Vlado Poredoš: "... da tisti, ki po­sluša, na koncu reče: »Madona, dedec ma prav!«"

Orlekov je devet in tudi po tem izstopajo med slovenskimi skupinami. Ker mediji po navadi navalijo na Poredoša, prvi glas skupine (plus kitara in mandolina), pa ker si ne znam predstavljati, kako si razdelijo honorar za špil na devet kosov, je prav, da omenimo še preostalih osem: Jan Adamek (trobenta, vokal), Mitja Tori (bas, kontrabas), Jure Tori (harmonika, klaviature), Matej Fele (kitara), Sašo Marn (bobni, tolkala), Janez Tori (trobenta), Bojan Bergant (banjo, kitara), Kristjan Adamlje (sak­sofon) in Edi Ceferin (pozavna), ki je vskočil namesto Eča Matka, ki si je dal popraviti zobe.

Verzi ene od pesmi avtorja Nandeta Razborška pravijo: »Z verzi poklanjam ji žulje srca, ona pa prave žulje ima.« Koliko je v tej pesmi Orlekove zgodbe?

Kar veliko. Ampak ta pesem, Moja boginja, je bolj tribute to punci našega harmonikarja Jureta, je pa Nande to zavil v to slovensko zgodbo o pridnih ženskah, ki delajo in odpuščajo tipom, ki včasih malo zavijejo. Čeprav nihče med nami ni glasbeni profesionalec, vsi smo bolj ali manj po službah.

Je za novi album že vse pripravljeno?

Pravzaprav je že končan. Odšel je na mastering v Nemčijo, imenuje se pa Repete. Posneli smo ga v Novem mestu z Motom, legendarnim tonskim tehnikom. Na albumu bo nekaj novega, nekaj starega ... Lotili smo se predelave nekaterih skladb, ki niso bile tako zelo izvajane, ker nismo bili zadovoljni s tistimi aranžmaji.

Ob tem se je precej zamenjalo članstvo v bendu, dobili smo mlade sile, izredne glasbenike, in smo napravili dobre aran­žmaje, sodelovale so pa tudi sestre naših članov kot odlične vokalistke, nekaj malega so pa tudi odigrale. Album bo v glavnem akustičen z nekaj malega električne kitare. Tak clean sound. In ker je precej zanimanja za nas tudi zunaj naših meja, smo si rekli, da moramo dvigniti našo kvaliteto, tako z igranjem kot z aranžmaji. Ta akustični program bomo tudi izvajali na koncertih. No, v Šiški, na predstavitvenem koncertu 29. marca, bomo izvajali mešan program, ker gre vendarle za večjo dvorano. Nova akustika plus naša klasika.

Je pa na albumu tudi povsem nova pesem, Življenje gre naprej?

Ja, govori o problemih Zasavja, o luftu, ima pa optimističen podton. Ena taka razpoloženjska pesem. Izdali smo tudi singel z naslovom Hotel grm [smeh] z mladinsko problematiko, ko s punco nimaš kam, ko nimaš stanovanja ...

Socialni seks? Imaš s kom, pa nimaš kje?

Ja, tako. [smeh] Vsaka naša pesem vsebuje zgodbo. Sem pristaš storytel­linga, da pesem govori zgodbo, da ni
samo nekaj pocukranega s stokrat premletimi refreni in besedami. Mora biti zgodba, rahlo humorna, s kakšnim tak­šnim kislim nasmehom, da tisti, ki po­sluša, na koncu reče: »Madona, dedec ma prav!«

Ali lahko po vseh teh letih napoveste hit?

Delno že, čeprav te zmeraj kaj pre­seneti. Imam le dolgo kariero za seboj. Prvi posnetek sem napravil že leta 1979, ko smo še stanovali v študentu v Ljubljani, in od takrat se z muziko nepretrgano ukvarjam. Približno že vem, koliko je treba vložiti v skladbo, da ni preveč tega ali onega, da je vsega ravno prav. Se pa držim osnovnega pravila, da daje težo komadu 50 odstotkov glasba in 50 besedilo. Da ni glasba dosti boljša pa tekst kar nametan ali obratno, da je muzika bolj revna pa tekst bolj bogat. Večinoma pišem besedilo že na narejeno glasbo, ker tako vem, koliko taktov vsebuje. Če pesem ni res metrično narejena, da se nanjo prileže melodija, ti zmeraj kaj ostane ali zmanjka, pa pride do tistih narodnozabavnih eee­eeej [smeh], ko človek potegne z mašili za šest minut naprej, s čimer pa komad lahko res uničiš. S seboj zmeraj nosim diktafon, da si kaj zabeležim. Če si muzike, ki se ti utrne, ne zabeležiš takoj, je konec, je šla. Včasih sem tudi ponoči skočil pokonci in si kaj zabeležil.

Vaša največja uspešnica je

Ko so lipe cvetele? Hja, ne vem, ne bi rekel, da je naš največji hit. Tega sicer največ vrtijo na Youtubu, čez 200.000 ...

276.383 ...

Ja, in na to sem konec koncev ponosen. Meni sta Adijo, knapi in Gremo na Kum, ki sta nastali kot delo skupine Orlek, še vedno nekako bliže. Pesem Ko so lipe cvetele je nastala namensko. Moram povedati, zakaj. Leta 2001 sem se z našimi puncami iz Zagorja kot skupina Pax prijavil na Emo. To je bilo obdobje najhujšega vdora dalmatinske in hrvaške glasbe v naše kraje.

Takrat so že slovenski glasbeniki delali reprodukcije njihovih pesmi in je bilo za pobruhat. Ema mi je prišla kot naročena, ker sem hotel videti, koliko ljudje sploh še da na slovenski etno melos.

Pesmi sem se lotil povsem minimalistično. Malo kitare, malo harmonike, malo violine, obvezni slovenski terci in malo bobna, ravno toliko, da je. Nobenih ambicij nisem imel, pa smo prišli celo v finale in se uvrstili na četrto ali peto mesto. Šok! Pozneje so mi rekli, zakaj nisem komada malo bolj bogato aranžiral, pa bi bilo še bolje.

Se spomnite, kdo je zmagal?

Zmagala je Nuša Derenda z Energy. Tista Ema je bila ena najmočnejših. Sodelovala je tudi Tinkara Kovač s Soncem, ogromno hitov se je takrat rodilo. Po tistem so me začeli ljudje klicariti za koncerte, da sem kar gledal. Pridite sem pa tja in sem moral reči: »Pa, ljudje božji, kako naj oddelamo ves koncert z enim komadom?« Napravil sem ga namreč čisto mimo Orleka, da probam, da vidim. Ljudje so začutili v tej pesmi slovenski melos. Tudi glasba Orleka temelji na tem. To, kar delajo Irci s svojo world music, to delamo mi z našo glasbo. Imamo dobro melodiko in etno melos, ki ga ima malokdo. V besedilu pri tej pesmi Ko so lipe cvetele pa pač govorim o tem, kako sta se fant in punca spoznala, kako ji on obljublja vsega boga [smeh], češ da bo bajto gradil in vikend na morju, punca pa trzne na pleh in se odpelje z BMW-jem.

Mogoče je Slovencem všeč tudi zaradi tega, ker govori o časih, ko si je lahko raja privoščila vikend na morju in hišo v Zagorju?

Mogoče je tudi to. Saj sem tudi jaz en tak nostalgičen tip, ki misli, da je bilo tisto prej zmeraj boljše od tega zdaj. Kar se pa glasbe Orleka tiče, ima pa tudi svoj temelj v nostalgiji z nadgradnjo v sodobnih ritmih. Malo roka, malo reaggeja, temelj pa prepoznavni slovenski melos. Ne bi se rad hvalil, ampak se mi zdi, da smo vendarle neka taka avtohtona zadeva, unikatno slovenska. S tem se lahko predstavljamo tudi zunaj. Če bi bili rokenrol bend kot vsak drug, se ne bi mogli in smo navsezadnje naleteli na zelo dobre odzive, kjerkoli smo že bili, od Amerike do Nove Zelandije.

Orlek je zame še vedno lastnik najboljšega slovenskega videospota. Mislim seveda na Perkmandeljca. Se ti danes sploh še snemajo?

Morava vedeti, da je s tem ogromno dela. Tistega videospota se ne bi nikoli lotili, če ne bi bilo Dušana Kastelica, našega prijatelja, Zagorjana, s katerim precej sodelujemo, si pomagamo in nam je Perkmandeljca napravil daleč pod ceno. On ima voljo, je perfekcionist in ta videospot se je uvrstil med najboljše štiri na filmskem festivalu Sundance. Tisti, ki se ukvarjajo s filmom, vedo, da gre za festival svetovne špice.

Pozneje je Duško napravil tudi cel film Cikorija in kafe Iztoka Mlakarja, ki ga je fantazija pogledati, pa tudi nam bo izdelal podobo novega  albuma. Vedno sem gledal na to, da bom iz teh dolin potegnil tisto, kar je dobro, da nam ni bilo treba iskati kje drugje. Tako pevke kot muskonterje in vse drugo. Kar se pa tiče snemanja videospotov danes, bomo pa videli. To je zelo nerentabilna dejavnost, tudi zaradi tega, ker jih potem nimaš kje pokazati. Na lokalnih televizijah, ki pa imajo zelo omejeno število gledalcev, na večjih, od komercialke do nacionalke, je pa že problem. Ni oddaj, ki bi se namensko ukvarjale s slo­vensko glasbo.

Albumu običajno sledi turneja. Govoril sem z nekaterimi slovenskimi glasbeniki, ki pravijo, da je kriza zelo udarila in da nimajo kje igrati.

Temu se pridružujem. No, mi smo nekaj špilov dobili, tudi zato, ker imamo radi klubsko sceno. Saj tudi velike odre, ampak jaz sem človek, ki se rad pogovarja z občinstvom, rad se šalim na svoj in na njihov račun. Rad se zajebavam. [smeh] To na drugih koncertih redko vidim. Na odru nekaj momljajo, bolj zase, oddrdrajo, odšpilajo in adijo. Če doživijo bis, so lahko srečni, če ne, adijo, in po­zabijo vse že, ko pridejo do svojega avta. Koncert je kljub vsemu neki dogodek, kulturni dogodek in se je lepo malo po­govarjati z ljudmi. Konec koncev imajo tudi oni probleme, ne samo mi. Sam sem itak zagovornik obešenjaškega humorja. Po večini naših koncertov mi sicer rečejo, da sem preveč gobcal, ampak ... v redu, je hec in hec mora bit. [smeh]

Kje vas bomo torej lahko videli in slišali?

Začnemo v Šiški pa v Loškem pu­bu in še na nekaj podobnih lokacijah, potem gremo letos na Rock Otočec, igrali bomo na nekaj poletnih prireditvah po mestih, oktobra gremo pa na turnejo po Braziliji, Argentini in Urugvaju. Dogovorjeni smo že za koncert v Sao Paolu pa v Buenos Airesu, Rosariu, Mendozi ... V Južni Ame­riki še nismo bili, bili pa smo že v Sever­ni Ameriki, na Kitajskem, v Pakistanu, na Novi Zelandiji, v Avstra­liji, Evropo smo pa že tudi dodobra pre­križarili. V Južni Ameriki bomo igrali na festivalih, nekaj pa tudi za naše tam doli. Prej nismo nikoli igrali za naše, zdaj je pa malo drugače. Povezali smo se z njimi in bomo igrali tudi v njihovih klubih. Ti so v Južni Ameriki precej bolje organizirani kot drugje.

Prav v tej številki objavljamo intervju s Sašo Pavček, ki je s svojo monokomedijo Bužec on, bušca jaz nastopala za Slovence v Clevelandu in je rekla, da je bila igra zanje preveč provokativna, ker je govorila tudi o tem, kako je mož prevaral ženo in ona moža. Boste za nastope pred Slovenci na tujem repertoar pripravili malo pazljiveje?

Ne, celo to je bilo, da smo rekli, da bomo tam igrali akustično. Ko smo to povedali organizatorju, je vprašal: »Kako akustično? Kdo bo pa igral rokenrol?« Prej smo že igrali za izseljence v Avstraliji, in če je šlo za prvo generacijo izseljencev, za starejše ljudi, je bilo res vse preveč na glas [smeh], mladina nas pa ni prišla poslušat. Zato smo mislili, da bo tu podobno, ampak je ta človek rekel: »Ma, kaki, električne kitare, to mora oreng počiti.« Ja, tudi nas je to presenetilo.

Orlek je nastal leta 1989. Kako to, da je obstal do danes?

Vlečemo se že iz rajnke Jugoslavije. Precej smo se sicer menjali v tem času, ampak nihče od nas ni odšel skregan. Kdo je bil tukaj 14, 15 let [smeh], kar danes, ko se zasedbe menjavajo vsake tri mesece, ne slišiš prav pogosto. Druži nas ideja, radi igramo, pa še to je: kaj bi pa sicer počel? Zagorje ni ravno velemesto. Tako imaš pač eno interesno dejavnost, poleg tega je pa ideja dobra in smo vedno imeli dovolj materiala za ustvarjanje. Tista draž po ustvarjanju nas je vedno vlek­la. Radovednost, da vidimo, kako se bo trobenta vključila z bobni in kitaro ipd. Poleg tega imamo pa demokratičen odnos do ustvarjanja, ko vsak kaj prinese, pa se potem uskladimo. Tudi skregamo, ni pa zamer, nihče nikogar ne žali.

Začeli ste v časih, ko je bil pank še živ in je bila tudi scena nasploh živahnejša. Sami ste pa glasbeno še starejši od Orleka. Kako se je že imenoval vaš prvi bend? Asfaltna baza?

Prihajam iz Beltincev, kjer ti je etnoglasba nekako položena v zibelko. Beltinško kulturnoumetniško društvo je bilo vseskozi zelo aktivno, sam sem vso osnovno šolo plesal pri folklori, vso staro Kociprovo bando sem poznal, originalne člane, ki so nas prišli spremljat na folkloro, s katero smo hodili plesat po Jugoslaviji, na Ma­džarsko, v Avstrijo in Italijo. To ti nekaj da, to ostane.

Poleg tega je moja stara mama zelo lepo pela pa mama, oče ne, in ko smo prišli k stari mami za kak jubilej, smo vsi peli. Po očetovi strani so bili bolj slikarji, ampak jaz ne znam. Če se pošalim, rečem, da bi lahko kaj naslikal na notranjo stran vrat stranišča, da bi človek hitreje opravil. [smeh] Ampak moj prvi bend v Ljubljani ni bil Asfaltna baza, pač pa Nočna izmena, iz katere je pozneje izšla Nočna izmena, v kateri je pela Simona Vodopivec. Mi smo začeli, ampak potem so šli oni bolj v pop, česar pa naša polovica benda ni hotela igrati. Takrat sem bil še upornik [smeh], sam proti vsem. Smo pa posneli eno pesem, pri kateri je sodeloval Lado Leskovar kot tonski tehnik. Asfaltno bazo so sestav­ljali prijatelji iz Prekmurja, igrali smo rok.

Od kod pa ime? Kdo se ga je spomnil?

Jaz. Pri Beltincih je asfaltna baza in takrat so vsi dajali svojim bendom ena taka imena za na veselice. Potem smo se enkrat peljali mimo te asfaltne baze, se spogledali in rekli: »U, ni boljšega!« Potem je prišlo do tega, da so v gostilni v Lipovcih tam blizu spraševali delavce, ki so delali na tej asfaltni bazi: »Ti, keder pa tam pri vas igrajo?« [smeh]

Takrat je bila scena verjetno živahnejša, kot je danes?

Scena v Jugoslaviji je bila dosti bolj živa, kritična, ustvarjalna, kot je ta zdaj. Povej mi, proti komu se sploh lahko še danes boriš? Takoj te bo tožil. Eni so levi, eni so desni, saj ne veš več, kdo je kaj. Takrat si vedel, kdo je kdo, in če si napravil kaj proti, so se tudi oni največkrat smejali. Saj te niso strpali za vsak drek v arest niti te niso klicali na odgovornost ali ti zaplenili. Če je bilo res prehudo, so te klicali, kot so Mladino ali Laibach, drugače pa ne. Zdaj imaš pa takoj tožbo za vratom. Kar se mladih bendov tiče, obstaja nekaj dobrih, je pa pri nas ta problem, da je tisto, kar je dobrega, v kevdrih. Prav nasprotno kot v Ameriki. Mislim na glasbeno Ameriko, ob tisti drugi mi gredo kar kocine pokonci. Kar je dobrega, ustvarjalnega je tam zunaj, pride v javnost in to podpi­rajo. V Ameriki na televiziji ni plejbeka. Pri nas je pa vsak polpismen glasbenik takoj zvezda in na naslovnicah, in če se kaj zgodi na Hrvaškem, če kdo tam prdne, se takoj piše o tem.

Že pred leti ste napovedovali album z izborom najboljših pesmi naših najboljših rok skupin. Kako je s tem?

Tudi to nas še čaka. To idejo smo imeli v glavi, potem je pa prišla obletnica in smo izdali knjigo pa album Anduht, ampak ta ideja ni zamrla. En tak izbor the best of slovenskega roka – večinoma smo izbirali med prijatelji – smo že opravili. V Sloveniji imamo zelo dobre bende, ki imajo komade, da nas jih ni sram od­igrati niti zunaj. V svoj program na tujem velikokrat uvrščamo priredbe slovenskih skupin, veliko raje kot tujih.

Na tem albumu, recimo, bo spet izšla priredba komada Srečen, ki sta ga ustvarila Sašo Bole in Gregor Tomac in je fantastičen. Seveda smo ga napravili čisto po svoje. Pa pesem skupine Hiša Mesto prihodnosti, ki je tak rok, da te ni z njim nikjer sram. Od Kreslina igramo Male bogove, od Pankrtov Osmi dan. Vse seveda igramo na svoj način, ampak da se takoj ve, čigava je pesem. Avtorje seveda vprašamo, ali to smemo narediti. Pred časom sem recimo prosil Andreja Šifrerja, ali lahko predelam njegov komad Svete krave, ki ga je napisal za Arsena Dedića, če se ne motim. »Ni problema,« je rekel, »vi samo igrajte.«

Znani ste bili in ste še vedno kot rudarski bend, ampak zdaj rudnika ni več?

S knapovsko trilogijo smo zaključili, ker se je pač rudnik zaprl. So pa prišli drugi problemi, tako da nam tega ne manjka. [smeh] Če me sprašujete po tem, od kod ideje, lahko rečem samo takole: vzameš v roke današnje Delo, pa imaš vse od začetka do konca. Od osmrtnic do malih oglasov, do tega, da je on brcnil mimo mreže, da so ga hoteli ferderbat, da so tam eni ukradli toliko in toliko ...

Orlek je star 23 let, sami ste v Zagorju 30 let. Koliko se je to mesto spremenilo v tem času? Je ta picerija, v kateri sediva, takrat že obstajala?

Ne, kje pa, to je vse novogradnja. Tukaj je stala gostilna, ki so ji rekli džamija in je bilo eno tako središče, kjer so se ljudje dobivali. Moram povedati, da se je Zagorje zelo spremenilo. Ko sem prišel sem, je bila ta dolina zakajena, da je bilo groza. Še danes sem in tja vodi po številu prašnih delcev.

Ni konec sveta?

Ah, ne, kje pa. Se razvija, je pa kriza tudi tukaj, ampak ta je tako povsod.

Zasavje je bilo v preteklosti tradicionalno levičarsko. Rdeči revirji, smo rekli. Kako je s tem danes?

Še zmeraj, kar je odlična baza za rokenrol bend. Tudi v Angliji prihajajo najboljši rok bendi iz industrijskega bazena okrog Birminghama, Manchestra. Podobno je v Zasavju, kjer je Hiša, je Laibach, mi smo izšli iz Zasavja, vsega vraga je. Mladinski centri v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku dobro delajo, tako da se vedno kaj dogaja.

Zasavje je precej časa mirno prenašalo to, da so sem porinili vse tisto, kar bi drugje teže. Ker je bil rudnik, pač še termoelektrarno, cementarne itn. Kako to, da so se Zasavci zdaj uprli Lafargeu?

To je pa tako presegalo vse meje, da se ni več dalo zdržati. Smrdelo je in ta smrad je po dolini prineslo najbolj prav v Zagorje, v Trbovlje niti ne tako zelo. Smrdelo je tako, kot bi prižgal vžigalico, tak jedek vonj, ki se je zaril v nos. In če vemo, da so tega skurili po sto ton na dan, je tudi nekomu s povprečno inteligenco po­stalo jasno, da mu ne morejo zagotoviti, da ni kaj ušlo v zrak. Poleg tega pa itak nihče ni vedel, ali niso ob tem skurili še kaj drugega. Lafarge leži na strateškem položaju, ker peč ni niti 500 metrov oddaljena od železnice. Orleki smo se zelo aktivno vključili v to zadevo in smo tudi igrali na protestu. Ljudje ne bodo pustili, da bi se tam še naprej kurilo, pa čeprav je Lafarge delal tudi na tem, da bi razdelil ljudi iz Trbovelj in iz Zagorja. Pač deli in vladaj.

Po drugi strani pa lahko ob cesti kak kilometer pred Zagorjem, če pogledaš dol proti Savi, uživaš ob pogledu na odvrženo, niti leto dni po veliki čistilni akciji. Od starih vzmet­nic do gnilega mesa ...

Ja, ampak tudi to se je zelo spremenilo. Ko sem sam prišel v Zasavje, so ob Savi visele 'slovenske zastave', odvržene plastične vrečke, obešene na grmovje in drevesa. Teh zdaj že dolgo, dolgo ni več. Tudi Sava je postala čista, kar sem opažal, ko sem se lani po njej vozil z raftom. Dobro, vanjo še pade vsega vraga, ampak kljub temu se je ekološka zavest vendarle razvila. Lani ob tisti čistilni akciji je kar mrgolelo ljudi po okoliških hribih, po luknjah [smeh], ki so iz potokov vlačili ogromno smeti. Povem primer te ekološke zavesti. Moj sosed je opazil nekoga, ki je v hosti nekaj odlagal. Kar iz avta je vrgel tisto ven. Sosed je, ne bodi len, skočil v svoj avto, naložil odvrženo in za njim, k njemu domov, na dvorišče. »Kaj pa je?« »To ti hosta nazaj pošila.« [smeh]

V to okolje ste prišli iz Prekmurja. Ste imeli kakšne težave z aklimatizacijo?

Ne, nikdar. Ta knapovski obešenjaški humor mi je v trenutku zlezel pod kožo, tako da nisem imel nobenih težav, zelo hit¿ro so me sprejeli. Prekmurci se hitro prilagodimo okolju, v katerem živimo. In mi tudi vedno poudarjamo, da smo zasavski bend, ker se mi zdijo te tri doline kot nekak­šne tri sestre. V eni pesmi jih tudi opisujem kot tri neporočene sestre, ki jih nihče ne mara, z vsemi svojimi značilno­stmi.

Prva je pobožna, druga je grozna, tret­ja se šlatat ne pusti ... Metafore, ki govorijo o uporniški knapovski mentaliteti. Ko je enkrat dosti, je dosti. Ker smo se razglašali kot zasavski bend, tudi nikoli nismo imeli težav z lokalpatriotizmi. Štejem si v čast oziroma zdi se mi, da smo dali Za­savju identiteto. Dokler se nismo mi poja­vili, te identitete ni bilo. Nekdo iz Trbovelj mi je povedal, kako je bilo prej. Iz Zasavja se mnogi vozijo na delo v Ljub­ljano. No, in pred nami, ko še ni bilo benda, ki bi upo­rab­ljal zasavski sleng in narečja s knapov­skimi izrazi v svojih besedilih, je menda veljalo: do Litije smo Zasavci matkurba, naprej pa kvaspizda. [smeh]

Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi