Woody Allen: Ženske so bile vedno moja velika šibka točka

Woody Allen je na pogled videti, kot da ne bi mogel skaliti vode. Drobne postave, plašnega pogleda in šibkega glasu. Strogo gledano je vtis ob srečanju z njim v hotelu Carlton v Cannesu enak, kot ga je 81-letnik zapustil tudi v neštetih filmih. Na velikih platnih pa ga v zadnjem času vidimo redko. Tudi v tragikomediji Kavarniška gospoda se predstavi izključno kot režiser. Toda njegove glavne odlike niso zunanje narave, kar smo v pogovoru tudi doživeli. Globoke filozofske šale, s katerimi postreže elegantno lahkotno, melanholija, idealizem in skoraj neprekosljiva samoironija? S tem najmočneje preseneti najpogosteje med površinskim besednim dvobojem. Pa poizkusimo.

Gospod Allen, kako je bilo sinoči na zabavi ob premieri?
Nisem bil tam. Tudi s premiere sem odšel že po premoru.

Zakaj neradi proslavljate?
Ni mi v veselje. Poleg tega te tudi snemajo in ne meni ne moji ženi ni v užitek gledati takih posnetkov. Precej bolj prijetno je bilo nekaj pojesti v manjšem krogu. A tudi na večerji nisem dolgo ostal. Zelo hitro se utrudim. Tudi na silvestrovo grem v posteljo pred polnočjo.

Ste tudi svojega poklica počasi naveličani? Zvenite, kot bi bili zreli za upokojitev.
Lahko si predstavljam, da preneham ustvarjati filme. A zakaj bi jih? Za to še imam energijo, pa tudi zdrav sem.

Čeprav imate malce več kot 81 let.
Ja, moji starši so doživeli visoko starost. Oče 100 let, mama 95. In potrebujem nekaj, s čimer se zamotim. Ko ustvarjam film, se ukvarjam s težavami, ki jih znam rešiti. Ne more se zgoditi nič katastrofalnega, razen tega, da posnamem slab film, kar sem doživel že velikokrat. Svojih filmov si tako in tako ne ogledam. Vsekakor pa je biti režiser bolje kot posedati doma in si razbijati glavo s tem, kako obupno je življenje.

Za vas torej ne obstaja alternativa?
Priznam, da bi bilo vznemirljivo samo pisati knjige. Sem rojeni hipohonder in bolehal sem že za vse mogočimi tegobami. Sem pa imun proti eni bolezni – proti blokadi pisanja. Pisanje je zame idealna sprostitvena metoda. Ležim v postelji, živim v svojem fantazijskem svetu, si izmišljam zgodbe in značaje ter se oddaljim od realnosti, kolikor se le lahko. Zaplete se le, ko spišem scenarij, kajti takrat moram pisanje prekiniti in iz spisanega posneti film. Sicer vse skupaj res ne bi imelo nikakršnega smisla.

Kaj pa bi napisali?
Morda avtobiografijo.

Zakaj? Sami s seboj se ne ukvarjate radi, niti v svojih filmih ne.
Ja, toda lahko bi lepo razmislil o otroštvu in mladosti ter vse znova podoživel, ko bi pisal o tem. O prvih srečanjih s kinom, prijatelji ali s starši. Podobno kot takrat, ko s sestro govoriva po telefonu. Včasih se povsem spontano predava spominom. To bi mi bilo v veliko veselje.

Hkrati pa bi se soočili tudi s svojim dnom, denimo z ločitveno bitko z Mio Farrow, ki so ji sledili očitki o spolni zlorabi …
Seveda. V popolnosti bi se bil pri­prav­ljen ukvarjati z vsemi turbulentnostmi svojega življenja. In z vsem, kar obžalujem. Toda to je v redu. Taki trenutki poskrbijo za potrebne trenutke napetosti in razburjenja.

V vaših filmih, trenutno v Kavarniški gospodi, se vdajate čustveno obarvanim spominom na preteklost. Ste nostalgik?
Temu se poskušam izogibati, ker je to past. Ko se ti to zgodi, odplavaš stran in nenadoma opaziš, da se vdajaš pretek­losti. Toda če bi se upokojil kot režiser,
bi si privoščil to šibkost.

Česa se spomnite, če pomislite na lepe spomine z ženskami? Na primer na Diane Keaton, vašo partnerko v resničnem življenju in v klasikah, kot je Annie Hall.
Da sem kot zapeljivec popolnoma odpovedal.

Pri nasprotnem spolu ste bili kar uspešni.
Vedno je bilo naključje. Ljudje me sprašujejo po receptih za ženske, vendar jih nimam. Moje pravilo so bili neuspehi, vse od šolskih let naprej.

Kako vam je kljub temu uspelo?
Zgolj zaradi velikodušnosti žensk. Ko sem spoznal Diane Keaton, je nekako sklenila, da sem ji všeč. Če bi bilo obratno in bi preizkušal vse mogoče strategije, kako jo pridobiti in začeti razmerje z njo, bi bil neuspeh sprogramiran. Vedno je bila na drugi strani oseba, ki me je vzela na muho in me hotela imeti. Ženske in ljubezen so bile vedno velika šibkost v mojem življenju.

Vendarle ste posneli nešteto filmov na to tematiko. Nekako ste že morali razumeti odnose med moškim in žensko.
To je zmotno. O odnosu med moškim in žensko ne vem absolutno nič. Tako kot vsak človek. Nikomur se ne sanja nič, zato ljudje o tej temi tako veliko govorijo. Nepredvidljivo in zmedeno je, kajti vse se dogaja skozi srce, ne skozi možgane. Kadar gre za ljubezen, so najinteligentnejše glave na planetu sposobne največjih neumnosti in iz sebe delajo tepce.

Po drugi strani pa je pri vas delovalo. Od leta 1997 ste poročeni s 35 let
mlajšo Soon Yi-Previn.
Delovalo je po enakem principu, kot deluje najboljše sredstvo proti raku.

Kako, prosim?
Najboljše sredstvo proti raku je tisto, ki ga ne dobiš. In to je čista sreča. Točno to potrebujemo, če hočemo najti idealnega partnerja. Ujemati se morata. To lahko primerjamo tudi z radiem, ki je precej zapletena naprava z veliko žicami. Če sta le dve zvezani narobe, ni glasbe. Vendar nad tem nimamo absolutno nikakršnega nadzora. Nikoli ne bi pričakoval, da bom srečo našel s toliko mlajšo žensko.

Očitno vas ta tematika obseda. Sicer o njej ne bi posneli toliko filmov.
O čem pa naj bi pripovedoval? Zanimivi se mi zdijo tudi zločini, zato jih obravnavam v marsikaterem svojem filmu, tudi v Kavarniški gospodi. Konec koncev pa v zgodovini človeštva obstaja samo ena tema, moški in ženske. In težave so vedno enake. Berite grške tragedije, berite Shakespearja – družbeni konflikti se spreminjajo, osebni nikoli.

Lahko bi tudi pomislili, da takšne filme snemate zato, da bi sodelovali z najbolj privlačnimi igralkami, kot sta Kristen Stewart in Blake Lively v Kavar­niški gospodi.
O, ja. Obe sta veliki lepotici in dolgo bi lahko pripovedoval o tem, kaj mi je na njima všeč.

Čutite do njiju resno simpatijo?
Recimo takole: Ne čutim, da bi me zavračali. In to je pomembno. Če imaš igralko, ki se ti zdi odvratna, je to težava. Tudi sam sem nekajkrat to opazil, ko sem igral ljubimca. Ne bi navajal imen. Vendar pa je vse skupaj manj romantično, kot deluje na platnu. Nenazadnje so vsi profesionalci, ki se po strastnem prizoru vrnejo v rutino vsakdana. In za te dame tako in tako nisem več zanimiv. Zame velja vodilo – lahko si jo ogleduješ, dotikanje pa ne pride v poštev. To ve tudi moja žena, zato res nima težav s tem, da sodelujem s privlačnimi igralkami.

Sodelovali ste z evropskimi in ameriškimi seks simboli, od Penélope Cruz do Blake Lively. So med njimi razlike?
Ne, kajti za sijajne ženske ni meja. Pripadajo vsemu svetu.

V vaš filmski harem spada tudi Miley Cyrus, s katero ste posneli Amazonovo serijo Kriza v šestih prizorih. Ste že prej vedeli, kdo je?
Slišal sem zanjo. Moji otroci so gledali televizijsko serijo Hannah Montana in pokukal sem vanjo. Je precej bedasta, Miley pa mi je bila všeč. Bila je zelo zabavna in smešne dialoge je znala resnično dobro izvesti. Za mojo serijo je bila idealna.

Kako se je pravzaprav zgodilo, da nenadoma delate za internetno podjetje?
Sprva nisem hotel. Pred dvema letoma so mi predlagali, da bi zanje posnel serijo, kar sem dolgo zavračal. Vendar niso odnehali, ponujali so mi vse višje vsote. V nekem trenutku sem si rekel: »Zavračanja si ne morem več privoščiti. To je preveč donosno. Ne glede na to pa je to samo televizija, lahko zaslužen denar.«
Žal sem se uštel.

Zakaj?
Ker je trajalo precej dlje, kot sem si predstavljal. Res je bilo težko. Priznati pa moram, da sem užival v umetniški svobodi. Moje zahteve so bile: počnite, kar hočete, scenarija niti videti nočemo. In pokličite, ko boste končali.

Pravzaprav vam ne bi moglo iti bolje. Obdajate se z lepoticami, pošteno zaslužite. Zakaj ste prej omenili, da je življenje slabo?
Ker je univerzum grozen kraj kaosa, v katerem vse izginja, tudi naša civilizacija. V življenju nas obdajajo smrt, revščina in propadanje, ki nenehno prežijo na nas.

A ste omenili, da se nagibate k nostalgiji …
Kar ne pomeni, da je bilo nekoč vse bolje. Nasprotno. Otroci so umirali za otroško paralizo, ni bilo zdravil za vse mogoče bolezni. Življenje je bilo in je trda, nesmiselna, brutalna zadeva.

Pa ne za vas.
Ne zanikam, da ne obstajajo oaze užitka. In v eni takih sem jaz. Vendar je
to tako, kot če bi bili v koncentracijskem taborišču in bi našli cigareto, s katero bi se za dve minuti zvlekli v kot in se malo poveselili. Na splošno pa se s tem ne spremeni nič. V življenju sem imel več sreče kot drugi, vendar bom na koncu prav tako pristal na smetišču kot brezdomec s ceste.

Vas tak pesimizem ne paha v blaz­nost? Zdite se precej dobre volje.
Ker se vedno s čim zamotim. Delam, ustvarjam glasbo, gledam šport in čim manj premišljujem o življenju. Če mi kljub temu ne uspe sprazniti glave, se ukvarjam s športom. Zato tudi ne morem gledati hudih tragedij, denimo filmov o na smrt bolnih. Ob njih postanem depresiven.

Niste velik oboževalec kralja drame, Ingmarja Bergmana?
Filmi z resnimi temami so mi všeč, če se težave, ki se v njih pojavijo, nekako dajo rešiti. Brezupje pa ne. Že od mladih let najraje gledam komedije.

Ste jih prav zaradi tega tako veliko tudi posneli?
Če so stvari tragične, je treba udariti nazaj. V klasikih nemega filma se junaki vedno znajdejo v nevarnem položaju, na katerega se odzovejo s humorjem.

Delujete tako tudi v vsakdanu?
Priznam, da pogosto nergam. De­nimo nad vremenom ali nad tem, da sem zamudil tekmo bejzbola. Povodov je veliko, vendar se poskušam zadržati, kajti nimam talenta, da bi se pritoževal z okusom in na zabaven način. Za moje bliž­nje bi bilo to na daljši rok neznosno. Zato mojim otrokom prizanesem s pesimističnimi izbruhi.

Govorite o posvojenkah iz razmerja z Soon-Yi Previn. Vesta dekleti, kakšen kultni status ima njun oče?
Ne, nisem jima pokazal nobenega svojega filma. Druge pa, velike klasike, denimo Zaklad Sierra Madre in kaj od Hitchcocka, to je bil del njune vzgoje. Želel sem si, da odraščata s čim manj vpliva šovbiznisa. Tu in tam se oglasita na snemanjih in poklepetata z igralci. Sicer pa živita običajno življenje, nista še bili na rdeči preprogi in tudi moja žena nima nič skupnega s to stroko. Večino časa sem doma in pišem. Snemanja me zaposlujejo le nekaj mesecev na leto. Kadar pa je kaj nejasno, se ukvarjam s težavami otrok – to je resnično življenje.

Zakaj nikoli niste odnehali, če je vse tako zelo nesmiselno?
Ker sem tako kot vsak človek sprogramiran, da preživim.

Torej niste nikoli pomislili na samomor?
Resno nikoli. Se je pa pojavila misel, tako kot pri vsakomur. Ko imaš otroke,
si tega ne dovoliš. Vzemimo za primer nekoga, ki ima slabo službo in je pravkar izgubil partnerja, in ga vprašajmo, ali se ne bi najraje ubil. Tega ne bo storil, ker ima v sebi življenjski impulz. Vsakdo išče zadovoljstvo, izkustvo lepote.

Vi tudi?
Seveda. Vedno sem poskušal nekaj doseči, pa naj bo to poklicno ali v romantičnih zvezah. Imam cilje in sanje. Potrebujemo jih.

Četudi se sanje pogosto ne uresničijo, kot vidimo v vašem novem filmu?
Vseeno. Kaj se lahko zgodi slabega? Film ni uspešnica. Ženska te zavrne. Verjetnost je velika, vendar te to ne pokonča. Vedno moraš nadaljevati in biti priprav­ljen, da zamočiš, če te to ne pokoplje. To je bistvo življenja. Nikoli se ne odpovej sanjam.

Besedilo: Rüdiger Sturm
Prevod:Tadeja Kern
Foto: Profimedia

Novo na Metroplay: Težava, s katero se soočajo številni, ima rešitev: "Pacient že zvečer lahko normalno funkcionira"