Vse je povedal pred kamero in postal pravi hit na družbenih omrežjih.
Nekateri naravnost navdušijo s svojo preproščino, saj stvari povedo brez olepševanj ali pregovornega zavijanja v celofan. Nedavno se je to zgodilo možakarju, ki se preživlja kot branjevec na tržnici. Del njegovega posla je pač barantanje oziroma veščina, ki kupcem in prodajalcem omogoča, da se s pogajanjem dogovorijo za ugodnejšo ceno izdelkov.
Barantanje je zahteven postopek
Ta "proces" najpogosteje poteka na tržnicah, sejmih in stojnicah, kjer so cene bolj prilagodljive kot v trgovinah, v katerih so pač določene. Za barantanje je potrebna potrpežljivost. Kupci bi seveda radi dosegli čim nižjo ceno, medtem ko prodajalci hočejo iztržiti kar največ za svoj izdelek. Za uspešno sklenitev posla je torej nujno, da obe strani dosežeta dogovor, s katerim bosta zadovoljna oba. V nekaterih deželah je barantanje del kulture in običajev, tudi v Bosni in Hercegovini je na nekaterih tržnicah tako.
Mediji v regiji so tako posredovali zgodbo Elvira Osmanovića iz Travnika, ki zase pravi, da je pravi mojster barantanja. Dejal je celo, da ima "doktorat iz barantanja" in očitno je med tistimi, ki svoje veščine rad deli z drugimi. Nekaj svojih malih skrivnosti je delil v videoposnetku, ki je kaj kmalu postal prava uspešnica na družbenih omrežjih. Elvir je med drugim prostodušno razkril, kako ve, kdo ima denar in kdo ne.
"Če vidimo, da ima kupec malo denarja, mu rečemo, da nekaj stane 50 centov. Če vidimo, da je dobro situiran, mu rečemo 5 do 10 evrov za isto stvar, ki je bila za drugega 50 centov. Če hočemo nekaj prodati, pač rečemo, da je brezhibno, tudi če ni. A tukaj barantamo, ne ve se, kdo je večji cigan," pripoveduje v šali.
Išče žensko, ki rada govori ...
Po njegovih besedah na tej tržnici nobena stvar ne presega cene 100 mark (to je dobrih 51 evrov). "Dražjih stvari tukaj ni," pravi Elvir. No, med drugim je še razkril nekaj osebnega - išče žensko, ki bi bila pripravljena delati. "Glejte me, imam 60 kilogramov s posteljo vred. Iščem žensko, ki bi delala in govorila. Imam veliko robe, vse to je moje. Potrebujem dve ali tri ženske, ena tukaj ne zmore vsega. Potrebujem take, ki rade govorijo in delajo. Moje stojnice merijo 68 metrov," pove.
Razkril je tudi, zakaj Romi raje delajo na tržnici kot v podjetjih: "Mi Romi nočemo delati za male plače v podjetjih, raje prodajamo na tržnici." Ko ga snemalec malce v hecu vpraša, ali potrebuje punco tudi za poroko, Elvir v smehu odgovori: "Ja, ja, seveda, tudi za to! Doma imam kravo, ki jo je treba molsti. Sicer pa delamo pošteno – podnevi na črno, ponoči na belo."
Novo na Metroplay: Zemlja omogoča, da se zgodi čarovnija | N1 podkast s Suzano Lovec