na Zemljo …

Bolje, ja.

Kaj si vi, kaj si gledališče obeta od predstave, kot je Paradoks o igralcu?

Nič posebnega. Od nobene predstave si ne obetam nič posebnega. Mislim, da sem napravil napako kakšnih trikrat v življenju, ko sem si od vloge preveč obetal.

V kakšnem smislu?

Preveč sem se enačil s svojim likom in s prodorom tega lika v zavest gledalcev. Da bom ustvaril nekaj, kar bo dotlej v mojem življenju brez precedensa, in sem se uštel. Enkrat sem celo dekompenziral zaradi tega minusa v realizaciji in plusa v hrepenenju, če uporabim besede iz neke predstave. To potem rodi občutek žalosti, ta minus v realizaciji in plus v hrepenenju oziroma strem­ljenju, če uporabim Vidmarjev izraz. On namesto hrepenenja pri moškem pri­z­nava samo stremljenje. Pravzaprav čudno, glede na to, da je bil nor na Cankarja in da tam vsi moški hrepenijo po lepi Vidi …

V predstavo vložiš ogromno, ljudje so pa hladni?

Tako, ja. To je spet paradoks, spet smo pri Paradoksu o igralcu. Največ se naučimo iz prakse. Spomnim se predstav, ki sem jih delal 'z minimalnim' profesionalnim angažmajem, na katerega sem navajen, pa so bile predstave odlične. Pravijo, da znam imitirati ne vem koliko znanih ljudi. Ja, znam jih, ampak tega nisem nikoli uporabil, da bi služil s tem cekine. Razen pri Hri-barju, nekajkrat. Prvič sem v gledališču to uporabil šele pred letom dni v Gajašu, arestantu, kjer imitiram Tita in Kučana.

Zakaj pa ne večkrat? Gre za strašno učinkovito orodje?

Ja, tu pa tam bi bila to najlažja pot do kakšnega rezultata. Ampak to ni prava pot.

Kako je sicer z obiskom gledališča v zadnjem času?

Zelo dobro. Predstave so polne, tudi ­tiste za izven, tudi tiste, za katere bi rekel, da ne bodo. Ljudje so v kriznih časih ­zmeraj bolj hodili v gledališče kot pa v ­času blaginje.

Čemu to pripisujete?

Ljudje verjetno potrebujejo neki odvod za svoje težave, predvsem v času krize, pa dajo tistih 10, 15 evrov za karto.

V nekem intervjuju ste rekli, da si mariborsko gledališče zasluži značaj nacionalne institucije, ker ima vseslovenski značaj.

Vsi smo to govorili. Zdaj ta status ima.

Je tudi njegovo občinstvo vseslovensko ali takšno postane samo v času Borštnikovega srečanja. Ali prihajajo ljudje od drugod?

Prav toliko kot v času Borštnikovega srečanja. Saj tudi na Borštnikovo srečanje ne pridejo, recimo, iz Idrije, da bi videli Vlada Novaka v neki predstavi. Če bi kdo hotel, mu tega ni treba storiti oktobra, lahko to stori tudi februarja. Poleg tega naše gledališče ogromno gostuje, največ s predstavami, ki jih ljudje radi gledajo. Partljiča, recimo.

Ali pa Gajaša, arestanta?

Tudi. Ptujska predstava, tam sem jo ­naštudiral.

Z njo ste bili povsod po Sloveniji?

Marsikje, večinoma pa v vzhodni ­Sloveniji.

Vas ljudje drugje, zahodneje, ­razumejo?

Ko sem jo igral v Portorožu, sem med predstavo trikrat vprašal: »A me vi kaj zastopite?« So rekli: »Ja, ja, ja …« Po predstavi so pa govorili: »Ma je fajn, ma je dobro, samo nismo nič zastopli.« [smeh] Se mi zdi, da bi se dosti bolj smejali Iztoku Mlakarju kot pa moji predstavi. Zanimivo je pa to, da ko pride Iztok Mlakar na Štajersko, ga tukaj razumejo in doživi enak odziv kot na Primorskem. Mislim, da smo Štajerci talentirani za dialekte in tudi za druge jezike. Zdi se mi, da Štajerec dosti bolje govori srbohrvaško kot kdo iz centra. Seveda so izjeme, ampak govorim generalno. Zakaj? Zato, ker smo se zmeraj morali prilagajati. Prav o tem sem se zadnjič pogovarjal z dr. Zorkovo [priznano slovensko dialektologinjo], ki je gledala mojo predstavo.

Se vam ne zdi, da ste prav vi s Ferijem Lainščkom in Markom Naberšnikom pa s filmom Petelinji zajtrk napravili za štajerski dialekt to, kar je Iztok Mlakar za primorskega?

Mogoče. Mislim, da smo ga res popularizirali, kar je prav. Jezik naroda je bogat toliko, kolikor ima dialektov. Slovenija jih ima na stotine. Dobro ste čuli. V vzhodni Sloveniji, recimo, blizu Gorišnice je breg z vasjo, ki se imenuje Preclava. Preko Prec­lave je vas Bresnica. Ampak ko so moji brötrönci šli prvič iz Bresnice v školo v Gorišnico, ki je, mimogrede, rojstni kraj našega Zlatka Šugmana, so se jim gorišniška deca smejala, kak gučijo. Pa je zračne linije med vasema samo par kilometrov, samo prek brega so morali iti.

Zadnjič sem bral v nekem TV-vodiču seznam slovenskih prekmurskih filmov in je bil med njimi Petelinji zajtrk. Da gre za prekmurski film, se vaši prleški bratranci najbrž ne bi strinjali.

No, avtor scenarija je Prekmurec, to je Feri. Govori pa se v filmu prleško. Zahodna Slovenija je, kar se tega tiče, ignorantska. To je tako, kot bi enačil Zgornjo Primorsko z Obalo. V Solkanu drugače govorijo kot na Obali. Iztok Mlakar govori drugače svoj ­avtohtoni dialekt, kot govori svoj avtohtoni dialekt Nataša Ralijan, ki je doma iz Kopra. Vsak tudi čuva svoje in prav je, da to počne, čeprav tam ni neke reke med zgornjim in spodnjim primorskim rajonom, pri nas pa je reka, Mura loči Prekmurje od Prlekije oziroma Slovenskih goric, ki se ločijo na zahod­ne, srednje in vzhodne, niže dol so pa potlen Haloze. [smeh] Oni pa vse to … Zakaj? Ker imaš ogromno Slovencev, ki še nikoli niso bili v vzhodni Sloveniji. Zakva pa b' šou kele? Ja, zakaj sn pa jaz rajžo pofsod? Po Krasu, gor ob Soči, med idrijskimi bregi, po celi Koroški … Povsod sem bil, od prekmurskih ravnic do 'strme tržaške obale'. Nekateri ne poznajo vzhodne Slovenije. Ne samo navadni ljudje, tudi kakšen politik. Se je že zgodilo, da je kakšen prišel: »Aha, tako je tole. Tukaj sem pa prvič.«

Kar je lepa iztočnica za naslednjo temo. Maribor je letos evropska prestolnica kulture (EPK). Kako se bo to vam osebno poznalo?

Meni osebno se ne bo to nič poznalo.

Ne boste nič delali za EPK?

Ne, nisem v nobenem 'projektu', tako imenovanem.

Kdo pa bo v njih?

Govoril bom samo o gledališču. Prvi projekt, ki je že nastal v okviru EPK, je Vojna in mir, ki je imel premiero v Zagrebu z zagrebškimi igralci in z eno slovensko igralko. V Mariboru bodo imeli baje nekaj predstav. Mi v gledališču bomo igrali samo redne predstave in te bodo na neki način, že po defaultu, umeščene v EPK. Saj ne moreš kar pobegniti. Če si tu, si tu. Zdaj pa o sredstvih. V nekem intervjuju sem že rekel, da nisi velik frajer, če opletaš okrog sebe z vrečo denarja in vabiš zveneča imena in vpiješ: »Glejte, kaj smo vam pripeljali!« Pripelješ kogarkoli, če imaš denar, in tudi gostovat lahko greš kamorkoli, če ga imaš. Če te že ne povabijo, moraš imeti denar. To pravim prav zaradi točno določenega obdobja, ko je mariborsko dramsko gledališče veliko gostovalo, je pa to tudi veliko stalo. Jaz sem samoumevno vključen v EPK, ker pač tukaj delam. Tudi mariborski kiparji, slikarji, zborovsko petje, mariborska opera … Vse to bo že samoumevno umeščeno v EPK.

Ki bi delali, tudi če EPK ne bi bilo?

Seveda. Osrednje vprašanje je, koliko boš plačal in kaj boš dobil. Spominjam se zelo hudih časov pred 15 leti, ko sem bil v. d. direktorja Drame. Takrat so tukaj nekateri odšli in so vsi mislili: »Ojoj, zdaj je pa konec.«

Mislite na Pandurja?

Kakšnih deset igralcev je takrat odšlo. Ljudje so mislili, da se bo pa zdaj vse sesulo. A, jok brate! V dveh mesecih smo imeli osem novih igralcev, nobenega denarja, prisilno upravo, vsa dokumentacija je pa izginila. Takratni minister Dular je bil k sreči zelo kooperativen in nam je šel s svojimi službami na roko, ampak smo imeli na razpolago le 80 tisoč mark, da smo opremili od A do Ž štiri gledališke premiere. Za primerjavo: samo gledališki listi zadnje predstave Babilon Tomaža Pandurja, ki zdaj v zlate platnice oblečeni ležijo nekje na nekih policah, so stali 100 tisoč mark.

Gledališki listi?

Ja, gledališki listi, ki zdaj ležijo nekje v neki kleti. Mi smo pa morali pripraviti štiri predstave. Brechtovega Baala, Albeejevo Zgodbo iz živalskega vrta, Jemčeve Prašne zgodbe, ki je predstava za otroke, in Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Štiri predstave z vsemi honorarji, z vsemi materialnimi stroški za 80 tisoč mark. Prosim. In je šlo! Zdaj pa tukaj opletajo z nekimi vrečami denarja …

Ampak te vreče so, kot se zdi, bolj prazne?

V mislih imam proračun za vse skupaj.

Ali ni programski direktor Mitja Čander grozil z odstopom, če ne bodo občine nakazale denarja za EPK?

Do zdaj je bila v okviru EPK izvedena samo ena premiera 'odzivnega' značaja, in to je bila v Zagrebu Pandurjeva Vojna in mir. V Zagrebu! Pa kakšna je to evropska prestolnica kulture v mestu Maribor, ko pobereš skoraj 200 tisoč evrov, kot je dokazano znašala dotacija za ta projekt iz naslova EPK Maribor, in greš z denarjem v drugo državo? Če že 'zveneča' imena, naj pridejo v Maribor pa delajo z domačim ansamblom. Zakaj niso povabili Petra Steina? Bil je tukaj, pa bi se dogovorili! Stal bi tretjino do­tacije, ki jo je pobrala Vojna in mir, ansambel pa bi imel enkratno priložnost delati z mojstrom. Karkoli, Goetheja, Schillerja, Kleista … Ali pa Jančarja. Si predstavljate to investicijo v ansambel, ki bo tukaj še dolgo po tem, ko bo EPK konec?!

Kdo je pa kriv za to, da ta projekt škriplje?

Govoril sem zgolj o gledališču, preostalega ne poznam dovolj. Mi je pa žal Mitje Čandra, da se mora ukvarjati s financami. Škoda, ker je bolj mislec kot finančnik. Pa plačalo se bo, kar se mora, sicer bo blamaža huda. Morda pa je zraven preveč povzpetnikov, ki se zelo radi slikajo, tudi v senci razvpitežev, ki so pa samo to, razvpiteži.

Še enkrat bom vprašal, ker mi res ne gre v glavo. Gledališče je ena najpomembnejših kulturnih institucij v Mariboru. S tem se verjetno strinjate?

Da.

Kako lahko zaobideš to gledališče, ko pripravljaš evropsko prestolnico kulture?

To bi se tudi jaz rad vprašal. Kolikor vem, bo v našem gledališču v okviru EPK gostovalo kar nekaj uprizoritev. Tu so še dob­ri duhovi na naši strani, ko se ve, da z novimi dvoranami ne bo nič. Vsaj še nekaj časa. Ali pa za dolgo; tu bo to mesto imelo srečo, ker ga ne bodo zapufali do konca … No, opera pripravlja v okviru EPK Kogojevo opero Črne maske, ki jo bo režiral Miki Burger, in ta naj bi bila kmalu pripravljena. Mislim, da bo premiera januarja, in to je super. Mi pa imamo v okviru EPK koprodukcijo z ljubljansko Dramo. Gre za predstavo Veliki briljantni valček Draga Jančarja. Ampak ­kakšna je to koprodukcija, če pridejo trije igralci iz Ljubljane v Maribor in bodo tukaj pomagali naštudirati igro? A je to kak­šna koprodukcija? Včasih smo imeli v ok­viru ­rednega programa več gostov pri kak­šni predstavi. Pri Metastabilnem graalu so bili trije, štirje gostje pa pri Treh sestrah, recimo, pa še jih je. Všeč mi je, ko prihaja do fluktuacije igralcev, samo ne obešajmo na veliki zvon, da gre za ne vem kakšno veliko koprodukcijo. Vsaj jaz je ne vidim.

Če spremlja človek projekt EPK iz časopisov, ga je preprosto strah, da sploh ne bo izpeljan. Ne da bo dobro ali slabo, ampak da ga sploh ne bo. Podobno je z univerzijado, od katere prav tako ni ostalo skoraj nič časa. Janko Lorenci v zadnji lanski številki Mladine pravi za Maribor, da je mesto velikih projektov in velikih polomij, in k seznamu prišteje še mariborsko nadškofijo. Je kaj narobe s tem mestom?

Ne poznam vseh projektov in številk. Pa tudi nisem ne policaj ne sodnik, tudi revizor ne. Sem samo konzument edinega časopisa v Mariboru in preberem tudi tisto, kar kdo o tem mestu napiše. Tudi to Mladino bom kupil. Ampak človek po neki intuiciji začuti klimo. In čutim, da klima ni dobra.

Klima v Mariboru ali klima o Mariboru?

Oboje. Mislim pa, da če se piše kritično o Mariboru, se mora na podlagi neovrgljivih dokazov. Tako kot si tudi tukaj v Mariboru nihče ne more privoščiti, da bi Zorana Jankovića kot župana Ljubljane metal v isti koš s tistimi, ki so jim bili dokazani tajkunstvo in barabije. Brez dokazov ni nič. Ampak zakaj je ta hudič pri nas, da ti sodni mlini meljejo tako počasi? Jaz sem že stokrat ponovil v zadnjem času: zakaj ne zakrpamo pravniških špranj v zakonodaji, lukenj, skozi katere lezejo vse te barabe? Lezejo pa zato, ker so verjetno vse te zakone pisali njihovi drago plačani odvetniki in odvetniške pisarne, ker vladne službe tega niso bile sposobne.

Številni v Mariboru za vse krivijo ­Ljubljano …

To je neumnost, večinoma gre za ne­umnost. Je pa res, da sem tudi sam doživel vzvišenost Ljubljane. Ampak to so bili taki redki izstrelki, da sem se ob njih samo nasmehnil in dvignil sredinec. Večinoma so v Ljubljani pozitivno nastrojeni do Maribora.

Vsi ti projekti, o katerih govoriva, so od pobude naprej mariborski?

Ja, seveda so mariborski, in partnerskih mest, seveda, ampak jih financira tudi ministrstvo za kulturo. Kdo pa financira njega? Vsa Slovenija. To se pravi, da ima vsa Slovenija pravico vedeti, kaj se dogaja v Mariboru. Tako kot imamo tudi mi v Mari­boru, ki participiramo v državno blagajno, pravico vedeti, kaj se dogaja z državnim denarjem v Ljubljani. Zadeve morajo biti popolnoma transparentne. Ampak vse preveč obstajajo neki fevdi. Evo, to je moje, bejšte bek! Seveda moraš imeti avtonomijo in s svojim denarjem res lahko delaš to, kar zahteva lokalna skupnost. Ko pa gre za širše projekte, potem pa, lepo prosim – dogovor. Ne vem, kje jemljemo vzore. Včeraj sem gledal naše voditelje teh sedmih političnih strank in so mi delovali točno tako kot mi, ki smo se kot otroci šli neke mini vojnice. Potok v Stražunu je bil meja med Teznom in Pobrežjem in bog ne daj, da bi premaknil rit čez, ker so te nagarbali. Ob premirju smo se pa dobili in na mostu kdaj kakšnega pokadili, smrkavci, 12-letni, 13-let­ni, pa če bomo šli kdaj fuzbal skupaj špilat. Itak smo vedeli, da ga ne bomo. Take otročarije smo se šli. No, na to me je spomnila tista oddaja. Glej ga, še pred tednom dni bi eden drugemu čreva izpulila iz trebuha, zdaj si pa kimata, ker se drug drugega bo­jita, ker se bosta mogoče potrebovala. Ampak to je politika, ki je kurba, seveda, in tega nisem jaz prvi povedal. Tisto, kar me pa kot kibica bolj zanima, so ljudje v ozadju. Mene ne zanimata več Janša ali Janković, opazujem tiste zadaj, strankar­sko hierarhijo. In če to gledaš, točno vidiš, kje se že 20 let poznajo, kje so ti odnosi z gurujem bolj sproščeni in kje ne. Kje je servilnost še vedno prisotna in velika in kje nasmeški narejeni. To me neskončno zabava. Kulisa, sateliti okrog sonca.

Kam v tej konstelaciji spada Franc ­Kangler?

Kangler je v Mariboru 'sonce'. Okrog njega se pojavljajo tako kot na ravni države okrog Janše, Pahorja, Jankovića, Žerjava … Tam, pred kamerami, čakajoč izide volitev, eni glasno vzklikajo, se derejo kot na nogometni tekmi, drugi se obnašajo malo bolj sofisticirano, mogoče narejeno nonšalantno, drugi odkrito servilno, spet drugi kot kakšni stari kameradi. Večina pa s prikritim pobliskom proti svojemu šefu. In več ko je kulta osebnosti, manj imamo demokracije. Ker državljanom ne dajejo zgleda samo voditelji, demokracija se kaže v avtonomni misli tistih, ki stojijo za njimi, tistih, ki glasujejo v parlamentu.

No, Lorenci v tej svoji isti kolumni, ­posvečeni Mariboru, za Kanglerja pravi, da pomeni vdor ruralnega v mesto, da je preprost in neotesan, zvit in ne­skrupulozen podeželan, ki vlada drugemu največjemu mestu v državi, ni pa temu niti približno dorasel. Se strinjate?

[vzdih] Dejstvo je, da je prišel v mesto iz vaškega okolja in Franc Kangler tega niti ne skriva. Zakaj pa bi? Neki visoki državni funkcionar, ko se je udeležil Maistrove proslave, mi je rekel v Lenartu: »No, kako vi, ki imate župana iz … od kod že … Ah, ja, iz Dupleka?« Kaj naj mu rečem? Da ga ima on iz Srbije? Naj bom primitiven? Dr. Trstenjak je bil vaščan, dr. Anton Korošec se je rodil na vasi, Puch [izumitelj], dr. Bratko Kreft, dr. Vekoslav Grmič, naslovni škof. Tako, naštel sem pet znamenitih Slovencev, rojenih vaščanov, z enega majhnega koš­čka vzhodne Slovenije. O prilastkih, ki jih uporablja gospod Lorenci, pa naj sodijo občani, ki so, kot pravi, županovo bodisi neotesanost, zvitost bodisi neskrupuloznost okusili na lastni koži. Tako ali drugače.

Naj to razumem, kot da ste s Kanglerjem zadovoljni?

Ne, nisem rekel, da sem. Njegova de­janja so večkrat zaletava in nepremišljena. To sem mu tudi povedal, ko sva se pogovarjala o znamenitem Maksu, ki se zdaj imenuje Terminal 12. Ne bom pa proti njemu podpisoval nobenih peticij, čeprav mi je neka osebica naprtila, da jo zagotovo bom. Tak­šna, ki ustvarja v mestu javno mnenje, parvenijsko sili v znane ljudi, katere prisot­nost na kulturnih dogodkih se konča pri šanku ali pri omizju 'zvezd' in razvpitežev.

Imate radi Maribor?

Takšnega ne. Sicer pa ga imam, zelo.

Zakaj? Če odmislimo, da ste pač ­tukaj rojeni.

Ja, pa ne moremo mimo tega. Če pogledamo, recimo, literaturo. Če bi to mesto ne imelo v sebi nečesa, ali bi lahko Kovič napisal tako čudovito pesem o njem? Pa ne samo Kovič. Berite Janka Glazerja. Pa romani. Severni sij Draga Jančarja ...

Čeprav ta roman mestu nekako ne dela ravno reklame.

Ja, seveda, mesto je včasih tudi surovo. Kot Jančarjevi modeli v lentovskih špelunkah. Pa veselo in prešerno, krasno, ljudje so čudoviti, ampak kdaj pa kdaj ... In tudi oblast je bila večkrat zagovedna. V Mariboru smo že vse doživeli. Kakšno prepoved proslave, jahanje svojega ega, Udbine ovadbe, vse. Ampak ni to edino, kar determinira to mesto, ampak ljudje. Ti, ki so tu stari meščani, tisti, ki prihajajo.

Nekje v nekem intervjuju ste rekli, da se mora Maribor opreti na lastne sile.

Točno tako. Pa pri tem nisem mislil na avtarkičnost, nočem prisegati na samozadostnost. Maribor ni Severna Koreja, je evropsko mesto s svojo zgodovino. Lahko kdorkoli govori, kar hoče o Mariboru, tudi da je provinca, če hoče. Kaj me briga. ­Provinca je – ponovil bom sto in enkrat ­izrečeno – v glavah. Saj jaz nisem nič manj meščan kot kak Ljubljančan. Gradčan, Salzburžan. So kaj več kot jaz? No, če se počutijo, naj bodo, ampak to je samo njihova nesreča, ne pa tudi moja. Kar se tega ­tiče, nimam nobenih bolečin. Ko rečem, da se mora Maribor opreti na lastne sile, mislim na samozavest in samozavedanje. Ne misliti, da samo drugod 'orjejo njive duha'. To počnemo tudi tukaj, in to dobro. Ampak nekateri so poskrbeli za svoj piar in so postali celo izvozni artikel, drugi pa delajo tiho v svojih ateljejih pred svojimi platni, pred svojim klavirjem, skulpturami, v koncertnih, gledaliških dvoranah. In se ne promovirajo, ker se ne znajo ali nočejo. So pa garači in delajo dobro. Daleč od tega, da bi bili temu mestu v sramoto, če bi jih izvozili.

Imenujte jih nekaj, ki so širši slovenski javnosti neznani, pa bi si to zaslužili.

Ne vem, ali Slovenija dovolj pozna ­Zlato Vokač. Jo poznajo moji someščani? Roman Marpurgi – koliko tiste davne krivde mesta nas še spremlja? Zame je odličen pesnik Miroslav Slana Miros, pa ga bolj poznajo kot novinarja. Najstniki smo uprizarjali njegovo poezijo, ko smo bili še vsi njeni, od »uboge, pohojene Izabele«. Prodrl je Zmago Jeraj, ki je tudi Prešernov nagrajenec, ampak ob Zmagu Jeraju ima Maribor še kakšnega svojevrstnega slikarja. Pozna Slovenija dovolj Lajčija Pandurja, pa Otona Polaka, ki nas je pred kratkim v visoki sta­rosti zapustil? Pa Šesta, Koresa, Čobala? Pa spet pesniki. France Forstnerič. Kakšna moč! Kurenti, ilovica, pa stalno tisti vlaki, ki gredo, in Drava ... Hecen človek je tudi Vladimir Gajšek, ki se oglaša po forumih. Erudit, prevajalec Baudelairja … Če ga srečam, nastanejo prav hecni momenti. Ampak nekateri ljudje znajo to svoje znanje in sposobnost skanalizirati v vode, iz katerih se tudi sami napajajo, iz katerih lahko pijejo, kar jih hrani, ohranja pri življenju. Nekateri tega ne znajo, ali ne zmorejo, ali nočejo. Kot pokojna mariborska pesnika Slavko Jug in Herman Vogel.

Eden uspešnih mariborskih izvoznih artiklov je Tomaž Pandur …

Pustimo ta eksport-import.

Je bil vajin spor konceptualen?

Zgolj konceptualen, iz česar pa je nastalo še marsikaj drugega, na koncu je šlo tudi za vprašanje ega. S tem se Slovenija tako ali tako nenehno srečuje. Če se politiki, vrhovi, od katerih je odvisna usoda države, ne morejo in prodajajo vsak svoje, zakaj se v umetniških krogih ne bi mogla dva stolči med seboj?

Ne sprašujem, ker bi hotel pogrevati. Zanima me samo, kako shajata drug z drugim v tem malem mestu, v tej mali Sloveniji? Ko se srečata na ulici, pogledata vsak na svojo stran?

Ne, ne. Zdravo, zdravo, pogovarjava se pa ne. Sicer se pa redko srečava. Bova pa leta 2032, ob moji 80-letnici, delala Kralja Leara. To mi je napisal v knjigo ob moji 40-letnici. Tudi zaradi tega poskušam živeti čim bolj zdravo.

Ste rojeni Mariborčan. Iz katerega dela mesta?

S Tezna, tam sem preživel svojo ­mladost.

To je industrijski del mesta?

Ja, čeprav zdaj manj, zdaj je bolj storit­veni. Takrat je bil pa izrazito industrijski. Tam so bili Tovarna avtomobilov in motorjev, Metalna in Elektrokovina. Bil sem umeščen med oba giganta, med Tam in Metalno, na Kovinarju sem igral nogomet, hodil na osnovno šolo Martina Konšaka na Tez­nu, potem pa na srednjo ekonomsko v centru. Pa VEKŠ in amatersko gledališče Slava Klavora. Oče je igral in režiral v podobnem gledališču na Teznu.

Vi ste se pa vpisali na VEKŠ [Visoka ekonomska šola] v Mariboru?

Ja.

Ker se vam ni šlo od doma ali ker ste hoteli postati ekonomist?

Kaj pa vem. Pri osemnajstih pravzaprav nisem vedel, kaj bi rad. Še po vojski nisem vedel, kaj bi rad, in sem se zaposlil v Tovarni avtomobilov. Lahko bi delal marsikaj v ­življenju. Nisem tako kot tisti, ki pravijo: »Jaz sem pa pri štirih letih vedela, da bom igralka.« To so neumnosti. Hotel sem biti vse kaj drugega. Najprej sem mislil, da bom fuzbaler [smeh], pa nisem bil dovolj talentiran. Mogoče sploh nisem bil talentiran. Potem sem pač pol leta delal v Tamu kot ekonomist, dokler nisem odšel v goriško gledališče, ker nisem zdržal.

Kaj vam je pa šlo tako na živce v tisti službi? A niso bila to sedemdeseta, žigosanje kartice ob prihodu na delo, čakanje na malico ...

Ja, to je to. Delal sem v konsignaciji in pisal odpremnice, prodajal erzactajle za dojce Špedtransu pa Avtoobnovi. Zelo ne­ustvarjalno delo, bil sem trgovec z avtomobilskimi deli, dokler nisem dobil gastritisa in vsako jutro bruhal kislino. Potem sem videl, toliko pameten sem pa bil, da je to znak, da moram nekaj spremeniti, in sem odšel v Novo Gorico, v Primorsko dramsko gledališče. Sprejeli so me, ker so me poznali še z amaterskih odrov. So rekli, da sem talentiran, in me vzeli.

Brez AGRFT?

Brez, kot amaterja. Naslednje leto, se pravi 1977, sem se oglasil v mariborskem gledališču in tukaj delal avdicijo in so me sprejeli v redno službo kot igralca. Pravzaprav sem se na AGRFT vpisal že leta 1974, ampak sem moral naslednje leto v vojsko, in ko sem se vrnil, sem si rekel 'ah, klinc pa igralstvo' in odšel v Tovarno avtomobilov. No, ko so me v Mariboru sprejeli, so mi rekli – največ zaslug ima Marjan Bačko –, naj grem doštudirat.

Menda ni bolj nesrečnega bitja, kot je netalentiran igralec. Se talent hitro prepozna?

Ja, to se pa hitro prepozna. Je pa res, da manj talentirani igralci zelo zagrizeno opravljajo to delo in se borijo za vsako črko. Bog ne daj, da bi jim režiser črtal kak stavek. Seveda je to njihova legitimna pravica in človeško razumljivo, ker ga ni bolj nesrečnega igralca, kot je tisti, ki ne dela. Predvsem na začetku in pozneje na vrhuncu svojih ustvarjalnih možnosti in kapacitet, ko igralec mora delati. Nekateri imajo to – pogojno rečeno – srečo, sposobnost, nekateri pa ne. Čeprav igralci seveda tudi iščemo takšne ali drugačne izgovore. Mogoče kdo reče: »Joj, kako drugačna bi bila moja kariera, če bi tebe ne bilo v tem gledališču, ker si mi vse vloge pobral!« To so zmeraj taki priročni izgovori.

V svoji karieri nikoli niste imeli ­tovrstnih težav?

Nikoli.

Nekje sem prebral, da prav tako ­niste nikoli igrali vlog mladostnikov.

Igral sem v dveh otroških igrah, ker mora to vsak skusiti, da bi pa igral kakšne ljubimce ... Aja, v Benečanki sem igral Julija, ki je ljubimec, pa ne tipičen, je karakterni lik, ki poruši vse okrog sebe, en tak, ki napravi pizdarijo. Nikoli nisem bil tip za mladostnika. Zgodaj sem izgubil lase, lasulj pa nisem maral, pa tudi po habitusu nekako nisem ustrezal. Že pri amaterjih nisem igral ljubimčkov. Sem že igral Semjona Semjonoviča Podsekalnikova v Samomorilcu pa zmešanega kralja v Escurialu, že take hude vloge.

Hamleta nikoli?

Ne, pa tudi ko sem se vprašal, ali bi ga rad igral, sem si lahko odgovoril, da ne. To ni bila nikoli moja rana. Poznam pa igralce, ki so čisto nori, ker niso igrali Hamleta. Videl sem precej dobrih Hamletov, naših in tujih, in sem si nekako rekel, da ne vem, zakaj bi se sploh moral ukvarjati s tem, da bi padel v to hamletovsko famo? Zakaj? Če bi ga igral, bi ga igral tako, 'dokumentaristično', filmsko. [smeh] Z malimi izraznimi sredstvi, brez fame o biti in ne biti. Velikokrat sva se srečevala s pokojnim Franjem Blažem, očetom Sonje Blaž, naše igralke, ki je bil tudi dolga leta igralec v mariborskem gledališču. Strahotno rad je hodil na sprehode, jaz pa tudi. Vedno sem hodil pa na biciklu sem bil vse življenje. Ko sva se srečala, sva se lahko pogovarjala ure in ure. Nekoč pozimi pred kinom Udarnik sem ugotovil, da se pogovarjava že dve uri in da mi je zanohtalo. Pripovedoval je te svoje zgodbe iz gledališča, še iz Šentjakoba, pa Staneta Severja je zelo dobro poznal. Dostikrat je rekel: »Veste, mladi mož, praujo, de je vrh Hamleta tm, ko prau biti ali ne biti. To je šmorn! Vrh Hamleta je tam, ko igralci odidejo, on pa ostane sam, pa prau: Kakšen tepec sem jaz! Ta igrauc je pred mano jokou za Hekubo, madona, za Hekubo, men so pa fotra ubil, pa nč ne napraum!! To je vrh Hamleta! To je zgodba o človeku, k se ni mogu odločit!« Tako je rekel: »Veste, jest, če igram Polonija, bom brau tist, kar drugi liki o men govorijo: 'Ta tajni svetnik res tih, molčeč in resen je postal; v življenju bil je kljukec klepetav ...' Veste, in tist mene osmišlja in me postavlja ke, kjer jest moram bit, kar moram jaz upoštevat, zato ker gledauc to najprej sliš pa tist si tud zapomen, potem pa pridem jest in nisem tak … Pa lohk reče: Zanič je ta igrauc!« [smeh] Ja, pa še ena. Ko sva prej govorila o paradoksu. Je rekel: »Slabo bo, ko boste slišou: Dober si igrou. Ko vam bojo rekl: Dober si bil! Ja, to je pa neki druzga!!«

Tega se spomnite?

Vsega tega se spomnim.

Gre za natreniran igralski spomin?

Ne, ne, ne ... Ne vem. On je bil že v penzionu in je leta 1972 igral v Brechtu starega kardinala. Tovornik je igral Galilea, jaz pa sem bil Cosmo de Medici. To je bila v profesionalnem gledališču moja prva vloga s tekstom, s Tovornikom sva imela dialog.

PB: V nekem intervjuju ste rekli, da niste igralsko determinirani. Kaj to pomeni?
VN: Odpredalčkan. Da bi mi nekdo rekel: »Ti si pa pljunut ...« Recimo zdaj, ko sem nekajkrat igral malega človeka v filmu. Ne bi rad, da bi mi rekli: »Ti boš pa od zdaj igral tega malega, zavrženega človeka, delavca, pozabljenega od vseh, novodobnega hlapca Jerneja, evo, ti boš to.« Ne, hvala lepa. To lahko odigram, ja, ker imam sposobnost enačiti se, razumeti tega malega človeka, živel sem z njim. Lahko bi pa igral tudi kakšnega morilca, čeprav v življenju seveda nisem moril. Lotil bi se ga drugače.

Pa tudi sadist, domnevam, niste, pa ste odlično odigrali sadističnega paznika v filmu Zvenenje v glavi?

Ne, sadist pa nisem.

Igrate v novem filmu Marka Naberšnika?

Ja, majhno vlogo imam.

Je kaj podobna Gajašu iz Petelinjega zajtrka?

Ne. Igram župana, napol urbanega člo­veka, bivšega partizana, strogega komunista, predstavnika oblasti. Vzet iz tistega okolja majhne lokalne skupnosti in postavljen na položaj, dela tisto, kar partija od njega pričakuje.

Kako daleč je ta film?

Je že v montaži. Pravijo, da je material super, in tudi za tisto, kar sem sam posnel, imam dober občutek.

To bo pa počasi že vaš 50. film?

Ja, mora biti tu nekje, prav natančnega seznama pa nimam.

Se mogoče spomnite svojega prvega filma?

Mislim, da je šlo za Nasvidenje v nasled­nji vojni. Prav butasto sem izpadel samemu sebi, ker nisem imel pojma o pojmu. Pravzaprav, ne. Prvi film je bil televizijski film reži­serja Janeza Drozga z igralci Primorskega dramskega gledališča, v katerem sem odigral neko majhno vlogo, ni pa imel ta film nobenega pravega odziva. Spomnim se, da smo vsi preveč gledališko igrali. Potem smo igralci gledali ta film in komentirali: »Ma, dio povero, kaj sem to res jest? Ti si duober, ma jest sem pej zanič.« [smeh] Res smo bili slabi. Svojo prvo glavno vlogo sem odigral v filmu Umetni raj leta 1989, potem pa v glavnem takšne srednje vloge. Teh imam največ, takih med manjšimi in srednjimi. Šele pred kratkim so začele deževati glavne vloge. Vsakršnih vlog je bilo. Vsakih po malem, tako kot je tudi v teatru najbolj zdravo. Mislim, da mora tudi prvi igralec igrati male vloge.

Ali lahko slovenski igralec, če hoče igrati v filmih, odkloni kakšno povabilo?

So taki, ki odklanjajo, ampak jaz rad delam pri filmu in nimam navade odklanjati.

Tudi če opazite, da vloga šepa?

Ne, pa do zdaj te nesreče niti nisem imel. Še pri vsaki sem videl, da lahko kaj naredim. Pa še razlikovale so se med seboj. So bile res­ne, smešne, groteskne ... Sem pa pri oblikovanju vlog kar siten in me imajo zaradi tega včasih poln kufer, spet kakšni drugi režiserji so pa strašno hvaležni, če kaj napravim po svoje. Praviloma se je to dobro obneslo.

Slovenska kinematografija je …

… zmeraj boljša. Kar smo letos videli na festivalu slovenskega filma, je pravo čudo. Mladi avtorji so ena a, obvladajo filmski prijem, scenaristično so inovativni, znajo delati z igralci, pustijo jim svobodo. Ker meni gre tista estetiziranost na živce.

Mislite na filme, v katerih bolj malo govorijo?

Tudi to, ja, kjer se igralci samo slikajo. To se dogaja tudi v teatru in takrat si rečem, zakaj raje ne postavijo na oder tjulnja ali kak­šnega pingvina. Nekoč je namreč neki slovenski režiser rekel, da so njegove sanje delati teater s pingvini, in ne z igralci. Ja, imej teater s pingvini, legitimna želja, ampak mene ob teh pingvinih ne bo.

Menda ste velik filmofil?

Doma imam televizor, ki je eden redkih s trdim diskom, na katerega si lahko posnamem 40 filmov. Na njem imam zdaj zalogo kakšnih 15, ki jih še nisem utegnil pogledati. In sem najbolj srečen, ko vidim na TVsporedu za tekoči dan, da sem vse filme že videl in si lahko zavrtim kakšna dva s tistega seznama in ju potem zbrišem za kakšne nove. Včasih vso nedeljo gledam filme.

Opravite pred tem kakšno selekcijo?

Ja, običajno že po nekaj minutah vem, če bom film pogledal do konca ali pa zbrisal. Čeprav filme po navadi pogledam do konca, razen tistih, pri katerih kamera šviga, se trese, barve zabrisane ... To imajo po Dogmi, to kamero z roke skozi cel film, in tega ne gledam.

Kaj pa radi gledate?

Dobre ruske filme, recimo. Predvsem zaradi igralcev. Pa zgodbe, dobre zgodbe. Včasih gledam Botra. Ena, dva, tri, saj je vseeno, in ga gledam in gledam. Znam ga na pamet. Ali pa filme Jima Carreyja …

Jima Carreyja?

Ja. Zame je on čisti genij za gag in posnemanje, fenomenalen, rojen za kamero. Prav včeraj je bil Ace Ventura na televiziji in sem ga spet gledal do konca.

Pa hotel sem vas vprašati za guilty pleasure. [smeh]

Zakaj ne bi gledal, če mi paše? Komaj sem čakal, da ji bo rekel: Fatty ... [debe­luška] In to tisti Coxovi. Bagass, ji reče, se pravi debelušna rit, pa je taka šlankerca. [smeh] To je tako butasto in tako super!

Še ena stvar me zanima. Menda nabirate zelišča?

No, nekaj jih poznam in vem, katera so za kaj. Nabiram pa zase, za familijo. V glavnem glog, materino dušico, preslico, tavžentrožo, rman, koprivo, na vrtu imamo nekaj grmov melise, mete, luštrek … Vem, da je treba v sivih dneh dati v čajno mešanico vsaj cvet ognjiča, da dobiš malo sonca. Pa bezeg, kdo ga pa ne nabira? In čaje tudi redno pijem. Nisem pa kakšen strokovnjak. To me je zmeraj zanimalo in okrog sebe sem imel ljudi, ki so imeli odnos do tega. Potem pa grem na Pohorje in jih naberem. Po čemaž pa k Muri. Odpeljeva se do hotela Radin, tam greva na kavo, potem pa lepo prek mosteka ob Müri v en rokav, tam pa polje čemaža. Nabereš ga v desetih minutah, potem pa sedeš na kakšno podrto brezo in uživaš. Saj ga je tudi ob Treh ribnikih vse polno, ampak midva hodiva tja, ker je to neke vrste vsakoletni obred. Pravijo, da je čemaž bolj zdrav kot česen. Baje najboljše zdravilo za ožilje. Pa seveda čebula, ki je itak zakon. Pablo Neruda ji je napisal odo … Čemaž, ja. Na drobno narežeš liste, jih daš v olivno olje in dodaš himalajsko sol, da konzervira, potem pa to na špagete in čez to parmezan. Njami!

Besedilo: Tadej Golob

Foto: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev