Kako pravilno napisati oporoko?

Nihče ne razmišlja rad o tem, kaj se bo dogajalo, ko ga ne bo več na tem svetu, a če imate vredno lastnino, za katero bi se radi prepričali, da bo šla po vaši smrti v roke vašim točno določenim bližnjim, se boste morali na neki točki v življenju lotiti tudi pisanja oporoke.

Seveda samo pisanje ni dovolj: da bi imela oporoka svojo težo, je treba upoštevati tudi določena pravila in zakone, poroča Cekin.si. Oporoka mora biti namreč napisana po veljavni zakonodaji v naši državi in v prisotnosti prič.

Zakon o dedovanju določa, da oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino in hkrati izjavi pred pričama, da je to njegova oporoka, je za Cekin.si povedala odvetnica Darja Bajželj. Priči se na oporoki podpišeta s pristavkom, da se podpisujeta kot priči, vendar ta pristavek ni pogoj za veljavnost oporoke.

Morda vas zanima tudi:

• Podjetnica je drugi ukradla idejo, kakšne so pravne možnosti?
• Kako se lotiti reševanja pravnega problema?

Kdo lahko sestavi oporoko? Zakon o dedovanju osebo, ki sestavi oporoko pred pričami, poimenuje nekdo drug, zato po tem zakonu oporoko lahko sestavi druga oseba, ne nujno oporočitelj. 

Kdo oporoko sestavi, ni pomembno; sestavljavec oporoke pred pričami je lahko tudi oporočna priča. Če recimo odvetnica sestavi oporoko, je lahko tudi oporočna priča pri navedeni oporoki, kar ne vpliva na veljavnost oporoke pred pričami. Oporočni priči sta lahko med seboj tudi v sorodu (brata, mati–hči), kar ne vpliva na veljavnost oporoke pred pričami.

V skladu s sodno prakso je pri pisni oporoki pred pričami pomembno le to, da je bil veljavno opravljen akt, s katerim je zapis poslednje volje pridobil kakovost pisne oporoke pred pričami. To dosežemo tako, da oporočitelj ob hkratni navzočnosti dveh prič izjavi, da je ta zapis njegova poslednja volja, ki ga podpisuje, ter da je to njegova oporoka, pri čemer mora to oporoko podpisati najprej oporočitelj ter nato še obe priči.

Kdo je lahko priča?

Darja Bajželj še pove, da razlikujemo med absolutno in relativno nesposobnostjo biti priča. Vsekakor absolutno nesposobne priče so osebe, ki ne morejo biti priče pri nobeni pisni oporoki pred pričami, ne glede na to, kdo je oporočitelj: to so osebe, ki nimajo poslovne sposobnosti in osebe, ki ne znajo brati in pisati. 

Relativno nesposobne priče pa so glede na razmerje oseb do konkretnega oporočitelja, zato so relativno nesposobne priče oporočiteljevi potomci, njihovi posvojenci in njihovi potomci, njihovi predniki in posvojitelji, njihovi sorodniki v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena, zakonci vseh teh oseb in zakonec oporočitelja. Zakon o dedovanju po drugi strani med tiste osebe, ki ne morejo biti priče pri pisni oporoki, ne določa sestavljavca oporoke.

Zato je torej veljavna oporoka pred pričami, ki jo sestavi odvetnica na domu oporočiteljice, zatem pa lahko odvetnica in njena hči to oporoko podpišeta kot oporočni priči. Pri tem je treba upoštevati pogoj, da oporočiteljica oporočnima pričama (njunima prednikoma, njunima potomcema, njunim bratom, sestram ter ali zakoncem) ni ničesar naklonila v tej pisni oporoki. 

Novo na Metroplay: "Zgodovine se moramo zavedati, da ne ponavljamo istih napak. Moramo pa jo zagotovo preseči" | Matej Grah