Filmska ljubezenska zgodba: vojska, lažne govorice, zlomljeno srce, a po več kot štiridesetih letih sta se našla na Facebooku ...

Prve ljubezni ne pozabiš nikoli, pravi ponarodel pregovor. Tudi nasploh imajo posebno mesto v našem srcu in spominih ljubezni, ki so se zgodile v najstniških letih, ko smo bili še mladi in nepokvarjeni.

Eno takšnih je za hrvaški spletni portal Moje vrijeme z javnostjo delila 64-vdova Dina, ki se ji je edina prava ljubezen zgodila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v časih nekdanje Jugoslavije, a so zaljubljenca žal ločile okoliščine in zlobni jeziki.

"Imela sem 17 let, moja takratna velika ljubezen pa 20. Po spontanem spoznavanju sva se začela skupaj zabavati. Ljubezen je bila obojestranska, ljubila sva se in uživala v skupnih trenutkih. Spoznal me je s svojo družino, ki me je na obiskih vedno toplo sprejela. Enako je bilo z mojo družino: prirasel jim je k srcu, oni pa njim," je uvodoma zapisala Dina.

Žal je morala njena ljubezen kmalu v vojsko. Želel je, da se pred odhodom zaročita, a na to ni pristala, ker se ji je zdelo, da se še ne poznata dovolj dolgo. "Bil je žalosten, a me je razumel. Njegov odhod je bil nato zelo žalosten. Redno sva si dopisovala in vsako pismo sem pričakovala z veliko nestrpnostjo. Ne morem opisati, kakšna čustva so me preplavljala, ko sem brala ta pisma. Vsakič sem jokala. Občasno je prišel domov na dopust in ob vsakem ponovnem odhodu sva spet jokala in si obljubljala večno ljubezen. Vse je bilo kot v filmu, dokler mi ni eno njegovo pismo prineslo velikega razočaranja ..."

V njem jo je namreč obtoževal, da ga je prevarala. Nekdo naj bi ga obvestil, da jo je v mestu videl objeto z nekim drugim mladeničem. Še do danes ne ve, kdo je to bil, a čeprav je dragemu prisegla, da gre za laž, ji ni verjel. Ko se je vrnil iz vojske, jo je obiskal na domu in želel, da se pogovorita.

Morda vas zanima tudi:

• Pravila lepega vedenja nekoč in danes: pred sto leti so zakoncem svetovali, naj ...
• Njihova ljubezen traja večno: ta astrološka znamenja se nikoli ne razvežejo

"Odšel je za vedno"

Toda Dina se ni mogla pripraviti do tega, da bi šla iz hiše. "Vem, da je bil to trenutek, o katerem sem sanjala. Želela sem, da me prosi odpuščanja. A skozi solze sem govorila družini, da ne morem ven, ne morem k njemu. Imela sem svoje prepričanje in držala sem se ga. Bolelo je do norosti. Zdaj vem, da je bila to neka oblika ponosa. In ko je odšel, sem vedela, da je to za vedno," priznava.

Tako so minevala leta. V podjetju, kjer je delala, je čez čas srečala njegovo sorodnico, ki ji je povedala, da se je oženil, njo pa sta dušili bolečina in praznina v srcu. Poleg tega ga je usoda popeljala v ZDA. Pozneje je dobil hčerko in jo poimenoval po njej. Tudi sama je imela druga razmerja, a je ves čas mislila nanj in druge moške primerjala z njim.

Nazadnje se je poročila s človekom, ki jo je osvojil s svojimi pozitivnimi značajskimi lastnostmi. Dobila sta sina in živela mirno, ves čas sta se trudila, da bi otroka dobila vso ljubezen in potrebno izobrazbo. Med vojno so se vsi preselili na Dansko.

"Danes imam 64 let in moj mož je pred tremi leti umrl. Že leto dni pred njegovo smrtjo me je prešinilo, da bi lahko stopila v stik z nekdanjo ljubeznijo. Tako sem mu poslala sporočilo na Facebooku ..."

Pesmi o ljubezni

"Odgovoril mi je in rekel, da bi me rad poklical. Slišala sva se, zdaj pa sva prijatelja na Facebooku. Redno si dopisujeva, včasih pa mi pošlje tudi kakšno pesem o najini ljubezni. Priznati moram, da sem pregledala njegove fotografije in objave skozi leta in našla pesmi, ki govorijo o pretekli ljubezni, ki je ne pozabiš. Zaželela sem mu srečno življenje z družino. Globoko v srcu nosim to ljubezen, a usoda žal res ni bila na najini strani," svoje ganljivo pismo zaključuje gospa Dina.