Osupljiva zgodba Ane Kolar: kot deklica brskala po smetišču, danes navdihuje druge

Ko je Ana Kolar odraščala, so njene vrstnice in vrstniki zbirali plastične figurice risanih in knjižnih junakov, od Rdeče kapice do Plutona. Tudi sama je imela zavidljivo kolekcijo, celo večjo kot nekateri drugi otroci. A med njenimi igračami in igračami drugih je bila pomembna razlika: medtem ko so vrstniki zanje moledovali starše, jih dobivali za rojstne dneve in božične praznike, je sama čisto vse našla na smetišču.

"Smetišče je bilo zame kot trgovina," pripoveduje danes uspešna podjetnica, katere otroštvo pa je bilo v marsikaterem pogledu polno ovir in prikrajšanosti. Mama in oče, ki sta opravljala poklica dekle in hlapca, sta jo imela precej pozno, pri štiridesetih in šestdesetih letih, ko so se pri njiju že začele pojavljati določene bolezni, obenem pa sta bila zelo zaznamovana z revščino: živela sta v skromni zasilni hiški brez tekoče vode in stranišča, nista znala brati in pisati.

Družina je imela komaj dovolj za osnovne reči, vso hrano so pridelovali doma, če so želeli karkoli več od tega – od igrač, knjig, tepihov, pohištva –, pa so to, se spominja Ana Kolar, hodili iskat na približno pet kilometrov oddaljeno smetišče. 

"Na smetišču se je našlo ogromno, ne bi si mislili, kaj vse. Čez čas smo že vedeli, kdaj na primer pripeljejo odpadke iz mesta, med temi je bilo sploh veliko uporabnega. To ni bilo smetišče, kamor bi se metali organski odpadki, sploh pa smo imeli v družini vedno pravilo, da se hrane s smetišča ne jé, ampak je bilo tam predvsem ogromno kosovnega materiala, igrač in knjig. Od tam sem gotovo prinesla tričetrt reči, ki sem jih imela v hiši, našla sem tudi knjige pesmi, ki sem jih rada prebirala, pa seveda vse svoje igrače."

A karkoli uporabnega je našla, je morala sama poskrbeti za transport. "Doma po tleh nismo imeli niti osnovnih desk. Če si si hotel urediti malo boljša tla, si moral to prinesti s smetišča. Jaz sem domov prinesla nek tapison, a ni bil lahek za transport niti za prenos. Ampak na tak način sem se naučila, da je ključno to, da najdem, kar potrebujem, bom že spravila to domov. Morda bom prišla z nekim vozičkom, samokolnico ali karkoli ... toda morala sem iti tja, sicer bi ostala brez želenega predmeta. Skozi to se naučiš ogromno vztrajnosti. In pozneje, ko se znajdeš v podjetniškem svetu, ugotoviš, da večina ljudi tega nima. Nekateri so res navajeni, da naredijo točno tisto, kar jim nekdo reče, ne iščejo drugih rešitev, delo zaključijo ob uri. Sama pač nisem znala biti takšna in tako razmišljati, na podlagi tega, kar me je naučilo otroštvo naučilo, sem v poslu vedno razmišljala, kaj dodatnega ali drugačnega še lahko naredim."

Morda vas zanima tudi:

• Kako je slovenska notranja oblikovalka premagala težke preizkušnje in postala zagovornica mentalnega zdravja
• Zaradi žaljivk zapustila Jugoslavijo, zdaj pa njena zgodba navdihuje množice

Težko je, ko te okolica izloča, ker imaš manj

Od kod mali deklici, pozneje mladi ženski, takšna samoiniciativnost, vztrajnost, volja? Osnovne vrednote, poudarja, sta ji kljub revščini vcepila starša.

"Sploh oče je bil zelo priden in delaven," pravi. "Še za tisto skromno hiško in 'štalco' zraven je vse sam znosil domov, nekje je našel ogromne lesene tramove. Sporočilo, ki sem ga dobila na podlagi tega, je bilo, da tudi če nimaš, nekaj že lahko narediš iz tega, kar ti je na razpolago. Poleg tega sta bila oba starša toliko stara, da sta doživela drugo svetovno vojno, in pogosto sta mi rekla, kako pomembno je predvsem to, da imamo streho nad glavo, ostalo bo že. Tako da je bila popotnica od doma vseeno boljša kot marsikaj, kar vidim pri mlajših generacijah."

Še za njene tri otroke se ji včasih zdi, da imajo preveč vsega. Sama je zaradi okoliščin obenem živela tudi zelo v stiku z naravo – čeprav obrokov ni bilo veliko, je jedla domačo hrano, z brajde si je lahko vedno vzela rdeče grozdje, vsak dan je spila kozarec kozjega mleka in od mame dobila žličko ribjega olja. "Neke osnovne stvari so bile dobro urejene. In način, kako smo živeli, me ni motil, problem je le, ko te okolica ne pusti pri miru in te zasmehuje in izloča, ker imaš manj," pravi. Tudi staršem ne zameri, zaveda se, da sta ji dala največ, kar sta lahko, pogrešala je le nek občutek varnosti in topline.

"Ko sem bila otrok, me je bilo strah, da bom ostala sama. Oče in mama sta zaradi starosti in zdravstvenih težav kmalu razmišljala o domu za starejše. Njune življenjske izkušnje so ju zaznamovale – odraščala sta brez staršev, vsak na svojem koncu, in postala hladna, ker drugačna preprosto nista mogla biti. Močno sta si želela, da bi nekdo skrbel zanju, tako zelo, da sploh nista pomislila, kaj bo z mano. Za otroka je to lahko strašljivo," brez zadržkov pove podjetnica, ki trenutno zaključuje tudi knjigo o svoji življenjski poti, v kateri razkriva marsikatero pretresljivo zgodbo, o kateri doslej še ni javno govorila.

"Tudi starša sama sta se bala sveta okoli sebe – vedno je obstajala možnost, da nam kdo nekaj vzame, da izgubimo zemljo ali varnost. Nista bila dovolj močna, da bi me obvarovala pred temi strahovi. Danes vem, da je za otroka najpomembnejše čustveno varno okolje – veliko bolj kot materialno bogastvo. Sama sem namreč na lastni koži izkusila, kako boleče je, ko tega ni. Zato se trudim tudi svojim otrokom dati prav to."

Zmagoslavni občutek ob vpisu na srednjo šolo

Ne le vztrajna, bila je tudi izjemno vedoželjna, kar se je pokazalo že, ko je na smetišču brskala po knjigah, komaj pa je čakala tudi, da gre v šolo, kjer se bo za razliko od staršev naučila brati in pisati. In čeprav so jo vrstniki zaradi revščine zasmehovali, nad znanjem ni obupala.

"Ko gledam nazaj, nisem prepričana, zakaj sem si tako želela, da bi vedela stvari, zakaj sem tako uživala v učenju ... morda je šlo res za to, da sem čez otroštvo videla in izkusila, kaj pomeni, če ne znaš brati in pisati, kako prikrajšan si zaradi tega in do koliko več podatkov imaš dostop, če se naučiš. Koliko lepega je v tem."

Ambicije so bile tudi za naprej visoke: čeprav je morala že pri petnajstih v službo, se je po dvajsetem, ko je že imela prvega otroka, odločila, da bo vseeno nadaljevala s šolanjem. Najprej je sanjala o tem, da bi postala zdravnica, tudi zato, da bi pomagala staršem, a brez ustrezne podpore in informacij je to željo opustila in se v Celju vpisala na ekonomsko šolo.

"Ravno tisti dan, ko sem prišla poizvedovat glede vpisa, je bila tam profesorica, ki je skrbela za izredno usposabljanje, tako da sem se lahko takoj pogovorila z njo in se pravzaprav že tisti dan vpisala. Spomnim se, da sem domov prišla z nekim zmagoslavnim občutkom: no, pa sem vpisana v šolo," se nasmehne.

Študijsko prakso je opravljala v podjetju, kjer je direktor takoj opazil njeno zagnanost – želel jo je obdržati v ekipi, a mu je takoj povedala, da si želi na svoje. Ni sicer še točno vedela, na katerem področju, mikalo jo je gostinstvo, najprej je želela ugotoviti, kakšne so sploh možnosti in kje je največ potrebe po novih podjetjih. A iščoč informacije o možnostih podpore za samostojno pot je ugotovila, da ni nikogar, ki bi resnično pomagal začetnikom, pa tudi fizičnim osebam in podjetjem nasploh pri informiranju in prijavi na javne razpise.

"Obstajajo kakšna sredstva? Pomoč na Zavodu za zaposlovanje, karkoli? Vsepovsod, kjer sem spraševala, so mi sicer omenjali razpise, ampak nihče mi ni znal povedati nič konkretnega. Takrat sem pomislila: če tega nikjer ni, bi pa sama lahko pomagala ljudem na tak način." To jo je spodbudilo, da je sama stopila na to pot in začela z ničle.

Podjetništvo iz nič

Začetki so bili izjemno težki – brez finančne varnosti in le z osnovnimi sredstvi za preživetje podjetja, plača je bila še daleč. Kljub temu je od prvega dne delala profesionalno in si zastavila cilj, da bo nudila boljše storitve kot konkurenca. Postavila je spletno stran, odprla pisarno in sčasoma začela zaposlovati. Danes vodi Podjetniški projektni center Ana+ z ekipo petih sodelavcev, vendar se še vedno srečuje z izzivi, saj svetovalna dejavnost pogosto ni pravilno razumljena ali cenjena.

"Včasih nas gledajo postrani, češ, delate nekaj, kar bi podjetje lahko naredilo samo. A to še zdaleč ni res: nekatera podjetja nimajo niti znanja, kje je šele čas, da se vsi razpisi spremljajo, da ugotovijo, ali so primerni kandidati ali niso. Vložne komunikacije so izjemno kompleksne in njihova kakovost je na koncu odločilna pri uspehu na razpisih. Poleg tega ne počnemo samo tega, da pomagamo podjetjem pri razpisih, ampak smo tudi koordinatorji pri Eko skladu, pri razpisu za zmanjšanje energetske revščine. Tako meni kot mojim zaposlenim ogromno pomeni, da lahko komuniciramo s fizičnimi osebami, ki potrebujejo pomoč in jim olajšamo dostop do nje. Ker tu spet vidim sebe, ko sem spraševala naokoli in mi ni nihče znal pomagati."

Kot ženska podjetnica brez zaledja se je na svoji poti soočila tudi s pokroviteljstvom in podcenjevanjem. "Krivo je bilo gotovo tudi to, da sem se že sama počutila manjvredno in s tem dala komu povod, da me ni obravnaval kot sebi enake. Nisem bila vešča, kar se govorništva tiče, pa tudi urediti se nisem znala na boljši način. Pri nas je bilo v navadi, da si zjutraj vstal in se umil z vodo, v podjetniškem svetu pa bi nekateri radi imeli na drugi strani nekoga, ki je zelo spedenan. Če bi imela boljša izhodišča, bi bilo sigurno lažje," priznava. Vendar pa njena pot kljub vsem oviram dokazuje, da uspeh ni vedno odvisen od povezav ali začetnega kapitala, temveč v nekaterih primerih tudi od znanja, vztrajnosti, inovativnosti in predanosti svoji viziji. 

Ob poslovnih izzivih ji čas danes zapolnjujejo družinske obveznosti – skrb za mamo, ki je že v domu, in otroke. V prostih trenutkih se posveča svoji veliki strasti, trajnostnemu vrtnarjenju, ki ga želi nekoč vključiti v svoj poslovni model.

"Na tem področju sem že od malega navdušena in res poudarjam, za da vrtiček ne potrebujemo veliko. 2x2 metra, pa lahko že pridelamo ogromno hrane, samo razmisliti je treba, kdaj kaj posaditi. Nam poleti vedno zraste ogromno zelenjave in letos smo se odločili, da bomo za hišo postavili stojalo, s katerega bo lahko mimoidoči vzel, kar nam bo ostalo, da ne bo šlo v nič. Lepo je, ko ti je nekaj blizu, hkrati pa je to nekaj dobrega za zemljo in okolje."