Minulo soboto smo lahko vsi postali politik za en dan. Dovoljeno nam je namreč bilo, da smo lagali še bolj kot ponavadi. Bil je prvi april. Dan norcev. Ker z enim od njih živim, seveda nisem bila prikrajšana za kakovosten nateg že navsezgodaj zjutraj.
Vsa zalimana sem se zbudila in se komaj odvlekla do kuhinje, da bi pristavila vodo za zeleni čaj. Medtem ko sem čakala, da preplačana indukcija končno zavre vodo, je pozvonil telefon mojega dragega. "O, komšija, dobro jutro," se je javil na telefon, nato pa se je zadrl iz spalnice: "Petra, a imamo kaj mleka?" "Ja, imamo, zakaj?" "Dej, nesi ga sosedu malo, jim ga je zmanjkalo".
Ker sem bila vsa zabuhla, v pižami, z mastnimi lasmi in predvsem še vedno brez svojega jutranjega poživila, nisem bila ravno najbolj navdušena. "Reci jim, prosim, naj si ga pridejo iskat, jaz sem še v pižami."
"So prosili, če jim lahko prineseš. Ravno delajo zajtrk za tamalo, pa ne morejo." Seveda nisem mogla pustiti, da je ubogi otrok lačen. Saj nisem pošast. Navlekla sem nase preveliko trenirko, vzela mleko, ugasnila vodo, ki je bila tik pred tem, da končno zavre, in kot dobra soseda, vedno pripravljena pomagati človeku v stiski, šla reševat zajtrk čez cesto.
Pozvonim prvič. Nič. Pozvonim drugič. Spet nič. Ok, najbrž so res zasedeni, si mislim. Ker nisem imela pri sebi telefona, sem odložila lonček z mlekom pred vrata. Jim javim, da imajo mleko pred vhodom, ko pridem domov, sem si naredila plan v glavi, ko se je z okna zadrl moj dragi: "Ej, zvonc, jim ne dela. Kr potrkaj!" Ko sem že pripravila roko za svoj najkrepkejši potrk, opazim, da me snema s telefonom …In takrat sem poštekala ... Ajaaaa, prvi april. Butl!
Ne morem verjet, kako me je nagnil. V pižami me je navsezgodaj poslal k sosedom, ki so zelo verjetno še spali. Briga njega, da je vikend njihova edina možnost, da se vsaj malo naspijo, saj med tednom vsako jutro že pred peto romajo na delo v dobro uro oddaljeno Ljubljano. Briga njega, da je vikend moja edina opcija, da v miru spijem zeleni čaj. Samo, da se on zabava ...
Seveda nisem presenečena, da je stvari tako v nulo izpeljal. Da je najprej poklical samega sebe na telefon. Da je še pred tem preveril, ali imamo mleko. Ne, nič od tega me ne preseneča, saj je moj cimer več let svojega življenja služil denar predvsem s tem, da je vsak dan po telefonu nategoval ljudi (se še spomnite tistega "Dobar dan, Željudin pri telefonu"? Ja, to je on. Najbrž ste mi zdaj v mislih izrekli "iskreno sožalje".) Presenetilo pa me je to, da ni pozabil, da je prvi april. Ker na najino obletnico vedno pozabi. Ali pa se vsaj dela, da je pozabil in elegantno zignorira.
No, tako je pri nas doma skoraj vsak dan prvi april. Dan norcev. Moj dragi me neprestano "razvaja" s takimi ali drugačnimi nategi. Ko sem pred leti iskala službo, mi je rekel, da me je priporočal direktorju firme (ki ga res pozna), v kateri sem želela delati, in da naj pričakujem njegov klic. Nato je sebe v mojem telefonu shranil pod ime tega direktorja in me poklical. Jaz sem skoraj padla v nezavest od kombinacije vznemirjenja in treme, zato se nisem javila na telefon. Napisala sem si celo scenarij govora, da bi ja čim bolj očarala tega direktorja, ko ga pokličem nazaj. Nato pa sem čisto slučajno v svojih SMS-ih videla, da mi je ta direktor pred tremi dnevi že pisal "kje si, lubi bubi" in podobno. In potem sem ugotovila, da sem bila spet žrtev dobro organizirane prevare.
Tako kruta potegavščina, da bi ga najraje ubila
Najbolj kruto prevaro sem doživela pred pol leta. Z dragim sva se odločila, da se poročiva z banko in kupiva majhno hiško na obrobju mesta. Dobiti kredit je bil seveda poseben izziv, saj sva oba s.p.-jevca, ti pa smo za večino bank vredni še manj kot dijak s štipendijo. A vendar obstajajo banke, ki se usmilijo tudi nas. In našla sva tako. Videti je bilo prelepo, da bi lahko bilo resnično. Ugodna obrestna mera, ne pretirano veliko kompliciranja in predvsem večja radodarnost, kot sva si upala predstavljati ... Ker sva bila v postopku pridobivanja kredita poleti, se je zaradi dopustov vleklo kot proslava ob državnem prazniku. Skoraj vsak dan sem hodila spraševat na banko, kdaj bo. Bližal se je dan, ko je bilo treba nakazati kupnino, odgovora o odobritvi nikjer. Goltala sem rupurute, ponoči nisem spala. Potem pa me je nekega dne, ko sem ravno kuhala bolonjeze, poklical Željkić ter z mešanico žalosti in živčnosti v glasu sporočil, da se je zgodilo točno to, česar sva se najbolj bala – zaradi vojne v Ukrajini in posledično inflacije sva kot s.p.-jevca preveliko tveganje, da bi nama odobrili kredit.
"Ampak, ne sekiraj se, bova že nekako, saj potrošnega nama bojo pa dali." Zaprla sem se v kopalnico, da me otrok ne bi videl, kako jočem. Klicala sem mamo, ki je sicer upokojena bančnica, in tudi ona je polna žalosti grenko pripomnila, da se je bala, da se bo zgodba tako razpletla. "Pri nas nismo še nikoli dali kredita normirancu," je pojasnila. Medtem ko so starši že delali plan, od koga vse bi si lahko izposodili, ko sem jaz googlala, koliko hektolitrov plazme bi morala prodat v Avstrijo, in ko se je tamali drl, kdaj bodo špageti, je Željkić veselo šopingiral.
Ko je vstopil v stanovanje s penino v rokah in sem dojela, da me je nategnil na najbolj krut možen način, sem se zagnala vanj in ga začela mlatit, nato pa sem se razjokala od olajšanja in največje sreče. Seveda je vse, vključno z nasiljem, posnel. Priznal je, da je bilo res malo kruto, da me je več kot uro pustil v negotovosti, a razlog je bil ta, da je kupoval penino. Na koncu je prinesel otroški šampanjec, ki bi mu ga najraje razbila na glavi. Kot da ni dovolj, da mi je vzel pet let življenja, prinesel je še otroški šampanjec. O-t-r-o-š-k-i. Kriminal. Nad nategom in izbiro pijače se je zgražala celo bančnica, ki naju je vodila skozi postopek pridobivanja kredita.
"Če bi meni moj kaj takega naredil, bi ga ubila!" Čeravno prijatelje in znance najine potegavščine v glavnem precej zabavajo, sem neprestano podvržena komentarjem tipa: "Pa kako lahko to prenašaš ...Če bi meni moj to naredil, ga fentam."
Ok, nekatere njegove potegavščine so res krute in še bolj neokusne kot avstrijska kulinarika. Ampak smeh, ki sledi, ko ugotovim, da sem nasedla, je neprecenljiv. To so eni najboljših spominov v življenju. Ker, roko na srce … Nikoli si ne bom zapomnila, katero rožo mi je prinesel za dan žena, si bom pa za zmeraj, kako me je nategnil na prvi april. Ker že čez nekaj let, bo to edini način, na katerega me bo sploh lahko nategnil.
O ja, začela se je sezona rdečih nosov in zabuhlih oči: je to alergija na ljudi ali ...?
