Zakaj se Slovenci bolj kot okužbe bojimo, da ne bomo mogli na morje (piše: Darjo Hrib)

Ko so se 4. maja odprli lokali, slab mesec kasneje pa tudi fitnesi, se je zdelo, da smo iz bitke s koronavirusom izstopili kot absolutni zmagovalci. Številke so bile optimistične, nekaj dni celo brez vsakršnih novih okužb, vsi parametri pa so kazali, da bomo o opevanem drugem valu verjetno govorili šele v jeseni. Polni zanosa smo zakorakali nazaj v 'normalno'. Kar v Sloveniji pomeni množično naskakovanje nakupovalnih centrov, trpeče drsenje v neskončnih jeklenih rekah vsakodnevnih prometnih gneč in sproščeno posedanje po kavarnah.

Čez noč smo pozabili na virus, ki nas je še pred nekaj tedni za več kot dva meseca izoliral med domače stene in istočasno sesul spletno nakupovanje hrane. Bili smo kot živali iz ujetništva, ki jih vrnejo v divjino. Hoteli smo biti povsod in z vsemi. Grelo nas je poletno sonce, maske smo pozabljali doma, nihče od nas ni kašljal. Bili smo junaki koronavirus krize. Jači i od sudbine, bi zapel Boris Novković.

Ob vsem tem pa smo pozabili, da virus še vedno zelo aktivno rovari drugod po svetu. In kaj hitro po odprtju mej smo dobili nepričakovano zaušnico. Nove okužbe, ki zdaj vodijo v nove (stare) ukrepe, ki vodijo v nov (star) strah. Le da se mi zdi, da se tokrat bolj kot za ostarelega strica z aritmijo bojimo za rezervirani apartma na Pagu.

Ko se pogovarjam z ljudmi in izražam skrb glede porasta okužb, se ta debata zelo hitro prevesi v skrb, da bodo uvedeni ukrepi, ki bodo Slovencem preprečili jubilejno drvenje na hrvaško obalo. Poletja ob morju si Slovenci pač ne bomo dopustili vzeti, virus gor ali dol. Ko so najbolj zgodni dopustniki že kakšen dan pred uradnim zaključkom šole svoje prestolonaslednike trgali iz primeža izobraževalnega sistema, da premeteno prehitijo gnečo prvega juriša dopustnikov proti južni meji, so v nekaterih podjetjih zaposlene prosili, če lahko morebiti za dopust ne gredo na Hrvaško, ker imajo tam vedno slabšo epidemiološko sliko in bi se lahko zgodilo, da bodo ob vrnitvi morali biti še 14 dni v karanteni.

Obup! Kakšna korporativna diktatura! Twitter je zacvrčal. Kako si dovolijo šefi dregniti v nekaj tako svetega, kot je dopustovanje na Hrvaškem! Kako si drznejo pomisliti, da bi neki 40-letni Slovenec prekinil svoj 40-letni niz dopustovanj v družinski prikolici, že od sredine sedemdesetih zasidrani v prijetni senci visokih iglavcev na konici istrskega polotoka! Si predstavljate, da bi taisti Slovenec pri 85 letih potem ugotovil, da je bil na hrvaški obali samo 84 poletij?! Kakšno življenje pa je to?

Šalo na stran – dejstvo je, da imamo Slovenci pač zelo radi poletje. Takoj, ko smo začeli hoditi v šolo, smo se programirali, da je poletje čas svobode, igre, zabave, sproščenosti, brezskrbnosti. »Naredi šolo, pa boš imel prosto poletje,« so nas spodbujali starši. Poletje kot nagrada. Tako smo vsaj dva meseca v dvanajst mesecev dolgem letu ozavestili kot čas, ki ga je potrebno izkoristiti. Ker je kratek in bežeč, obsijan s soncem in blagoslovljen z dolgimi dnevi.

Zato vsako leto začnemo poletje romantizirati že nekje v februarju. V prvih sončnih dneh zimskega zaključka že razmišljamo, da bomo tokrat pa čisto zares dodobra izkoristili poletje: najprej bomo pokurili odvečne kilograme, potem si bomo kupili nove kopalke in se nato vsak možen prosti dan namakali v slani vodi in brezdelju.

Ob prvih res toplih pomladnih dneh ta romantika postane pravi mentalni pritisk. Takoj, ko se začne poletje, se namreč istočasno začne približevati konec poletja. Zato ves čas čutimo nujo, da se čim prej in čim bolj intenzivno preklopimo v poletno stanje. Obupujemo nad deževnimi poletnimi dnevi, ker nam kradejo že tako skromen nabor poletnih dni, ko bi praviloma morali obupovati nad neznosno vročino.

Z vso vnemo se skušamo prestaviti v stanje, kakršnega imamo v spominih zapisanega še iz otroštva. V stanje igre in brezskrbnosti. Ljudi, ki nam rečejo, da ne hodijo na dopuste, gledamo kot mentalne bolnike in malikujemo srečneže, ki že v drugem tednu junija hodijo naokoli z optimalno zagorelostjo. »To so ti menedžerji, ki so že konec maja na svojih jahtah,« nejevoljno mrmramo, vedoč, da smo si letos dopust pisali šele v sredini avgusta in bomo do takrat hodili naokoli kot bledikavi reveži.

Na koncu vsakega poletja pa nas običajno ujame realizacija, da poletij, kot jih imamo v spominu iz otroštva ali brezskrbnih mladostniških let, ne bomo več mogli doživeti. Za večino poletja zdaj predstavljajo niz takšnih in drugačnih družinskih organizacij, proračunskih prerazporeditev, upravljanja z otroci, iskanja dejavnosti za taiste otroke, ko je potrebno – poletju navkljub – hoditi na delo in izgubljanja živcev ob tem, kaj se za odraslega človeka spodobi obleči za v službo, ko je zunaj 34 stopinj in tropska vlaga (nekaj sem o tem duhovičil tudi v prihajajoči številki revije Elle, ki izide 10. 7.).

Poznam nemalo sovrstnikov, ki so po koncu poletja še bolj izčrpani, kot pred začetkom dopustniške sezone. Logično – rutina, ki jo gonimo čez leto, je enostavna. Ker je poznana in jo imamo večinoma avtomatizirano. Poleti, ko izstopimo iz te rutine, in začnemo organizacijsko upravljati celo družino na nekem drugem kotičku sveta, ki ni naš primarni dom, pa je potrebno ogromno truda. »Komaj sem že čakal, da pridemo domov,« potoži kolega po štirinajstih dneh dopustovanja na enem od jadranskih otokov z dvema otrokoma. In ga razumem. Ker je bil 14 dni na preži, da mu kateri od potomcev ne odplava predaleč, stopi na ježka, pade v graben ali poje surovo školjko, medtem, ko je potrebno ves čas ohranjati romantičnost poletne brezskrbnosti. Ni lahko.

A kljub vsemu poletja ostaja tisti kos leta, ko si lahko vseeno dovolimo, da gredo možgani vsaj malce na pašo. Ko dopusti postanejo kolektivno stanje, stvari postanejo manj urgentne, s tem pa tudi naš interni občutek, da čas teče nekoliko počasneje. Dovolimo si, da se nam ne mudi ves čas. Dovolimo si, da kakšno obveznost raje presedimo na koktajlu, opazujoč sončni zahod. Ali pa vzhod, odvisno, koliko koktajlov je bilo.

Zato zdaj poleg slovenskih gledamo tudi hrvaške (ali pa grške, italijanske, …) številke novih okužb s koronavirusom. In zato smo ob porastu teh številk odreagirali tako, kot smo. Od malega natrenirani, da moramo ljubiti poletje, v prvih toplih dneh rutinirano začutimo potrebo, da se vsaj poskusimo zalučati nazaj v poletja naše mladosti.

Pa ne zato, ker bi tako zelo pogrešali točno ta format poletnih doživetij, ampak zato, ker je ta predanost poletju postala pomemben mehanizem za spoprijemanje z realnostjo. Če nam vzamejo še to, potem je celo leto le ena in ista rutina, ki prej ali slej še tako zasanjanemu človeku razkrije melanholijo vsakdanjosti. Vsakdanjosti, ki pa jo v letošnjem letu, glede na vse doslej videno, skorajda nujno moramo popestriti z vsaj malce poletne čarobnosti.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere